
Janko Lorenci
-
Spodobi se, da novo leto začnemo s predsednikom države. Borut Pahor je najbolj priljubljen slovenski politik, a mnogim gre neznansko na živce, in to predvsem zaradi naštudiranega in deloma že ponotranjenega igralstva. Njegova priljubljena gesla – prvo med njimi je enotnost – zvenijo pozitivno, ravnanje, skrito za njimi, pa je v glavnem škodljivo.
-
Guardianova novinarka se je pred tedni vprašala, ali se bogati tudi finančno čedalje bolj zanimajo za vesolje zato, ker bodo tja pobegnili, potem ko bo Zemlja uničena. Vprašanje ni zgolj šala.
-
Mark Zuckerberg, stvaritelj Facebooka, je nedavno napovedal, da bo skoraj vse svoje velikansko premoženje podaril dobrodelnim ustanovam. Podobne akcije ameriških milijarderjev se rade ponavljajo. Pred leti sta se Bill Gates in Warren Buffet skupaj s še 40 milijarderji zavezala, da bodo pred smrtjo ali po njej dali v dobrodelne namene vsaj polovico premoženja.
-
Bi izstopili iz Nata in postali nevtralni? Misel se zdi v teh viharnih časih nekoliko odbita. Toda ali nimamo pred nosom dveh takih redkih ptic, Avstrije in Švice? Dobro se jima godi in varni sta. No, res ne samo zaradi nečlanstva v Natu.
-
Vedno pogosteje je slišati: vojna bo. To je lahko lahkotno izrečena fraza, pristen strah, izraz dolge krize, klasično adrenalinsko novinarstvo, lahko je tudi plod dramatičnega dogajanja, kakršno je ta čas dogajanje v Siriji. Divje je, nevarno in nepredvidljivo. Toda širše ali celo svetovne vojne ne bo povzročilo, ker se je velike sile, odločilne za razplet dogajanja, bojijo.
-
Skozi domovino se valijo reke beguncev, policija pa stavka – groza, je rekel premier. Policisti so razmišljali drugače: pritisni takrat, ko te najbolj potrebujejo. Samo tako lahko izterjaš stare dolgove. Zlepa ne dajo nič.
-
Begunska kriza je dramatično opozorilo, v kako kočljivem in nepredvidljivem svetu živimo. Razumna politika bi na novo premislila ves naš zunanji in notranji položaj in preuredila prioritete.
-
Sebastjan sproži, begunčeva glava postane krvava kepa, strelca preplavi tiho ugodje. Nasmehne se, oči že iščejo novo tarčo.
-
Evropa brez EU bi bila drugačna, znova razdrobljena, sprta, sebi nevarna celina. Toda v Uniji že dolgo potekajo procesi, ki jo spodkopavajo. Za velike članice veljajo ena, za majhne druga pravila. Razlike v razvitosti med severom in jugom EU naraščajo, hkrati usiha solidarnost. Skupnost je nastala kot nedemokratična tvorba in taka v glavnem tudi ostala. Dokler bo taka, se bo težko spremenila na boljše.
-
Sedanje begunsko dogajanje je še prav idilično v primerjavi s položajem, ki nas utegne doleteti. Nemčija že omejuje priseljevanje in prej ali slej se bo zelo zaprla. Sledila ji bo Avstrija in takrat bo – če ne bomo storili nič - postalo res kritično. Begunci bodo še prihajali, balkanske države si jih bodo še podajale vse do Slovenije, tu pa se bo reka ljudi ustavila in začela naraščati. V nekaj tednih se lahko nakopiči sto, dvesto tisoč beguncev. Že zdaj jih vstopa več kot izstopa.
-
Ne vem, ali je Ksevt za kulturo nepogrešljiv. Niti najmanj pa ne dvomim, da je nepogrešljiva in v vseh pogledih konstitutivna kultura. V kakšni stiski je, jasno kaže tudi nedavna Turšičeva gladovna stavka.
-
Formalne pristojnosti Boruta Pahorja so majhne, njegov vpliv pa kar velik. Žal prej negativen kot pozitiven. Ne govorimo o tem, da je patetičen igralec, da slabo kadruje, da skuša SDS kar naprej spraviti iz relativne politične osame. Govorimo o tem, da Slovencem nikoli ne nariše velike slike dogajanja in ne pove, da ta slika ni brezupna, a je nakracana, na slabem platnu in v slabem okvirju.
-
Slovenija je Zid zgradila spomladi 2016. Zgradila ga je bliskovito in perfekcionistično. To niso bili Orbanovi nemarni zvitki bodeče žice, ampak trdni, visoki, debeli zidovi. Na vsakih sto metrov so se dvigali stražni stolpi z reflektorji in drugo ustrezno opremo.
-
Janševa pritožba zoper odločitev okrajnega sodišča o zastaranju Patrie se zdi na prvi pogled presenetljiva, saj bi lahko bil v ponovnem sojenju morda znova obsojen. Kaj ga torej žene, da je prešel v ofenzivo?
-
Begunska kriza in evrokriza (ekonomska, finančna, dolžniška, socialna) imata v glavnem istega očeta in mater: enemu lahko rečemo neoliberalizem, drugemu neoimperialna politika. Če oboje imenujemo Sistem, ta zdaj razgraja doma na Zahodu in drugje po svetu.
-
Mar bi bil odvetnik, na drugi strani in zraven pri delitvi plena. Ta zasebna izjava nekega tožilca izraža naraščanje malodušja v sodstvu po razveljavitvi nekaj (Bavčar, Kordež ...) odmevnih sodb s Patrio na čelu. V javnosti se krepi vtis, da sodstvo odpoveduje in da je za to krivo zgolj samo.
-
Ali lahko papež, Obama, Cerar kaj bistvenega spremenijo v svojih kraljestvih? Vloga posameznika v pomembnem družbenem dogajanju je zapleteno vprašanje. Na splošno velja, da štrlečega posameznika, ki kaj premakne, vedno naredi širše družbeno dogajanje. Tak človek lahko včasih postane jeziček na tehtnici razvoja – Roosevelt je iz krize naredil boljšo Ameriko, Hitler je Nemčijo spremenil v ubijalski stroj. Tito je za Jugoslavijo napravil dobre in slabe reči.
-
Če bi prišlo v Ljubljano 30 tisoč, v Maribor 10 tisoč, v Celje 5000 beguncev in bi tu ostali, bi izbruhnil odpor. Priselitveni šok bi povzročil konflikte, ksenofobne reakcije domačinov in dramatično selitev volivcev k SDS. Če zadevo preslikamo na evropsko raven, bi bil končni učinek popolna zapora mej in manj demokracije.
-
Nacionalna tv po novem stoka zaradi posledic prodaje Mercatorja. A vse so bile pravočasno napovedane. Tako je njeno jamranje znak šibke profesionalnosti z bogatim dodatkom hinavščine – nacionalka je bila in ostaja pomemben del mašine za propagiranje razprodaje državnega premoženja.
-
Evropska in slovenska socialna država postopoma ugašata. Zveni abstraktno, postaja fraza, toda za množice ljudi je to ugašanje krvavo konkretno – plačujejo ga z revščino, slabim zdravjem, socialno zacementiranostjo. Ali s tem, da se v Sloveniji skoraj tretjina mladine poigrava z mislijo, da bi se izselila.
-
Tudi težave z arbitražo opozarjajo, kako negotovo je naše mednarodno okolje, bližnje in širše. Za vsakim vogalom preži kdo z gorjačo.
-
V 13. stoletju je bila Francija barbarska dežela. Na veliko se je preklinjalo, zmerjalo, pretepalo, ubijalo, pljuvalo, se iztrebljalo po mračnejših kotih imenitnih dvoran. Potem se je kralju rodil bledičen deček, postopoma zrasel in po očetovi smrti, h kateri je nekaj morebiti prispeval, postal kralj. Bil je strašen in hudoben, a uvedel je odlične manire. K temu je spadala tudi prepoved glasnega sproščanja napenjanja. Ljudje so trpeli, a v strahu ubogali. Potem je na nekem visokem sprejemu rdečeličen stražar v trenutku popolne tišine glasno prdnil. Vsi, tudi strašni kralj, so se zazrli vanj. Stražnik, vedoč, da mu gre za življenje, je zinil: saj je zdravo. Izbruhnila je revolucija, kralja so strmoglavili, obglavili in postavili na njegovo mesto stražarja. Ljudje so se odprli in postali srečni. Taka je moč besede, podkrepljene s primernim dejanjem.
-
Hrvaška že ima Mercator, zdaj hoče še teran. »Lastništvo« terana je v primerjavi s prevzemom živilsko-trgovske verige kapljica v morje. Ampak teran zagrizeno branimo, pridelavo in prodajo hrane pa lahkotno prepuščamo problematičnemu sosedu, čeprav bi lahko oblast to norost gladko ustavila.
-
Fotografije in karikature Frau Merkel, ki jih objavljajo po Evropi, postajajo grše in grše. Nemčija zbuja vedno več jeze in strahov.
-
Mramor, človek z videzom vestnega uradnika, si je že ob vstopu v vlado pridobil poseben položaj, predvsem avtonomijo pri določanju ekonomske politike. Postal je drugi, v marsičem pa najvplivnejši mož vlade, pred premierom. Njegova moč ostaja nezmanjšana, čeprav si je po malem v laseh s premierovo stranko, a ne – kako tipično – zaradi velikih ekonomskih in političnih, ampak zaradi kadrovskih vprašanj. Ah, sladki položaji. A za Cerarja ostaja nepogrešljiv.
-
Nekoliko gnusno je bilo minuli teden v Odmevih gledati, kako je trojka Zver, Fajonova in Gobčeva udrihala po Sirizi in, v oklepajih, po Združeni levici. Tudi če bi se Siriza, niti najmanj kriva za grško razsulo, pogajala idealno, delno ustregla upnikom in se lotila nekaterih notranjih sprememb, bi jo vladajoča evrodruščina hotela spraviti na kolena, ker je pač nalezljiva alternativa obstoječemu evroredu. Take je treba uničiti, iztrebiti, pohoditi. To je z narejeno, strupeno prijaznostjo žgolela tudi naša omenjena trojka. No, vsi odmevi in Odmevi niso taki.
-
Slovenijo so v zadnjih petih mandatih na položaju premiera v glavnem vodili populisti: Janša (dvakrat), Pahor, Bratuškova in Cerar. Še najmanj populizma je pokazala Bratuškova.
-
Prihajajo pričakovane posledice odločbe ustavnega sodišča v zadevi Patria. Janša je zagnal ofenzivo, s katero hoče dokazati, da je žrtev političnega sodnega procesa in da je oblast nelegitimna. Gre za eno mnogih že videnih kampanj prepričevanja in strahovanja, ki puščajo za sabo zmedo in nekaj strahu. Mož s svojo hujskaško in pretepaško, pobalinsko, a nevarno SDS ostaja destabilizator družbe, in dokler ne bo zginil s prizorišča, bo demokracija v tej državi ogrožena, politična scena pa spačena. Vendar se zdi, da se v kolikor toliko normalnih razmerah na politični vrh ne more več prikopati, predvsem zato, ker ima omejeno volilno podporo, pa tudi zato, ker je še naprej v različnih sodnih postopkih, ki ga bodo še bolj razgalili. Čakamo na primer, kdaj bo tožilec vložil tožbo za odvzem nepojasnjenega premoženja, ki ga je pri Janši ugotovila finančna preiskava.
-
Resno se širijo glasovi, da Cerar intenzivno razmišlja, kako naj si pomaga iz težavnega položaja. Razmišlja radikalno in nekako takole.
-
Delo je nazadujoč, a še vedno pomemben časopis. FMR-jev nakup časopisa se zdi dobra novica. Novi lastnik bo gotovo boljši od Laškega, je stabilen, nizko zadolžen, perspektiven, Dela mu ni treba izčrpavati. Verjetno gleda na nakup najprej skozi ekonomska očala – izgub vsekakor ne bo hotel, visoke donosnosti pa tudi ne more pričakovati, toliko realističen najbrž je.