![Janko Lorenci](/media/osebe/avtorji/__120/lorenci_1.png)
Janko Lorenci
-
Večina Slovencev se najbrž strinja, da je Slovenija dežela norosti, rahle blaznosti, bizarnosti. Primerov mrgoli.
-
Smrt Margaret Thatcher, angleške premierke in matere privatizacije, uničevanja javnega sektorja, sindikatov ... je pospremila peticija, naj bo pokojna pokopana na zasebne, ne javne stroške. To bi bilo v skladu z njeno ideološko dediščino. Baronesa bi se s tem strinjala, je zapisal nekoliko zajebantski avtor peticije.
-
Kdo verjame sodniku, ki govori o pravičnosti in ne sodi po zakonih? Kdo verjame politiku, ki govoriči o sočutju do revnih in pomaga bogateti tajkunom? Kdo verjame branjevcu, ki ponuja maline, zgoraj lepe, spodaj gnile? Kdo verjame cerkvi, ki žebra božje zapovedi, a je politično navijaška, podpira socialno najbolj neusmiljene stranke, skriva svoje pedofile in se gre zanikrnega kapitalista?
-
Vprašanje: Zakaj je Brazilija izgubila proti Nemčiji s 7 : 1? Odgovor: Ker je obrambo vodil Matoz.
-
To so bile volitve nekaj pomembnih prelomov.
-
Izid nedeljskih volitev ostaja negotov. A zdi se, da se najhujše ne more zgoditi; tudi če bi SDS zmagala, ne bi mogla sestaviti koalicije. Prav tako se zdi nepredstavljiv nastanek velike koalicije SMC-SDS. To bi bila (Cerarjeva) izdaja cele vojske volivcev, za državo skrajno škodljiva poteza in hkrati njegov politični samomor.
-
V dolgotrajni krizi bi bilo logično, da se od stare politike obrnemo k novi, od znanih vsebin k drugačnim. To volivci tudi počno, a samo deloma. Zaporedno vznikanje močnih novih strank, zraslih tako rekoč iz nič, potrjuje, da ljudje čutijo močno željo po novih političnih obrazih, da etablirani politiki ne zaupajo, da polagoma narašča tudi nezaupanje v sistem (kapitalizem in demokracijo po slovensko). Volilno telo torej ni ne ravnodušno ne negibno. Toda politika kot celota ostaja v glavnem nespremenjena. Zakaj?
-
Volitve so pomembne, nogomet tudi, a obstajajo še nekoliko večje reči. Na primer vesolje. Nekoč smo zrli v nočno nebo in zvezde gledali, samo pobožno gledali, zdaj po vesolju že letimo. Do zvezd sicer še ne; na voljo so nam le kratki skoki v črne višine in nagli padci nazaj na planet, a nekaj je. Tudi prvi morjeplovci so se kot klop držali obalnih voda, njihovi potomci pa so ladijske kljune usmerili proti neskončnosti oceanov, čeprav so mislili, da je Zemlja plošča in da lahko na koncu padejo z nje. Oceani so bili njihovo vesolje.
-
Življenje mrgoli od napovedi, prerokb, ugibanj, kaj bo v prihodnosti. Izrekajo jih posamezniki, institucije, strokovnjaki, laiki, slavna imena. Futurologi so nekakšni znanstveni preroki s poudarkom na drugi besedi. Poklicni preroki smo tudi novinarji. Na milijarde napovedi in prerokb izrečejo vsak dan ljudje, a ne pridejo v anale, tudi če so za njihova anonimna življenja usodne.
-
Vzpon Mira Cerarja lahko vtaknemo v poglavje o tem, kako Slovenci kar naprej poosebljamo politiko, iščemo nove, odrešiteljske figure, jih na hitro dvignemo, a navadno na hitro tudi pokopljemo. To nenehno iskanje seveda izvira iz globokega razočaranja nad sedanjo politiko.
-
Predpražnik, senca tvojega psa
Čeprav slika postaja nekoliko ugodnejša, ni dvoma, da je Slovenija še naprej v hudi krizi in bo brez temeljitih sprememb v njej tudi ostala. Zadnji ekonomski podatki so sicer kar ugodni. Gospodarska rast je šibka, a traja že okroglo leto in je bistveno boljša od črednih mednarodnih napovedi, seveda pa tudi od napovedi lokalnega vrača Umarja. Vendar je krhka in ogrožena, kajti kreditni krč se nadaljuje in obseg bančnih posojil je celo krepko manjši kot pred dokapitalizacijo.
-
Levica jo je na evrovolitvah krepko dobila po betici oziroma svojih številnih beticah. Hkrati se naglo bližajo predčasne državne volitve. Desnici ponovitev uspeha ni zagotovljena, a tudi nemogoča ni. To je najbolj odvisno od levice.
-
Zaradi korupcije je bil v deželi, ki besni nad korupcijo, obsojen vrhunski, tako rekoč večni politik. Toda glej čudo: obsojeni ima od obsodbe za zdaj več koristi kot škode. O sodbi se na veliko dvomi, hkrati večina pričakuje, da jo bo Janša na koncu odnesel brez kazni.
-
EU je v težavah. Kako bodo nanjo delovale bližnje parlamentarne volitve, ni jasno. Naraščajoči val evroskepticizma, populistov, skrajnežev itd. lahko vpliva dvorezno. Za slab razvoj Unije je kriv eujevski politični mainstream, ki je skupnost spremenil v neprijazno tvorbo in pospeševalko neoliberalizma. Ta je za EU dvakrat uničevalen. Prvič zato, ker je apriorni nasprotnik solidarnosti, Unija pa brez solidarnosti ne more uspevati. Drugič, s svojo logiko rasti za vsako ceno je povzročil krizo (in koti prihodnje krize), ta pa se je potem reševala zgrešeno in okrepila konstrukcijske napake skupnosti.
-
Dogajanje v zadnjih tednih je dramatično, zlasti v politični sferi. Veliko stvari je nejasnih, predčasne volitve pa so trdna danost. Morda bodo prinesle celo globlje spremembe.
-
Minister Čufer je nedavno objavil strategijo privatizacije državnega in javnega premoženja. Privatizacija seveda pomeni prodajo tujcem, saj domačega kapitala ni. Seznam robe je osupljivo dolg: na prodaj naj bi bilo tako rekoč vse, kar je državno ali javno.
-
V socializmu je politika držala sodišča v pokornosti tudi s skopim odštevanjem denarja. No, nekoč v osemdesetih letih se je ljubljansko sodišče (največje v državi) finančnemu prikrajšanju uprlo tako, da je ustavilo frankirni stroj in s tem odpošiljanje pošte. Ker je s to preprosto potezo zastalo tako rekoč vse sodno življenje, se je denar hitro našel.
-
Ljudje bi politike pogosto najraje utopili v žlici vode. To potrjuje tudi Evrobarometer; slovenskim strankam zaupa le delček prebivalstva. Zaupanje v nacionalne politične institucije se sicer zmanjšuje povsod v EU – vladam in parlamentom v povprečju zaupa četrtina ljudi. Pri nas je nezaupanje hujše.
-
Bajtov inštitut meni, da je Evropska komisija (EK) lani slikala naš ekonomski položaj bolj črn, kot je bil v resnici. Kaže, da je šlo za politično izsiljevanje, se glasi mnenje inštituta. Nenavadno ostro, a realno mnenje se ujema z naravo EK. Zgrešena politika zategovanja pasu je države na kriznem jugu EU ekonomsko in socialno opustošila in spravila v dolgove, ki se jih ne bodo mogle znebiti. Tako bodo trajno ranljive in odvisne. EK »izvaža« neoliberalizem in je orodje najmočnejših članic in kapitala. Govorjenje o enakopravnosti članic EU postaja cinična šala.
-
Znani tožilec Jože Kozina je v intervjuju za Glasnik nedavno rekel: »Slovenija je vsota posameznikov, ki samo govoričijo in se niso pripravljeni izpostaviti in so kot nebogljena čreda ovac, ki jih lahko ’botri’ brez težav ne samo strižejo, ampak po potrebi tudi oderejo.«
-
Za negotovost, ali se bo alternativi posrečilo zriniti v parlament, je deloma kriva alternativa sama. Dogajanje v njej je kar živahno. Postaja manj razdrobljena, kar je dobro, nastali sta dve vodilni alterstranki, Solidarnost in Iniciativa za demokratični socializem (IDS). Med njima so razlike, podobnosti in nekaj skupnih težav.
-
Ukrajinsko dogajanje je v marsičem nadaljevanje hladne vojne, ki se po svoje ni nikoli končala. Po njenem uradnem koncu leta 1989 sta Sovjetska zveza in Varšavski pakt razpadla, Nato pa je ostal in se raztegnil do ruskih mej; vanj se je včlanilo devet prejšnjih članic Varšavskega pakta in tri nekdanje sovjetske republike. Neposredni vojaški pritisk na Rusijo je bil nemogoč, ker je država prevelika in ima polna skladišča jedrskih bomb, zato ga je zamenjala strategija obkrožanja in spodkopavanja njenega obrobja. Tudi Evropska unija Rusije ni nikoli imela za enakovreden del Evrope, ampak je na ta ali oni način govorila: Zahod je dober, Rusija slaba. S tem je v letih po razpadu Sovjetske zveze zamudila priložnost, da bi orjaško vzhodno sosedo temeljito integrirala v evropsko familijo.
-
Prejšnji teden so se časovno ujeli prva obletnica delovanja sedanje vlade, novica o ponovni gospodarski rasti in propad nepremičninskega zakona po prvotni vladni zamisli. Nepremičninski zakon je za to vlado to, kar je bil za Janšo zujf – politični poraz in pravna sramota, je zapisal Miran Lesjak.
-
Človeka (Slovenca, Nemca, Sudanca, Argentinca …) je kar naprej strah. Nekaj k temu prispevajo geni, nekaj vzgoja, nekaj vsakovrstne, strah zbujajoče situacije. Otroke začnemo strašiti že v zibki, če ne drugače, s pravljicami. Ni čudno, da otrok strah posvoji, z njim živi, ga sam uporablja kot orodje prebijanja skozi življenje in tudi za vzgojo otrok – štafeta gre naprej.
-
Slovenija dobiva novo, socialistično stranko. To je dobro. Drugje v Evropi socialisti niso strašilo kot pri nas. Vendar so vse večje socialistične ali socialdemokratske stranke socializem opustile in se sprijaznile z neoliberalizmom. Socialdemokratski zgodovinski kompromis – soglasje za tržno gospodarstvo, zasebno lastnino in parlamentarno demokracijo v zameno za socialno državo – je izvotljen, politika, tudi leva, je omogočila prevlado kapitala.
-
Voda, dragocena, dobra, nepogrešljiva voda, se je potuhnjeno spremenila v žled. Narava nam je poslala še eno svarilo. Ob tem se je pokazalo nekaj spodbudnih in nekaj slabih stvari.
-
Danes, v petek, poteka izredna seja parlamenta o razmerah na tožilstvu, pregonu gospodarskega kriminala itd. Zahtevala jo je SDS in je del Janševega sistematičnega pritiska na pravosodje, zlasti na tožilstvo.
-
Jože Možina bo najbrž kmalu dobil Prešernovo nagrado. Mojstri v pristojnem odboru so z odločitvijo za podelitev nagrade kršili pravila, pokazali, da ne ločijo umetniškega izdelka od neumetniškega, ne vrhunskega od solidnega. Vsega tega se verjetno zavedajo, a jim dol visi; pomembno je, da nagrado dobi »naš«.
-
Našemu zdravju se piše slabo, ker je bolan ves zdravstveni sistem. Delež BDP-ja za zdravstvo je pod evropskim povprečjem in vztrajno ostaja približno enak, čeprav se prebivalstvo stara, stroški zdravstva pa hitro naraščajo. BDP je v krizi padel, skupaj z njim pa tudi zdravstveni denar. Bolj prazne so tudi denarnice plačnika bolnika. Ob tem delež denarja iz žepa, kot temu pravi dr. Keber, narašča in dosega že slabo tretjino vsega denarja za zdravstvo. Ta denar (dopolnilno zavarovanje itd.) se ne pobira progresivno.
-
Kriza je v Sloveniji zelo zaostrila vprašanje družbene higiene – korupcije, klientelizma, gospodarskega kriminala … To je sprožilo pritisk, ki se ga prijemlje ime čiščenje – deloma upravičeno, deloma neupravičeno.