![Janko Lorenci](/media/osebe/avtorji/__120/lorenci_1.png)
Janko Lorenci
-
Ne vem, ali je Ksevt za kulturo nepogrešljiv. Niti najmanj pa ne dvomim, da je nepogrešljiva in v vseh pogledih konstitutivna kultura. V kakšni stiski je, jasno kaže tudi nedavna Turšičeva gladovna stavka.
-
Formalne pristojnosti Boruta Pahorja so majhne, njegov vpliv pa kar velik. Žal prej negativen kot pozitiven. Ne govorimo o tem, da je patetičen igralec, da slabo kadruje, da skuša SDS kar naprej spraviti iz relativne politične osame. Govorimo o tem, da Slovencem nikoli ne nariše velike slike dogajanja in ne pove, da ta slika ni brezupna, a je nakracana, na slabem platnu in v slabem okvirju.
-
Slovenija je Zid zgradila spomladi 2016. Zgradila ga je bliskovito in perfekcionistično. To niso bili Orbanovi nemarni zvitki bodeče žice, ampak trdni, visoki, debeli zidovi. Na vsakih sto metrov so se dvigali stražni stolpi z reflektorji in drugo ustrezno opremo.
-
Janševa pritožba zoper odločitev okrajnega sodišča o zastaranju Patrie se zdi na prvi pogled presenetljiva, saj bi lahko bil v ponovnem sojenju morda znova obsojen. Kaj ga torej žene, da je prešel v ofenzivo?
-
Begunska kriza in evrokriza (ekonomska, finančna, dolžniška, socialna) imata v glavnem istega očeta in mater: enemu lahko rečemo neoliberalizem, drugemu neoimperialna politika. Če oboje imenujemo Sistem, ta zdaj razgraja doma na Zahodu in drugje po svetu.
-
Mar bi bil odvetnik, na drugi strani in zraven pri delitvi plena. Ta zasebna izjava nekega tožilca izraža naraščanje malodušja v sodstvu po razveljavitvi nekaj (Bavčar, Kordež ...) odmevnih sodb s Patrio na čelu. V javnosti se krepi vtis, da sodstvo odpoveduje in da je za to krivo zgolj samo.
-
Ali lahko papež, Obama, Cerar kaj bistvenega spremenijo v svojih kraljestvih? Vloga posameznika v pomembnem družbenem dogajanju je zapleteno vprašanje. Na splošno velja, da štrlečega posameznika, ki kaj premakne, vedno naredi širše družbeno dogajanje. Tak človek lahko včasih postane jeziček na tehtnici razvoja – Roosevelt je iz krize naredil boljšo Ameriko, Hitler je Nemčijo spremenil v ubijalski stroj. Tito je za Jugoslavijo napravil dobre in slabe reči.
-
Če bi prišlo v Ljubljano 30 tisoč, v Maribor 10 tisoč, v Celje 5000 beguncev in bi tu ostali, bi izbruhnil odpor. Priselitveni šok bi povzročil konflikte, ksenofobne reakcije domačinov in dramatično selitev volivcev k SDS. Če zadevo preslikamo na evropsko raven, bi bil končni učinek popolna zapora mej in manj demokracije.
-
Nacionalna tv po novem stoka zaradi posledic prodaje Mercatorja. A vse so bile pravočasno napovedane. Tako je njeno jamranje znak šibke profesionalnosti z bogatim dodatkom hinavščine – nacionalka je bila in ostaja pomemben del mašine za propagiranje razprodaje državnega premoženja.
-
Evropska in slovenska socialna država postopoma ugašata. Zveni abstraktno, postaja fraza, toda za množice ljudi je to ugašanje krvavo konkretno – plačujejo ga z revščino, slabim zdravjem, socialno zacementiranostjo. Ali s tem, da se v Sloveniji skoraj tretjina mladine poigrava z mislijo, da bi se izselila.
-
Tudi težave z arbitražo opozarjajo, kako negotovo je naše mednarodno okolje, bližnje in širše. Za vsakim vogalom preži kdo z gorjačo.
-
V 13. stoletju je bila Francija barbarska dežela. Na veliko se je preklinjalo, zmerjalo, pretepalo, ubijalo, pljuvalo, se iztrebljalo po mračnejših kotih imenitnih dvoran. Potem se je kralju rodil bledičen deček, postopoma zrasel in po očetovi smrti, h kateri je nekaj morebiti prispeval, postal kralj. Bil je strašen in hudoben, a uvedel je odlične manire. K temu je spadala tudi prepoved glasnega sproščanja napenjanja. Ljudje so trpeli, a v strahu ubogali. Potem je na nekem visokem sprejemu rdečeličen stražar v trenutku popolne tišine glasno prdnil. Vsi, tudi strašni kralj, so se zazrli vanj. Stražnik, vedoč, da mu gre za življenje, je zinil: saj je zdravo. Izbruhnila je revolucija, kralja so strmoglavili, obglavili in postavili na njegovo mesto stražarja. Ljudje so se odprli in postali srečni. Taka je moč besede, podkrepljene s primernim dejanjem.
-
Hrvaška že ima Mercator, zdaj hoče še teran. »Lastništvo« terana je v primerjavi s prevzemom živilsko-trgovske verige kapljica v morje. Ampak teran zagrizeno branimo, pridelavo in prodajo hrane pa lahkotno prepuščamo problematičnemu sosedu, čeprav bi lahko oblast to norost gladko ustavila.
-
Fotografije in karikature Frau Merkel, ki jih objavljajo po Evropi, postajajo grše in grše. Nemčija zbuja vedno več jeze in strahov.
-
Mramor, človek z videzom vestnega uradnika, si je že ob vstopu v vlado pridobil poseben položaj, predvsem avtonomijo pri določanju ekonomske politike. Postal je drugi, v marsičem pa najvplivnejši mož vlade, pred premierom. Njegova moč ostaja nezmanjšana, čeprav si je po malem v laseh s premierovo stranko, a ne – kako tipično – zaradi velikih ekonomskih in političnih, ampak zaradi kadrovskih vprašanj. Ah, sladki položaji. A za Cerarja ostaja nepogrešljiv.
-
Nekoliko gnusno je bilo minuli teden v Odmevih gledati, kako je trojka Zver, Fajonova in Gobčeva udrihala po Sirizi in, v oklepajih, po Združeni levici. Tudi če bi se Siriza, niti najmanj kriva za grško razsulo, pogajala idealno, delno ustregla upnikom in se lotila nekaterih notranjih sprememb, bi jo vladajoča evrodruščina hotela spraviti na kolena, ker je pač nalezljiva alternativa obstoječemu evroredu. Take je treba uničiti, iztrebiti, pohoditi. To je z narejeno, strupeno prijaznostjo žgolela tudi naša omenjena trojka. No, vsi odmevi in Odmevi niso taki.
-
Slovenijo so v zadnjih petih mandatih na položaju premiera v glavnem vodili populisti: Janša (dvakrat), Pahor, Bratuškova in Cerar. Še najmanj populizma je pokazala Bratuškova.
-
Prihajajo pričakovane posledice odločbe ustavnega sodišča v zadevi Patria. Janša je zagnal ofenzivo, s katero hoče dokazati, da je žrtev političnega sodnega procesa in da je oblast nelegitimna. Gre za eno mnogih že videnih kampanj prepričevanja in strahovanja, ki puščajo za sabo zmedo in nekaj strahu. Mož s svojo hujskaško in pretepaško, pobalinsko, a nevarno SDS ostaja destabilizator družbe, in dokler ne bo zginil s prizorišča, bo demokracija v tej državi ogrožena, politična scena pa spačena. Vendar se zdi, da se v kolikor toliko normalnih razmerah na politični vrh ne more več prikopati, predvsem zato, ker ima omejeno volilno podporo, pa tudi zato, ker je še naprej v različnih sodnih postopkih, ki ga bodo še bolj razgalili. Čakamo na primer, kdaj bo tožilec vložil tožbo za odvzem nepojasnjenega premoženja, ki ga je pri Janši ugotovila finančna preiskava.
-
Resno se širijo glasovi, da Cerar intenzivno razmišlja, kako naj si pomaga iz težavnega položaja. Razmišlja radikalno in nekako takole.
-
Delo je nazadujoč, a še vedno pomemben časopis. FMR-jev nakup časopisa se zdi dobra novica. Novi lastnik bo gotovo boljši od Laškega, je stabilen, nizko zadolžen, perspektiven, Dela mu ni treba izčrpavati. Verjetno gleda na nakup najprej skozi ekonomska očala – izgub vsekakor ne bo hotel, visoke donosnosti pa tudi ne more pričakovati, toliko realističen najbrž je.
-
Pred časom sem napisal, da smo v boljšem položaju kot Grčija: ekonomsko nam gre znatno bolje, naša politika pa ni tako gnila kot grška pred Sirizo. Dr. Dragoš je v repliki zapisal, da se glede obojega motim in da gremo trendno v grško smer. Danes sem še bolj prepričan, da je slovensko gospodarstvo boljše od grškega, se pa strinjam z njegovo trditvijo o gnilosti obeh politik, grške in naše.
-
Nevarnost, da bi Slovenska matica zaradi pomanjkanja denarja umrla, je sramota, so prejšnji teden zapisali pisatelji. Njihov protest je upravičen. Toda trda prede vsej kulturi in številnim ljudem v njej.
-
Nedavno sem gledal Tarčo na nacionalni TV in postalo mi je slabo. O sodbi ustavnega sodišča o Patrii je razpravljal tudi Peter Jančič, novinar Dela, pred časom njegov odgovorni urednik. Časopisu je bil vsiljen kot Janšev in Slivnikov politični nastavljenec, ki je zvesto opravljal svoje poslanstvo; pod njim sem doživel prvo trdo cenzuro (Jančič ni hotel objaviti mojega članka o nečastni vlogi slovenske politike v zvezi s koroškimi Slovenci in avstrijsko državno pogodbo; ta tematika je zdaj znova živa). Zato sem se predčasno upokojil.
-
Kot smo slišali tudi minuli teden, natrpan z različnimi zborovanji, govorniki na levih slovesnostih začenjajo nagovore z dragi državljani, na desnih pa z dragi Slovenci. To ni nič novega. Levica se slovenstvu iz nekakšne politične korektnosti do državljanov Neslovencev in nasploh ravnodušnosti do patriotizma in slovenstva izogiba, se ga skoraj sramuje, čeprav vse okoli nas diši in smrdi po Sloveniji. Drugače desnica; slovenstvo ima nenehno na jeziku, vendar ga pogosto (prvak je SDS) grdo zlorablja. Če bi bilo po Janševo, bi že imeli dodatne tri, štiri državljanske vojne.
-
Sodba ustavnega sodišča (US) o Patrii bo še nekaj časa visela nad Slovenijo. Odločitev je nekakšen kompromis – toda nekateri kompromisi so gnili. US Janše ni oprostilo, ampak je vrnilo zadevo v ponovno sojenje. Vendar tako, da je bolj ali manj zacementiralo nadaljnji pravni razplet.
-
Uradno živimo v geološki dobi, ki se ji reče holocen. Začel se je pred dobrimi deset tisoč leti in velja za stabilno, življenju naklonjeno obdobje. Zdaj geologi, biologi, filozofi ... živo razpravljajo, ali naj holocen opustijo in dobo, v kateri živimo, poimenujejo antropocen – čas človeka. Izraz bi pomenil, da je človek v marsičem postal odločilen biogeološki dejavnik. Gre za značilen človekov napuh ali realno presojo položaja?
-
Svojeglavi češki predsednik Zeman bo ob 70. obletnici konca 2. svetovne vojne šel v Moskvo, Pahor seveda ne. S priznanjem Palestine čakamo v nedogled. Po Grčiji udrihamo, čeprav bi se morali z njo solidarizirati proti »nemški« EU. Zvesto in v svojo škodo tolčemo tudi po Rusiji.
-
Položaj je bizaren: tako rekoč vsi se strinjajo, da je vlada zanič, hkrati pa pravijo, da predčasnih volitev nikar. Da vlada torej ne sme pasti. To ne gre prav skupaj.
-
Tam nekje daleč od belega dne možje z velikimi pooblastili, predstavniki ZDA in EU, kupčkajo s Ttipom, pogajanji o čezatlantski trgovini. To je osupljiva demonstracija hlinjenja in sprevrženosti vrhov evropolitike, zlasti komisije. Človek se lahko samo čudi, kako makiavelistična je.
-
Nedavno so me vprašali, ali bi vodil pogovor o čezatlantski trgovini. Rekel sem, da odgovorim naslednji dan, odložil telefon in se že sramoval. Sram me je postalo, ker sem se obotavljal s pritrdilnim odgovorom. Obotavljal sem se zato, ker pogovor organizira Forum 21, se pravi Milan Kučan, človek iz Murgel, ki tiči za vsem slabim v Sloveniji.