![Janko Lorenci](/media/osebe/avtorji/__120/lorenci_1.png)
Janko Lorenci
-
Če sodeluješ z lopovom, s tabo ne bom sodeloval. To je z drugimi besedami napisal Šarec, ko se je v nedavnem pismu Luku Mescu, Tanji Fajon in Alenki Bratušek zavzel za to, naj opozicijska četverica po volitvah ne sodeluje ne s SDS ne s strankami in posamezniki, ki so v Janševi koaliciji ali jo podpirajo.
-
Tu je zelo mirno in skoraj slovesno. Občutje ustvarjajo bela cerkev s čokatim zvonikom iz častitljivega l8. stoletja, veliki lipi, nekaj hiš, lokalčič, ozka asfaltirana cesta, ki vodi do bližnje lovske koče sredi gaja brez, borov, macesnov, smrek, bukev, prav pisane druščine dreves na tako majhnem prostoru. Cestica pelje skozi lipov drevored, ki nekako ne spada sem gor v hribe, a prav mora biti tu. Vse skupaj je na slemenu in tu vedno pihlja. Sveže je kljub vročini v dolini in od tod se v tem sončnem dnevu daleč vidi.
-
Bomo dobili jedrski Teš? Minister Vrtovec pravi, da vladno energetsko dovoljenje Gen energiji za drugi blok krške nuklearke ni dokončna odločitev, ampak le začetek postopkov. Podobno se je nekoč začel Teš. Nuklearka bi bila od njega vsaj trikrat dražja.
-
Violeta Bulc, nekdanja komisarka v evropski komisiji, pravi, da je pripravljena voditi Slovenijo, ta pa potrebuje prelom, nov začetek. V tem ima gospa prav, a dvomimo, da bi tak začetek lahko prinesla prav ona, ta nenavadna mešanica nekakšne vesoljske metafizike, neoliberalizma, visokih ambicij. Tudi stranke še nima in v kak pomemben nov obraz se ne bo razvila.
-
Na naši Zemlji, ljubi in edini, je vrag vzel šalo. Vsako leto je bolj vroče kot prejšnje, v Sibiriji in Kanadi divjajo velikanski gozdni požari, Nemčijo zalivajo poplave, na obeh polih se od ledu, ki očitno ni več večen, lomijo orjaške ledene gore. Amazonski pragozd, nekoč zelena pljuča sveta, morda oddaja več CO2, kot ga skladišči. Suše so hujše in daljše, vročinski valovi neznosni.
-
Konec prejšnjega tedna so se dogajale čudne reči. Koalicija je glasovala proti lastnemu zakonu in umaknila zakon o demografskem skladu, dotlej zanjo ključen. Janša zdaj te kozolce prikazuje kot zmernost, modrost, umirjanje pregretega ozračja. V resnici je v globoki defenzivi in strahu pred hitrim političnim koncem. Zakona je umaknil, ker se je bal, da bosta padla, in ker so sindikati že napovedali zbiranje podpisov za nov referendum.
-
Z vseh strani pljuskajo opozorila, da se začenja nov val epidemije, ki bi se lahko razmahnil že pred jesenjo. Ob tem nismo niti približno dovolj precepljeni, da bi virus vsaj za silo obrzdali. Za cepilno uspešnimi državami občutno zaostajamo, slabo kaže tudi za naprej. Tudi dosedanja bilanca epidemije po slovensko je primerjalno slaba.
-
Janez Janša je nevaren in škodljiv, a izjemno trdoživ politik. To mu uspeva, ker čas in globalno prevladujoča ureditev producirata avtoritarce. Uspeva pa tudi osebno. Na samem začetku kariere je po zanj srečnih naključjih in v kasnejšo nesrečo naroda postal narodni junak. Je sposoben organizator, ustvaril je močno stranko po svoji nelepi podobi in zveste volivce, ki potrebujejo Voditelja. Z brezobzirnostjo, makiavelizmom in zagrizenostjo normalnejše okolje vedno znova preseneča, hkrati pa se je v skrajnega desničarja levil postopoma in Slovenijo po koščkih navajal na janšizem v vedno hujši obliki. V zadnjem mandatu mu je prav prišla tudi epidemija.
-
Vprašanje v naslovu je nekoliko čudno, a kar aktualno.
-
Trideset let po osamosvojitvi se nam v povprečju godi znatno bolje – več zaslužimo, več imamo, dlje živimo ... A smo dežela zapravljenih potencialov. Napredujemo počasi, saj nas dohitevajo ali prehitevajo nekoč slabši, boljšim pa se praviloma ne približujemo. Tudi počutimo se nič kaj prida. Predvsem pa smo vnesli v delovanje družbe slabosti, ki napovedujejo slab razvoj tudi za naprej.
-
V zadnjem času Janša srdito napada Levico, tudi prepovedal bi jo. Očita ji dva naglavna greha: rušenje demokracije in kapitalizma oz. ustavnega reda. Sam se predstavlja kot njegov branik. Razpravo o tem je skušal vsiliti parlamentu.
-
Bil je impresiven prizor: na križišču in še naprej v ulice velikanska množica, promet ustavljen, po na hitro urejenem ozvočenju govori Jaša Jenull, 30 tisoč petkovih protestnikov od časa do časa zaploska in zahrumi, prometni policist pomaga preusmeriti v gnečo ujete avtobuse, mimo pripelje vlak in veselo zatrobenta. Robokopi zaman čakajo pred parlamentom, večinoma najbrž olajšani, Janša, Hojs, Olaj pa osmešeni. Jih je mikalo, da bi robokope poslali na križišče in tam udarili po protestnikih? Najbrž, a nad toliko ljudi si še ta režim ne upa.
-
S kongresom hočemo zbuditi debato o prihodnosti. Ne vdajamo se iluziji, da bo po Janši vse v redu. Smo za socializem, a za sklepanje koalicij in razumnih kompromisov, je na sobotnem kongresu Levice v kratkem, močnem govoru rekel Luka Mesec, prvi mož stranke.
-
Ko kulturni minister Simoniti, govoreč o kulturi, reče »neveden sem, ker me ne zanima«, si malo osupel in malo se ti gnusi. Enako je, ko SDS beblja o državljanski vojni. In kako čisto drugače je, ko gledaš nevladnike, ki nosijo v parlament podpise za referendum o pitni vodi! To je happening, pod zunanjo razigranostjo pa se skrivata trdo delo in pritajen strah celotne generacije. Mladi vedo, da se njihova prihodnost vrti okoli okolja.
-
V nedavnem intervjuju na nacionalki je Jože Možina gostil Petra Jambreka, nekdanjega vročega komunista, po pričevanju mnogih voljnega prišepetovalca takratnih tajnih služb, zdaj pa lastnika zasebne univerze, ki živi od javnega denarja. Gost je pričakovano udrihal po komunizmu, delal propagando za janšizem in napadel javno tv, Možina, novinar te tv, pa mu je stregel z uslužnimi vprašanji. Na nacionalki imajo novinarje, ki izdajajo in uničujejo lastno ustanovo, saj ji oblast streže po življenju.
-
Janša je direktorja STA Veselinoviča obtožil sodelovanja pri umoru, sam pa počasi zares ubija agencijo. Oboje spada med njegove hujše izjave in dejanja. Kako se odzvati na tak govor in taka dejanja, strupena, sovražna in nevarna? Janša in SDS, ukrojena zvesto po njegovi podobi, sta v slovenski politiki unikum, grupacija z vsemi značilnostmi skrajne desnice, ki sredi pandemije in z njeno pomočjo državo in družbo dobesedno mrcvari.
-
Janševa vlada znižuje davke in obremenitve v prid premožnih in bogatih. To je neumno, sebično, za veliko večino državljanov škodljivo početje. A podobno ravnajo tudi levosredinske vlade. V Sloveniji, in ne samo v njej, je to očitno postal stalni trend, kar zakonitost.
-
Eden najšibkejših ameriških predsednikov, kot je Joeja Bidna označil naš vrhovni lokalni genij in ustrelil še enega kozla, je kar pri močeh. V nekaj tednih po izvolitvi je sestavil orjaški finančni sveženj, vreden več bilijonov dolarjev. A še bolj kot njegov obseg zbuja presenečenje (in vprašanja) smer, v katero se kotrljajo vsi ti mogočni dolarji.
-
Ustavno sodišče je začasno odpravilo vladno prepoved shodov. Režim je z njo pod pretvezo zatiranja epidemije prepovedal vsakršne proteste proti vladi. Minister Hojs se je iz sodišča zato že grobo ponorčeval, češ, epidemiologi na ustavnem sodišču … No, vlada je simbolično le popustila in trenutno se lahko protestno zbere do sto ljudi. Številne raziskave sicer ugotavljajo, da je možnost za okužbo z virusom na prostem majhna tudi v velikih množicah.
-
To je bilo prav podlo dejanje: oblast je sredi epidemije spremenila načrt cepljenja, vzela prednost starim in ranljivim, poskrbela zase in dala cepiti vse politike, za kritje pa podelila ta privilegij še nekaj skupinam. Vse so se cepile in potem molčale, nobena ni podkupnine zavrnila. Tudi opozicija ne, ki je tako postala sostorilka in izgubila možnost, da bi oblastno mahinacijo napadla. Potem je oblast spet uvedla stari načrt. A cepiva je seveda premalo, kaos okoli njega in vse epidemije pa velikanski in deloma hoten.
-
Širok odpor proti na slabše spremenjenemu zakonu o vodi potrjuje, da je ljudstvo ekološko bolj razsvetljeno od politike, zlasti trenutno vladajoče. Z njo je glede okolja tradicionalno velik križ.
-
Spodletela odstranitev Igorja Zorčiča potrjuje, da je vlada po odhodu četverice poslancev iz SMC in DeSUS obvisela na nitki. Vsako tajno glasovanje v parlamentu bo odslej za Janšo skrajno kočljivo, hazard.
-
Za katastrofalen potek epidemije, ki se preliva v tretji val, je daleč najbolj kriv premier Janša. O njegovih zlorabah epidemije ne bomo izgubljali besed, omenimo samo vlogo pri nabavi cepiva.
-
Ponavlja se ritual: s približevanjem volitev začnejo vznikati zamisli o novih obrazih in novih strankah. Nekatere postanejo realnost. Hkrati je že nekaj let slišati, da se je ta model spreminjanja političnega prizorišča izčrpal in izpel.
-
Živimo v najbolj morastem mandatu doslej. Vlada katastrofalno uravnava epidemijo, pelje nas v socialno surovo družbo in v isti sapi duši demokracijo. S tem spravlja v slabši položaj tako rekoč vse sloje, poklice, generacije, kar počne arogantno in žaljivo.
-
Kaj narediš, če si vse poklicno življenje, okrogla tri desetletja, zaradi trgovanja z orožjem, korupcije, sumljivega poslovanja z gotovino, sposojanja denarja pri kočljivih tipih, zmerjanja in žaljenja, čudne prodaje zemljišča itd. itd. nenehno v takih in drugačnih postopkih, kar naprej osumljan, ovajan in celo obsojen?
-
Potem ko je nezaupnica Janševi vladi klavrno propadla, je prvotni nesojeni mandatar opozicije Jože P. Damijan prišel na dan z napovedjo nove sredinske stranke. Za Kul je rekel, da lahko nekoliko omili Janševo mrcvarjenje Slovenije, a da je to njegov skrajni domet. Tudi o njegovih kadrih nima dobrega mnenja.
-
Mali čudež se ni zgodil, nezaupnica je spodletela, vlada ostaja. Slovenija že dolgo stagnira, z vsakim Janševim mandatom pa se še malo bolj pogrezne. Tako se vedno teže spopada s prihodnostjo.
-
Pahor nam spet enkrat pridiga o dialogu, prejšnji teden pa je ugledala luč sveta peticija, ki poziva slovensko politiko k pomirjenju in sodelovanju v kriznem času. Na prvi pogled razumno – imamo epidemijo, bližajo se gospodarska kriza in vsakovrstne težave, zakaj se torej politika ne bi poenotila o nekaj prioritetah.
-
V pandemiji se je Zahod odrezal slabše kot mnogi drugi deli planeta. Afriki so napovedovali katastrofo, a se k sreči ni zgodila. Razlaga za to je morda njeno v povprečju veliko mlajše prebivalstvo. Kitajska je epidemijo, če verjamemo njenim uradnim podatkom, bolj ali manj ukrotila. Razlaga za to bi lahko bila nedemokratična, a učinkovita oblast, ki je brez pardona zapirala celotne pokrajine, in bolj disciplinirano ali ustrahovano prebivalstvo.