![Janko Lorenci](/media/osebe/avtorji/__120/lorenci_1.png)
Janko Lorenci
-
Slovenija ima s političnim ekstremizmom svojevrstno srečo v nesreči. Janša, ki ga pooseblja, je na sceni že tako dolgo, da si je na politični desnici ustvaril trden monopol, hkrati pa se pri veliki večini volivcev sčasoma popolnoma onemogočil – ne samo kot skrajni politik, ampak tudi polkriminalec, primitivni zmerjač, obsedenec s preteklostjo, trdorokec ... Skratka, skrajneža (in skrajno stranko) smo dobili dovolj zgodaj, da je bil dodobra spoznan in diagnosticiran, tako da mu tudi krize, ki zdaj povsod po celini dvigajo populiste in skrajno desnico, ne morejo kaj prida pomagati. Podpora mu je med begunsko krizo sicer zrasla, a naglo spet uplahnila. Drugi skrajneži pa v njegovi senci vsaj za zdaj ne morejo zrasti. Nevarna izjema bo morda Primc.
-
Politična pokrajina v Evropi se dramatično spreminja, in to tudi v velikih, razvitih državah. Tradicionalne ljudske stranke, leve in desne, izgubljajo teren, krepijo se populisti in skrajna desnica, deloma pa tudi t. i. nova levica. To preurejanje se bo nadaljevalo, saj krize (gospodarska, begunska, eujev-
-
Ni slabo imeti dva metra in ramena kot omara. A tudi če si majhen, to še ne pomeni, da si nujno luzer. To velja za posameznike in za različne skupnosti, tudi države. Pri tem je dobro ločiti med objektivno in subjektivno majhnostjo. Pri prvi gre za število kvadratnih kilometrov in prebivalcev in tega zlepa ni mogoče spremeniti, razen če dobiš osvajalno vojno, kar je tvegano, ali če se prebivalstvo na hitro namnoži z lastnim trudom, za kar so evropska ljudstva nekoliko prelena, ali z množičnim priseljevanjem, kar odločno zavračajo.
-
Je slovenščina ogrožena? To večno vprašanje obuja še nesprejeta novela zakona o visokem šolstvu, ki med drugim govori o tem, da se lahko na naših univerzah tudi za slovenske študente predava izključno v tujih jezikih (beri angleščini). Toda formulirana je nejasno in dopušča različne razlage.
-
Smo Slovenci preveč črnogledi? Smo in nismo. A bolje je, da odgovora ne iščemo v nacionalnem karakterju. Družba, ki si kar naprej dopoveduje, da je taka in taka, se verjetno že s tem spravlja v tako stanje – v črnogledost ali optimizem, servilnost ali upornost, samoponiževanje ali samopovzdigovanje. Sicer pa smo v glavnem podobni drugim ali drugi nam. Ameriškega optimizma pa najbrž res nimamo. Po drugi strani se tudi Nemci, evropski polvladarji, radi nagibajo k pesimizmu.
-
Prvi maj – praznik dela, nekoč množično slavljen, zdaj bolj stvar nostalgije in slabih slutenj. Delo izgublja veljavo in Janez Novak je vedno slabše plačan, čeprav dela kot zamorc. Tudi perspektive so temne.
-
Na napomembnejšem, premierskem položaju v državi bi zelo potrebovali zunajserijskega politika. Kakor stvari stojijo, lahko to krmilo v prihodnjem mandatu prevzamejo samo štirje politiki, Cerar, Židan, Janša, Mesec. Katerega od njih bi najbolj potrebovali?
-
Nezaupanje v politiko je povsod veliko. Tudi pri nas je postalo kronično in z občasnimi odstopanji se povečuje vse od osamosvojitve. To je načeloma slabo. Družba lahko kolikor toliko dobro deluje samo na podlagi vsaj minimalnega vzajemnega zaupanja med glavnimi akterji družbenega življenja. Če ljudstvo popolnoma odpiše politiko, je slabo, enako slabo pa je tudi, če politika popolnoma odpiše ljudstvo. Oboje navadno vodi v pretrese.
-
Zahod je deležen neprimerno manj terorizma kot denimo Bližnji vzhod (vseh žrtev v EU s pol milijarde prebivalcev je bilo doslej okoli 400), a ga dojema dramatično. Pri tem je zanj sokriv.
-
Kongres IDS, ki bo v soboto, 9. aprila, je pomemben za prihodnost stranke in celotne slovenske politike. Na njem se bo odločalo o dvojem: o morebitni združitvi IDS, Trsa in DSD v enotno stranko in o tem, kdo bo poslej vodil IDS – Mesec ali kdo drug.
-
Peter Prevc je nacionalni junak brez konkurence. Naredilo ga je več stvari: pravo telo, urejenost v glavi, suh humor, pravi trener, trdo delo, utečen skakalni pogon, pogum, a ne nor, ampak pod nadzorom. Krasi ga, se zdi, še lep značaj: v Planici se je neponarejeno veselil Kranjčeve zmage, se pravi svojega poraza. (No, če bi ga Kranjec premagoval redno, bi ga smeh minil.)
-
Tudi v Sloveniji se dogaja, kar se skoraj povsod po Evropi: zlasti zaradi begunske krize so na ozadju gospodarske krize, krize EU in splošne negotovosti v vzponu populisti in skrajna desnica, sredinske stranke pa nazadujejo.
-
Za predniki brskata po arhivih, matičnih knjigah in na druge načine okoli dva odstotka Slovencev, je pred časom poročal Dnevnik. Tistih, ki se brskanja ne lotijo aktivno, a se radi spominjajo babic in slišijo kaj o prednikih, je neprimerno več. Pravzaprav tako ali drugače brskamo po preteklosti vsi. Nihče ne živi samo v sedanjosti, še manj v futuru.
-
Janša znova postaja resna grožnja. Begunska kriza ga je potegnila iz političnega groba in zdaj zmagovito jaha na njeni psihozi. Hkrati je Cerarjevo vladanje mlačno in polno slabosti.
-
Poročila o stanju okolja so praviloma slaba. Eno od njih pravi, da je bilo zadnjih pet let najtoplejših v zgodovini, povprečna planetarna temperatura pa naj bi prvič prestopila simbolično mejo ene stopinje Celzija nad globalno predindustrijsko temperaturo.
-
Če bi Jasmina Jamnik, nova voditeljica Tarče, odložila bič in škornje, bi oddaja povedala bistveno več, saj bi lahko kaj povedal tudi kateri od gostov. Če bi opustila slabo skrit odpor do vseh, ki so za močno in socialno državo, ustrezne davke, sindikalizem ali celo socializem, bi izstopila iz tiste klavrne vojske novinarjev, ki na javni tv ne zagovarjajo interesov javnosti, ampak vplivne manjšine.
-
Bernie Sanders bi bolj reguliral finančne trge, razkosal šest največjih ameriških bank, povečal davke za velebogataše in minimalno plačo s sedanjih 6 dolarjev na uro zvišal na 15 dolarjev, odpravil bi šolnine itd. Ta demokratični socialist, ki v ZDA povzroča pravi kulturni šok, na dosedanjih volitvah drži korak s favorizirano Hillary Clinton. Približno enake spremembe zagovarja v Angliji novi laburistični prvak Corbyn.
-
Begunska kriza prinaša močan okus po surovi prihodnosti in še krepi prevladujoče občutje na Zahodu (v Ameriki in Evropi) – tesnobo, pomešano z arogantnostjo pojemajoče moči, stare slave in še živega prepričanja, da se mora svet oblikovati po zahodnih vzorcih, ker so pač najboljši. Najrazvitejši del sveta se boji nazadovanja in konca svoje globalne prevlade.
-
Delo objavlja veliko slabih novic in je ena izmed njih, čeprav ne ravno sveža, tudi samo. Tu novinarje odpuščajo kot vreče krompirja. Pri tem uprava ne gleda, ali so dobri ali slabi. Hkrati je vse doslej odpuščene novinarje odpustila nezakonito. Naklada časopisa se vztrajno znižuje. Najpomembnejši tiskani medij v državi je poln nemira in težav. Novinarji plaho protestirajo.
-
Nekateri najbolj prizadeti župani so ograjo sprva odločno podpirali, kmalu je tako mislila tudi krepka večina prebivalstva. Zdaj žica postaja tudi predmet ostrega nasprotovanja in zasmehovanja, kako nepotrebna in škodljiva da je.
-
Spodobi se, da novo leto začnemo s predsednikom države. Borut Pahor je najbolj priljubljen slovenski politik, a mnogim gre neznansko na živce, in to predvsem zaradi naštudiranega in deloma že ponotranjenega igralstva. Njegova priljubljena gesla – prvo med njimi je enotnost – zvenijo pozitivno, ravnanje, skrito za njimi, pa je v glavnem škodljivo.
-
Guardianova novinarka se je pred tedni vprašala, ali se bogati tudi finančno čedalje bolj zanimajo za vesolje zato, ker bodo tja pobegnili, potem ko bo Zemlja uničena. Vprašanje ni zgolj šala.
-
Mark Zuckerberg, stvaritelj Facebooka, je nedavno napovedal, da bo skoraj vse svoje velikansko premoženje podaril dobrodelnim ustanovam. Podobne akcije ameriških milijarderjev se rade ponavljajo. Pred leti sta se Bill Gates in Warren Buffet skupaj s še 40 milijarderji zavezala, da bodo pred smrtjo ali po njej dali v dobrodelne namene vsaj polovico premoženja.
-
Bi izstopili iz Nata in postali nevtralni? Misel se zdi v teh viharnih časih nekoliko odbita. Toda ali nimamo pred nosom dveh takih redkih ptic, Avstrije in Švice? Dobro se jima godi in varni sta. No, res ne samo zaradi nečlanstva v Natu.
-
Vedno pogosteje je slišati: vojna bo. To je lahko lahkotno izrečena fraza, pristen strah, izraz dolge krize, klasično adrenalinsko novinarstvo, lahko je tudi plod dramatičnega dogajanja, kakršno je ta čas dogajanje v Siriji. Divje je, nevarno in nepredvidljivo. Toda širše ali celo svetovne vojne ne bo povzročilo, ker se je velike sile, odločilne za razplet dogajanja, bojijo.
-
Skozi domovino se valijo reke beguncev, policija pa stavka – groza, je rekel premier. Policisti so razmišljali drugače: pritisni takrat, ko te najbolj potrebujejo. Samo tako lahko izterjaš stare dolgove. Zlepa ne dajo nič.
-
Begunska kriza je dramatično opozorilo, v kako kočljivem in nepredvidljivem svetu živimo. Razumna politika bi na novo premislila ves naš zunanji in notranji položaj in preuredila prioritete.
-
Sebastjan sproži, begunčeva glava postane krvava kepa, strelca preplavi tiho ugodje. Nasmehne se, oči že iščejo novo tarčo.
-
Evropa brez EU bi bila drugačna, znova razdrobljena, sprta, sebi nevarna celina. Toda v Uniji že dolgo potekajo procesi, ki jo spodkopavajo. Za velike članice veljajo ena, za majhne druga pravila. Razlike v razvitosti med severom in jugom EU naraščajo, hkrati usiha solidarnost. Skupnost je nastala kot nedemokratična tvorba in taka v glavnem tudi ostala. Dokler bo taka, se bo težko spremenila na boljše.
-
Sedanje begunsko dogajanje je še prav idilično v primerjavi s položajem, ki nas utegne doleteti. Nemčija že omejuje priseljevanje in prej ali slej se bo zelo zaprla. Sledila ji bo Avstrija in takrat bo – če ne bomo storili nič - postalo res kritično. Begunci bodo še prihajali, balkanske države si jih bodo še podajale vse do Slovenije, tu pa se bo reka ljudi ustavila in začela naraščati. V nekaj tednih se lahko nakopiči sto, dvesto tisoč beguncev. Že zdaj jih vstopa več kot izstopa.