Tarnanje iz mišje luknje

Maja Novak

13. 12. 2019  |  Mladina 50  |  Ihta

Rada imam svoj računalnik iz druge roke, moram ga imeti rada, saj je od njega odvisno moje preživetje, in zelo sem hvaležna drugi roki, ki mi ga je odstopila, vseeno pa kaže priznati, da ima mrcina čudaški smisel za humor. Morda pogreša svojega prejšnjega lastnika, ki je moški, zato misli, da sem moški tudi jaz, in mi pošilja ljubezenska pisemca. V spodnjem desnem kotu zaslona se kdaj pa kdaj prikaže sličica nekakšne tete pri tridesetih, ki pravi: Hej, lepotec, videti si strasten! Piši mi! Teta ni nič posebnega, v raztrganih kavbojkah in rožnati majici je približno tako prikupna kot srednje čedna natakarica v bližnjem bifeju ali blagajničarka pri najboljšem sosedu. Kadar mi svojega prijateljstva ne ponuja ona, me računalnik obvešča o ugodnem nakupu premazov za avtomobil ali celih avtomobilov, načinih, kako v petih minutah zaslužiti 187.634 evrov, in zanesljivem domačem zdravilu za sladkorno bolezen. Bolj kot gledam, bolj se mi zdi, da je na fotografiji vložen stročji fižol.

V redu, torej se podaš na splet in v brskalnik vneseš »free ad block«, brezplačno blokiranje oglasov po domače. Nato klikaš, nalagaš, čakaš, spet klikaš na vse mogoče čarovnike, nazadnje pa si bogatejši za program, ki te ljubeznivo obvesti, da ti je (brezplačno) defragmentiral disk, za resnično zaščito pred oglasi pa moraš iz žepa potegniti še 70 dolarjev (70 dolarjev več, kot si jih lahko privoščim). Neverjetno. Naša družba je tako prežeta z oglaševanjem, da naj bi plačevali, če želimo biti pred vsiljivim marketingom na varnem vsaj v delovnem okolju.

Vrh glave imam žametnega glasu Sebastiana Cavazze, ki prebira uvodne besede Golobovega Jezera, in Ilke Štuhec, ki bo pod novoletno jelko našla zimske pnevmatike.

Reklame so vsenavzoče in enako nadležne kot hrup. V tem posiljeno veselem mesecu, ko je marsikatero mesto opremilo svoje trge z zvočniki, iz katerih doni glasba, milo rečeno, dvomljive umetniške vrednosti, da kravala zagotovo ne bi zmanjkalo, se je povečal tudi hrup oglaševalcev. Nikjer jim ni mogoče ubežati. To je še najlažje v tiskanih medijih (človek preprosto obrne stran); reklamni bloki komercialnih televizij so tako ali tako preverjeno namenjeni temu, da gledalec med njimi stopi odtočit in k hladilniku po sendvič (potem pa se čudimo, zakaj smo debeli), ampak radio me s svojimi reklamami tako pridno zasleduje vsepovsod po stanovanju, da imam že vrh glave žametnega glasu Sebastiana Cavazze, ki prebira uvodne besede Golobovega Jezera, in Ilke Štuhec, ki bo pod novoletno jelko našla zimske pnevmatike. (Me zanima, kdaj bo kak sponzor kakemu kulturniku poklonil vsaj navaden lesen skiro.)

Skratka, reklam in občega razgrajanja je kot plevela, to, kar me čudi, pa je, da to malone nikogar ne moti. Kar se decibelov tiče, je Seneka domnevno rekel, da je človekova inteligenca v obratnem sorazmerju z njegovo zmožnostjo prenašati hrup, kaže pa, da so tisti, ki so obratno sorazmerni in ki, po vsem sodeč, med prebivalstvom prevladujejo, enako imuni na oglaševanje. Mogoče zato, ker se jim zdi, da oglasi govorijo o njih? V večini teh filmčkov nastopa srečna družina za bogato obloženo mizo, še več, srečna družina z majhnimi otroki in staršema v najlepših letih. Mar trmasto, zagrizeno želimo tako videti sebe? – kljub številnim dokazom, ki govorijo o nasprotnem? Bo že držalo; če pa se pri tem samski, stari in seveda revni počutimo nekoliko odrinjeni na obrobje družbe, je to očitno zgolj naš problem.

Obratno sorazmerni svoje alergije hranijo za drugačnost. Pred tednom dni je v javnosti odjeknila novica, da je Hofer pred svojimi poslovalnicami prepovedal prodajo Kraljev ulic; in čeprav je podjetje »pod pritiskom javnosti« svojo odločitev že naslednji dan preklicalo ter napovedalo dialog s predstavniki časopisa, se je dolgih, tesnobnih 24 ur zdelo, da ni več daleč Amerika, kjer trgovine z luksuzno robo pred svoje izložbe nameščajo zašiljene kovinske osti, da brezdomci ne bi mogli spati pred njimi. Tesnoba je kljub za zdaj srečnemu razpletu afere bržkone še upravičena. Marsikateri uporabnik Facebooka je Hoferjev ukrep namreč brez sramu pohvalil, podrobnejše brskanje po spletu pa je razkrilo čeden sveženjček pisemc Hoferjevih kupcev, ki so s svojimi pritožbami proti navzočnosti Kraljev bržkone sploh zakuhali vso to godljo. Taka je prevladujoča mentaliteta v Sloveniji – kako naj človeka ne bi bilo strah?

Pritožujoče se potrošnike je motilo dvoje: da so prodajalci Kraljev »krepki, solidno oblečeni, zdravi moški v najboljših letih, ki bi zlahka našli drugo službo« – telesna čilost in urejenost torej nista v redu, ko pa bi časopis ponujali izmozgani, izsušeni starci v capah, najbrž spet ne bi bilo prav. Zmagati tu ne moreš. Še huje pa je, da brezdomci – ki, kot sem ugotovila v pogovorih s svojim prijateljem, žal že pokojnim kraljem Daretom, niso vsi brezdomci, temveč večinoma zgolj siromaki – gospicam, ki se iz trgovine mukoma prebijajo potiskajoč visoko natovorjen nakupovalni voziček, »nabijajo slabo vest«, ker trošijo, medtem ko se nekateri ne morejo udeležiti potrošniške podganje dirke. Aha, tu smo. Ne samo, da si želimo biti nekritični, čezmerni konzumenti, za nameček bi hoteli, da bi nas zaradi tega kdo potrepljal po glavi in rekel: »Priden! Tako se to dela!«

Zato bodo iz radijskih sprejemnikov in s televizijskih ekranov še naprej tulile reklame, zato bo v decembru goveja muzika med kičaste stojnice še naprej privabljala kupce – ker nekateri nikdar nimajo dovolj, tisti, ki smo drugačni, obstranci, ne ukrojeni po standardih sodobne družbe, pa se bomo morali sleherni konec leta zakopati še globlje v svoje mišje luknje, zapreti vsa vrata, spustiti rolete in se izogibati vsem medijem, da ne bi obratno sorazmerni povprečneži nabijali slabe vesti nam. Svojih zadnjih let si nekako nikoli nisem predstavljala tako. A kaj ko borci proti potrošništvu še niso dobili svoje Grete Thunberg. Pa čeprav sta vprašanji potrošništva in onesnaževanja okolja neločljivo povezani.