Maja Novak

8. 3. 2019  |  Mladina 10  |  Ihta

Štirideset dni brez alkohola

Ali pritisk kapitalizma blažimo tudi s štamprli in vrčki?

Šestega marca, na pepelnično sredo, se je začela akcija Vala 202 Štirideset dni brez alkohola. To se lepo ujema s krščanskim postom, če se ga kdo sploh še drži. (Gremo stavit, da duhovniki na samem v svojih sobanah skrivaj mlatijo salamo Poli?) No, ker sem pridna štrebarka, sem ob začetku akcije že vodila za nekaj konjskih dolžin, saj je moj štirideseti dan brez piva napočil že v ponedeljek, gotovo pa se jih bo nabralo še nekaj. Medtem se po svetu dogaja vse mogoče: ministrski kandidati se morajo zagovarjati zaradi navzkrižja interesov, NLB bojda še vedno prodajamo, Venezuelci pa prodajajo Venezuelo Američanom po šolskem scenariju, o katerem se zdi, da je prišel naravnost iz katere od kolumn Noama Chomskega. Ampak nič hudega, meni se egocentrično zdi, da je novica dneva ta, da sem nehala piti, in nesebično jo bom podelila z vsemi bralci Mladine, ki do tegale trenutka še niso obupali nad mano in obrnili strani, da bi raje rešili križanko.

Zdaj verjetno pričakujete, da bom udeležencem Valove akcije zaupala peščico spodbudnih besed in jim razkrila, kako krasno se počutim, ker sem se poslovila od maliganov. Figo se krasno počutim. Po štiridesetih dneh so se mi roke sicer že zdavnaj nehale tresti. (Kljub mesecem in letom konzumacije kakih štirih piv na dan mi to, da sem čez noč odrezala, pravzaprav ni povzročilo posebnih telesnih težav, kaj pa so štiri piva.) Še vedno pa od živčnosti plezam po stenah; te dni se povzpnem že do stropa; kar je dobro, ker moji znanci tako ali tako trdijo, da mi manjka telovadbe.

Tistim, ki še lahko pijejo, bi zato raje svetovala: pijte dalje, Noe je vinsko trto sadil z razlogom, vendar pijte po pameti, da bo alkohol deloval le blagodejno. Sama sem mu namreč obrnila hrbet prav zato, ker ni več dajal želenih učinkov, dajal je zgolj še mačke, pa sem si rekla: če že ne morem biti take volje, kot bi hotela, sem lahko vsaj bolj zdrava.

O katerih želenih učinkih teče beseda? Podprta s pivom ali tremi sem veliko laže delala. Bolje sem prevajala, kadar sem se pri tem brezupno zaplezala, je bilo pivo tisto, ki mi je prišepnilo, kako naj se elegantno, z lepim stavkom izmotam iz zagate. Zdaj zvestega pomočnika ni več in zdi se mi, da zato prevajam ter pišem okorno in suhoparno, kot da bi žvečila surov kostanj. Tistega, ki je še v ježici.

Eh, koga pa slepim? Samo to je posredi, da sem bila ob kozarcu hmeljevega napitka bolj sproščena, manj me je bilo strah lastne nesposobnosti. Kajti priznati moram, da me vsak dan, ko odprem stran, na kateri naj bi se v nekaj urah znašel prevod, začne daviti nevzdržen strah. Da bom kaj zamočila. Da sem se kot prevajalka in publicistka že izpela in da lepega dne nič več ne bom mogla delati tako, kakor sem nekdaj. Da starost in naveličanost že delata svoje. Da bom razočarala urednike, ki od mene, ker sem jih razvadila, pričakujejo brezhibna besedila. Da se mi bodo, ker ta v prihodnje ne bodo več brezhibna, sčasoma zahvalili za sodelovanje, potem pa se mi bo za sodelovanje zahvalil še stanodajalec, ker mu ne bom mogla plačati podnajemnine. Vse te skrbi se mi je do nedavnega posrečilo utopiti v pivu, da sem se potem lahko z vso pozornostjo posvetila dejavnosti, ki jo s prijateljico soprevajalko ne ravno ljubeče imenujeva »klofanje«.

Koliko drugih ljudi v Sloveniji pije zato, ker jih je, dokler so še popolnoma trezni, strah službe in/ali tega, da jo bodo izgubili, ali zato, ker so razmere na delovnem mestu vse prej kot sončne? Za pojav alkoholizma v družbi krivimo vse od ljudskega izročila do vedenjskih vzorcev, napaberkovanih v zgodnji mladosti, raziskave o tem, koliko ga poženemo po grlu zaradi eksistenčnega strahu, pa pravzaprav še nisem zasledila. Delavski razred, ki se je nekdaj zjutraj podajal k ropotajočim strojem, prahu v obratu, vročini ob plavžih in martinovkah, je dan večinoma začel tako, da je za lažji spoprijem z vsem naštetim ruknil enega kratkega. No, delavski razred smo zafrknili in prepovedali točenje alkohola pred deseto, čeprav vas po želji še danes lahko popeljem v nekaj bifejev, kjer si je viljamovko, zakamuflirano v čajni skodelici, mogoče izprositi že zarana. Belih ovratnikov pa se jutranja prohibicija tako ali tako ni nikoli tikala: alkoholna tolažba jih je zvesto čakala v omarici v pisarni, sploh pa so v službo zahajali pozneje od fizikalcev. O Ivanu Zidarju so SCT-jevci z mojega gradbišča trdili, da vsak dan za dobro jutro eksa dva velika viskija. Po pravici povedano, ko bi bilo od mene odvisno preživetje nekaj tisoč delavcev, tudi tistih na zavoženih projektih v nekdaj bratskih neuvrščenih državah, bi ga jaz tudi, breme odgovornosti bi bilo sicer preveč strašljivo.

Ampak roko dam v ogenj, da danes še več opijanju kot nekdaj botrujeta strah pred poklicnim neuspehom in/ali ozračje, ki opite čaka v pisarni ali skladišču ali ob tekočem traku morda propadajočega podjetja – ali takega, ki je cvetoče zato, ker šefi do krvi silijo zaposlene k preseganju lastnih zmožnosti. Vse to pa se seveda ni vzelo iz zraka, tu ljudsko izročilo in vedenjski vzorci pijančkovega fotra niso nič krivi, to smo si omislili takrat, ko smo – spet ker smo štrebarji – usvojili neoliberalizem bolj pridno, kot bi bilo treba. Strah hodi po deželi, strah je nalezljiv, strah je ob poslušanju srce parajočih zgodb z delovnega mesta ali zgodb različnih espejev okužil celo mene, ki nimam šefa, pisarne in ure pred vrati, kjer bi se »štempljala«. Mediji v službi najrazličnejših delodajalcev in njihovih menedžerjev, ki se redno oglašajo v etru, so nam dodobra oprali možgane: prepričani smo, da moramo vsak dan, iz dneva v dan, na petek in svetek dosegati rezultate, ob katerih bodo vsi zijali od občudovanja. Pa čeprav za ceno tega, da se že sredi dopoldneva kaj spije.