![Janko Lorenci](/media/osebe/avtorji/__120/lorenci_1.png)
Janko Lorenci
-
Smrt vsakega medija je majhna katastrofa, po kateri ostane praznina. Vanjo vskoči kaj novega in ustreznega - ali pa ne. Še huje je, če smrt grozi skoraj celotnemu korpusu resnih medijev v državi. Pri tem mislimo na vse tri slovenske splošne dnevnike in nacionalno RTV. Vsi spadajo med medije, ki jih označujejo za resne, kakovostne, zahtevne. Tudi če ne bodo ugasnili, lahko postanejo rumeni.
-
Ob vsaki hudi jami butne v nas surova polpreteklost - preplet vojne in državljanske vojne, povojnih pobojev in komunizma. Poboji so najbolj travmatičen del tega trojčka. Javnost in politika jih dojemata kot zločin, toda podtoni odnosa do njih so še vedno zelo različni. Opravičila zanje ni, so pa dejstva, ki jih delajo razumljivejše. Bistvo je v tem, da so bili del vojne (psihoze).
-
Bližnji vrh Evropske unije bo seveda potekal v znamenju krize. Voditelji se bodo trudili obuditi nekaj solidarnosti in varnosti, ki ju je v dobrih časih jamčila skupnost. Česa velikega pa ne bodo dosegli. Kriza neusmiljeno razgalja stare in nove slabosti EU. Pred šestimi desetletji je nastala iz povojne potrebe po miru, potem jo je gnala naprej zlasti ekonomska koristnost skupnega trga.
-
Je pred Slovenijo res ena sama izbira - da jo vodi Pahor ali Janša ali pa oba skupaj? Če bi to držalo, se naši ljubi domovini ne piše dobro. Kajti stvari se pomikajo v slabo smer. Kriza se nadaljuje in poglablja, pešanje gospodarstva spremlja zaostrovanje sociale in naraščanje napetosti. Dno tega procesa je lahko zelo globoko. Tukajšnja kriza je večinoma odblesk globalne in nekako hkrati z njo se bo končala tudi...
-
Mednarodno okolje se zaradi krize naglo spreminja na slabše. Slovenija temu dogajanju slabo sledi. Sicer se zdaj zlepa ne bi spustila v avanturo s Hrvaško. Nasploh imamo v odnosu do sveta težave že v mirnejših časih. Politika ne razmišlja strateško, notranjepolitične težave prenašamo v zunanjo politiko in narobe, tujini ne govorimo z enim glasom, zunanje dogajanje pogosto veličastno ignoriramo.
-
V začetku tedna se je ljubljanski župan sešel z vlado. To ni bil Janković izpred dobrih dveh let, ko je jahal na valu visokih pričakovanj. Izvoljen je bil kot nekakšen menedžerski guru, hkrati pa kot človek, ki naj bi poosebljal nasprotovanje prestolnice Janševi vladavini. Zdaj tega političnega kontrasta ni več. Nekaj podpore je Jankoviću splahnelo zaradi tega, hkrati pa se je pokazalo, da tudi menedžerji v...
-
V Cernu, v švicarskem pospeševalniku delcev, bodo jeseni opravili poskus, pri katerem lahko nastanejo črne luknje. To so tvorbe, ki v vesolju včasih pogoltnejo cela ozvezdja. Švicarske luknje bodo skrajno majhne in kratkožive. A nekaj znanstvenikov se resno boji, da bi se utegnile razviti v prave črne luknje in požreti Zemljo z ljudmi vred. Tveganja, hladnokrvno pravijo v Cernu, tako rekoč ni, in poskus bodo...
-
Temeljno poslanstvo oblasti v tem mandatu je obvladovanje krize. Pametno vodenje jo lahko ublaži, slabo pa spremeni Slovenijo v ruševino. Kako se bo obnesla koalicija, je še nejasno, a vedno manj. Končni odgovor bo v veliki meri odvisen od Pahorja. Zapisali smo že, da brez dobrega premiera ni dobre vlade. V tem pogledu nam kaže slabo. Če bi bili časi normalni, bi se to dalo prenesti.
-
Dežurna gesla v Sloveniji se glasijo: varčevanje, rezanje previsokih menedžerskih plač, revizije po sumljivih podjetjih. Gre pri tem za demagogijo, resno odzivanje na krizo, ustvarjanje primernega ozračja, mešanico vsega skupaj? Težko je reči. Slovenski kapitalizem je že lep čas bolj ali manj zvesto sledil Zahodu. Ta se je čedalje bolj prepuščal dogmam neoliberalizma (nenehna privatizacija, deregulacija,...
-
Pahor in Janša, ta čudni par, se znova zbližujeta, tokrat v okrilju ideje o ponovnem rojstvu Partnerstva za razvoj. Urni prejšnji premier je zamisel krstil z imenom 2+10 in jo serviral nekoliko otrplemu Pahorju (kar se dejanj, ne besed tiče). Ta je spet enkrat soliral; svoj predlog Partnerstva je najprej pokazal Janši, proti 2+10 pa ni imel nič. Zato je v koaliciji vroče.
-
Kaj storiti z nesrečnim Bavčarjem, človekom, ki ta čas pred očmi vesoljne Slovenije rešuje ali, natančneje rečeno, uničuje zadnje ostanke Istrabenza? Drama se počasi izteka in morda se bo končala tako, da bo italijanski vpliv na Primorskem večji, Istrabenz uničen, Bavčar pa bogat. Se potem ne bomo vsi počutili malo bebave? Ta Bavčar, ki bi ga bilo treba v dobro Istrabenza, gospodarstva in javne higiene pri priči...
-
Silvestrsko dviganje kozarcev je povsod spremljalo padanje gospodarske rasti in blaginje. Kriza je. V bistvu se ve, kje so vzroki težav. Pod vsem brbota nebrzdani kapitalizem (neoliberalizem), njegov mehki diktat visokih dobičkov, nenehne rasti in neomejenega potrošništva. V ta voz so vpreženi ekonomija, politika in prebivalstvo - od tod njegova vztrajnost.
-
Kolumnist je v prepričanjih, izbiri tem in barve kravat svoboden. Zato vam v tej novoletni kolumni lahko povem zgodbo nekoga, ki je sprejel nenavadno odločitev. Piše se Mihael R. Majer. Do 3. januarja 2008 je bil človek, o katerem se ne pišejo zgodbe. Tega vetrovnega jutra je vstal, se popraskal po kosmatih prsih, pojedel običajen zajtrk, sprejel odsoten poljub Rozvite Majer, odšel v službo, bil zaradi padajočega...
-
Globalna kriza napreduje in se razvija, politiki, ekonomisti, družboslovci - in seveda uboga prebivalstva - pa so povsod še naprej v veliki negotovosti. Svet je spravil v pogon nekaj, ob čemer je bolj ali manj nemočen. Pravzaprav lahko samo čaka in izvaja nekakšne zasilne ukrepe. To velja tudi za Slovenijo. Tu sta nesrečno ali pa srečno (za staro oblast in Slovenijo je boljše, da se je ta oblast poslovila) trčili...
-
Pahorjev ultimat se bo iztekel 19. decembra - Hrvaška mora do takrat iz pristopnih papirjev za EU odstraniti vse, kar bi lahko prejudiciralo mejo med državama, je rekel naš premier. Sicer bomo hrvaška pristopna pogajanja zablokirali. Ultimat je v začetni mrzlici vladanja nove oblasti ena redkih jasnih in odločnih, a tudi dvoreznih potez. Težava bo, če Hrvati slovenski zahtevi ne bodo popustili, ker bodo Unijo...
-
Türk in Pahor sta do neke mere naravna tekmeca. Oba sta ambiciozna, oba se potegujeta za priljubljenost. Türku avtoriteto prinaša predvsem podpora javnosti - samo prek nje je lahko res vpliven. Pahorjev položaj pa se je s prevzemom premierstva dramatično spremenil - dobil je realno moč, s katero se Türkova ne more niti približno meriti. Zagrizeno prestižno tekmovanje med njima je torej odveč, zlasti s premierove...
-
Po svoje je naravno, da med krizo kapitalizma včasih od nekod prileze spomin na komunizem. Komunistične stranke nimamo, najbrž prav zato, ker smo v komunizmu živeli. Nostalgije po njem ni, a tudi sovraštva je razmeroma malo, čeprav oznaka komunist, izrečena v politični areni, še vedno velja za zmerljivko. Na splošno lahko rečemo, da komunizem dokaj mirno sprejemamo kot del svoje zgodovine, iz katerega smo...
-
Nova vlada začenja mandat v globalni krizi, za katero se ne ve, kako globoka in dolga bo. Kako se bomo znašli v njej ekonomsko, je kratkoročno odvisno predvsem od gospodarstva samega. Vlada mu lahko pomaga posredno (z dobro ekonomsko politiko, olajšavami, s selektivnimi spodbudami, splošnim varčevanjem itd.), najbolj pa tako, da bo socialno in politično življenje tudi v krizi ostalo čim bolj stabilno.
-
Zadeva Mercator je eden izmed okostnjakov iz Janševe omare. Ne bi ga bilo, če ne bi premier podjetja pod ceno prodal Šrotu in Bavčarju, da bi dobil vpliv na Delo. V bistvu je šlo za korupcijo velikanskih razsežnosti. Velik je tudi zdajšnji problem. Če bi Šrot Mercator prodal tujcem, bi bilo to skrajno slabo. Nova oblast bo v zagati. Dobre in neboleče rešitve ni, nekaj pa bo morala storiti.
-
Če bi v torek namesto Američanov glasovali Evropejci, bi Obama zmagal še bolj bleščeče. To kaže, da ima Evropa Ameriko v bistvu rada, se zaveda njenega pomena in si hkrati želi, da bi se spremenila. Pogojno se ji je želja zdaj izpolnila. McCain ni tipičen bushevski, ampak prej značilen predbushevski republikanec. Vendar je veljal za naravnega naslednika Busheve politike.
-
George Montbiot je v Guardianu nedavno predlagal, da bi pri parlamentu ustanovili »Stoletni odbor«. Delal bi kot drugi odbori, le da bi ga zanimali zgolj učinki sedanje politike v prihodnosti - v naslednjih 10, 20, 50 in 100 letih. Z istim namenom je podaljšanje političnih mandatov že pred časom predlagal znameniti Dennis Mea-dows, pisec uspešnice Meje rasti.
-
Za 11. september je bilo mnogokrat rečeno, da bo svet po njem drugačen. To neprimerno bolj drži za sedanjo krizo. Tokrat se svet res utegne spremeniti. Pred krizo je vladala evforija zaradi neustavljivega razvoja, zdaj prevladujejo apokaliptične napovedi. Sredi nje smo, a pojma nimamo, kakšni bodo njena globina, trajanje, razplet. Kljub konjskim injekcijam denarja v bančni sistem ni nobenega zagotovila, da bo...
-
Še pod Clintonom je bila Amerika vsaj fascinantna, če ne občudovana država. Tik pred neslavnim Bushevim odhodom zbuja predvsem sovražnost in škodoželjnost. To potiska v ozadje dejstvo, da ameriške težave prinašajo tegobe za ves svet. Kaj je narobe s to veliko državo? Sploh kaj? Vse? Po večini mnenj to stoletje ne bo ameriško, kot se je zdelo še pred desetletjem.
-
Slovenija bo po vseh napovedih skupaj s svetom zakorakala v težavno obdobje. Pogrezanje v grozečo krizo se ujema z nastopom nove, pogojno leve oblasti. Mednarodne zvezde ji niso naklonjene. Doma iz omare že padajo prvi okostnjaki Janševe vladavine. Kar zadeva gospodarstvo, je za sabo očitno pustila zelo ranljivo tvorbo - nekakšen sfriziran motor, ki naglo peša. Temačna je tudi socialna slika.
-
Krize, ki bo po mnenju optimistov morda pokončala anglosaški finančni kapitalizem, ni konec. Bush jo skuša rešiti z vrtoglavo injekcijo 700 milijard dolarjev. Za Naomi Klein je to stara finta, s katero si kapital prek kriz in šokov ob pomoči politike še krepi položaj. Za množice navadnih zadolženih ljudi v ZDA pa se ameriške sanje spreminjajo v moro.
-
Pritisk italijanskega scenarija
Zmaga socialnih demokratov je tesna in za zdaj še nekoliko negotova. Končni razplet volitev pa bo najverjetneje vendarle tak, da bo Pahor mandatar. Koalicijo bo najbrž sestavil brez večjih težav. Manjšinska vlada bi bila kratkega veka. Janša bo morda delal zgago, a bo ostal v opoziciji. Za Slovenijo je to dobro, lahko si oddahne. Zadnja štiri leta se je gibala v slabo smer, proti populističnemu kaosu vzhodne...
-
Praktična vrednost demokracije
Zastavki nedeljskih volitev so visoki. Od njihovega razpleta je v veliki meri odvisno, kako bomo materialno in duhovno živeli v prihodnje, kakšen tip družbe in kako uspešni bomo. Za nami je nemiren, histeričen mandat. Nič važnega v tej državi ni bilo povedano, predebatirano, odločeno na način, ki bi dal ljudstvu občutek, da ga vodi preudarna, mirna oblast. Ozračje se je nekoliko umirilo le sredi mandata.
-
Denimo, da SDS na volitvah zmaga, Janši pa se posreči sestaviti koalicijo. Kaj bi se dogajalo s Slovenijo v takem primeru? Po našem mnenju nič dobrega. Načelno je možnosti sicer več. Ena izmed njih je, da se oblast otrese dosedanje avtoritarnosti, se odpre družbenemu in notranjemu dialogu, nastavlja ljudi po sposobnostih itd.... se skratka normalizira. Žal se zdi ta možnost zanemarljiva.
-
Janša je poleg Kučana in Drnovška najbolj izrazit politik samostojne Slovenije. A tudi v tej izbrani trojici je edini, okoli katerega se je zaživa ustvaril nekakšen mit. Druga dva sta bila za to preveč civilna. Ta mit ni enoznačen. Izvira predvsem iz Janševe vloge pri osamosvajanju, ki je predpostavljala odločnost, pripravljenost tvegati, organizacijske sposobnosti. Ta vloga je še zdaj ocenjena kot pozitivna.
-
Premier Janša v zadnjem času govori, da je namen njegove politike povezovanje Slovenije. Enako mirne duše bi lahko rekel, da ima ljubko prifrknjen nos ali da mu ponoči zrasejo krila angela. Resnica je diametralno nasprotna: ta politika Slovenijo cepi in drobi. Za nobeno skupnost ni dobro, če je preveč poenotena in negibna. Toda vsaj enako slabo je, če gre drobljenje zaradi ideoloških nasprotij, razslojevanja,...