![Janko Lorenci](/media/osebe/avtorji/__120/lorenci_1.png)
Janko Lorenci
-
Epidemija se morda vrača, še najbolj zaradi dokaj brezglavega oblastnega odpiranja-zapiranja mej. Toda nove popolne zapore javnega življenja si ne bomo mogli privoščiti. Prizadela bi preveč ljudi, hudo bi nas zdelala gospodarsko, navsezadnje pa tudi zdravstveno. Spet bi ostajali brez zdravnika bolniki brez covida.
-
Janeza Janše v tako surovi varianti, kot je njegov tokratni mandat, še nismo videli. Tretjič je res nevaren, toliko bolj, ker se marsikaj prelamlja ne samo v Sloveniji, ampak tudi okoli nas. Te spremembe lahko postanejo nepovratne.
-
Z (začasnim?) umikanjem epidemije v ospredje znova prihaja kriza okolja in pogosto se zastavlja vprašanje: je na tem svetu ljudi preveč?
-
Kam za nekaj kratkih dni zbežati pred vsakdanjimi skrbmi, hitenjem, pred znova oživljeno mestno gnečo, pred hrupom, pred korono in Janšo? Odgovor je preprost: na Kras!
-
Stanje v Sloveniji je zagatno in nestabilno, hkrati pa ne vemo, kako se bo izteklo. To velja tudi za zunanje okolje, svet. Oboje je prepleteno.
-
Begavčki, občudovalci, razočaranci, kloni
Pri Janševem že znamenitem spisu o vojni z mediji ne veš, ali je tak cinik, ki vse obrne v svoje nasprotje (on demokrat, nasprotniki pa zakrinkani komunisti), ali pa res verjame, kar govori. Takemu cinizmu ali taki izgubi stika z realnostjo (če misli, kar govori), se lahko samo čudiš.
-
Epidemija koronavirusne bolezni se tako rekoč po vsej Evropi umirja, karantenski ukrepi se mehčajo, meje odpirajo. Spreminja se tudi razpoloženje prebivalstva. Zaskrbljenost je še živa, toda slepo strinjanje z omejevanjem in prepovedovanjem zgineva. Ponekod proti preostalim zaporam protestirajo.
-
Orbán je spet objavil zemljevid Velike Madžarske, ki obsega tudi del Slovenije. Opozicija se je odzvala ostro, oglasil se je celo Pahor, premierov kabinet in zunanje ministrstvo pa sta ostala gluha, slepa in nema. To je še eno jasno znamenje, da Slovenija, mednarodno tradicionalno izgubljena, dobiva jasno smer: kompas kaže proti višegrajcem, nazaj na vzhod, na periferijo Unije. Iglo na kompasu je odločilno zasukala Janševa vlada.
-
Nekakšno zatišje je, a pogled v dogledno prihodnost je temačen, globalno in lokalno. Zdravstvena kriza ni končana, levi se v gospodarsko in socialno, ponekod tudi politično. Globalizacija se lomi, države se zapirajo, v hudi krizi je tudi EU, raztrgana od neoliberalizma in nesolidarnosti. Beseda leta je negotovost.
-
V devetdesetih letih smo novinarji na Delu po trdem boju dosegli pomembno zmago: Danilo Slivnik, ki je skušal časopis prekucniti na desno, je moral oditi skupaj s četico privržencev. Kasneje se je na Delo vrnil, postal direktor, nastavil pucfleka Jančiča, bil čez čas (ko se je Laško sprlo z Janšo) odstavljen, vmes pa grdo znižal naklado časopisa. Zdaj je že pokojni, Jančič spet urednikuje (na Siolu), tisti, ki take tipe nastavlja po medijih, pa je živ, zdrav, brezobziren kot vedno in že tretjič premier. Tisti, ki je že na prvi seji demokratičnega parlamenta leta 1991 novinarjem napovedal labodji spev.
-
Znameniti plakat, s katerim se je SDS zahvalila Sloveniji in se – lapsus brez primere – predstavila kot koronavirus, so nekateri vzeli kot napoved, da se stranka pripravlja na predčasne volitve. Na prvi pogled se zdi to noro, nekatere okoliščine pa tako špekulacijo dopuščajo.
-
Virus je udaril v času, ko ima samostojna Slovenija 30 let, in jo, enako kot svet, spravil v krč. Še sredi zdravstvene krize se pogrezamo v gospodarsko in socialno, verjetno hudo. A tudi tu je treba biti previden, saj politika težave rada ali zanika ali pa napihuje, da doseže stranske cilje.
-
V kaj se bo iztekla pandemija, kakšna bo nova normalnost po njej, ostaja neznanka. Trenutno pa je svet vržen iz tirov: globalizacija se je razsula, države so se zaprle kot školjke, gospodarstva na pol ustavila, množice so v karanteni. Po zdravstveni krizi nas čaka ekonomsko-socialna, najhujša po drugi vojni zato, ker nas je zadela pandemija, prva v zelo globaliziranem svetu.
-
Epidemija nas bega tudi zaradi svoje raznolikosti – nikjer ni popolnoma enaka. Njena lokalna (državna) specifika je odvisna od starosti prebivalstva, njegove mobilnosti in navad pri druženju, od zdravstvenega sistema, od tega, kako prosvetljena ali zadrta je oblast … Ustrezno različne so tudi obrambne strategije držav. Mogoči sta dve skrajnosti.
-
Ravnanje vlade ponuja dva obraza in zbuja shizofrene občutke. Epidemija upravičuje skrajne ukrepe, ki upočasnjujejo javno življenje, preprečujejo druženje itd. Tu je ostrina oblasti upravičena in si zasluži podporo. Tudi obljubljeni ekonomsko-socialni paket je potreben, kako ustrezen in izvedljiv je, pa se bo še videlo. Generalno se ta hip zdi, da se vlada na teh dveh ključnih področjih odziva kar hitro in glede na pritisk izrednih okoliščin primerno.
-
Koronavirus je med drugim izostril generacijsko ločnico stari – nestari. Meja ni docela trdna, a obstaja in temelji na tem, da virus stare ogroža bistveno bolj. Iz tega izvira različno dojemanje krize in ravnanje v njej. Individualne razlike seveda so, toda na splošno velja: starejši/bolj ogrožen ko si, bolj se boš pazil. Manj ko si star, bolj boš neskrben. Točka na starostni lestvici je faktor obnašanja, kako pomemben, pa je težko reči.
-
Ta čas muči našo Evropo (in svet) več strahov. Omejimo se na tri – na strah zaradi koronavirusa, oživljenega begunskega pritiska in okoljske grožnje, ne tako akutne, a vedno bolj glodajoče. Strahovi se prepletajo, se tolčejo za prevlado in skupaj ustvarjajo tesnobo, ki se rada približa paniki.
-
Slovenija čaka na koronavirus in novo vlado. Obojega se bojimo, oboje je motnja. Nacije ne bo ugonobila, jo pa lahko spravi v resne težave.
-
Pokol v Hanauu, ki je pretresel Nemčijo, kaže, da postaja država prizorišče terorizma skrajne desnice. Morilec je bil motena osebnost, a njegova individualna norost se je hranila in aktivirala z vplivom rasistične ideologije. Za posamičnimi izpadi tiči globlji družbeni nemir, napaja pa jih tudi nenehni dotok sovraštva in hujskaštva z družabnih omrežij in iz Alternative za Nemčijo (AfD).
-
V Sloveniji postajajo nedokončani vladni mandati in predčasne volitve pravilo. To govori, da smo politično dokaj nestabilna država. Z nekaj pretiravanja: zjutraj se zbudiš, čaka te nov dan in nova vlada.
-
Takoj po Šarčevem odstopu so mediji Janšo opisovali kot gospodarja dogajanja. Vendar je prej v zagati in dilemah. Nadomestna koalicija je zanj vabljiva predvsem zato, ker se lahko z njo zanesljivo in hitro povzpne na oblast. A tu so tudi minusi. Najprej ta, da bi si tako pridelal le časovno priškrnjen mandat. Poleg tega se gospodarski časi slabšajo, prostora za volilne bonbončke bo manj. Predvsem pa je morebitna nova koalicija gnila – sestavljale bi jo dominantna SDS in nezanesljive, oportunistične, luzerske stranke, ki bodo na volitvah verjetno izginile in ne bodo uporabne kot zaveznice za novo koalicijo. Hkrati bi bila taka združba nujno dojemana kot skrpucalo. Skratka, vodenje nadomestne koalicije bi lahko Janši na prihodnjih volitvah prej škodilo kot koristilo.
-
Predsednik republike Pahor lahko nekoliko vpliva na izid politične krize. A ta vpliv je majhen, kot je zaradi ozkega kroga pristojnosti dokaj majhen njegov vpliv nasploh. Po drugi strani Pahor prav zaradi priškrnjenih kompetenc tudi v drugem mandatu ostaja najbolj priljubljen slovenski politik. Kar ni majhna stvar v deželi, kjer so politiki hitro pokvarljivo blago.
-
Izbruh novega koronavirusa je zatresel Kitajsko. Oblast se je odzvala drastično in postavila v karanteno številna mesta. Toda ali je smiselno zakleniti skupaj 50 milijonov ljudi, tako zdravih kot bolnih in morda okuženih? Dobro je vsaj to, da izbruha bolezni tokrat ni spremljalo prikrivanje informacij kot pri sarsu pred slabimi 20 leti. Lekcija iz preteklosti je zalegla.
-
Šarčeva koalicija je politično truplo, ki se hitro ohlaja, je na javni tv nedavno rekel J. Janša in sprožil plaz špekulacij. Vendar ne verjamemo, da si naš mrliški oglednik res želi takojšnje dokončne smrti teh zombijev na oblasti, če ostanemo pri njegovem nekrofilskem besednjaku.
-
Še sveža koalicija konservativcev in zelenih v Avstriji, naši najbolj razviti sosedi, se ponuja kot pozitiven politični model za Evropo. Prejšnja koalicija s svobodnjaki je veljala za negativen model – povezavo politične sredine s skrajno desnico. Očitno je kancler Kurz, šef obeh koalicij, sposoben vrtoglavih preobrazb in vsakršnih zavezništev.
-
Celina gori na stotinah točk, na severu in jugu, vzhodu in zahodu. Ognja ne morejo ustaviti, celotna mesta bežijo, ljudje si rešujejo golo življenje. Prej ali slej bo vendarle prišlo veliko odrešilno deževje. A prišlo bo tudi novo, enako ali še bolj vroče leto. In stvari se bodo ponovile v morda še obupnejši obliki.
-
Rodnost v Sloveniji je nizka in počasi se številčno krčimo, poleg tega se Slovenci že kakih deset let dokaj množično izseljujejo. Scela pa prebivalstvo države počasi narašča, ker hkrati poteka živahno priseljevanje. To pritekanje in odtekanje prebivalstva ter razlika med njima v škodo »čistokrvnega slovenstva« najbolj zaskrbljene in največje manipulante tako vznemirja, da mračno govorijo o umiranju slovenstva.
-
Ameriški predsednik je milijarder. Prihodnje leto se bo z njim na volitvah morda spopadel drug bogataš, M. Bloomberg, nekajkrat premožnejši od Trumpa. Bogataši vedno bolj določajo ameriške volitve; med drugim plačajo skoraj polovico prispevkov za volilne kampanje, v katerih si brez močne finančne podpore ničla. Kdor je bogatašem bolj pogodu, dobi več njihovih zelencev. Skratka, v Ameriki, a ne samo v njej, je mogoče volitve tako rekoč kupiti. Bogastvo je moč.
-
Na otoških volitvah prejšnji teden so z veliko prednostjo zmagali torijci, laburisti pa katastrofalno potonili. Prva, a ne nujno poglavitna posledica tega izida bo skorajšnje slovo Velike Britanije od Evropske unije.
-
Dve zelo različni nemški stranki sta nedavno dobili novi vodstvi in se radikalizirali. Skrajno desno krilo Alternative za Nemčijo (AfD) je postalo glavni tok stranke, ki je še naprej v vzponu, šibka politična sredina pa za zdaj še zavrača sodelovanje z njo. Nov, kot kaže radikalnejši vrh so dobili tudi socialni demokrati (SPD). Zamenjava vodstva, ki med drugim zahteva višjo minimalno plačo, velike naložbe v infrastrukturo in javne službe ter višje davke za bogate, je izraz upora proti strankini smetani in reakcija na dolgotrajno pogrezanje, že kar umiranje nekoč mogočnih nemških socialdemokratov.