![Janko Lorenci](/media/osebe/avtorji/__120/lorenci_1.png)
Janko Lorenci
-
To je vrsta novice, ki jo je treba pograbiti: Finska bo poskusno, na majhnem vzorcu uvedla UTD, univerzalni temeljni dohodek. A Finska ni osamljena: Švica je lani o UTD izpeljala referendum, poskusno ga uvajajo posamične pokrajine in mesta v Kanadi, Škotski, Italiji, na Nizozemskem. To so praktični poskusi, ne več zgolj teoretiziranje.
-
Zdravniška zbornica je evropski komisiji Slovenijo ovadila, da z državno pomočjo javnim zdravstvenim ustanovam postavlja v neenakopraven položaj zdravnike koncesionarje. Če bo komisija pritožbi ugodila, bodo javne bolnišnice in zavodi revnejši in navsezadnje bo zato umrlo več ljudi. Uboj iz malomarnosti ali z naklepom?
-
Kateremu družbenemu razredu, kateremu sloju pripadam, pripadaš, pripadamo? O tem običajno ne razmišljamo, če že, pa se na družbeni lestvici radi postavimo više od točke, kjer smo v resnici. Temu se lahko reče tudi lažna razredna zavest. Taka samouvrstitev je odvisna zlasti od lastne petičnosti, saj večinoma sprejemamo, da se družbena veljava meri predvsem z denarjem. Biti revež je skoraj sramota, biti bogat zaželeno, čeprav se ugled bogatašev naglo zmanjšuje, ker je družbeni red vedno bolj nepošten.
-
Brata Prevc nam v zadnjih tednih uprizarjata dramo. Domen skrbi za veselje, evforijo, zanos, Peter za temačnost. Vrhunec je drama doživela na tekmi, na kateri je Domen zmagal, Peter pa bil zadnji. En bog je padel, drugi je vstal.
-
Politični veter je hud, drame velike, a vse kaže, da bomo to vlado gledali še kar nekaj časa. Dejstvo je, da nobeni od treh strank vladajoče koalicije ni do tega, da bi pri priči odkorakala na volitve. Delna izjema je SD, toda če bi vrgla vlado na silo, brez izrazitega razloga, bi ji volivci to zamerili.
-
Cerarjeva ekipa, ki jo je Luka Mesec ob interpelaciji označil za vlado premožnih in lobijev, seveda še zdaleč ni kriva za vse tegobe in krivice tega mandata. Vendar deluje po že videnih vzorcih zadnjih vlad, z delno izjemo Janševe. Zakaj? Je srk inercije tako močan, da se mu Cerar ne more iztrgati? Je tako zaradi pritiskov in slepega posnemanja tujine? Zaradi koalicijske narave vlade? Napadalne opozicije? Slabih, kimavih svetovalcev?
-
Zamrznjena zdravniška stavka proti volji organizatorjev razgalja osupljive anomalije v zdravstvu in tako odpira možnost, da se bo kaj izboljšalo ali preprečilo. Hkrati kaže, da se zdravniška aristokracija (zbornica, Fides, vplivni posamezniki), ki je praviloma nadvse uspešen zaslužkar, trudi z njo predvsem za višje plače in pospešeno privatizacijo zdravstva. Nič od tega ne bo koristilo bolnikom, stavka pa zdravnikom jemlje še nekaj zaupanja. In zaupanje je nepogrešljiv del vsake terapije.
-
Slavoj Žižek je postavil tezo: Trump bo tako grozen predsednik, da bo morda omogočil prerod Amerike. V isti sapi je opozoril na tveganja takega scenarija, a kljub temu se je ob njegovih besedah dvignilo veliko začudenih obrvi. Čeprav je zgolj ponudil staro modrost: da bo boljše, mora najprej biti še slabše.
-
Evropa se v času volitev, pa tudi sicer fascinirano ukvarja z Ameriko. Pri tem je sama, Trump gor ali dol, v bistveno slabšem položaju kot njena nekdanja kolonija, zdaj pa gospodarica.
-
Nekdo je rahlo cinično zapisal, da nisi nikoli popolnoma osamljen, ker je osamljenih tudi veliko drugih ljudi. Toda osamljenost je resen, čeprav podcenjen problem – človek je čredno, izrazito socialno bitje, in če je proti svoji volji osamljen, trpi ali celo umre.
-
Naši ljubi katoliški cerkvi (KC) je bilo po osamosvojitvi z denacionalizacijo bolj ali manj podarjeno velikansko premoženje (glej članek B. Mekine v prejšnji Mladini). Potem se je šla kapitalista, doživela v Mariboru obupen finančni polom, ga prevalila na grbo državljanov, zdaj pa zahteva visoke odškodnine za nerabo dodeljenih ji zemljišč. Kakšna je cerkev, ki ravna morda zakonito, a brezsramno?
-
Vojna bo, se glasi pogosta tesnobna trditev, ki nekaj pove o duhu časa. Lokalne vojne na raznih koncih sveta se nadaljujejo, že nekaj časa narašča tudi napetost med Ameriko in Rusijo, jedrskima silama. Vzroki za to so različni.
-
Minister Koprivnikar se je z obiska v Ameriki vrnil ustrezno fasciniran in odločen, da k nam pripelje Uber. To je multinacionalka, ki se hitro širi v svojo korist in škodo držav, kamor prihaja. Niža plače, pospešuje prekarizacijo, krade državi davke.
-
Prispodobe so izmuzljiva in raztegljiva reč. Minister Klemenčič si rešuje čast s trditvijo, da so bile njegove znamenite besede o glavah, ki bodo letele, če bo zadeva Bavčar zastarala, prispodoba, in to morda celo nekoliko neposrečena. Njegova lastna glava ni ogrožena ne realno ne metaforično, le sodstvo mu jih je nekaj napelo, premier pa ga je blago opomnil.
-
Ljudstvo ima vedno prav, radi mučeniško in herojsko rečejo politiki po kaki nepričakovani odločitvi volivcev.
-
Sočutje je eno lepših človekovih čustev. Ta čas živimo v ureditvi, ki sočutja in podobnih emocij ne spodbuja, prej nasprotno. Povsem zatreti ga ne more, toda taka družba je slabša, kot bi lahko bila. Večina ljudi zaradi zatiranja sočutja živi slabše, manjšina pa boljše.
-
Kadriranje je strašno pomembna stvar. Brez dobrih kadrov ni mogoče dobro voditi niti gostilne ali pekarne, kaj šele državo. To zahtevno nalogo opravlja politika. Ta kadrira tako, da se postavlja vprašanje: je partija kadrirala boljše kot današnje stranke? Deloma gotovo, o tem govorijo njeni nemajhni razvojni uspehi in številna imena sposobnih ljudi, ki so delovali v njej ali na drugih področjih, a vedno z njenim blagoslovom. Res pa se o njenih kadrovskih slabostih ni smelo javno govoriti skoraj do bridkega konca socializma.
-
Zaglejmo se kdaj, v tem času umirajočega poletja, v razkošno nočno nebo. Ne bomo ga skušali opisati, ne da se. A če vanj zreš, utihneš, postaneš ponižen, očaran, skoraj pobožen, ker je vse ono zgoraj tako veliko, veličastno, nedosegljivo, nedoumljivo. Tudi nekaj tesnobe je lahko zraven.
-
Dnevnik je razkril, da je slaba banka za prodajo svojih nepremičnin (kakih 2000) pooblastila konzorcij, v katerem imajo največ besede Avstrijci. Slaba banka, strateška napaka in dokaj sumljiva združba, je še en dokaz, kako bolno in smrdeče je vse, kar se dogaja okoli razprodaje državnega premoženja.
-
To, da se vedno pogosteje govori o »uporabnosti« ljudi, ki so v stiski, pa temu komaj kdo ugovarja, pravi Helmut Weick, je sindrom naraščajoče sovražnosti do človeka, ki postane očitna šele, če oznako domislimo do konca. Potem se glasi: če si uporaben, živi, če nisi, umri.
-
Podnebna kriza je že tu, piše G. Montbiot v Guardianu. To potrjuje množica podatkov, zgovorno na primer ta, da je bilo 15 od 16 doslej najtoplejših let v 21. stoletju. Kriza okolja je eksistenčna kriza človeštva, s katero rinemo v apokaliptično stanje, v katerem ne bo nihče – niti bogati ne – odnesel cele kože.
-
Islamistični terorizem zbuja strah. To je razumljivo, saj ubija občutek splošne fizične varnosti, preži povsod, storilec je lahko tako rekoč vsakdo. Tesnobo zbuja tudi samomorilskost napadalcev, nekaj zelo tujega. Nekdanji avtohtoni evropski terorizmi je niso poznali.
-
Naša politika je ponosna, da gosti enega najmočnejših ljudi na svetu. A jo tudi malo črviči, ker se je zaradi obiska namrdnil nekdo še močnejši, Amerika. Te sladke muke trpi zlasti Pahor, ki je Putina povabil, vendar se od njega hkrati distanciral, češ da so med nami pomembne razlike. Tega ob takem obisku ne govoriš, razen če bi se rad napihoval ali pa gosta vsaj podzavestno odgnal.
-
Zadeva Flisar je za medije prijetno žgečkljiva tema. Privlačna sta tudi njena protagonista. Na eni strani Anja Radaljac, mlada uveljavljajoča se kritičarka, željna dela in najbrž tudi pozornosti, po mnogih znakih kar nasršena osebnost. Na drugi strani Evald Flisar, zelo prevajan pisatelj, mož v letih, prvi človek slovenskega Pena in Sodobnosti, revije, ki izdaja vedno več knjig in dobiva kar nekaj subvencij.
-
Če verjamemo filozofu Nicku Bostromu, nekje v prihodnosti morda preži na nas grožnja, hujša od jedrske vojne. Že nekaj časa jo ustvarjamo sami. Gre za preskok, eksplozijo umetne inteligence (UI) v superinteligenco, ki bi se osamosvojila, nato pa človeka pogubila.
-
Janko Lorenci: Atentat na Luko
Predsednik parlamenta Brglez je delavsko blokado koprske Luke čudno ostro ozmerjal za atentat na državo. Vendar gre prej za atentat države na pristanišče in nevarno igračkanje z ognjem.
-
Zakaj je prišlo do brexita, se zdi v osnovi jasno. Anglija seveda je specifična, hkrati pa značilno panevropska – procesi, ki so jo pripeljali do izstopa, tečejo povsod po Evropi. Ali drugače: kriza EU daleč presega samo EU, ki ni tvorba v vakuumu, ampak skupnost članic, v katerih vlada slaba ureditev, recimo ji neoliberalni kapitalizem.
-
Samostojna Slovenija je mlada, še sredi spreminjanja, a ta čas zablokirana. Začeli smo kot zgodba o uspehu (to so mislili tudi drugi), nekako po letu 2000 izgubili začetni zagon in začeli stopicati na mestu. Nato, na zadnji tretjini dosedanje poti, je izbruhnila globalna in z njo naša kriza in začelo se je nazadovanje. V njem v glavnem tičimo še zdaj.
-
Združena levica je še naprej nemirna tvorba. Središče nemira je IDS. V njej poteka spor o tem, kdo bo vodil stranko, in o združitvi z drugima dvema partnerjema v ohlapnem zavez-
-
Predsednika države skrbi, da stanje slovenske vojske ogroža našo varnost in suverenost. A veliko bolj bi se moral bati politično-gospodarskega spodkopavanja suverenosti od zunaj (EU) in znotraj. K temu znotraj nekoliko spada tudi sam.