
Janko Lorenci
-
Živimo v dokaj morastem času; v nas kar naprej z vseh strani treskajo novice o koroni, recesiji, trdorokcih na vseh koncih sveta, velikanskih požarih v tropih in na visokem severu. Groženj je toliko in so tako zgoščene, da nastaja trajno nelagodje. Človek se boji še svojih najpametnejših izdelkov – recimo umetne inteligence.
-
V Odmevih je novinar Edvard Žitnik rekel, da Slovenija nima druge možnosti, kot da s Trumpovo Ameriko podpiše sporazum o telekomunikacijskem omrežju 5G. To ne drži, cela vrsta članic EU takega sporazuma ni sklenila. A če ga Slovenija ne bi podpisala, zunanjega ministra Pompea seveda ne bi bilo k nam in Janša, Logar, Pahor se mu ne bi mogli pokloniti. Vsak visoki ameriški obisk je v Sloveniji predvsem stvar veljave, zanj pa je treba tudi kaj žrtvovati. Taka je tradicionalna logika slovenske politike in očitno tudi umevanje našega Edvarda.
-
Od zaznanega izbruha pandemije je minilo okroglega pol leta. Ponekod so bolezen skoraj zatrli, a marsikje se trdovratno vrača. Dokler ne bo iztrebljena (skoraj) povsod, bo pri tem ostalo. Svet je res povezan v dobrem in slabem.
-
Mnogi deli kulture so ta čas na smrt ogroženi ali celo umirajo. Kriv je splet treh nesrečnih stanj. Prvo je tradicionalna podhranjenost, podfinanciranost kulture. Drugo je epidemija, ki je številnim ustvarjalcem s prepovedmi zbiranja in prireditev pobrala zaslužek. Tretje je Janševa koalicija, kulturi a priori sovražna. Ta kombinacija je za kulturo uničujoča. Protesti kulturnikov so v marsičem izraz boja za golo preživetje.
-
Nedavni vrh Unije je potrdil, da je moč v skupnosti vedno bolj razpršena, odločanje pa zato čedalje težje. Nemčija in Francija ostajata najmočnejši par, vplivnejše pa postajajo koalicije manjših članic, zlasti tako imenovane varčne (beri skope) države in pa višegrajci. Nekatere stare delitve – zlasti zahod– vzhod in sever–jug so se še zaostrile. Na zahodu so populisti v pandemiji začasno izgubili nekaj sape, na vzhodu so se avtokrati še utrdili. Virus ostaja tudi v Evropi živ in vsa Unija se počasi pogreza v ekonomsko-socialno krizo. Bliža se dokončni britanski izstop, odnosi s Trumpovo Ameriko so hladni, z Rusijo in Kitajsko se slabšajo. Podnebna kriza je površno zakrita z dozdevno akutnejšimi problemi. Skratka, Evropa je v negotovem položaju, čeprav boljšem kot velika večina sveta.
-
Janšev medijski napad je prav neverjetno surov in nezakrinkan. Glavna tarča je RTV. Zamenjavi dela nadzornikov in programskega sveta je sledila nova medijska zakonodaja, ki hoče RTV odvzeti del dohodkov in jih, skupaj z novo dajatvijo državljanov, prenesti na janševske medije. Pri prvem dejanju gre za kadrovsko čistko na RTV, pri drugem za kriminalno prelivanje javnega denarja v zasebne (politične) žepe in poskus uničenja RTV, pa tudi drugih resnih medijev.
-
Naša politika rada govori o ugledu in vlogi Slovenije v tujini. Toda zunanje okolje je v bistvu ne zanima. To je slabo, ker se o nas vedno bolj odloča zunaj. Hkrati je ta politika kratkoročna, razklana in postavlja strankarske interese pred državne, nacionalne. Taka politika ne more spraviti skupaj pametne in kontinuirane zunanje politike. Za nameček deprofesionalizira lastno diplomacijo.
-
Svet je še ali znova sredi pandemije covida. Njeno pljuskanje po planetu je iz zavesti na mah izbrisalo krizo okolja, ki je lani s celo verigo naravnih katastrof počasi preraščala v kolektivno potlačenost, s tem pa tudi v družbeno prioriteto. Ta izbris je ena najslabših posledic epidemije. Zdaj povsod suvereno vlada želja po vrnitvi v stanje pred izbruhom bolezni, v staro normalo, edino, ki jo poznamo in jo v glavnem sprejemamo, tudi če z njo nismo zadovoljni.
-
Epidemija se morda vrača, še najbolj zaradi dokaj brezglavega oblastnega odpiranja-zapiranja mej. Toda nove popolne zapore javnega življenja si ne bomo mogli privoščiti. Prizadela bi preveč ljudi, hudo bi nas zdelala gospodarsko, navsezadnje pa tudi zdravstveno. Spet bi ostajali brez zdravnika bolniki brez covida.
-
Janeza Janše v tako surovi varianti, kot je njegov tokratni mandat, še nismo videli. Tretjič je res nevaren, toliko bolj, ker se marsikaj prelamlja ne samo v Sloveniji, ampak tudi okoli nas. Te spremembe lahko postanejo nepovratne.
-
Z (začasnim?) umikanjem epidemije v ospredje znova prihaja kriza okolja in pogosto se zastavlja vprašanje: je na tem svetu ljudi preveč?
-
Kam za nekaj kratkih dni zbežati pred vsakdanjimi skrbmi, hitenjem, pred znova oživljeno mestno gnečo, pred hrupom, pred korono in Janšo? Odgovor je preprost: na Kras!
-
Stanje v Sloveniji je zagatno in nestabilno, hkrati pa ne vemo, kako se bo izteklo. To velja tudi za zunanje okolje, svet. Oboje je prepleteno.
-
Begavčki, občudovalci, razočaranci, kloni
Pri Janševem že znamenitem spisu o vojni z mediji ne veš, ali je tak cinik, ki vse obrne v svoje nasprotje (on demokrat, nasprotniki pa zakrinkani komunisti), ali pa res verjame, kar govori. Takemu cinizmu ali taki izgubi stika z realnostjo (če misli, kar govori), se lahko samo čudiš.
-
Epidemija koronavirusne bolezni se tako rekoč po vsej Evropi umirja, karantenski ukrepi se mehčajo, meje odpirajo. Spreminja se tudi razpoloženje prebivalstva. Zaskrbljenost je še živa, toda slepo strinjanje z omejevanjem in prepovedovanjem zgineva. Ponekod proti preostalim zaporam protestirajo.
-
Orbán je spet objavil zemljevid Velike Madžarske, ki obsega tudi del Slovenije. Opozicija se je odzvala ostro, oglasil se je celo Pahor, premierov kabinet in zunanje ministrstvo pa sta ostala gluha, slepa in nema. To je še eno jasno znamenje, da Slovenija, mednarodno tradicionalno izgubljena, dobiva jasno smer: kompas kaže proti višegrajcem, nazaj na vzhod, na periferijo Unije. Iglo na kompasu je odločilno zasukala Janševa vlada.
-
Nekakšno zatišje je, a pogled v dogledno prihodnost je temačen, globalno in lokalno. Zdravstvena kriza ni končana, levi se v gospodarsko in socialno, ponekod tudi politično. Globalizacija se lomi, države se zapirajo, v hudi krizi je tudi EU, raztrgana od neoliberalizma in nesolidarnosti. Beseda leta je negotovost.
-
V devetdesetih letih smo novinarji na Delu po trdem boju dosegli pomembno zmago: Danilo Slivnik, ki je skušal časopis prekucniti na desno, je moral oditi skupaj s četico privržencev. Kasneje se je na Delo vrnil, postal direktor, nastavil pucfleka Jančiča, bil čez čas (ko se je Laško sprlo z Janšo) odstavljen, vmes pa grdo znižal naklado časopisa. Zdaj je že pokojni, Jančič spet urednikuje (na Siolu), tisti, ki take tipe nastavlja po medijih, pa je živ, zdrav, brezobziren kot vedno in že tretjič premier. Tisti, ki je že na prvi seji demokratičnega parlamenta leta 1991 novinarjem napovedal labodji spev.
-
Znameniti plakat, s katerim se je SDS zahvalila Sloveniji in se – lapsus brez primere – predstavila kot koronavirus, so nekateri vzeli kot napoved, da se stranka pripravlja na predčasne volitve. Na prvi pogled se zdi to noro, nekatere okoliščine pa tako špekulacijo dopuščajo.
-
Virus je udaril v času, ko ima samostojna Slovenija 30 let, in jo, enako kot svet, spravil v krč. Še sredi zdravstvene krize se pogrezamo v gospodarsko in socialno, verjetno hudo. A tudi tu je treba biti previden, saj politika težave rada ali zanika ali pa napihuje, da doseže stranske cilje.
-
V kaj se bo iztekla pandemija, kakšna bo nova normalnost po njej, ostaja neznanka. Trenutno pa je svet vržen iz tirov: globalizacija se je razsula, države so se zaprle kot školjke, gospodarstva na pol ustavila, množice so v karanteni. Po zdravstveni krizi nas čaka ekonomsko-socialna, najhujša po drugi vojni zato, ker nas je zadela pandemija, prva v zelo globaliziranem svetu.
-
Epidemija nas bega tudi zaradi svoje raznolikosti – nikjer ni popolnoma enaka. Njena lokalna (državna) specifika je odvisna od starosti prebivalstva, njegove mobilnosti in navad pri druženju, od zdravstvenega sistema, od tega, kako prosvetljena ali zadrta je oblast … Ustrezno različne so tudi obrambne strategije držav. Mogoči sta dve skrajnosti.
-
Ravnanje vlade ponuja dva obraza in zbuja shizofrene občutke. Epidemija upravičuje skrajne ukrepe, ki upočasnjujejo javno življenje, preprečujejo druženje itd. Tu je ostrina oblasti upravičena in si zasluži podporo. Tudi obljubljeni ekonomsko-socialni paket je potreben, kako ustrezen in izvedljiv je, pa se bo še videlo. Generalno se ta hip zdi, da se vlada na teh dveh ključnih področjih odziva kar hitro in glede na pritisk izrednih okoliščin primerno.
-
Koronavirus je med drugim izostril generacijsko ločnico stari – nestari. Meja ni docela trdna, a obstaja in temelji na tem, da virus stare ogroža bistveno bolj. Iz tega izvira različno dojemanje krize in ravnanje v njej. Individualne razlike seveda so, toda na splošno velja: starejši/bolj ogrožen ko si, bolj se boš pazil. Manj ko si star, bolj boš neskrben. Točka na starostni lestvici je faktor obnašanja, kako pomemben, pa je težko reči.
-
Ta čas muči našo Evropo (in svet) več strahov. Omejimo se na tri – na strah zaradi koronavirusa, oživljenega begunskega pritiska in okoljske grožnje, ne tako akutne, a vedno bolj glodajoče. Strahovi se prepletajo, se tolčejo za prevlado in skupaj ustvarjajo tesnobo, ki se rada približa paniki.
-
Slovenija čaka na koronavirus in novo vlado. Obojega se bojimo, oboje je motnja. Nacije ne bo ugonobila, jo pa lahko spravi v resne težave.
-
Pokol v Hanauu, ki je pretresel Nemčijo, kaže, da postaja država prizorišče terorizma skrajne desnice. Morilec je bil motena osebnost, a njegova individualna norost se je hranila in aktivirala z vplivom rasistične ideologije. Za posamičnimi izpadi tiči globlji družbeni nemir, napaja pa jih tudi nenehni dotok sovraštva in hujskaštva z družabnih omrežij in iz Alternative za Nemčijo (AfD).
-
V Sloveniji postajajo nedokončani vladni mandati in predčasne volitve pravilo. To govori, da smo politično dokaj nestabilna država. Z nekaj pretiravanja: zjutraj se zbudiš, čaka te nov dan in nova vlada.
-
Takoj po Šarčevem odstopu so mediji Janšo opisovali kot gospodarja dogajanja. Vendar je prej v zagati in dilemah. Nadomestna koalicija je zanj vabljiva predvsem zato, ker se lahko z njo zanesljivo in hitro povzpne na oblast. A tu so tudi minusi. Najprej ta, da bi si tako pridelal le časovno priškrnjen mandat. Poleg tega se gospodarski časi slabšajo, prostora za volilne bonbončke bo manj. Predvsem pa je morebitna nova koalicija gnila – sestavljale bi jo dominantna SDS in nezanesljive, oportunistične, luzerske stranke, ki bodo na volitvah verjetno izginile in ne bodo uporabne kot zaveznice za novo koalicijo. Hkrati bi bila taka združba nujno dojemana kot skrpucalo. Skratka, vodenje nadomestne koalicije bi lahko Janši na prihodnjih volitvah prej škodilo kot koristilo.
-
Predsednik republike Pahor lahko nekoliko vpliva na izid politične krize. A ta vpliv je majhen, kot je zaradi ozkega kroga pristojnosti dokaj majhen njegov vpliv nasploh. Po drugi strani Pahor prav zaradi priškrnjenih kompetenc tudi v drugem mandatu ostaja najbolj priljubljen slovenski politik. Kar ni majhna stvar v deželi, kjer so politiki hitro pokvarljivo blago.