Človeškost velike sile

Jurij Gustinčič

9. 3. 2012  |  Mladina 10  |  Pod črto

Od nekdaj je veljalo, da je velika sila res takšna, dokler je o tem sama prepričana. Hudo je, kadar se mora to dokazovati svetu. Še huje, če sama začne dvomiti o tem. Američani so se znašli, če že nič drugega, pred dilemo, ali naj v tem verjamejo sami sebi.

Največji vojaški dogodki v Afganistanu ne potekajo na bojnem polju, pravzaprav česa takega v strogem pomenu besede tam niti ni, temveč v zaledju, kjer naj bi tuje čete, tiste ameriške in širše Natove, iskale trenutek oddiha in zavetja. Nemci so svoje oddelke premestili iz nevarnega Kunduza na nekoliko mirnejši kraj. Vendar ne gre le za iskanje zavetja. Iščejo – zdi se, da imajo pri tem težave – in želijo najti mir. Mir v krvavi vojni s talibani, o katerih se je že pred leti mislilo, da so ugnani, so pa vedno bolj navzoči.

Ameriške vojake dosega roka talibanskega upora ne le v odkritih bitkah, ampak celo na hodnikih afganistanskega ministrstva za notranje zadeve! V samem srcu gmote, ki naj bi bila zavezniška. Prišel je čas, ko ni več varnosti za tujega vojaka, ki je prišel uvajat demokracijo, niti med najbolj izbranimi domačini, med katere naj bi bila demokracija vpeljana. In kaj je demokracija, ki se ne more dokazati?

So še druge težave, a ni se jim treba preveč čuditi. Nič nenavadnega denimo ni, če nekateri ameriški vojaki (za Natove tega še nismo slišali) sežigajo Koran ali po njem urinirajo. Zadeva se je rodila na domači grudi, na Floridi, kjer je s tako zamišljenim maščevanjem grozil neki zavedni ameriški pastor. Pa se spomnimo tudi tistega poglavja, ki je strahovito vplivalo na mlajšo ameriško generacijo in je le napol pozabljeno:Vietnama. Tam je ameriškim vojakom, kdo bi jim zameril, tako prekipelo, da so se občasno znašali nad domačimi civilisti. Za Vietnamce so imeli še drugo, zaničljivo ime, gooks. Saj jih moramo razumeti. Ni šala boriti se za demokracijo v daljni deželi, ki je ne poznaš in ki ne pozna in ne razume tebe.

Kdaj in kje so domačini uvajanje demokracije ali drugačnega življenja sprejeli z navdušenjem?

Če smo že pri tem. Kdaj in kje so domačini uvajanje demokracije ali drugačnega življenja sprejeli z navdušenjem? Kdo je mislil in še vedno misli, da si tisti, ki so prepričano demokratični, lahko z uspehom dovolijo, da svoj način življenja vsilijo nekomu, ki ima drugačno tisočletno tradicijo? O čem takem pa ni prepričana le sila nad silami, ampak je nekako pripeljala do svoje miselnosti še mednarodno druščino, imenuje se Nato, sestavljeno iz vojakov bele rase, ki se krčevito trudi, da bi upravičila svoje mesto v Atlantskem paktu, in hkrati razmišlja, kdaj se bo brez slabe vesti in ameriških pripomb lahko pobrala iz Azije.

Hudo je, če tega ne razumejo tisti, ki so se odpravili na pot brez prevelikega razmišljanja. Res, v kateri državi članici Nata je ob odhodu v Afganistan tekla resnična razprava o vsem tem in možnih nevarnostih? Druga stvar je, ko gre za vrnitev. O tem nekaj ljudi razpravlja celo v Sloveniji. Vsaj v skrčeni obliki, v razpravi se ne gre predaleč. Nikomur še ni prišlo na misel, da bi razpravljal o celotni zgodovinski zamisli uvajanja lastnega demokratičnega reda po vsem daljnem svetu. Če ne gre takoj, pa vsaj o poučevanju daljnih narodov o tem, kako je videti, recimo, demokracija. Poleg poučevanja o higieni, družinskem življenju in nekoliko boljšem odnosu do žensk. Še enkrat o sežiganju Korana, ki je tako raztogotilo Afganistance, da bi se najraje čez noč otresli vseh tujcev. Drugi tega ne delajo, frustracija pri drugih še ni takšna kot pri ameriških vojakih. Kako bi se obnašali, če bi se kaj takšnega, iz frustracije, razširilo? V Ameriki so se republikanski predkandidati za Belo hišo spravili nad ubogega predsednika, ker se je opravičeval afganistanskemu predsedniku. Kaj takega! Bela civilizacija naj se nikomur ne opravičuje! Senator Santorum misli, da je ameriški predsednik samo pokazal, da mu primanjkuje poguma in zdrave ameriške ošabnosti.

Kaj naj storimo vsi drugi, ki smo vpreženi, ne, smo se prostovoljno vpregli, v ta ameriško-atlantski voz? Pojdimo na začetek. Kako se je vstopalo v Nato? Zaradi globoke prepričanosti, da gre za pravilno pot sveta? Saj takrat Nato ni na veliko napovedoval ekspedicij širom po svetu. Bili smo Evropejci, ki se držijo Evrope, seveda z razumljivo in nenadomestljivo ameriško vodilno roko. V Vzhodni Evropi so tisti, ki so si želeli članstva v EU, samodejno dodajali: in v Natu. Zakaj neki? To je postal stalni in obvezni refren, nihče pravzaprav ne bi mogel razumno pojasniti, zakaj je bilo to potrebno. So evropski narodi vedeli, da bodo naslednje ekspedicije vodile ne samo po Evropi. Smo se z bombardiranjem Srbije nekako vsi strinjali zato, ker Srbija takrat ni veljala za »čisti Zahod«?

In kaj storiti zdaj? Pozno je, stroj teče že dolgo in navajeni smo ga. Hudo je, še najbolj zaradi tega, ker gledamo muke tistega, ki vodi in se ne počuti dobro. Res, Obama in tisti okoli njega se ne počutijo dobro. Vsaj v enem se zdijo zelo neomajni – v nameri, da se čim prej – gre seveda za štetje v letih, ne mesecih ali celo tednih – čim elegantneje umaknejo iz tega azijskega kotla, ki so ga sicer obvladovali v teoriji, ga pa ne razumejo popolnoma v praksi. In so tako razburjeni, da skoraj jokajoč prosijo zbeganega Karzaija, naj kaj naredi, da bo ameriškim vojakom malo laže. Sicer pa, tudi to je razumljivo. Je človeško. In Američani so zelo človeški.