
Janko Lorenci
-
Ponavlja se ritual: s približevanjem volitev začnejo vznikati zamisli o novih obrazih in novih strankah. Nekatere postanejo realnost. Hkrati je že nekaj let slišati, da se je ta model spreminjanja političnega prizorišča izčrpal in izpel.
-
Živimo v najbolj morastem mandatu doslej. Vlada katastrofalno uravnava epidemijo, pelje nas v socialno surovo družbo in v isti sapi duši demokracijo. S tem spravlja v slabši položaj tako rekoč vse sloje, poklice, generacije, kar počne arogantno in žaljivo.
-
Kaj narediš, če si vse poklicno življenje, okrogla tri desetletja, zaradi trgovanja z orožjem, korupcije, sumljivega poslovanja z gotovino, sposojanja denarja pri kočljivih tipih, zmerjanja in žaljenja, čudne prodaje zemljišča itd. itd. nenehno v takih in drugačnih postopkih, kar naprej osumljan, ovajan in celo obsojen?
-
Potem ko je nezaupnica Janševi vladi klavrno propadla, je prvotni nesojeni mandatar opozicije Jože P. Damijan prišel na dan z napovedjo nove sredinske stranke. Za Kul je rekel, da lahko nekoliko omili Janševo mrcvarjenje Slovenije, a da je to njegov skrajni domet. Tudi o njegovih kadrih nima dobrega mnenja.
-
Mali čudež se ni zgodil, nezaupnica je spodletela, vlada ostaja. Slovenija že dolgo stagnira, z vsakim Janševim mandatom pa se še malo bolj pogrezne. Tako se vedno teže spopada s prihodnostjo.
-
Pahor nam spet enkrat pridiga o dialogu, prejšnji teden pa je ugledala luč sveta peticija, ki poziva slovensko politiko k pomirjenju in sodelovanju v kriznem času. Na prvi pogled razumno – imamo epidemijo, bližajo se gospodarska kriza in vsakovrstne težave, zakaj se torej politika ne bi poenotila o nekaj prioritetah.
-
V pandemiji se je Zahod odrezal slabše kot mnogi drugi deli planeta. Afriki so napovedovali katastrofo, a se k sreči ni zgodila. Razlaga za to je morda njeno v povprečju veliko mlajše prebivalstvo. Kitajska je epidemijo, če verjamemo njenim uradnim podatkom, bolj ali manj ukrotila. Razlaga za to bi lahko bila nedemokratična, a učinkovita oblast, ki je brez pardona zapirala celotne pokrajine, in bolj disciplinirano ali ustrahovano prebivalstvo.
-
Razmerje med slovensko katoliško cerkvijo (KC) in politiko je nezdravo. Politika ima cerkev za pomembno, z njo koketira in ne potegne jasne črte med njo in državo. Nečista zveza se je začela že z denacionalizacijo, ki je cerkvi v naravi vrnila tudi fevdalno premoženje. Finančno polomijo mariborske škofije je politika obsodila šele za Vatikanom in tudi pedofilske afere bi brez Vatikana pometla pod preprogo.
-
Tanja Starič si v nedavnem pogovoru s premierom Janšo o epidemiji ni upala postaviti niti enega kočljivega vprašanja. Novinarko Odmevov nacionalne tv je ohromila njena drža in pokončale so jo njene siceršnje novinarske kvalitete. Intervju je bilo mučno gledati.
-
Oči polovice Slovenije so uprte v 13 poslancev Desusa in SMC, ki se izrekajo o tem, ali bo vlada padla ali ostala. Ta peščica bo odločila, kako se bo v prihodnje godilo dvema milijonoma ljudi. Breme odgovornosti je težko; kako bodo glasovali, pa morda v tem trenutku vsi še sami ne vedo.
-
Leta 2020 je svet padel v epidemijo covida, leta 2021 naj bi se iz nje vsaj za silo skopal, in to predvsem s cepivom. Brez tega odrešilnega izdelka znanosti bi nas čakalo eno samo moreče ponavljanje zapor in sprostitev, izmenjavanje malodušja, nemočne jeze, občutka, da bo slabše in slabše. Moreča bi bila tudi realnost – pogrezali bi se v avtoritarnost, popolno ekonomsko in socialno krizo, v brezbrižnost do umiranja celih legij (starih) ljudi.
-
Ne vemo, ali bi bil Damijan dober premier. A nekaj je dosegel že s tem, da je spodbudil nastanek Kula in ponudil pravo gesto: če hočeš izboljšati politiko, se angažiraj, stopi zraven.
-
Leto 2020 je bilo slabo leto, sodeč po prevladujočih občutjih. Če odmislimo sebe, ljudi, je glavni krivec za to virus. Vse se je vrtelo okoli njega, zavladal je našim dejanjem in čustvovanjem. V koktajlu emocij, v katerem plavamo, je nekaj čustev potisnil v ospredje.
-
Čeprav smo že dolgo zaklenjeni, tičimo v moreči vsakdanjosti okužb, smrti, zdravstva na koncu moči. Ždimo, stiske se množijo, slabi zdravstveni trendi nadaljujejo, izboljšanja ni na vidiku. Slovenija v taki krizi še ni bila.
-
Kolaboracija pomeni, da sodeluješ z nekom, s komer nikakor ne bi smel, ker to hudo škodi skupnosti. Pri nas se pojem povezuje predvsem z medvojnim sodelovanjem z okupatorji. A kolaborantstvo je živo tudi v današnji Sloveniji.
-
Osamosvojitve pred 30 leti ne gre obžalovati, bila je nujna in reševanje iz pogubi zapisane Jugoslavije. Obžalujemo pa lahko nadaljevanje tega dosežka.
-
Svet čaka na odrešitev – cepivo proti covidu. Brez njega se zdi prihodnost mračna, eno samo obupno zaklepanje in odklepanje družbe, življenje brez druženja, koncertov, objemanja in potovanj na drugi konec sveta ali vsaj v sosednjo občino. Cepivo je kot čarovnija, ki nas bo premaknila nazaj v čas pred epidemijo.
-
Zaradi virusa nas je vsak dan nekaj deset manj, vendar se šele v zadnjem času počasi prebija priznanje, da smo po številu okužb in smrti proporcionalno v sami svetovni konici. Boljša je celo Trumpova Amerika.
-
Izgredi pretekli četrtek so bili vsaj deloma izdelek Janševe oblasti – če že ne od nje zasnovani in naročeni, pa vsaj izrabljeni. Prvič kot poskus, da bi vse, tudi mirne proteste proti oblasti izenačili in diskreditirali. Drugič, da bi se Janša pokazal kot branitelj pred njimi, se pravi kot varuh zakonitosti in varnosti. Tretjič kot demonstracija moči. V vsakem primeru je bilo to napenjanje mišic glede na število nasilnežev pretirano. In v vsakem primeru dogajanje priča, da je vrh te oblasti živčen, makiavelističen in sposoben za vse.
-
Vladi (Janši) je epidemija grdo ušla iz rok. Zato je storila edino, kar res zna: deželo je znova zaklenila in večidel ustavila javno življenje. A to je napravila prepozno. Kot je na splošno z ukrepi nenehno zamujala vse od pomladi: prepozno je priprla mejo s Hrvaško, prepozno razglasila epidemijo, prepozno ali sploh ni pripravila zdravstva na drugi val … Za to obupno zamujanje, ki se je izteklo v strašljiv potek epidemije, je po svoje kriva tudi t. i. strokovna skupina. Večkrat je plaho nakazala, da je treba kaj storiti, Janša pa je praviloma ostal križem rok. Ker je šlo za dobesedno usodne zamude, bi moral štab reči: storite to in to ali pa odstopimo. Ker je bil premlačen, je sokriv.
-
Po Šarčevem odstopu je Janša hlastno pograbil priložnost, da se tretjič vrne na oblast, čeprav je vedel, da bo mandat težaven: virus je že bil tu, napovedovala se je gospodarska kriza, nova koalicija je bila nezanesljiva.
-
Janša in Pahor sta na videz izrazito različna politika, v resnici pa sostorilca, kot se temu reče v kazenskem pravu. Oba sta dolgoživa politika, oba nevarna, a vsak po svoje. Janša neposredno, brez ovinkov in okraskov, Pahor posredno, skrit za mnogimi zavesami. Sta najbolj škodljiva posamična politika samostojne Slovenije.
-
Pobuda za Koalicijo ustavnega loka je prišla v pravem času: Janša se je že dovolj razkrinkal; oblastno razgrajevanje ustanov in ustave napreduje hitro in neusmiljeno; prepričljiva večina volivcev janšizmu še vedno nasprotuje, hkrati pa je, skupaj z mediji, vedno bolj kritična tudi do opozicije.
-
Mojca Šetinc Pašek, od hudobnega Janše ozmerjana za prostitutko, je opisala počutje človeka, ki ga napade zastraševalno-sramotilni stroj trenutnega premierja. Vsa dežela je v strahu, je dodala novinarka. A še huje je: Slovenija je v stanju pol-norosti, po malem podobni ameriški pod Trumpom. Poglavitni kreator tega stanja je politika, v njej pa vse za glavo presega Janša.
-
Svet še naprej tiči v pandemiji, po prvem valu se pogrezamo v drugo, morda hujšo fazo, hitre rešitve ni videti nikjer. Petkovi okoljski protesti po svetu, značilno šibkejši kot pred korono, pa so nas spomnili, da smo tudi sredi okoljske krize. Med krizama je nekaj podobnosti in razlik. Poglejmo najprej prve.
-
Našemu petkovemu kolesarjenju se je v začetku meseca pridružil Tour de France, največja, najslavnejša, najbolj fantastično posneta etapna kolesarska dirka na svetu. Na tem tritedenskem legalnem mučenju najboljših kolesarjev, organiziranem v zabavo, žalost in radost milijonov gledalcev po svetu, sta si prvi mesti razdelila Slovenca, Tadej Pogačar in Primož Roglič. Mednarodni kolesarski avditorij se je čudil: kako je mogoče, tako maloštevilni, pa tako dobri. To pozorno čudenje nam je, vedno lačnim priznanj in v stikih s tujino pogosto na robu občutka manjvrednosti, prijetno božalo srce.
-
V mehurčkih nesijajne osamljenosti
Zadnji petkovi protesti, od samega začetka usmerjeni proti janšizmu, so uperili prst tudi v opozicijo, v levo sredino: ’Povejte, kaj boste storili, če ne boste nič, si bomo to zapomnili.’ Taka nova poanta protestov se sklada s tem, kar smo zapisali nedavno: Janša je za pritiske kritične javnosti skoraj neobčutljiv in lomasti naprej. Pritisk je treba zato usmeriti tudi proti opozicijski politiki, ki na javno mnenje še kaj da. In lahko Janšo tudi onemogoči.
-
Zgodil se je še en politični kadrovski udar: vlada je kar na dopisni seji zamenjala Petra Jenka, prvega moža davčne uprave, izjemno pomembne in občutljive ustanove. Namesto njega je nastavila Ireno Nunčič, prvo šefico v zgodovini Fursa z jasno strankarsko (SDS) pripadnostjo. Davkarija poslej ne bo drezala v finančne skrivnosti strankine smetane.
-
Je mogoče kakorkoli primerjati Trumpa in Janšo? Razlike so seveda velikanske že zaradi različne velikosti, razvitosti, kulture … obeh držav. Amerika velja za imperij v zatonu, a je še vedno mogočna, vseprisotna in fascinantna. Trump je za svet večkratna grožnja: je nevarnost za svetovni mir in okolje, mentalno onesnažuje politično in družbeno sceno ter je potuha in zgled za male avtokrate po svetu. Janša, v našo smolo in tujo srečo, vpliva samo na dogajanje v Sloveniji. Ampak mi živimo tu in se nočemo izseliti.
-
Živimo v dokaj morastem času; v nas kar naprej z vseh strani treskajo novice o koroni, recesiji, trdorokcih na vseh koncih sveta, velikanskih požarih v tropih in na visokem severu. Groženj je toliko in so tako zgoščene, da nastaja trajno nelagodje. Človek se boji še svojih najpametnejših izdelkov – recimo umetne inteligence.