
Janko Lorenci
-
Ena zahtevnejših nalog nove koalicije bo, da Slovenijo jasneje postavi na mednarodni zemljevid. Politika tega doslej ni storila. To pozicioniranje bo nujno, a težavno, saj je veliko stvari okoli nas povsem odprtih. Pa ne samo okoli, ampak tudi pri nas.
-
Slovenija se z letošnjimi volitvami, kakorkoli se bodo končale, čez noč ne more radikalno spremeniti. Pred tem nas varujejo (ali pa nam to branijo, če mislimo na spremembe na boljše) osnovno razpoloženje v deželi, stopnja materialne razvitosti, razmerja političnih sil, proporcionalni volilni sistem, ki nujno zahteva koalicijske vlade, pa tudi članstvo v EU.
-
Svet se po hladni vojni še ni tako oboroževal – lani je za vojaške namene porabil 1,45 bilijona (1450 milijard) evrov, pravi zanesljivi švedski Sipri. Največ Amerika (507 milijard, se pravi tretjino svetovnega zneska), nato Kitajska (190), Savdska Arabija (58) pa Rusija in Indija. Nemčija je s 37 milijardami na devetem mestu, a napoveduje, da bo postopoma izpolnila Natovo zahtevo po dveh odstotkih BDP za orožje. Če jo bodo druge članice Nata posnemale, se bodo njihovi vojaški izdatki občutno zvišali. Za primerjavo: v t. i. podnebni sklad Združenih narodov je bila vplačana le tretjina od predvidenih sto milijard dolarjev.
-
NLB bo morda pomembna predvolilna tema, tem bolj, ker njena prihodnost ostaja negotova. Zadnji čas so največ prahu dvigale vloge hrvaških varčevalcev. Šefa uprave Brodnjaka bi morali nadozorniki zamenjati (ali zamenjati njih, če tega ne bi storili), že ko je plačal prvo sodbo hrvaškega sodišča. Mu lahko zaupamo zdaj, ko ima tudi politično kritje za neplačevanje takih sodb in ko se odkrito zavzema za prodajo NLB? Težko. Kakorkoli, bistveno ostaja vprašanje, ali bo banka privatizirana, se pravi prodana tujemu lastniku ali ne.
-
Slovenija je v glavnem kar varna država, potresno pa je srednje ogrožena. To govorijo izkušnje in potresna znanost. Nazadnje je naše prednike, živeče v Ljubljani, hudo stresel velikonočni potres leta 1895. Bolj ko se ta stresni datum odmika, večja je verjetnost, da bo podobno močan potres udaril znova.
-
Nevarno je, čeprav je bil sobotni raketni napad na Sirijo očitno skrbno doziran in je po Trumpovih tvitovskih grožnjah prinesel olajšanje. Štrleči svetovni politiki – Trump, Mayeva, Macron, tudi Putin s podporo Asadu – se grejo igrice, ki lahko potegnejo svet v brezno.
-
Beseda izkoriščanje pomeni, da si korist, ki jo dela A, prilašča B. Zato ima grd prizvok. Oblik izkoriščanja je neskončno. Moški po malem izkoriščajo ženske, sleparji lahkoverne, kapitalisti delavce, severnjaki južnjake, pri čemer prvi radi poudarjajo lenobo drugih. Vedno pa brezobzirni izkoriščajo obzirnejše in nemočne. Skratka, izkoriščanje je lahko materialno, intelektualno, čustveno, spolno itd.
-
Dramatično spreminjanje evropske politične pokrajine je nevesela zgodba. Dolga desetletja vladajoča levo-desna politična sredina, domnevni steber stabilnosti in spodobnega življenja za vse, rine družbo v vedno večje razslojevanje in negotovost, zato zbuja odpor in sama nazaduje, vzpenjajo pa se populisti in skrajna desnica. Posledica, po navadi spregledana: politika kot celota še bolj izgublja moč in se še bolj krivi pod pritiski kapitala in lobijev. To neizbežno pomeni, da družba postaja bolj pasja.
-
Napada z živčnim plinom na Sergeja Skripala in njegovo hčerko je obtožena Rusija. Strup so nekoč razvili v Sovjetski zvezi, Skripal pa je bil ruski vohun, a je delal tudi za Angleže in bil zato v Rusiji obsojen in zaprt, potem pa zamenjan za druge vohune.
-
Okoljska problematika pritiska, to se pozna tudi v jeziku in zdaj že vsakdo ve za ogljični odtis. Za sabo pa puščamo še vrsto drugih odtisov. Po analogiji z ogljičnim odtisom in malo filozofsko bi lahko rekli, da ima vsak tudi življenjski odtis, za njim ostajajo različni sledovi in vplivi. Včasih, zlasti v starosti in ob kakih prelomnicah, o tem odtisu razmišljamo, delamo nekakšne bilance. To je neredko težko, a v redu.
-
Cerarja si je stranka v soboto znova izbrala za šefa. Štiri dni kasneje je kot premier odstopil. Šele na volitvah čez tri mesece se bo zares pokazalo, ali se mu bo ta poteza, nedvomno izvedena tudi s predvolilnim premislekom, obrestovala.
-
Eden od obramboslovcev je pred dvema letoma zapisal: Slovenska vojska, razen redkih izjem, ni primerna za oboroženi boj. Predsednik države deli vojski slabe ocene že nekaj let zapored. Zdaj je njene slabosti bolj ali manj priznala še Cerarjeva vlada. Skratka, naše oborožene sile vztrajno hirajo – in to kljub živahnemu izmenjavanju različnih vlad, levih, desnih in vmesnih.
-
Nekoč sem bil mlad (ah) in v gimnaziji smo imeli profesorja zgodovine, ki nam je pogosto govoril: najprej slabše, da bo boljše. Podrobneje svoje modrosti ni razlagal, izrekel pa jo je vedno, kadar ti je pritisnil cvek. Ta njegov stavek smo povezali z izrekom, ki nam ga je vbijal v glavo profesor latinščine: per aspera ad astra – prek trnja do zvezd. Ali truditi se je treba, pa bo šlo.
-
Pregovorno stabilna Nemčija postaja nestabilna. Za to skrbijo zlasti krči, ki mučijo socialdemokrate (SDP). Najstarejša nemška stranka se je v zagato spravila sama. Njeno usihanje se je začelo pod Schröderjem z njegovo tretjo potjo – deregulacijo trga dela, krčenjem socialne države in davčno politiko v korist premožnih. V dveh desetletjih je izgubila polovico volivcev, je brez jasne identitete in vizije. Divji kozolci po Schulzevem prevzemu strankinega krmila so nazadovanje še pospešili.
-
V sporu s Hrvaško se pogosto čutimo od vsega sveta zapuščeni. V takih trenutkih radi pomislimo na višegrajsko četverico, ki se med seboj podpira in tako veča svojo moč. To je sicer ohlapno povezana skupina brez skupnih ustanov in jasnih pravil. V ospredje je prišla zlasti z zavračanjem begunskih kvot, a povezuje jo še vrsta drugih potez – zlasti izrazit nacionalizem, ksenofobija in nagnjenost k avtoritarnosti.
-
Ah, spet nov obraz! V politiki so se začeli redno pojavljati v praznini, ki jo je pustil za sabo zaton leve LDS. Desnica, kjer še gospoduje SDS, je stabilnejša, a zaradi muk in naslad našega lokalnega trumpa tudi tam glasno brbota. K fenomenu novih obrazov prispeva svoje proporcionalni volilni sistem, ki politično sceno drobi, tako da lahko pri sestavljanju koalicij celo majhni in novi postanejo veliki ali vsaj jeziček na tehtnici. Tretji vir novih obrazov je naraščajoča personifikacija politike – vedno večja vloga štrlečih, ne nujno pozitivnih posameznikov. V ozadju pa so tudi širši evropski premiki – večanje ksenofobije, neenakosti in družbene konfliktnosti, težave EU. To maje stabilnost in meče na površje nove obraze/stranke.
-
Za kuliso nenehnega vrvenja na ulicah, stadionih, v supermarketih, na tv, družabnih omrežjih ... se skriva nasprotje tega mrzličnega mrgolenja – osamljenost. Človek je družbeno in družabno bitje, sodobno življenje pa mnoge sili v osamljenost, ki dobiva razsežnosti epidemije.
-
Ponedeljek je, večer, na javni TV so Odmevi. Vodi jih Rosvita Pesek. Ena izmed tem je pobuda NSi, ta bi sklenila predvolilno zavezništvo s strankami, ki bi sprejele njen program prioritet. Vendar izključuje povezavo s SDS oz. Janšo. Bližajo se volitve in tema je eksplozivna, saj gre za to, ali lahko Janša sploh še pride na oblast.
-
Če ima Janša opraviti z denarjem, vedno smrdi do neba. Zadnji tak posel (bosansko posojilo) zaudarja tako, da se mu je naš mojster odrekel bliskovito in čudno pohlevno, pač zato, da bi jo čim prej pobrisal v zavetrje. Očitno je živčen in dela napake (posojilo, ustavna obtožba, solistični izlet v Zagreb itd.).
-
Nakazana polemika o Levici je tudi izraz tega, da se bližajo volitve in da je stranki, sodeč po anketah, nekoliko pošla sapa. Razlogov za paniko ni, a stranka se, kot vse druge, spopada s kočljivimi vprašanji. Osnovno je, ali dobro izbira prioritete, kako in koga vse z njimi nagovarja. Bistvene prioritete so tri: socialnoekonomska vprašanja, okolje in identiteta nagovarjanih. Na Levico letijo s tem v zvezi pisani očitki; eni ji očitajo, da je premalo ali preveč »razredna«, drugi, da je premalo ali preveč »identitetna«. Vendar se zdi, da še kar dobro lovi ravnotežje med omenjenimi komponentami. A ima tudi težave.
-
Naj jih sovražimo? Mislimo na bogate in superbogate, na manjšino, ki pa je, drugače od navadno odrinjanih, zatiranih manjšin, privilegirana in izjemno vplivna. Vseh teh sodobnih krezov seveda ni mogoče dati v isti koš, a scela postajajo svet zase, materialno in psihološko.
-
Prihodnje leto bodo parlamentarne volitve. Bistvenih sprememb najbrž ne bodo prinesle. To je dobro in slabo.
-
Pred kratkim je izšla knjiga novinarja Petra Jančiča, nekoč tudi odgovornega urednika Dela. To je prejšnji teden o tej bolj poflasti, polresnic polni knjigi objavilo dolg, naklonjen članek. Čudno, saj je bil Jančič Delu vsiljen kot izrazit politični (Janšev) nastavljenec, v tej neslavni vlogi je pohodil osnovna novinarska načela in časopisu pobral lep kos verodostojnosti in bralcev. Jančič je t. i. desni novinar.
-
Vsako leto se iz Slovenije izseli nekaj tisoč slovenskih državljanov več, kot se jih vanjo vrne. Vendar se prebivalstvo zaradi priseljevanja tujih državljanov ne zmanjšuje. Velika večina izseljencev konča v Avstriji, Nemčiji, Angliji in Švici, skoraj vsi priseljenci pa prihajajo iz nekdanje Jugoslavije. Za tem stoji železna logika migracij: prebivalstva se pretakajo iz manj razvitih držav v bolj razvite, iz revnih v bogatejše. Slovenija torej ostaja privlačna za ljudi iz nekdanje skupne države, a manj privlačna za lastne državljane.
-
Kot je Mladina ugotovila v prejšnji številki, naše parlamentarne stranke zdaj izrecno pravijo, da z Janševo SDS ne bodo sklepale koalicij. To je pomemben, izrazito pozitiven premik, temelječ na predpostavki, da spada SDS v tabor skrajne desnice, s katero zmerna leva in desna politika ne more sodelovati.
-
Koncentracija bogastva dobiva pospeške. Po podatkih Credit Suisse je zloglasni odstotek najbogatejših letos prvič presegel simbolično mejo, v lasti ima že več kot 50 odstotkov svetovnega premoženja. Glavno besedo v tej skupini ima finančna elita, od velikih skladov za upravljanje kapitala prek novih tehnoloških velikanov (Google, Facebook ...) do podjetij t. i. delitvene ekonomije (Uber ...). Tu so seveda še banke in velike korporacije iz tradicionalnih panog.
-
EU je od velike krize leta 2008 v nenehnih težavah. Krizo je za silo prebolela, tudi vrhunca begunske krize in populističnega vala sta za zdaj mimo. A vrsta procesov govori, da pod površino nevarno brbota. Poglejmo.
-
NLB in Mercator – dve zgodbi, dve žalostinki o neumnosti in neodgovornosti v politiki in niže. In zgodbi, katerih razplet bo vplival na prihodnost Slovenije.
-
Nekoč davno, na začetku in sredi sedemdesetih let, so bili svinčeni časi. Razlika med njimi in demokratičnimi časi je v tem, da lahko danes, če nisi oportunist, napišeš vse, pa se ne spremeni nič ali zelo malo, takrat pa nisi smel napisati skoraj nič, kar je presegalo socialistično dogmatiko. Čisto svinčeni časi to niso bili, sicer se ne bi mogli preliti v osvobajajoča osemdeseta leta. Nekatere stvari spijo, so potlačene, vendar ne mrtve. Za ta speči potencial so tudi takrat skrbeli nekakšni vmesni ljudje – dovolj pokorni dogmam, da so preživeli ali celo uspevali, a vendarle delujoči malo drugače.
-
Vzhodni del Evrope je na zahodu na čedalje slabšem glasu. V marsičem upravičeno, v marsičem ne. Na splošno je zahod do vzhoda vzvišen, pokroviteljski in dvoličen. Pri tem zahodna Evropa sama v veliki meri doživlja tisto, kar očita vzhodu, od ksenofobije do naraščajočega ekstremizma. To nista ločena svetova, pretok med njima je močan in obema koristi, a tudi škodi.