Poletje na Facebooku

Maja Novak

21. 8. 2020  |  Mladina 34  |  Ihta

Če ti na pokojnem računalniku ni delal zvok, je seveda prvo, kar preveriš na novem, to, kako zveni YouTube. Iskala sem Bennyja Goodmana, našla pa Billie Holiday in Ravelov Bolero. Zdaj ga končno spet prenesem. Pred kakimi tremi desetletji sem se ga preobjedla, ker so z njim zaljšali vse od oglasov za koruzne kosmiče do reklam za motorno olje, zdaj pa se mi spet zdi, no, v najslabšem primeru času primeren. Navsezadnje se njegova le neznatno variirana tema ponavlja v neskončnost tako kot zapisi, zmerljivke in štosi obojih, levih in desnih, na Facebooku.

Tako nekako, za računalnikom, mi je minilo poletje.

Ampak hvala bogu, kmalu ga bo konec. Še malo, pa mi v mansardi brez klime ne bo več treba prevajati pri 30 stopinjah Celzija. Celo pred zapovedanimi cerkvenimi in državnimi prazniki, od katerih osamelci brez družine pravzaprav nimamo nič razen še globljega občutka odvečnosti in zapuščenosti, bo dobra dva meseca blažen mir. In nič več mi ne bo treba zeleneti od zavisti ob objavah prijateljev, ki Facebook krasijo s fotografijami svojega dopustovanja na krajih, za spoznanje lepših od Zelene jame. Vam povem, skozi vso to kolumno bo govorila zelena zavist.

Ampak prav zato, ker si počitnic zagotovo že pet let nisem privoščila, se zavedam, kako pomembne so. Manjkajo mi. Ljudje morajo pobegniti pred duhamornim, enoličnim in včasih poniževalnim delom. Pa ne le pred njim: neka prijateljica je na Facebooku pred kratkim priobčila krajši esejček o tem, kako v naravo, med gobe, beži tudi pred zlobo, verbalnimi izgredi, delitvami in občo nečednostjo dnevne politike. Res je, možgane si moraš spočiti, in ker jih ne moreš preprosto vzeti iz glave in splakniti pod hladno vodo, je samoumevno, da je dopust za večino ljudi svetinja tako kot odmori za malico in trenutno močno zagovarjano nedeljsko nedelo prodajalk v trgovinah. To razumem in spoštujem. Ko bi si politiki vsega sveta in gospodarstvo, katerega podaljšek so, drznili v času korone na vrvici obdržati ljudi tudi v dopustniškem času, bi morda izbruhnili upori, ob katerih bi bile petkove demonstracije kot otroška igra v peskovniku. (Samo spomnite se, kakšen vik in krik se je razlegel pred leti, ko je za hip kazalo, da bodo volitve v državni zbor prav v času občega dopustovanja!)

Vseeno pa je na tem, da med pandemijo v strahu pred množično blaznostjo dovoliš ljudem v jatah in čredah odromati na turistične destinacije (pa še kak bon jim primakneš za to), čeprav veš, da bo temu sledil nov val okužb (vsak količkaj razumen človek je moral vedeti), nekaj ciničnega. Če pa je res, kar trdi znatno število uporabnikov Facebooka, da je korona bodisi izmišljena bodisi le blažja oblika gripe, je cinično začeti razpravljati o taki ali drugačni obliki karantene za vračajoče se turiste tik po tistem, ko je turistične sezone in z njo povezanega globalnega zaslužkarstva že tako rekoč konec. Sama zanikovalcem korone sicer ne verjamem in dozdeva se mi, da je njihovo junačenje v resnici zgolj golo junačenje, glasno žvižganje v temnem gozdu opolnoči, da ti ne bi bilo treba priznati, da te je do kosti strah. Ampak kakorkoli obračaš: ali je bil preklic epidemije tik pred začetkom obdobja poletne selitve narodov preuranjen, nesmiseln in igra z zdravjem ljudi ali pa je nesmiselno to, kar politika z uvajanjem novih ukrepov v boju proti epidemiji počenja te dni. To, kar tu pogrešam, je doslednost.

Nesmiselno je prepovedovati ali oteževati prehod meja takrat, ko je že prepozno. Kdor je počitnikoval v tujini, se je najverjetneje iz nje že vrnil, in tisti med njimi, ki jim je bilo usojeno s sabo prinesti virus, so nam ga že prinesli. Po toči zvoniti je prepozno. In nesmiselno je demonizirati to ali ono generacijo, češ da je s svojim življenjskim slogom kriva za to, kar se nam dogaja, na primer za to, da število okuženih s covidom zadnje dni vsak dan že krepko preseže 30. Do nedavnega je veljalo, da si virus žrtve išče zlasti med prebivalci domov za starejše občane, ki so kajpak znani po nočnih zabavah in neomejeni socialni mobilnosti; zdaj so grešni kozli državljani, ki niso zakorakali še niti v peto desetletje. Oboje je ciničen ageism. Zanimivo: prsta nikoli, pa naj se dogaja karkoli, nihče ne upira v generacijo, v katero spada večina slovenskih in svetovnih politikov ter kapitanov gospodarstva, torej v tiste, ki imajo v povprečju 40 do 60 let. Vsi ti so nedolžni kot ovčke. Morda se še bežno spominjajo, kako je biti mlad, starost pa jih tako ali tako nikoli ne bo doletela v najhujši obliki in nihče od njih je ne bo preživljal v instituciji, kjer bo vesel, če mu bodo plenico, ki jo bo potreboval zaradi inkontinence, zamenjali dvakrat na dan.

Ko bi bilo po mojem – pa nikoli ni – in ko bi se želela v času krize obnašati skrajno previdno, bi wannabe počitnikarjem pristrigla peruti prav čez poletje, pa naj bi jih to še tako jezilo, in sicer zato, da bi se otroci lahko jeseni sproščeno vrnili v šolske klopi. Normalen razvoj najmlajših bi bil vreden kake slike morskega in gorskega življa na Facebooku manj. Tako pa … Že zdaj, v ponedeljek, ko ta kolumna nastaja, to se pravi, še pred politično razpravo o tem, kako se bo začelo novo šolsko leto, moj tranzistor grmi od reklam za računalnike, »ki bodo otrokom olajšali šolanje doma«. Mislim, da oglaševalci dobro slutijo, kako se bo prej ali slej hočeš nočeš razvil položaj. Če pa sta politična in strokovna srenja (pravzaprav »strokovna«, saj se je v zadnjih mesecih pokazalo, da tudi Krek, Beovićeva & Co. govorijo, kar želi slišati vlada) ravnali pravilno, ko sta se od konca maja do danes pretvarjali, da s svetom ni nič narobe, bi morali ohraniti hladno kri tudi zdaj. Virus ni čakal na zadnji vlak; imamo ga, kolikor ga imamo, in jesenski tedni ne bodo bistveno spremenili ničesar.