Novoletne voščilnice

Maja Novak

17. 12. 2021  |  Mladina 50  |  Ihta

Ne, sem si rekla, letos novoletnih voščilnic ne bom pošiljala svojim dragim, s katerimi sem v stiku vsak dan, saj tem novo leto, malce manj grozljivo od letošnjega, lahko zaželim na štiri oči. Namesto tega bom pisala ljudem, o katerih razmišljam od jutra do večera in tako rekoč z njimi živim, ker njihova imena odmevajo z radia in se jarko bleščijo z računalniškega zaslona, kadarkoli preklopim na FB: svojim, khm, najljubšim politikom skratka. V ta namen sem segla po knjigi, ki sem si jo pred davnimi leti omislila pri založbi Modrijan in ki nosi obetaven naslov: Kako užaliti, ozmerjati ali namigniti v klasični latinščini.

Že sem se videla, kako z lepo zaokroženo kaligrafsko pisavo pod jelenčke, zasnežene medenjakove hiške in drugi kič pišem: Nimiast miseria nimis pulchrum esse hominem (Kako neznosna beda je, če je človek prelep – ta bi bila primerna za saj-veste-koga, tistega, ki se igra s kockami lego in drugače kot jaz to prizna); ali: O miserae mulieris fecunditatem calamitosam (Oj, nesrečna ženska, ki si mati take pogube – uganite, kateri ministrici; težka bo, izbira je precejšnja).

Potem pa sem izvedela, da po novem tako početje nekaj stane. Kake štiri mesečne plače, denimo. Zakon, sprejet po hitrem postopku, čeprav ne bi smel biti – pri kazenskem pravu bi si bilo treba vzeti čas za premislek –, za nameček poleg žaljenja politikov prepoveduje tudi to, da bi si državljani olajšali dušo s pošteno, žmohtno grožnjo takistim.

Prav, ampak na kartice bo treba kljub temu nekaj napisati. Upam, da boš na naslednjih volitvah pogorel – to ni ne žalitev, saj prejemnika voščilnice ne primerja, na primer, s kako manj snažno domačo živaljo, pa tudi sicer o njem ne pove nič nečednega, niti ni grožnja, saj nikjer ni rečeno, da bom za zaželeni cilj kaj konkretno ukrenila. (Čeprav bom – volit bom šla, pa če bodo ošpičene prekle padale, enako pa priporočam tudi drugim.) Vseeno se mi je zadeva zazdela preveč neosebna – v šoli so nas učili, da moramo voščilnice pišoč vanje preliti vse svoje srce in napisati kaj, česar ne bi mogel nihče drug. Tudi prav.

Zelo osebno: Na naslednjih volitvah ne bom glasovala zate. Jasneje se ne da.

Zadevo sem dala na referendum. Na FB sem povprašala prijatelje, ali se jim zdi to grožnji podobno. Odgovori so bili pestri. Najbolj mi je bil všeč tisti, ki se glasi, da je za trenutno politgarnituro grožnja vsak stavek, ki se začenja z besedo: Mislim ... Grožnja ni, so menili drugi, pač pa je kršitev predvolilnega molka. Pa najbrž ne bo držalo. Kolikor mi je znano, ta velja samo v soboto pred volitvami, sicer bi bile kršitve predvolilnega molka tudi raziskave javnega mnenja, kakršne izvajata Mediana in Ninamedia (in po katerih vlado za neuspešno trenutno štejeta skoraj dve tretjini Slovencev, šlika pac). Sploh pa: morda je med (pred)volilnim molkom prepovedano razkriti, koga boš/si obkrožil na volilnem lističu, ni pa prepovedano naštevati, koga vse nisi. To med drugim tudi zato ni kaznivo, ker je zakonodajalec pravilno domneval, da se nihče normalen ne bi spustil v tako dolgovezno tirado, podobno naštevanju imen ladij v Homerjevi Iliadi.

Slovenec sem, Slovenec tja, nihče za vse in nihče za enega razen zase – naša lepa folklora.

No, dragi moji, zdaj, ko vemo, kaj je grožnja in kaj je brezplačno dajanje duška svoji bridko preizkušani psihi, pa pero v roke – zasujmo svojega, evfemistično rečeno, najljubšega politika s karticami, pismi, dopisnicami in razglednicami z enim samim stavkom: Ne bom glasoval_a zate. Štejte ta predlog za državljansko pobudo, če vam ni pretežko. Če boste pridni, se bo marsikateri velmož, ki sicer ne odpira kuvert niti ne prevzema pošte, prisiljen podati k svojemu poštnemu predalu – ker bo ta prenatrpan in bodo poštne delavke same klicale ljubljenega politikastra, roke vijoč: Ne zmoremo več, poštni predal je razneslo, pošta se v plazu vali po stopnicah naše stavbe navzdol in je že zametla parkirišče pred stopnicami. Pridite ponjo, kot boga (kar ste) vas prosim! – najraje z bagrom.

Nemalokateri politik bi se ob taki poplavi pošiljk morda zamislil nad sabo. Vsaj za dvoje ali troje tovrstnih osebkov namreč domnevam, da še vedno verjamejo, da narod stoji za njimi in jim krije hrbet in jih bo prestregel, če se bodo zvrnili s piedestala. Morda zmotno mislijo, da so starčki (in neokusno oblečene starčice), ki svetijo na njihovih čitalniških zletih, ilustrativen presek, tako rekoč vzorec za pokušino, vseh volilnih upravičencev. Pa najverjetneje ni čisto tako. Denimo, tistih 16 odstotkov anketirancev v zadnji raziskavi javnega mnenja, ki bi danes podprli SDS, ni nikakršna podmnožica večje množice, ki bi prav tako volila SDS, to je vsa množica, kar je je, drugega Janša nima. Ampak ali to ve? Ko bi nanj in na njemu podobne naslovili svoje epistole, bi jih morda razsvetlili, čez noč bi se tiho odkradli do novega Toninovega letala in se s svojimi kronskimi dragulji ter domačimi živalmi pobrali v kako do političnih beguncev prijazno karibsko državo. Temu bi se morda reklo dober začetek.

Samo tistih 84 odstotkov ljudi, ki ne bi volili Janše, bi bilo treba poenotiti – to pa bo seveda težko. Slovenec sem, Slovenec tja, nihče za vse in nihče za enega razen zase – naša lepa folklora. Še zmerom se čudim, da se nam je posrečilo poenotiti na osamosvojitvenem referendumu in med poznejšo ... recimo ji vojna. Ampak takrat smo sanjali o Švici in švicarskih supermarketih, kajne, pri naslednjih volitvah pa bo šlo le za neznatno, res zanemarljivo vprašanje, ali bomo leta 2022 postali Nemčija leta 1933 ali normalna država, ki ji ni treba zardevati pred mednarodno skupnostjo, kadar predseduje temu ali onemu.