Pravzaprav, kdo je Obama?

Jurij Gustinčič

12. 10. 2012  |  Mladina 41  |  Pod črto

Voditeljem je dovoljeno, da imajo več obrazov, le mi bi morali vedeti, kateri njihov obraz gledamo med štiriletnim mandatom. Ob Afroameričanu Obami sem večkrat ugotavljal, da moram glede njegovega obraza razmisliti. Žal sedaj o tem obrazu razmišljam veliko manj kot na začetku.

Ne morem reči, da na začetku, ko smo imeli pred seboj njegovo knjigo in smo gledali njegovo prisego (z majhno napako, ki jo je takoj popravil), nisem bil nagnjen k idealizaciji in napovedovanju nečesa revolucionarno velikega. Ameriški predsedniki tu in tam vendarle presenetijo svet. Pozabljeno je, da Franklin Roosevelt, ko je bil kandidat, ni dal z ničimer vedeti, da se bo po izvolitvi lotil New Deala. Nikomur se ni niti sanjalo o tem. Roosevelt je presenetil javnost, ko je videla, da gre zares. In je šlo zares. Obama je v svoji knjigi nastopal kot izrazit ameriški liberalec. In potem?

Potem so se začela vrstiti razočaranja, vsaj za liberalno misleče: Obama je bil vedno manj podoben preroku nekega burnega napredka, ki ga je vendarle marsikdo pričakoval. Burni napredek pričakuješ pač od burnega značaja, tako kot je Majakovski več kot sto let po Puškinovi smrti o njem navdušeno pisal kot o burnem »Afrikancu«, kar je po pradedu veliki pesnik tudi bil. Vendar v Obami »Afrikanca« nismo mogli zaslediti.

Prvo iskreno razočaranje sem doživel ob njegovi napovedi, da se umika iz Iraka (skrajni čas!), a le zato, da bi se lahko popolnoma osredotočil na … Afganistan! Spet se je napovedovala stara pesem ameriške politike, da pot demokraciji tlakujejo vojaki, in potem smo jo s pričakovanim rezultatom – neuspehom – več let tudi opazovali. A morebiti bi tisti prehod iz ene izgubljene ameriške kampanje v drugo, že vnaprej izgubljeno, morali sprejeti kot znamenje, da se pač od nikogar, niti od največje sile na svetu, ne sme nikoli pričakovati kaj popolnoma novega. Tu pa je bil še Guantanamo!

Lahko prenašamo, v imenu višjega splošnega cilja, vse tiste zaplete pri ameriških pohodih vojaške narave z nevojaškim ciljem, ne moremo pa se znebiti razočaranja, ki nam ga je predsednik pripravil s tem, da je pustil tisto sramoto ameriške demokracije, tisti diktatorski protidemokratični zapor na ozemlju, ki je pravzaprav kubansko. Iz meseca v mesec smo čakali in še naprej pričakovali, vse do porazne ugotovitve, da se ne bo zgodilo nič novega, nič protibushevskega. Ameriška politika je ostala tista mešanica dobrih namenov in zgrešenih, nepriljubljenih akcij, o kateri bi si po pravici lahko mislili, da je z Vietnamom utonila v pozabo. Nova žarišča – trda stara politika, ki postaja nacionalna dogma. Roosevelt, veliki človek, ni napovedoval, kaj bo prinesel Ameriki. A je bil velik, postal je velik. Na Obamo smo čakali, Amerika in svet sta ga potrebovala, toda zgodilo se, v resnici, ni skoraj nič novega.

Obami ni lahko, to moramo reči. Ni lahko biti predsednik, ki ga spremljajo siloviti napadi, češ da sploh ni Američan.

Vendarle pa je bilo v tem prvem Obamovem mandatu nekaj, kar nosi v sebi kos državniškega, nekaj, kar je storjeno v nasprotju z ameriškimi navadami in predsodki. Izpeljal je in spravil skozi kongres zamisel o splošnem zdravstvenem zavarovanju. Amerika je edina zahodna dežela, ki se je tej zamisli evropskih socialnih demokratov, ki je vpeljana v vsaki evropski državi, najsi ima levo ali desno vlado, strahovito upirala. Sedanji Obamov nasprotnik na predsedniških volitvah patetično obljublja, da bo dokument, ki ga je kongres sprejel le zelo razvodenjenega, takoj spet umaknil. Vsaka dežela ima neki svoj lastni patos, tale ameriški je neverjeten, vendar iskren. Veliko Američanov si pač želi, da bi njihova dežela v nečem ostala zaostala. Smešno, toda iskreno.

Obami ni lahko, to moramo reči. Ni lahko biti predsednik, ki ga spremljajo siloviti napadi, češ da sploh ni Američan, da je … no, ne bodo dokončali obtožbe ali suma, ker se Amerika izogiba kakršnemukoli odkritemu rasizmu. Ne rečemo, da ga sploh ni, a ga ob napadih na Obamo zavijejo v sto celofanov. Ob prvem TV-dvoboju z republikanskim nasprotnikom so se opazovalci čudili, kako zadržan in previden se jim je zdel predsednik, ki je, drugače, morebiti največji govornik, kar jih je Bela hiša videla v zadnjih sto letih. Seveda to, da je nekdo dober govornik, še ne pomeni vsega. V ruski revoluciji je bil sijajen govornik Lev Trocki, ne Lenin, kaj šele Stalin. Kako se je stvar iztekla, vemo.

A to ni nič čudnega. Najbrž bo pri Američanih bolje v drugem TV-dvoboju, vendar Obama v nekaterih trenutkih ne pozablja zgodovine in tudi ne, od kod je prišel in kaj pomeni, da je zdaj tam, kjer je. Psihologija Amerike se ni popolnoma spremenila zato, ker se je nekemu Polafričanu uspelo dokopati do najvišjega položaja, Bele hiše. Obama vse to ve in je previden.

Tu sedaj stojimo in gledamo ta pomembni svetovni spektakel. Da, svetovni, kajti ameriškega predsednika ne volijo samo Američani. Tudi drugi volijo, molče. Obama je, tako ali drugače, vendarle storil veliko ali pa vsaj ni napravil usodne napake, kakršne je delal Bush.

Stojimo na koncu prvega obdobja Afroameričana v ameriški politiki in morebiti pred začetkom drugega. Kakorkoli že, sodbo lahko začnemo sestavljati in reči moramo, da že dolgo ni bilo tako težko zadeti pravega razmerja med dobrim in slabšim. Da je bil Obamov prihod v Belo hišo velika stvar, bo ostalo nespremenjeno, kakorkoli že bodo tekle zadeve naprej. Da se je pričakovalo nekaj drugačnega, bolj izpeljanega, močnejšega in doslednejšega, temu tudi ne moremo oporekati. Svetu manjkajo … veliki ljudje. Ni jih ne v evropski ne v svetovni politiki, čeprav bi jih potrebovali. Churchilla venomer navajajo, kako ga tudi ne bi. Nekdo je te dni pisal, da potrebujemo »globalno vodstvo«. Smešno bi ga bilo pričakovati. Saj ni globalne politike, niti ne vemo, ali bi bila dobra. Ne bomo torej sanjali o globalnih voditeljih. Imamo, kar imamo. Med drugim imamo Obamo.