O(d)pravnica poslov

Maja Novak

1. 4. 2022  |  Mladina 13  |  Ihta

V četrtem letniku prava sem si strastno želela postati diplomatka. Vsaj »opravnik poslov«, kot jim je rekel dr. Bohte, ker naj bi posle opravljali, ne odpravljali. Videla sem se v lepi večerni obleki. V salonarjih s tako visokimi petami, da bi bilo treba vanje vstopati z lestvijo. S cigaretšpicem seveda. (Brez ogorčenja, prosim. Takrat se je še nediskriminatorno kadilo. Dr. Bavcon mi je na izpitu iz kazenskega prava ponudil astor, oba sva prižgala, prijateljsko pokramljala o nečem, čemur se reče actio libera in causa, in še dolgo po izpitu sem kupovala le astor.) V svojih sanjah sem lepa kot slika reševala svet. Če si v pretanjenem diplomatskem okolju nihče ne predstavlja mojega gobčnega jezika, naj ga potolažim, ker si ga danes tudi jaz ne. Hecno, kako zmotne predstave gojimo o sebi, dokler smo komaj več kot otroci.

Resničnost je prevagala nad domišljijo in postala sem oooooodlično plačana samostojna o(d)pravnica poslov v kulturi. Kljub blaginji, v kateri živim (včeraj sem si namesto ene sirove štručke lahko privoščila dve, juhej!), sem se vse do trenutka, ko me je prehitel Boštjan Lesjak, poigravala z zamislijo, da bi se kot prostovoljka javila za o(d)pravnico poslov v Kijevu. Mislim, da me za to delovno mesto usposablja več vrlin, odlik in značajskih lastnosti.

Odlično znam sedeti v zaklonišču. Čeprav tega med desetdnevno, khm, specialno vojaško operacijo jugoslovanske armade v Sloveniji nisem prav pridno vadila, si predstavljam, da ni pretežko. Najprej počiš tazadnjo na podzemno klopco. Klopca zaškripa, že res, ampak ker drugače kot Lesjak ne bi bila oprtana s kalašnikovko, ki se po mednarodnem pravu tako ali tako ne sme uporabiti, bi bila razlika med najino težo v moj prid. Potem bi elegantno kot Bondovo dekle prekrižala noge. In potem bi s pogledom zakrožila po sotrpinih: enemu so ravno porušili dom, druga rojeva, tretji se boji za mobiliziranega sina, jaz pa bi kot prava Primorka pobarala navzoče: »Jn ku bi mi kejšno zapojali?« Kaj drugega bo Lesjak počel v Kijevu, si ne predstavljam. Upam, da je žameten bariton.

Ampak jaz, ja, jaz sem polna svežih zamisli. Kdo ve, ali je Lesjak z nadzvočnim vlakom za Kijev na novo delovno mesto prispel pravočasno, da je Ukrajincem v zaklonišču lahko pripovedoval o Planici. Moja malenkost bi jih z doživetim opevanjem tega svetovnega čudeža maloumnosti gotovo razvedrila. Stopila bi na klopco in v počepu skočila z nje, pretvarjajoč se, da sem lanišekjelarprevczajc ali kak drug suicidalno razpoložen gladiator, ki se za zabavo plebsa meče v prepadne globine, ob doskoku pa bi gromko zarjovela kot kaj, kar so nemarni pazniki v živalskem vrtu ravno nehote izpustili iz ograde za velike zveri – pretvarjajoč se, da sem tridesettisočglava, vse prej kot trezna množica. In nato bi zažvižgala Golico.

In ja, zavedam se, da bo ta zapis užalil toliko polnokrvnih Slovencev, da bom morala spričo ljudskega srda emigrirati v Ukrajino, pa čeprav brez diplomatskega potnega lista.

Kot o(d)pravnica poslov v Kijevu bi lahko kljub načeti logistiki skrbela za družinske stike med državljani najrazličnejših držav. Ker razen naše nobena ni dovolj nora, da bi v vojno žarišče pošiljala diplomate (pa tudi v diplomate preoblečenih soldatov najbrž ne bi), bi se vsi strici, tete, posestrime in Zajčevi sorodniki ter nečaki iz Medveda Puja obračali name. »Dober dan, sem Mojše Witzewich iz Tel Aviva. Bi lahko mojemu mrzlemu bratrancu Šlomu Piševskemu iz Harkova izročili ta dragoceni porcelanasti jušnik njegove babice in ga hkrati spomnili, da njegova veja družine še ni prispevala svojega deleža k izdatkom za loterijske listke, ki smo jih leta 1927 vplačali v Minsku?« Seveda, ni problem. Sicer ne vem točno, kje leži Minsk, ampak najbrž bi teoretiki zarote rekli, da je v Przemysłu.

Skrbela bi za gospodarske in trgovinske posle med Ukrajino in ostankom sveta. Ker po pripovedovanju svojih prednic vem, kakšni so ti stiki med vojno, če ta ni samo specialna vojaška operacija, bi to najbrž v praksi pomenilo, da bi menjala škatlice cigaret (v pravi vojni redka dobrina) za svilene nogavice s črto (prav tako redka dobrina, zlasti kadar so po sredi Ukrajinke).

Za nameček bi bila v neprebojnem jopiču videti seksi. Zelena barva mi pristaja. Jopič bi mi segal do kolen, tik spodaj pa bi bila stopalca, ker bi se zaradi teže pancirke vse moje telo nekako sesedlo k tlom. Občudujem Janeza Janšo, če se mu, kot trdijo, res posreči to reč pokončno, kremenito nositi vsako budno uro, pa se mu pod srajco komaj pozna. Seveda se človek vpraša, zakaj bi si kdo želel še naslednja štiri leta voditi narod, ki mu ne zaupa niti toliko, da bi nezavarovan pohajkoval med narodovimi sinovi in hčerami, zakaj se potegovati za službo na delovnem mestu, kjer ga, bi utegnili pomisliti, nihče ne mara. Ampak drugače kot Janša bi jaz v Ukrajini vsaj že vnaprej vedela, da si me tam nihče ne želi in me ne potrebuje.

Zunanjemu ministrstvu dajem v premislek, ali se je res treba zadovoljiti samo z enim odposlancem v Kijevu. Še vedno sem na voljo in še vedno sem se mu pripravljena pridružiti, da bova dva in da bo diplomatsko misijo, ki ne po naših zakonih ne po mednarodnem pravu ne more biti vojaška, opravljala vsaj ena civilna oseba. Lep par bi bila. On ves mlad in možat, jaz modra starka, ki bi mu kdaj prišepnila, kako se na protokolarnih večerjah, če se Ukrajinci sploh še ubadajo z njimi, uporablja jedilni pribor. Naj bo absurd popoln. Potem ko si se že odločil, da boš streljal kozle, ne moreš ostati le pri enem. Resnično sem prepričana, da bo vlada rešila Ukrajino, Evropo, Zemljo in zvezdo Beta Centauri, če bo v Kijev namesto le enega Bonda poslala vsaj še pet konjev s pripadajočimi jezdeci in vsaj tri slone.