Čokolada brez novičoka

Maja Novak

5. 3. 2021  |  Mladina 9  |  Ihta

Vedela sem – vedela sem! –, da se mi bo branje nekega dne maščevalo tako kot don Kihotu, vitezu klavrne postave. Edini razliki med nama sta ti, da je moja postava še klavrnejša in da namesto viteških romanov prebiram kriminalke ter grozljivke, zato povsod vidim le strah. Samo temu prisluhnite. Zgodilo se mi je nekaj lepega. Nekdo mi je po pošti poslal čokolado in kavo. Čokolada je bila slastna, kava tudi, le da na kuverti ni bilo imena pošiljatelja, zgolj oznaka, da je prispela iz Škofje Loke. In tako me je iznenada prešinila misel: »Kaj če je bila pošiljka zastrupljena?« Daj no mir, saj nisi Navalni, sem se mirila; v primerjavi z njim si povsem nepomembna pisunka. Težava je le v tem, da so tudi tisti, ki bi me zaradi mojih zapisov v kolumnah in na Facebooku morda radi videli pod rušo, na evolucijski lestvici nekaj stopenj niže od Putina in njegovih oprod.

Pol za šalo, pol zares sem bojazen omenila mami, ta pa ni zagrabila za tisti konec, kjer je bila šala, temveč naravnost za drugega. »So bili na ovoju čokolade znaki vboda injekcijske igle?« je docela resno vprašala.

Ljubi bog, kam smo prišli? Kako je mogoče, da se leta 2021 popolnoma inteligentnim bitjem utrinjajo tako paranoične misli?

Je že res, da sem bogato obdarjena z domišljijo – mama o njej izmenično pravi, da je gotska ali baročna. Res je tudi, da te dni jemljem tabletke proti pretiranemu divjanju domišljije, vseeno pa za to, da sem se kakih petnajst minut čisto zares videla kot žrtev atentata z novičokom, krivim tudi razpoloženje, ki vlada v družbi.

Ko bom umrla, STA o smrti nagrajenke Prešernovega sklada ne bo poročala, ker je nič več ne bo. Tudi NTA ne bo poročala o smrti zaprisežene sovražnice klenih domoljupov.

Domnevam, da v današnjih časih ostajajo hrabri le tisti, ki trpijo za sveto preproščino (vraga trpijo, lepo jim je, takoj bi zamenjala z njimi), pa privrženci partije, ki je glavni generator strahu. Tem se zdi, da je po ne vem koliko letih na ne vem koliko podlage v državi končno vse v redu: policija patruljira po ulicah in razganja skupine desetih ljudi, ki so iz aviona videti kot demonstranti, ter tiste, ki pod milim nebom jedo rogljičke. Red. Red! Končno red! Sama se bojim prav reda, kakršen je v neki drugi državi zavladal davnega leta 1933. Zapisi privržencev partije z začetka tega odstavka, ki že zato, ker so objavljeni na družbenih omrežjih, ne morejo veljati za drugačne kot javne, mi s svojim zmerjanjem, svojo brutalnostjo, svojim pozivanjem k nošnji vojaških gojzarjev in izdatnega gaženja z njimi vlivajo grozo. Dozdeva se mi, da bi nekateri želeli telesno pretepati, rušiti, požigati in, na kratko rečeno, vzpostavljati red. In to bo predsedovalo Evropi. Nekaj podobnega je leta 1936 organiziralo olimpijske igre.

Ko se partija preobleče v vlado, ni razlogov za paranojo nič manj. Pandemije se bojim že sicer. Ob vladnih ukrepih, ki naj bi ustavili njeno širjenje – nedoslednih, parcialnih, nedomišljenih, protislovnih –, me prime, da bi vreščala. Popolnoma nezaščiteno se počutim. Vem, da ne smem med ljudi – če bomo sledili Avstriji, ki je napovedala, da bo pri njih ob veliki noči mogoče sesti na gostilniško teraso pod pogojem, da boste s sabo prinesli pildek o negativnem testu, v naslednjih letih brez predhodnih procedur ne bom mogla niti na samotno branje knjige ob vrčku piva –, vem, da se moram obnašati kot odgovorna občanka, ampak v mreži ukrepov, ki naj bi me varovala, zijajo tolikšne luknje, da se mi nazadnje zazdi vseeno, ali sem ubogljiva ali ne. In si na poti do trgovine ne nadenem maske. Kot si je ne nadene nihče, ki ga srečam na teh dvesto metrih nenavdihujočega pločnika. Očitno nam je film počil pa jermen dol padel pa naveličali smo se. Naveličali vladnih govorcev, naveličali dopisnih sej vlade in novih in novih domislic, naveličali dr. Ihana, naveličali vsega. Če že moramo umreti, si, po vsem sodeč, mislimo – umrli pa bomo, ker ni vlada naredila ničesar, da ne bi –, naj umremo vsaj dostojanstveno, brez maske in brez paličke v nosu.

Ko bom umrla, STA o smrti nagrajenke Prešernovega sklada ne bo poročala, ker je nič več ne bo. Tudi NTA ne bo poročala o smrti zaprisežene sovražnice klenih domoljupov (sic – tako se po novem črkuje v zapisih na FB), ker sem zanjo premajhna riba. (Ne, novičoka mi ni poslala partija; pravzaprav sem že ugotovila, kdo je bila ljubezniva darovalka čokolade, v kateri je bila poleg praženih lešnikov samo čokolada.) O čem vse mediji po tistem, ko bodo prekrojeni po všeči vladajoče klike, ne bodo poročali, lahko zgolj ugibamo. In to je najhujši razlog za strah. BBC med drugo svetovno vojno ni informiral vse zasedene Evrope zgolj za hec. Ljudje so se ob ilegalnih radijskih sprejemnikih zbirali z razlogom. Menim, da človeško bitje prenese vse, kar se mu dogaja, dokler ve, kaj se mu dogaja. V tem je razlika med komaj še znosnim trpljenjem bližnjega človeka in trpljenjem ljubljene živali, ki zaradi nerazumevanja trpi tako, da se ob pogledu nanjo razjokaš. Pa bomo, potem ko bo partija, preoblečena v vlado, zlomila hrbet medijem, še vedeli? Živo si predstavljam poročila čez kakih pet let, če se vmes na volitvah ne bo nič spremenilo: »Naš smučarski skakalec Alan Longika je v bratskem Oberstdorfu skočil nekakšen rekord, minister Simoniti in Jančar pa spričo uspeha svoje prejšnje razstave pripravljata še osem enakih: senčno stran Merkurja, Venere, Marsa, Jupitra, Saturna, Urana, Neptuna in Plutona.« Mimogrede, ali Pluton še šteje? Nobene besede ne bo o preganjanju drugače mislečih, nobene o prekariatu, nobene o odpuščanju delavcev, nobene o bedi in revščini, samo gospodarska rast bo, rast do neba. V naši domovinici bo končno red. Red. Red! Ljubi Jezus, najraje bi se z odejo čez glavo zavlekla pod posteljo in tam ostala do konca življenja. Kajti zunaj so pošasti.