![Janko Lorenci](/media/osebe/avtorji/__120/lorenci_1.png)
Janko Lorenci
-
Švicarska vojska naj bi se urila za primer, da bodo v EU izbruhnili obsežni nemiri in bo treba meje zapreti pred begunskimi valovi. Vojske pogosto počno marsikaj, da upravičijo svoj obstoj, toda švicarsko urjenje je zlovešče.
-
Premier, nacionalni mojster psihološkega in podtalnega vojskovanja, še naprej zvesto izvaja od samega začetka zastavljeni načrt: prikazati, kako globoka je kriza, ki jo je zapustila prejšnja oblast, in ustvariti psihozo strahu in bližajoče se katastrofe, v kateri bodo dvomi o nujnosti oblastnih ukrepov in odpor proti njim laže povoženi.
-
Slovenskih resnih medijev čez nekaj let ali še prej morda ne bo več. Živeli bomo v srečno butasti in še bolj pokorni deželi.
-
Rezultati zadnjih anket so za vse naše elite porazni. Zaupanje vanje se še naprej zmanjšuje. Ta proces, sicer značilen za ves Zahod, je trajen, kriza ga je samo pospešila. To pomeni, da večina ljudi misli, da je z njihovimi družbami nekaj globoko narobe.
-
Država brez trdne pravnosti je kaotična, prepuščena arbitrarnosti oblasti, lovišče močnih in surovih. Prvi varuh pravnosti je pravosodje, se pravi zlasti sodišča, ki jim material za sojenje dostavljajo tožilstva in policija. Ves ta aparat je zdaj v primežu oblasti, predvsem SDS.
-
Evropa kljub krizi sedi na bogastvu – zasebnem. Tu živijo dobri trije milijoni milijonarjev, zasebno bogastvo v zahodni Evropi pa je vredno celih 27 bilijonov evrov. Premoženje zasebnikov v posamičnih državah nekajkrat presega njihov BDP. Hkrati se to bogastvo kopiči v vedno manj rokah; v Nemčiji na primer ima desetina najbogatejših prebivalcev dve tretjini vsega bogastva v državi. To zgoščanje bogastva v rokah peščice spremljajo širjenje revščine, usihanje srednjega razreda, naraščajoča neenakost.
-
Zunanje grožnje Sloveniji se stopnjujejo – tu so nujna priporočila OECD in Barrosove komisije, poteze Vatikana, tuji tisk, ki nas čedalje pogosteje pošilja po bruseljsko pomoč, zniževanje bonitetnih ocen, dražja posojila. Hkrati imamo katastrofalno slabo oblast. Ta dvojni primež postaja za državo usodna kombinacija.
-
Lebdeči baloni so nekakšen simbol mirne varnosti in lepote. Prejšnji teden sta sunek vetra in morda človeška napaka idilo na Barju v hipu spremenila v tragedijo. Spet enkrat se je ponovila tisočkrat izrečena banalnost-realnost: nevarnosti prežijo nenehno in povsod.
-
Mnenja o tem, ali je v Sloveniji mogoč velik socialni upor, so različna. Nekateri mislijo, da ne; to naj bi potrjevala zgodovina, polna pasivnega odpora in s samo dvema resnima vstajama, bojem proti okupatorju in osamosvojitvijo.
-
Začenja se uradna kampanja za predsedniške volitve. Njihov glavni čar je neposrednost – volivci sami, brez vmešavanja strank, odločajo, kdo bo šef države. To jim zbuja nekaj zadovoljstva in občutka odgovornosti.
-
Obstajajo lepe, nevtralne in grde besede. Med grše med grdimi spadajo besede pajdaš, pajdašenje, pajdaštvo. Pajdaš je tisti, ki z nekom sodeluje pri nečednih ali vsaj vprašljivih dejanjih. Meje med pajdaštvom in drugimi kočljivimi oblikami sodelovanja pa so izmuzljive.
-
Stvari, povezane z izgonom nadškofa Urana, so ena sama velika zmeda. Katoliška cerkev bo zaradi nje na še slabšem glasu. Uradno gre Uran v izgnanstvo zato, ker je nekoč menda postal oče. Če je to res, naj očetovstvo prizna in se potomcem čustveno in materialno oddolži. Še bolj prav bi ravnal, če bi hkrati nastopil proti celibatu, tej prepovedi, ki cerkvi samo škodi, duhovnike pa spravlja v osebne stiske. V Nemčiji ji nasprotuje 80 odstotkov katoličanov, nenaravna in neumna pa se zdi tudi veliki večini Slovencev.
-
Janez Janša je prejšnji teden z grožnjo z zaupnico doživel grmeč poraz. Spustil se je v blef, s katerim je tipal teren in izsiljeval. Manever se lepo ujema z naravo njegove politike, polne zvijač, izsiljevanja, ustvarjanja napetosti. Tokrat se je grdo zakockal.
-
Janševa oblast je v prvem mandatu sistematično zavzemala ali hromila nadzorne točke, nastavljala naše, skušala uvesti neoliberalne reforme itd. To je bil še čas denarnega obilja, ki je za silo prikrivalo surovost oblasti. Zdaj, štiri leta pozneje, strategijo širi z velikopoteznimi zakonodajnimi in organizacijskimi spremembami, krizo pa izrablja kot izgovor za trajno izredno stanje.
-
Premier Janša je ob nedavnem ropotanju opozicije z interpelacijami pomodroval/potarnal nekako takole: Če so sposobni sestaviti ekipo, ki bi imela trdno podporo v parlamentu in ne bi povzročila politične krize, se še jaz podpišem pod to. Po svoje bi bilo pravično, da bi Pahorjeva vlada, ta naravna katastrofa, sama popravljala tisto, kar je zakuhala.
-
Vladavina Janeza Janše je za Slovenijo nevarna. To potrjujeta ves njegov prvi in začetek drugega mandata. V prvem je vzredil tajkune, položil roko na medije, začel neoliberalne reforme, napihoval gospodarsko rast in prvič po trdem komunizmu znova zasejal strah.
-
Začelo se je otipavanje v zvezi z reformo trga dela. Delodajalci so z vladnim predlogom zadovoljni, sindikati so sumničavi. Prvi trdijo, da je delovna zakonodaja toga in tako rekoč onemogoča odpuščanje. Dajte nam proste roke, pa nam bo vsem boljše, pravijo z nepričakovanim smislom za humor. Toda trg dela je že zdaj prožen; o tem pričajo visoka brezposelnost, razširjena prekarnost, najrazličnejša izigravanja zaposlenih. In že zdaj je mogoče odpuščati tudi trajno zaposlene, le da se mora delodajalec za to malo potruditi.
-
Policijske preiskave se vrstijo, pred sodišči je nekaj velikih tajkunov in celo premier, tožilci so se lotili tudi Jankovića. Se pravosodje vendarle prebuja in tako postaja nevarno velikim ribam iz politike in gospodarstva?
-
Majhna vojska koalicijskih poslancev je prejšnji teden vložila zakonsko dopolnilo, s katerim bi odpravili odškodnine za spremembo namembnosti kmetijskih zemljišč. Zaradi pritiska javnosti se je nato koalicija popolni odpravi odškodnin odrekla, vendar bodo verjetno ostale simbolične. Če bo predlog sprejet, bomo zidali še več, obdelovalne zemlje bo še manj, domača hrana bo še dražja.
-
Evropska politika ima naglavni greh; spečala se je s (finančnim) kapitalom, tako pomagala tudi na evrotleh ustvariti kazino kapitalizem in zakuhati krizo, ki je kot virus mutirala v različne oblike (finančno, ekonomsko, dolžniško …). Ta kriza se je neločljivo prepletla s težavami, zdaj že krizo EU. Obe se medsebojno oplajata.
-
Dogovor strankarskih voditeljev o spremembi ustave in referendumske zakonodaje naj bi bil zgodovinski. Če oznaka drži, je treba pripomniti, da se zgodovina rada prelamlja na slabše. Janša, Pahor, Janković … bi radi z ustavno spremembo referendum bolj ali manj ukinili, z njim pa po malem tudi ljudstvo.
-
Vse kaže, da vlada tokrat zares prodaja največjo slovensko banko. S tem bo storila smrtni greh, in to nepopravljiv. Banke, na čelu z NLB, so ta čas največji ekonomski problem Slovenije. Njihova pot navzdol je bila kratka, a strma. Povzročila jo je serija napak vseh nastopajočih v tej žaloigri. NLB sama je podlegla splošni evforiji preobilice denarja in iluziji rasti brez konca, na slepo delila obilna (tudi tajkunska) posojila, zašla v težave, potem pa se reševala tako, da je zapirala kreditno pipico. Sicer pa se še naprej vede neodpustljivo ležerno. Guverner Banke Slovenije Kranjec je zahteval visoko dokapitalizacijo, bankam drobnjkarsko dihal za ovratnik in tako odločilno pripomogel h kreditnemu krču. Pahorjeva vlada je banki nastavila slabi vodstvi in še slabši nadzorni svet ter odlašala z dokapitalizacijo. Janševa prva vlada je sprožila evforijo rasti in bank kot dedkov mrazov, sedanja pa hoče banko, plod tudi svojih napak, prodati. Vse to je od zunaj spremljal pritisk iz Bruslja in Frankfurta.
-
Včasih navda človeka mučen občutek, da živi v državi, ki se krči in manjša. Krči zato, ker izgublja. Nekatere stvari izgublja dobesedno, druge zato, ker ne počne niti tistega, kar sicer zna in kar ji je na voljo. Poglejmo.
-
Naša politična scena je še naprej v spreminjanju. Vladajoča koalicija bo najbrž končala kariero pred iztekom mandata, desnica bo potem razpadla tudi znotraj posamičnih strank in se začela sestavljati na novo. Če ne bo kakih res izrednih dogodkov, bo vladanje znova prevzela levica. Toda če bo to zgolj ponovitev Pahorjeve vladavine, se nam ne piše dobro. Če hoče Slovenija okrevati, potrebuje temeljito prenovo celotne strankarske scene.
-
V Nemčiji je pet vodilnih ekonomskih inštitutov, dva od njihovih petih šefov pa sta se javno pokesala svojih neoliberalnih prepričanj. Financial Times Deutschland je zapisal, da stara pravila o vitki državi, o tem, da imajo trgi vedno prav, da je treba davke v recesiji znižati, danes delujejo groteskno. Na Harvardu so študenti družno odkorakali s predavanja vplivnega ekonomista Gregoryja Mankiwa, nekoč Bushevega svetovalca. Konservativni Frankfurter Allgemeine v seriji prispevkov piše o odvisnosti politike od financ, ki ogroža demokracijo. Velika večina ekonomistov na Zahodu nasprotuje radikalnemu enostranskemu varčevanju, ki ga, sledeč logiki neoliberalnih gesel, vodijo vlade.
-
Slovenija je v kar hudi godlji. Mučijo nas stvari od zunaj in lastni problemi. Kriza globoko spreminja EU. Članice so manj enakopravne, nacionalni egoizmi se krepijo, kapitalizem postaja surovejši, razlike v razvitosti naraščajo. Igro vodi Nemčija, ki skupnost na silo glajhšalta po svojem kopitu in pri tem nevarno prenapenja lok. Njena terapija zategovanja pasu za vsako ceno škodi vsem, šibkejše države pa peha v propad, pomaga domačim neotom pod krinko krize razstavljati socialno državo in posredno marsikje duši demokracijo.
-
Zdi se, da je v godlji najrazličnejših čustev v zraku tudi vedno več nostalgije. Se pravi zastrtega hrepenenja po nečem, kar je bilo, česar ni več in kar je bilo v glavnem prijetno. Tistemu, po čemer čutimo nostalgijo, bi lahko rekli tudi dobri stari časi.
-
Janša je svoj drugi mandat začel burno, nevarno in neumno. Še pred iztekom pregovornih sto dni je v hudih težavah in zapleten v vrsto konfliktov. Težave so deloma predvidljive in objektivne (zaradi krize), še bolj pa posledica lastnih napak. Vlada dela narobe skoraj vse, kar je mogoče.
-
Kultura je le eden izmed poligonov oblastne polaščevalnosti. Začelo se je z ukinitvijo samostojnega ministrstva, nadaljuje se z grožnjami o ukinjanju teh in onih institucij, s krčenjem denarja za javne zavode, s prepovedjo sklepanja avtorskih pogodb, z novimi imeni na visokih položajih (Dežman, Petek, Zorn …), ki mnoga zbujajo krče v želodcu.
-
Za Mitjo Meršola in vse bi bilo bolje, da bi odstopil, tudi če ima kake olajševalne okoliščine in čeprav je, kolikor vem iz osebne izkušnje, v redu človek in urednik, ki je dajal novinarjem proste roke. A njegovo nekdanje početje preprosto ne gre skupaj s spodobno javno osebnostjo.