
Janko Lorenci
-
Za negotovost, ali se bo alternativi posrečilo zriniti v parlament, je deloma kriva alternativa sama. Dogajanje v njej je kar živahno. Postaja manj razdrobljena, kar je dobro, nastali sta dve vodilni alterstranki, Solidarnost in Iniciativa za demokratični socializem (IDS). Med njima so razlike, podobnosti in nekaj skupnih težav.
-
Ukrajinsko dogajanje je v marsičem nadaljevanje hladne vojne, ki se po svoje ni nikoli končala. Po njenem uradnem koncu leta 1989 sta Sovjetska zveza in Varšavski pakt razpadla, Nato pa je ostal in se raztegnil do ruskih mej; vanj se je včlanilo devet prejšnjih članic Varšavskega pakta in tri nekdanje sovjetske republike. Neposredni vojaški pritisk na Rusijo je bil nemogoč, ker je država prevelika in ima polna skladišča jedrskih bomb, zato ga je zamenjala strategija obkrožanja in spodkopavanja njenega obrobja. Tudi Evropska unija Rusije ni nikoli imela za enakovreden del Evrope, ampak je na ta ali oni način govorila: Zahod je dober, Rusija slaba. S tem je v letih po razpadu Sovjetske zveze zamudila priložnost, da bi orjaško vzhodno sosedo temeljito integrirala v evropsko familijo.
-
Prejšnji teden so se časovno ujeli prva obletnica delovanja sedanje vlade, novica o ponovni gospodarski rasti in propad nepremičninskega zakona po prvotni vladni zamisli. Nepremičninski zakon je za to vlado to, kar je bil za Janšo zujf – politični poraz in pravna sramota, je zapisal Miran Lesjak.
-
Človeka (Slovenca, Nemca, Sudanca, Argentinca …) je kar naprej strah. Nekaj k temu prispevajo geni, nekaj vzgoja, nekaj vsakovrstne, strah zbujajoče situacije. Otroke začnemo strašiti že v zibki, če ne drugače, s pravljicami. Ni čudno, da otrok strah posvoji, z njim živi, ga sam uporablja kot orodje prebijanja skozi življenje in tudi za vzgojo otrok – štafeta gre naprej.
-
Slovenija dobiva novo, socialistično stranko. To je dobro. Drugje v Evropi socialisti niso strašilo kot pri nas. Vendar so vse večje socialistične ali socialdemokratske stranke socializem opustile in se sprijaznile z neoliberalizmom. Socialdemokratski zgodovinski kompromis – soglasje za tržno gospodarstvo, zasebno lastnino in parlamentarno demokracijo v zameno za socialno državo – je izvotljen, politika, tudi leva, je omogočila prevlado kapitala.
-
Voda, dragocena, dobra, nepogrešljiva voda, se je potuhnjeno spremenila v žled. Narava nam je poslala še eno svarilo. Ob tem se je pokazalo nekaj spodbudnih in nekaj slabih stvari.
-
Danes, v petek, poteka izredna seja parlamenta o razmerah na tožilstvu, pregonu gospodarskega kriminala itd. Zahtevala jo je SDS in je del Janševega sistematičnega pritiska na pravosodje, zlasti na tožilstvo.
-
Jože Možina bo najbrž kmalu dobil Prešernovo nagrado. Mojstri v pristojnem odboru so z odločitvijo za podelitev nagrade kršili pravila, pokazali, da ne ločijo umetniškega izdelka od neumetniškega, ne vrhunskega od solidnega. Vsega tega se verjetno zavedajo, a jim dol visi; pomembno je, da nagrado dobi »naš«.
-
Našemu zdravju se piše slabo, ker je bolan ves zdravstveni sistem. Delež BDP-ja za zdravstvo je pod evropskim povprečjem in vztrajno ostaja približno enak, čeprav se prebivalstvo stara, stroški zdravstva pa hitro naraščajo. BDP je v krizi padel, skupaj z njim pa tudi zdravstveni denar. Bolj prazne so tudi denarnice plačnika bolnika. Ob tem delež denarja iz žepa, kot temu pravi dr. Keber, narašča in dosega že slabo tretjino vsega denarja za zdravstvo. Ta denar (dopolnilno zavarovanje itd.) se ne pobira progresivno.
-
Kriza je v Sloveniji zelo zaostrila vprašanje družbene higiene – korupcije, klientelizma, gospodarskega kriminala … To je sprožilo pritisk, ki se ga prijemlje ime čiščenje – deloma upravičeno, deloma neupravičeno.
-
Vrtinec čustev, ki se vleče za Tino Nazionale, je zdaj čisto drugačen kot v njenem zmagovitem letu; zmagoslavje je zamenjal črni obup.
-
Sloveniji se napoveduje velika razprodaja državnega premoženja. To je ena hujših katastrof, ki jo lahko doletijo. V to, da hočemo prodati svoja največja podjetja, med njimi celo NLB (najprej jo bomo seveda sanirali, potem pa dali pod ceno) in donosni Telekom, nas ni pripeljal nenaden napad blaznosti (nekaj je je sicer že zraven), ampak razvoj zadnjih deset let.
-
Odstop v KPK kaže, kako pomembna je vloga osebnosti. Če dosedanje trojice ne bodo nasledili potentni ljudje, bo komisija postala nepomembna. To še posebej velja za ustanove, ki same po sebi nimajo velike teže, vendar si s svojim delovanjem lahko pridobijo avtoriteto – predsednik republike, varuh človekovih pravic itd.
-
Če ne bo Evropske unije, bo vojna, slišiš včasih. No, vojne zlepa ne bo in po svoje se je v njej laže braniti kot v skupnosti, kjer se vse cedi od leporečja o solidarnosti, realnost pa je čedalje bolj surova in podobna vojni. A v krizi tudi lošč kulturnosti naglo odpada.
-
Umik vrha KPK je še zmeraj uganka. Je odstopil, ker namerava vstopiti v politiko? Je računal na množičen protest in lažjo uveljavitev svojih zahtev? Je preprosto utrujen? Je kaj sporno s pravnimi podlagami za delo komisije ali pa ima kdo njenih članov kaj na vesti?
-
Alenka Bratušek zbuja boljši vtis kot še pred nekaj meseci. Še vedno pa osebno in politično v marsičem ostaja neznanka.
-
Minuli teden je bil za Slovenijo dober teden. Bruselj je požegnal vladni proračun, grožnja trojke se je zmanjšala. Vlada lahko zdaj deloma zrahlja zategovanje, s katerim ljudstvo čezmerno stiska za vrat in s katerim je preveč goreče stregla vrhovom Unije.
-
Slovenijo po malem zapušča pamet. Eden trdnejših dokazov za to je dejstvo, da celo med ljudstvo vedno bolj prodira mnenje: trojka naj le pride, vsaj red bo napravila. Pri tem se ve, kaj je povzročila drugod po Evropi: zmanjšanje BDP, naraščanje zadolženosti, socialno opustošenje, hud družbeni nemir. Čedalje več naših rojakov pa na prihod trojke ali EMS, njene le malo blažje variante, komaj čaka. Od kod ta čudaška posebnost?
-
Borut Pahor je prejšnji teden dopolnil 50 let. Ob tem jubileju mu želimo čim daljše življenje in čim krajšo politično kariero. Zakaj? Pahor ni povprečen, ampak štrleč politik. Do visokih položajev in v glavnem velike priljubljenosti se je dokopal s svojimi specifičnimi lastnostmi in spretnostmi. Slovenski politiki in državi pa s tem v glavnem ni bil v korist; prej nasprotno. To velja za vse tri njegove poglavitne vloge.
-
Stoletniki so nekakšni nadljudje, ali boljše vrste ljudje, ali vsaj ljudje, ki jim je dano življenje, precej daljše od življenja povprečnega človeka. Torej so privilegiranci. Privilegiranci nam gredo običajno na živce. Za stoletnike to ne velja, nasprotno, simpatični so nam, po malem jih občudujemo, po malem pa jim tudi zavidamo – pač zaradi dokajšnje verjetnosti, da ne bomo dočakali njihovih let.
-
Podatki, ki so jih – klobuk dol – izbrskali Dnevnikovi novinarji, so alarmantni. Agencija Wyman, ki nam jo je naprtila EU in zdaj za velik denar ocenjuje zdravje naših bank, nas lahko, če se ji ljubi, pošlje po grški poti. Svoje metodologije noče razkriti in vtakne nas lahko v poljubni, tudi najkatastrofalnejši scenarij prihodnjega dogajanja, čeprav nam v resnici kaže bolje. V bistvu smo ji prepuščeni na milost in nemilost.
-
V medijih prevladuje mnenje, da so vstaje mrtve, alternativa polmrtva, volitve pa bodo prinesle malo ali nič. Preloma ne bo, pravi velika večina komentatorjev. Toda stvari v družbi so nastavljene tako, da je prelom mogoč, tudi če ne bo radikalen. Poglejmo sedanji položaj.
-
Protikorupcijska komisija je nedavno ovadila nekaj ljudi, ki so jo zmerjali. Zmerjači zdaj tarnajo, da jim kratijo svobodo govora. KPK bi lahko molčala in se pustila mrcvariti (ker je pomagala spraviti Janšo z oblasti) ali pa zmerjače ozmerjala nazaj, padla na isto raven in stopila v začarani krog stopnjujočega se verbalnega besnila. Ovadba je bila torej upravičena.
-
Pred Slovenijo so kočljivi časi. Okrevanje v Evropi ostaja negotovo, Nemčija po volitvah ne bo opustila škodljive politike zategovanja pasu, razmerje z vrhom EU ostaja grožnja za našo ekonomijo. Sami smo še vedno v recesiji.
-
Naši košarkarji so bili kak teden junaki, zdaj so nekakšni poljunaki z možnostjo rehabilitacije na svetovnem prvenstvu. Biti junak je sladko, a tudi naporno in negotovo.
-
Ni vseeno, kako se v državi čustvuje na množični ravni. Tega emocionalnega valovanja seveda ni mogoče znanstveno zmeriti, ankete, knjige in prebivanje v skupnosti pa nam o tem nekaj le povedo. Na splošno se zdi, da v deželi ta čas prevladujejo veliko nezadovoljstvo s sedanjostjo, negotovost in strah pred prihodnostjo ter zmeda glede vseh treh časov, tudi glede preteklosti.
-
Tistih nekaj mesecev pred slabim letom dni je bilo izjemnih; množičen odhod na ulice zaradi splošnega nezadovoljstva s politiko in občutek, da imajo množice, če jih nekaj druži in nosi, še vedno moč. Tak osvobajajoči izbruh se ta hip žal ne more ponoviti.
-
Alenka Bratušek zaseda najvplivnejši položaj v državi. Vendar se o njej kot premierki in političarki v bistvu ve malo, pač tudi zato, ker je na oblasti in v politiki razmeroma kratek čas. V osnovi je bolj kot posameznica ocenjevana kot sestavni del vlade in stranke. To seveda pomeni, da je šibka premierka z malo individualnosti (če odštejemo njeno fizično podobo). In ker je vlada na slabem glasu, tudi sama ni na dosti boljšem.
-
Podpirati sedanjo vlado ali ne, je vprašanje, povezano s hudimi dilemami. V bistvu pa gre za to: avtokratska, nesposobna, nepoštena oblast lahko državi naredi velikansko škodo, večjo kot neavtokratska, malo manj nesposobna in nepoštena oblast. A tudi ta je še vedno škodljiva.
-
Človek je knjigovodja – nenehno računa, preračunava, dela bilance. Če jih ne izdeluje sam, pa ga doletavajo tiste, ki jih o njem delajo drugi. Ni nujno, da so zanj prijetne in marsikatere niti ne bi hotel, če bi bilo po njegovi volji (seznam davčnih zavezancev itd.). Zlasti pa so bilance drugih zanj slabše, kot če bi jih izdelal sam. Primer: spričevala (bilance znanja) so zmeraj slabša, kot se zdi pravično ocenjevanemu, plača (bilanca dela) je praviloma premajhna, nekrolog (bilanca življenja) slabši, kot bi si ga napisal sam. Temu neskladju med nenapisano lastno in tujo izdelano bilanco se včasih reče razlika med subjektivnostjo in objektivnostjo.