
Janko Lorenci
-
Naša politična scena je še naprej v spreminjanju. Vladajoča koalicija bo najbrž končala kariero pred iztekom mandata, desnica bo potem razpadla tudi znotraj posamičnih strank in se začela sestavljati na novo. Če ne bo kakih res izrednih dogodkov, bo vladanje znova prevzela levica. Toda če bo to zgolj ponovitev Pahorjeve vladavine, se nam ne piše dobro. Če hoče Slovenija okrevati, potrebuje temeljito prenovo celotne strankarske scene.
-
V Nemčiji je pet vodilnih ekonomskih inštitutov, dva od njihovih petih šefov pa sta se javno pokesala svojih neoliberalnih prepričanj. Financial Times Deutschland je zapisal, da stara pravila o vitki državi, o tem, da imajo trgi vedno prav, da je treba davke v recesiji znižati, danes delujejo groteskno. Na Harvardu so študenti družno odkorakali s predavanja vplivnega ekonomista Gregoryja Mankiwa, nekoč Bushevega svetovalca. Konservativni Frankfurter Allgemeine v seriji prispevkov piše o odvisnosti politike od financ, ki ogroža demokracijo. Velika večina ekonomistov na Zahodu nasprotuje radikalnemu enostranskemu varčevanju, ki ga, sledeč logiki neoliberalnih gesel, vodijo vlade.
-
Slovenija je v kar hudi godlji. Mučijo nas stvari od zunaj in lastni problemi. Kriza globoko spreminja EU. Članice so manj enakopravne, nacionalni egoizmi se krepijo, kapitalizem postaja surovejši, razlike v razvitosti naraščajo. Igro vodi Nemčija, ki skupnost na silo glajhšalta po svojem kopitu in pri tem nevarno prenapenja lok. Njena terapija zategovanja pasu za vsako ceno škodi vsem, šibkejše države pa peha v propad, pomaga domačim neotom pod krinko krize razstavljati socialno državo in posredno marsikje duši demokracijo.
-
Zdi se, da je v godlji najrazličnejših čustev v zraku tudi vedno več nostalgije. Se pravi zastrtega hrepenenja po nečem, kar je bilo, česar ni več in kar je bilo v glavnem prijetno. Tistemu, po čemer čutimo nostalgijo, bi lahko rekli tudi dobri stari časi.
-
Janša je svoj drugi mandat začel burno, nevarno in neumno. Še pred iztekom pregovornih sto dni je v hudih težavah in zapleten v vrsto konfliktov. Težave so deloma predvidljive in objektivne (zaradi krize), še bolj pa posledica lastnih napak. Vlada dela narobe skoraj vse, kar je mogoče.
-
Kultura je le eden izmed poligonov oblastne polaščevalnosti. Začelo se je z ukinitvijo samostojnega ministrstva, nadaljuje se z grožnjami o ukinjanju teh in onih institucij, s krčenjem denarja za javne zavode, s prepovedjo sklepanja avtorskih pogodb, z novimi imeni na visokih položajih (Dežman, Petek, Zorn …), ki mnoga zbujajo krče v želodcu.
-
Za Mitjo Meršola in vse bi bilo bolje, da bi odstopil, tudi če ima kake olajševalne okoliščine in čeprav je, kolikor vem iz osebne izkušnje, v redu človek in urednik, ki je dajal novinarjem proste roke. A njegovo nekdanje početje preprosto ne gre skupaj s spodobno javno osebnostjo.
-
Če bo francoski socialist François Hollande zmagal na volitvah, bo sprožil nova pogajanja o fiskalnem paktu, dohodke, višje od milijon evrov na leto, pa obdavčil s 75 odstotki. S to napovedjo je med evropskimi konservativci sprožil pravi preplah.
-
Unija tone v preteklost, nazaj v surovejše faze kapitalizma. Mnenja o tem so lahko različno ostra, toda EU se pospešeno spreminja, in to na slabše. Prvič, skupnost postaja izrazito neenakopravna in se sprevrača v vladavino velikih držav. Drugič, demokracija na ravni Unije in članic nazaduje, zaupanje v skupnost upada. Tretjič, v dogovorni tvorbi, ki se ima za civilizirano in humano, se na plečih pol milijarde ljudi uresničuje doktrina šoka Naomi Klein – kriza je izrabljena za pospešeno uvajanje neoliberalizma. Neoliberalne ukrepe pogosto sprejemajo tehnokrati, formalno nasprotniki neoliberalizma. Mario Draghi, predsednik Evropske centralne banke (ECB), je že rekel, da je evropskega socialnega modela konec.
-
Kdo je (bo) predsednik države Slovenije, ni najpomembnejša stvar na svetu, vseeno pa tudi ni. Od predsednika se pričakuje mirna avtoriteta, občasno nastavljanje zrcala družbi in politiki, izrekanje o posamičnih velikih vprašanjih. Pričakuje se tudi distanca do strank, vendar ne politična brezbarvnost in pasivnost. Tak predsednik je odveč. Potrebna je živa politična osebnost, po možnosti nekakšna korekcija, kar negacija siceršnje politike, tega ceha klavrnega slovesa.
-
Janša se rad hvali, da je njegova prva vlada, drugače od Pahorjeve, preživela ves mandat. Toda za njegovo drugo koalicijo in vlado ni to niti najmanj gotovo.
-
Protest kulturnikov je (bil) nepričakovano oster, neprimerno močnejši kot protest zaradi ministrstva za okolje. To sta pomembni področji – duh ne more brez kulture, telo ne brez okolja. Nova oblast oboje potiska na obrobje.
-
Ni dobro takoj na začetku novo vlado povsem odpisati. Vsaka je sprva do neke mere neznanka. In množično odpisana vlada bo javnost odpisala tudi sama in vladala slabše, kot bi lahko, saj pred njo nima česa izgubiti.
-
Janševa koalicija je v precepu: naj tožilce preseli pod notranjega ministra ali ne. Za opustitev načrta govori dejstvo, da bo premestitev najbrž preprečilo ustavno sodišče. Poleg tega bi nova oblast tako pokazala občutljivost za mnenje javnosti in stroke. Ali pa, tako se morda boji Janša, demonstrirala šibkost – popustila še pred začetkom vladanja.
-
To soboto bomo najverjetneje znova dobili Janševo vlado. Večina volivcev je ni hotela. Na vrh so jo pripeljali tesen volilni izid, Pahorjev ego, Jankovićeve nerodnosti, Virantovo blefiranje in še kaj.
-
France Bučar je nedavno pred tv-kamero rekel, da Janša ne more postati premier, ker je v kazenskem postopku. Po kratkem razmisleku je izjavo omilil. Z razlogom; nikjer ni prepovedi, da se za premierstvo ne bi smel potegovati tisti, ki je v sodnem postopku. Velja tudi domneva nedolžnosti. Drugačno ureditev bi bilo mogoče politično zlorabljati. Skratka, za Janševo mandatarsko kandidaturo ni pravnih ovir.
-
Drugi del Pahorjevega mandata je potekal v čedalje izrazitejši želji ljudstva po novih političnih obrazih. Nezaupanje do celotne politične kaste se je stopnjevalo. To se je izrazilo tudi na minulih volitvah. Razglašena levica se je razkrojila, zasilno jo je zamenjal Janković, na desnici se je od Janše ločil politični mešetar Virant. Nastali sta dve novi stranki, ena je na volitvah celo zmagala, druga odloča, kdo bo sestavil koalicijo. V parlamentu, vladi, državni upravi, javnih ustanovah, nekaterih pomembnih podjetjih bo vzniknilo mnogo novih imen.
-
Gregor Virant je os koalicijskega dogajanja. Vse okoli njega se dogaja v znamenju mrzlične dejavnosti, visokih besed in dobrih namenov. Toda za tem je slutiti drugačnega, nekoliko manj krepostnega Viranta.
-
Maribor se spet enkrat zdi mesto velikih ambicij in velikih polomij. Letos se mu je npr. zgodil finančni zlom mariborske škofije, deloma izraz lokalnega diletantizma in stremuštva, še bolj pa klavrnega stanja celotne slovenske KC, sestavnega dela zanikrnega slovenskega kapitalizma. Podobno je projekt EPK sprva zbudil prevelike apetite in pričakovanja, potem pa obvisel na nitki.
-
Koalicijska pogajanja potekajo burno in težavno. To je deloma v naravi stvari. Gre za visoke zastavke; kdo bo na oblasti in koliko besede bo imel. Srečujejo se ideološko, interesno, politično zelo različne skupine. Pogajajo se zelo različni ljudje – novinci, izkušeni politiki, avtokrati, diplomati, petelini itd. Vse skupaj poteka pred očmi javnosti in v časovni stiski.
-
Volitve so potrdile, da ravnotežje med levim in desnim volilnim telesom ostaja izenačeno. Na levici so se nezadovoljni volivci pretočili v novo stranko. Na desnici SDS ostaja vodilna stranka, vendar se zdi, da je že dosegla zenit. Janšev poraz prinaša olajšanje, da se ne more ponoviti vladavina, za katero se vlečejo dolgi repi strahu in nezaupanja.
-
Slovenija je po mnogih opisih sredi splošnega nazadovanja. V tem je nekaj resnice in nekaj pretirane črnogledosti. Zanesljivo pa smo v skrajno občutljivi, skrajno ranljivi fazi. Toliko bolj, ker je v krizi tudi zunanje okolje. Volitve v takem času so še pomembnejše kot sicer. Državo je mogoče ohraniti v znosnem stanju ali pa jo še bolj zavoziti, in to dolgoročno.
-
Televizijski moderatorji so ljudje, ki skrbijo za predstavljanje drugih ljudi, ki imajo ali naj bi imeli kaj povedati. Svojim televizijam dajejo osebni pečat, dober ali slab. So dobri znanci, ki jim na stežaj odpremo vrata ali pa jih zrinemo ven. Včasih jih spustimo noter samo zato, ker s seboj pripeljejo koga zanimivega.
-
Smo sredi nevarnih časov za Evropo in za Slovenijo.
-
V naši predvolilni vročici ni prostora za dramatično dogajanje v EU. To je nekako tako, kot da krapa ne bi zanimalo, kaj se dogaja v njegovem ribniku.
-
Slovenija bo tudi po decembrskih volitvah živela naporno in negotovo - globalno-lokalna kriza se bo nadaljevala, socialne napetosti bodo naraščale, v težavah bo še naprej tudi EU. V takem skrajno zahtevnem obdobju bi Slovenija potrebovala močno vlado z visoko stopnjo zaupanja.
-
Državi, ki proda svoje največje, kar uspešno podjetje, se vsa kolesca ne morejo dobro vrteti. Vse razvite države zagrizeno branijo svoje podjetniške zvezde. Razvite so tudi zato.
-
Podgan je več kot 60 vrst. Dve med njimi (Rattus norvegicus in Rattus rattus) sta se zbližali s človekom in skupaj z njim zmagovito naselili ves svet. Kjer je človek, je tudi podgana, kjer je podgana, je tudi človek.
-
Sobotne proteste po Zahodu in drugod ženejo nezadovoljstvo s sedanjostjo, strah pred prihodnostjo, spomini na boljše stare čase. Kaj bodo sčasoma prinesli, ne vemo. Troje se vendarle zdi jasno.
-
Decembrske volitve bodo bolj kot spopad strank spopad strankarskih prvakov. Med resnimi kandidati za premiera se pojavljajo samo tri imena: Pahor, Janša in Janković. Za Hanžka in njegovo stranko oz. gibanje ni mogoče napovedati, koliko volivcev lahko pritegne. Z anketami potrjeni favorit se zdi Janša, za tihega favorita pa velja Janković, če bo posegel v volilno tekmo. Pahor se lahko vrne na premierski položaj le po lastnem mnenju.