![Janko Lorenci](/media/osebe/avtorji/__120/lorenci_1.png)
Janko Lorenci
-
»Zaradi odziva Zahoda mi ne bodo zadrhtela kolena,« je odgovoril Viktor Orban na doslej bolj ali manj blage opomine iz nekaterih članic EU zaradi nove madžarske medijske ureditve. Orban vodi vlado in desno, nacionalistično stranko Fidesz, ki je lani po kaotični vladavini socialistov dobila dvotretjinsko večino in lahko zdaj poljubno spreminja ustavo in zakonodajo.
-
V iztekajočem se letu se je zgodilo ali nadaljevalo nekaj stvari, ki v glavnem ne zbujajo optimizma. Najprej WikiLeaks. Michael Seemann, pametna glava, je o njem zapisal: »Radikalna, anarhistična transparentnost je tista prava obljuba in prava grožnja, ki se skriva za WikiLeaksom. Ta platforma izziva nič manj kot celoten sistem. V bistvu preostane vladam le dvoje: cenzura vse do totalitarnega informacijskega...
-
V državi je nastala široka fronta nezadovoljstva z razmerami v domovini. Sestavljena je pestro. Najprej so tu vidni posamezniki (Mencinger, S. Hribar, Bučar, Cerar, Kovač...), ki so kritični, dobronamerni in tudi kaj predlagajo, a so redki in utonejo v množici drugih glasov. Potem so tu nekatere znane skupine, ki Slovenijo praviloma slikajo črno in brez odtenkov, npr.
-
Naš premier bi se rad vsaj na kratko poklonil Obami, čeprav ta za njim vohuni. To je res brezmejna, skoraj ruplovska ljubezen. A vendar Slovenija v odnosu do Amerike ni bistveno drugačna od Evrope. Ta odnos najbolje označuje beseda fascinacija. Sestavlja jo cela paleta čustev in drž: občudovanje, nelagodje, poslušnost, drobno kljubovanje, zavist... Kdo v čezatlantskem paru ima glavno besedo, je jasno.
-
Evropska unija je doživela že mnogo zastojev in kriz, tako resne, kot je sedanja, pa še ne. Trenutno ji najbolj grozijo bankroti posamičnih članic zlasti na jugu celine. Na preizkušnji so predvsem države s skupno valuto - evrom. Selitve in špekulacije finančnega kapitala sekljajo evroskupino kot salamo - državo za državo. Unija se brani, ima pri tem nekaj uspehov, še več pa težav.
-
Preberimo dve zgodbi. Obe imata istega junaka - Boruta Pahorja. Prva zgodba: premiera bi bilo dobro zamenjati ali pregovoriti, da odstopi. To je verjetno edini način, da se vladanje izboljša, da začne oblast delati boljši vtis na ljudstvo in da se prepreči poraz levice ter Janševa zmaga na volitvah čez dve leti. Druga zgodba: kdo bo Pahorja odslovil? In kdo ga bo nasledil? Začnimo s prvo pripovedjo.
-
Borut Pahor, ki se iz Bruslja menda vedno vrne ves evforičen, je konec prejšnjega tedna sklical nacionalni politični vrh z močnim evropskim pridihom. Namen: dati reformam nov zagon, jih prikazati kot evropsko nujo, nastopiti kot krizni voditelj, pridobiti podporo vsaj dela opozicije. Vsi načrti so spodleteli. Vrh je bil še ena od mnogih Pahorjevih rokohitrskih improvizacij.
-
Sodnik Zobec je obtožil sodnika Maslešo protiosamosvojitvenih nagnjenj in nehumanosti. Tako si lajša dušo - in obtožuje tudi sebe. Osamosvajanje je potekalo pred 20 leti, nasprotovanje ni bilo nikoli kaznivo dejanje, izviralo pa je lahko iz zelo različnih nagibov. A pomembnejše je nekaj drugega. Če bi se Zobec za ugled sodniškega stanu brigal vsaj približno toliko kot za blagor svoje duše, bi molčal, tudi če bi...
-
Premier Borut Pahor je na tiskovni konferenci prejšnji petek rekel: V krizi si ali popularen ali uspešen. Oboje ne moreš biti. Jaz sem se odločil, da bom uspešen. To bomo jasneje videli ob koncu mandata. Že zdaj pa ga je zanimivo primerjati z drugimi dosedanjimi premieri. Doslej smo jih imeli šest: Peterleta, Drnovška, Ropa, Bajuka, Janšo in Pahorja. Bili so zelo različni, delovali so v zelo različnih razmerah.
-
Pošten je človek, ki te ne ogoljufa, okrade, zavede, se ti nevarno zlaže, tudi če bi mu to koristilo. Poštenjak spoštuje zakone in večino božjih zapovedi. Pošten človek je bolj ali manj pošten tudi do samega sebe, kar včasih ni lahko. Poštenost je nenehno na preizkušnji. Na osebni ravni zlasti, če ti grozi kaj hudega ali se ti ponuja velika korist. Poštenost se najbolj kaže v takih izrednih okoliščinah.
-
Slakovi Pogledi so včasih aktualni, najdejo dobre sogovornike in kaj razjasnijo. Vendar so predvsem stroj za prepiranje in proizvajanje histeričnosti. Včasih tudi manipulirajo. To je zasluga koncepta Pogledov in živčnega voditelja. Žalostno in zgovorno je, da je bila oddaja uvožena na nacionalko s komercialke, ne da bi se spremenila za mišjo kocino. To je še en dokaz identitetne krize nacionalne tv.
-
Kdaj se bo kriza končala, kako se bo, ali se sploh bo? Je naš gospodarski model izčrpan? Bo socialna država preživela? Bo šlo ljudstvo na barikade ali pa se zaprlo vase, postalo še bolj pasivno in posnemalo slabe vedenjske vzorce iz zgornjih plasti družbe? Bo vse pomembnejše gospodarstvo res pristalo v rokah tujcev, kot je pred dvema desetletjema prerokoval profesor Bajt? Sedanji čas je čas negotovosti.
-
Stavka je za nekaj časa povsem posrkala Slovenijo. Zdaj vlada zatišje, v kaj se bo razvila trenutna zamrznitev, ni jasno. Srk sedanjega konflikta je nevaren. Lahko je uvod v trajno socialno in drugo bojevanje, nenehen nemir, v krizi še posebej škodljiv. Izid spopadanja bi bil negotov. Če bi zmagala vlada, bi bila to varianta preobrazbe Anglije pod M. Thatcher: konec sindikalne moči, še trši kapitalizem.
-
Vrag je vzel šalo, zdaj gre zares. Gospodarstvo je v slabem stanju, javne finance do skrajnosti napete, veliki socialni sistemi ogroženi. Gospodarsko okrevanje ostaja negotovo. V tem napol kritičnem stanju se naglo zaostrujejo še družbeni konflikti. Začetek stavke je bil razmeroma blag; sindikati so razdeljeni, mnoge panožne skupine so zraven s pol srca, prebivalstvo stavke v glavnem ne podpira.
-
V ponedeljek je bilo ustanovljeno novo (tretje) združenje veteranov osamosvojitve. Vanj se lahko včlanijo vsi, ne samo policisti in vojaki. To je v redu. Toda kulturnikom, pisateljem, pravnikom... se navadno ne reče veterani. Zgovorna je tudi napoved ustanoviteljev, da bo združenje posebno pozornost posvetilo predstavljanju resnice o osamosvojitvi in ohranjanju njenih vrednot na podlagi pristnega zgodovinskega...
-
Na to sredo pred dvema letoma je bankrotirala ameriška banka Lehman Brothers in razkrila vso globino krize, ki se je pred tem tiho plazila po svetu že kako leto. Stečaj te banke je po svoje pomembnejši kot teroristični napad 11. 9. Z njim sta se končali predkrizna opitost in iluzija o neskončnem gospodarskem napredovanju. Medtem je kriza postala vsakdanjost in samoumevnost.
-
Zažigalna vrvica za dolgo napovedovano vročo jesen že gori. Pogajanja med različnimi sindikati in vlado še tečejo, toda spopad kot da se nezadržno bliža. Če bo počilo, bo to poraz kolektivne razumnosti v tej državi. Pogled od zgoraj pokaže Slovenijo kot nemirno, razdrobljeno in konfliktno družbo. Mnoge elite so si zapravile ugled in se ostro spopadajo za isti kos vpliva in kruha.
-
Če bo Janša zaradi vpletenosti v Patrio obsojen, bo kljub svoji izpričani trdoživosti politično težko preživel. Njegov odhod s političnega prizorišča ali vsaj z vrha SDS pa bi do temeljev pretresel vso slovensko politiko. Janša desnici skoraj kraljuje. Z njegovim slovesom bi se desni pol najverjetneje preuredil vsaj toliko, kot se je levica po Drnovškovem premierskem odhodu.
-
Uganka, ali lahko Janković postane premier ali šef kake (nove ali stare) stranke in kaj bi to prineslo, bo verjetno segala globoko v predvolilni čas. Ob tem si je dobro postaviti nekaj vprašanj. Prvo: kakšen župan je bil Janković? Mož ima več obrazov. Takoj na začetku je tvegano in pošteno predložil natančen seznam načrtovanih projektov in jih večinoma tudi uresničil. Toda v bistvu si je izbral lažjo pot.
-
Vojne vplivajo na usodo narodov in puščajo sledove tudi v presledkih med vojskovanjem, v miru. Slovenci smo bili v preteklosti podložniki in topovska hrana različnih tujih veličanstev. Nekako v zadnjih 70 letih - času kar spodobno dolgega človeškega življenja - smo se zapletli v tri vojne, ki so nam še živo v zavesti in tako ali drugače učinkujejo na naše življenje še zdaj.
-
Bill Gates in Warren Buffet sta prejšnji teden sprožila dobrodelno akcijo ameriških velebogatašev. Ta dva in še 40 drugih ameriških milijarderjev se je moralno zavezalo, da bodo pred smrtjo ali po njej dali v dobrodelne namene vsaj polovico svojega premoženja. Padale so velike besede in sčasoma se bo nabrala velika količina denarja, predvidoma večja od dveh slovenskih BDP.
-
Zakon o medijih gre v javno razpravo, resnim medijem, zlasti tisku, pa se godi tradicionalno slabo. Med novinarji prvič nekoliko resneje vre. O tem govori tudi akcija mladih novinarjev. Prejšnja generacija je očitno preveč utrujena, preplašena in oportunistična, da bi jo zmogla. Njena malodušnost je deloma razumljiva, hkrati pa kratkovidna in pogubna. Akcija mladih je koristna v več pogledih.
-
Igor Bavčar je impozantna figura, ki se je v zadnjih dvajsetih letih redno dvigala na površje javne pozornosti. Dolgo praviloma pozitivno, zadnjih nekaj let pa klavrno, morda celo kriminalno. Povezan je z različnimi obdobji in fenomeni. Najprej je bil marksist, čeprav manj doktrinaren kot skupina, v kateri je nastopal. V času demokratičnega vrenja pred osamosvojitvijo je postal oboževan ljudski tribun; vodil je...
-
Socializem je znova na številnih ustih. Najbolj v vsakdanjem življenju, nekaj malega tudi v medijih in akademskem diskurzu. Niti sledu nostalgije po njem pa ni v politiki. Nostalgija ni pravi izraz: gre bolj za mnenje, da čas socializma ni bil tako slab in da se temu delu naše preteklosti dela krivica. Manjši del tega občutja sicer res izvira iz običajnega mehanizma nostalgije: z minevanjem časa dobre stvari...
-
Kljub pretresu zaradi odhoda ministra z angelskim obrazom se zdita koalicija in vlada razmeroma trdni. Lahovnikov spodleteli naskok na Golobiča potrjuje, da sta grožnji, ki sta dolgo viseli nad oblastjo, le še hipotetični. Predčasnih volitev skoraj zanesljivo ne bo, nevarnost velike koalicije, ki bi hudo ogrozila slovensko socialno državo in demokracijo, se je dokončno razblinila.
-
Ni naključje, da smo se spet znašli sredi enega izmed utrudljivih in nevarnih spopadov zaradi nacionalnega interesa, pojmovanega kot vprašanje, ali naj vitalni deli slovenskega gospodarstva ostanejo v domačih rokah ali ne. Tokrat je znova na nitki usoda naše daleč največje banke, NLB. Nasproti si stojita dva jasno razmejena tabora - javnost in politika.
-
Odpornost, trdoživost ljudi, ki nastopajo v javnem življenju, je nenavadno različna. Enih se ne prime nič, druge upogne vsaka sapica. Ali drugače: javnost meri in vrednoti zasluge in grehe ljudi na javni sceni z zelo različnimi vatli. Enim odpusti vse, druge bi pri priči sežgala na grmadi. Shematično imamo pred sabo tri tipe javnih ljudi: robustnega, občutljivega in vmesnega.
-
Slovenija je dežela, kjer gospoduje negativna selekcija. To je prevladujoče prepričanje v višavah, še bolj pa nižavah prebivalstva. Ko rečemo selekcija, po navadi mislimo na kadrovsko selekcijo. Ta je lahko pozitivna ali negativna. Pri pozitivni mislimo na to, da na tem in onem področju prevladujejo mehanizmi, ki spravljajo na vrh najsposobnejše pravnike, zdravnike, urarje, direktorje, politike itd.
-
Med javnimi uslužbenci in vlado je napeto. Javni sektor se čuti opeharjenega za obljubljene plače, državne finance so na robu izčrpanosti. Nesrečno sta trčili kriza in Virantova reforma, ki bi javnemu sektorju do prihodnjega leta brez novih rezov povečala plače za vsote, kakršnih državna blagajna ne zmore. Virant, ponosni ata plačne reforme, je nasploh eden večjih škodljivcev v državi.
-
Izid referenduma je dobrodejen. Mejni spor s Hrvaško bo dokončno rešen s posredovanjem tretjih. Še ga bo mogoče zavlačevati, a v nedogled ne. Tudi na jugu bomo naposled dobili mednarodno priznano mejo. V negotovih časih, ki se nakazujejo, je to pomembno. Dobro je tudi, da uredimo odnose z državo, s katero imamo med vsemi svojimi sosedi najbolj čustveno razmerje.