21. Animateka bo pokazala, zakaj se živali ne bojijo konca sveta

Če boste hoteli videti enega izmed najboljših filmov leta, boste morali na Animateko, mednarodni festival animiranega filma, ki se bo – v Kinodvoru, Kinoteki in Stari mestni elektrarni v Ljubljani – odvrtel med 2. in 8. decembrom. Ja, eden izmed najboljših filmov leta je animiran – in ni ameriški ne francoski, britanski ali italijanski, temveč latvijski. Spomnite se Biblije: Bog je bil tako jezen na ljudi, ki so, kot bi rekel Predinov Praslovan, zajebali vse, kar se je zajebat dalo, da jih je zalil s povodnijo. Pri življenju je pustil le Noetovo družino – in živali. Valovanje, briljantna stvaritev Gintsa Zilbalodisa, ki ni le mojstrovina, temveč definicija animiranega filma, izgleda kot nadaljevanje Biblije – tu je Bog očitno že tako razkačen, da pri življenju ne pusti niti Noetove družine. Ne, pri življenju ne pusti niti vzorca človeštva. Zemljo nasledijo živali, ki se brez besed zapodijo za sivo-črno mucko, toda zlagoma se na čolnu, verziji Noetove barke, oblikuje solidarna živalska ekspedicija (mucka, kapibara, lemur, labradorec in ujeda), ki drsi po reki in brez dialogov občuduje monumentalne ruševine izumrle civilizacije, novi krasni svet brez ljudi – čisti, ganljivi, ekspresivni, pustolovski, radikalni, transcendentni, mijazakijevski zen. Ne, živali ne govorijo – besede bi vse pokvarile. Bile bi odveč. Sveta ni več. Izginil je. Uničile so ga živali, ki so govorile. In drugi val povodnji – verjetno ekstremne posledice podnebnih sprememb – šele prihaja. Ljudje bodo živali ogrožali še dolgo po svojem izumrtju.

Območje preživetja

Postapokaliptični šoker Območje preživetja, v katerem so redki preživeli pred orjaškimi, pošastnimi, insektoidnimi predatorji, ki so pred tremi leti požrli človeštvo, varni le nad 8000 čevlji nadmorske višine, potemtakem nad 2438 metri, deluje zelo alpsko – no, zelo slovensko. Če bi se dogajal v Sloveniji, bi bili Slovenci, ki bi preživeli uvodno apokalipso, na Dovškem Gamsovcu, Pelcu nad Klonicami, Mali Grintovec, Škrnatarici in Vršakih že na varnem, medtem ko bi bili na Koroški Rinki, Kukovi špici, Črnem voglu in Križu križani in odpisani – bili bi prenizko. In ko bi jih trgali, cefrali in žrli predatorji, bi lahko preklinjali – nad tisoč metri je vse dovoljeno. »Ne vemo, zakaj smo varni nad 2438 metri,« slišimo v Območju preživetja, toda stavim, da to vstajenje predatorjev ni brez zveze s podnebnimi spremembami. Ne da to ljudi zadrži nad 2438 metri – če bi jih, potem ne bi bilo filma. Groze. Napetosti. Šokerja.

Žlehtnoba

V Čarovniku iz Oza (1939), posnetem po romanu L. Franka Bauma (1900), sta ob Dorothy, Totu, Čarovniku, Strašilu, Levu in Pločevinku tudi dve čarovnici, dobra in hudobna – Glinda in Almira. Hudobna je sicer v Baumovih zgodbah brez imena, a je res hudobna (v črnem, zelene polti, oborožena s »telekinetičnimi« uroki in letečimi opicami), Žlehtnoba, dekonstrukcijska predzgodba Čarovnika iz Oza, posneta po romanu Gregoryja Maguirea (1995) in broadwayskem mjuziklu (2003), pa vse postavi na glavo, saj se – v flešbeku, v Glindini pripovedi – izkaže, da je Elphaba (Cynthia Erivo), kot se po novem imenuje hudobna čarovnica, v resnici dobra in da je »perfektna« Glinda (Ariana Grande) v resnici zlobna, prežeta s plitvo ošabnostjo, sebičnostjo, narcizmom, grandomanijo.

Julie molči

Julie (Tessa Van den Broeck) je odlična tenisačica, veliki belgijski teniški up, ponos prestižne teniške akademije. Svoje življenje je podredila tenisu. Onstran tenisa – onstran nonstop treningov – ni ničesar. Ko pa neka tenisačica, nekdanji up, Juliejina predhodnica, naredi samomor, sprožijo preiskavo proti njenemu trenerju, ki je zdaj Juliejin trener. Suspendirajo ga. Preiskava strese akademijo. Toda Julie, ki naj bi pričala, sklene, da bo raje molčala.

Megalopolis

Ker sem o Coppolovem Megalopolisu, ki ga imate lahko za najboljši film tega tisočletja ali pa za najslabšega (odvisno pač od tega, kaj v tem tisočletju pričakujete od filma), že obširno pisal v liffovskem tekstu, naj zdaj, ko je prišel na velika platna, poudarim, da je to original in singular, utopični film o distopiji, potovanje v srce teme, konceptualni festival Izgubljenega raja, po malem 1984, po malem Mi, po malem Krasni novi svet, po malem Ognjemet ničevosti, po malem Vihar, po malem Nasledstvo, reimaginacija Mannovega Propada rimskega cesarstva, superjunaški manifest vprašanj, dilem, idej, izjav, poant, non sequiturjev, hamletizmov, prostih asociacij in citatov ( je bil tisto Rousseau, Plutarh ali Mark Avrelij?), divjina, v kateri je nastala Apokalipsa zdaj!, monumentalna gesta, psihedelična satira, dekonstrukcija ameriške gotike, tiktakanje civilizacijske kukavice, študija neoliberalnega vampirizma, emersonovski esej o strmoglavljanju Republike, kaligulizacija resničnostne družbe spektakla, odmotavanje fašizma, ultimativna stava, screwball obsesija, filmska perverzija, magnum opus tveganja, pretiravanja in preseganja, pravljica, umetnina, bolj nora od sveta, v katerem je nastala.

Cent´anni

Ona je Maja, on je Blaž. Ona je on, on je ona. Ona je njegov odsev, on je njen. Ona se boji, da bi ostala sama, on kolesari. Ona sanjari, on ima jasne plane. Ona nikoli ničesar ne konča, on ima vizijo. Ona ga ima za polbožanstvo, on hoče postati arhitekt. Ona ima empatijo, on ima issue z očetom. Ona čuti nerazložljivo praznino, on zboli. Najde ga na tleh v kopalnici – ne more dihati, bruha. Redka bolezen. Šlogajo mu smrt. On se zdravi – ona ga snema. On sika – ona mu stoji ob strani. On okreva – ona ga snema. In snema in snema. In snema ga, ko se potem odpravi na kolesarski giro (od Dolomitov do Etne), ki naj bi ga vrnil v življenje in potrdil, da je zdrav. Giro naj bi njun odnos stabiliziral, a ga destabilizira. On ječi, brenči, renči – ona ne razume, zakaj misli, da ta, ki ni premagal levkemije (in smrti), ničesar ne ve. Ona ne razume, zakaj je tako agresiven – on se brani, da je lahko preživel le tako, da je postal »tough motherfucker«, »raketa«, »robot«, »fakin štrom«. On je na veliko veselje producenta Roka Bička tako intenziven, kot da hoče oskarja – ona je ljubezen njegovega življenja.

Rdeči

Rdeči je božični film, ki zelo spominja na Telesnega stražarja, le da telesnega stražarja – Kevina Costnerja, če hočete – igra Dwayne Johnson, alias The Rock, njegovega megazvezdniškega varovanca – nadomestek Whitney Houston – pa Božiček (J. K. Simmons), alias Rdeči. In ja, Božička ugrabijo. Ko se to zgodi, se Rdeči – Amazonova 250-milijonska »vsebina« – prelevi v bombastično akcijsko »komedijo«, v kateri si ob vsem tipičnem trušču in hrušču kljuko podajajo bodyguard, megahekerski ločenec/zasvojenec/izgubljenec (Chris Evans), čarovnica (Kiernan Shipka), droni, igrače, troli, velikanski snežaki, govoreči severni medvedi, jeleni (no, košute), shape-shifterji, tajne organizacije in eksotične lokacije (od Severnega tečaja do Arube), toda tiste, ki javkajo, joj, kako nasilni, cinični in vulgarni so sodobni božični filmi, je treba opozoriti, da so božični filmi takšni – nasilni, cinični in vulgarni – že od nekdaj (spomnite se le klasik Sam doma in Umri pokončno) in da so – z Rdečim vred – le simptomi samega božiča, ki je nasilen, ciničen in vulgaren tako s svojo skomercializiranostjo in kičavostjo kot s svojim demoniziranjem, izključevanjem in zatiranjem vseh tistih, ki na božični večer ostanejo sami in ubogi in depresivni, brez družine in prijateljev, potemtakem v svojem monokulturnem jinglebellskem glorificiranju kapitalizma, v katerem dobi le ta, ki vanj verjame.

Izolacija

Če v filmu nekoga pustijo v kaki zapuščeni stavbi, da bi jo nadzoroval, potem vemo, da se bodo slej ko prej začele dogajati čudne reči, da se mu bodo začeli prikazovati strašljivi, groteskni ljudje in da se mu bo začelo mešati od paranoje. Kaj šele, če ga – tako kot biologa Jovana (Miloš Biković) v srbski Izolaciji – pustijo v koči sredi gozda in mu rečejo, da bo zdaj dneve in noči, povsem sam in odrezan od sveta z baterijo kamer nadzoroval premike živali. Tu je res le še vprašanje časa, kdaj mu bodo živali vrnile pogled, kdaj mu bo pogled vrnil gozd in kdaj mu bo pogled vrnilo vse tisto, kar v gozdu navdaja z nelagodjem, strahom in negotovostjo.

Gladiator II

Logično – začne se z bitko. Uvodna bitka v Gladiatorju je po srditosti spominjala na zavezniško izkrcanje v Spielbergovem Reševanju vojaka Ryana, v Gladiatorju II pa uvodna bitka – rimska ladijska invazija na numidijsko afriško trdnjavo – izgleda kot rimejk izkrcanja na obali Omaha. Toda brez epske gravitacije. Bolj spominja na rutinsko obleganje iz Robina Hooda – ali Napoleona. Rimska vojska, ki jo vodi general Marcus Acacius (Pedro Pascal), zlomi Numidijce, Lucius (Paul Mescal), njihov junak, pa pristane v suženjstvu in rimskem kolizeju, gladiatorski plen krvoločne resničnostne publike, ki hoče čedalje brutalnejše igre ( ja, gladiatorstvo je bilo prvi resničnostni šov), zato ne preseneča, da v kolizej – v slogu Spielbergovega Žrela – namestijo tudi orjaški bazen z morskimi psi, ki žrejo nesrečne gladiatorje. Ko jih ne žrejo nosorogi in pavijani. In medtem ko neustrašni, besni, maščevalni, brezobzirni Lucius postaja ljubljenec publike in Macrinusa (Denzel Washington), skuliranega makiavelističnega poslovneža/sužnjelastnika, ki proximovsko – in trumpovsko – preži na prestol, skuša Marcus Acacius – v spregi z Lucillo (Connie Nielsen) – strmoglaviti kruta, zavojevalska, dekadentna, nora, bebava cesarja, Geto (Joseph Quinn) in Caracallo (Fred Hechinger), ki izgledata zdaj kot sifilitični verziji Beavisa in Butt-Heada, zdaj kot dementni verziji Romula in Rema, zdaj kot kostumirani verziji gospoda Kidda in gospoda Winta iz bondiade Diamanti so večni in zdaj kot retrogresivni verziji Donalda Trumpa. Cesarja, ki bi se dobro podala Hiši Gucci, sta karikaturi, Lucius, veliki gladiator, Maximusov sin, strah in trepet pavijanov, pa ima še hujši problem: potrebuje kar štiri antagoniste (Geto, Caracallo, Macrinusa, Acaciusa), da bi pokrili psihološko-intelektualno-emocionalni »teren«, ki bi ga moral pokrivati sam.

Vatikan je rojen za trilerje!

Ko umre papež, se začnejo volitve novega papeža – konklave. Kardinal Lawrence (Ralph Fiennes), dekan kolegija kardinalov, je izgubil vero v Cerkev, ne sicer usodno, toda ravno dovolj, da lahko konklavu, ki bo enega izmed kardinalov prelevil v papeža (»Izvolimo papeža, ki dvomi!«), predseduje s herculepoirotovsko kombinacijo skeptičnosti, zadržanosti, ekscentričnosti, lucidnosti in anonimnosti. Vatikan je polariziran kot Slovenija, favoriti – papabili – pa so štirje, progresivni Bellini (Stanley Tucci), makiavelistični Tremblay (John Lithgow), homofobični Adeyemi (Lucian Msamati) in mračnjaški Tedesco (Sergio Castellitto), ki izgleda tako, kot da ga je posvetil Mussolini, toda ko renesančne kuloarje preplavijo rivalstva, šikane, intrige, zarote, skrivnosti, ambicije, škandali, sabotaže, grehi in frakcijski boji in ko Tedesco po nekaj glasovanjih izrine Bellinija, začne podpora nepričakovano rasti samemu Lawrenceu in kardinalu Benitezu (Carlos Diehz), skuliranemu bagdadskemu nadškofu filipinskega rodu, novemu obrazu, ki ga je papež kardinaliziral in pectore. Nič ni bolj napetega od protokola. Nič ni bolj stresnega od ceremonije. Nič ni bolj perverznega od Sikstinske kapele.

Kdo pravi, da romantične komedije niso več mogoče?

Kdo pravi, da romantične komedije niso več mogoče? Samo malce je treba tvegati – kot pri ljubezni. Novo čedno dekle – nova Vivian Ward, nova Julia Roberts, nova »Pepelka za tri tisoč dolarjev« – je Anora (Mikey Madison), alias Ani, ameriška seksualna delavka uzbeškega rodu, ki delo združuje v manhattanskem klubu HQ, v katerem naleti na princa, Ivana (Mark Eydelshteyn), alias Vanjo, naivnega, razvajenega, infantilno dekadentnega sina ruskega oligarha, ki jo odpelje v pravljico: najprej v svojo razkošno palačo, kjer ji ponudi 15.000 dolarjev za teden »horny« ljubezni, potem pa v Las Vegas, kjer se z njo poroči.

Jelenček Niko 3

Ko Jelenček Niko, ki hoče postati del Božičkove vprege (»letečih sil«), v grozi ugotovi, da potem ne bo več videl svoje družine (in to niti za božič) in da si je treba mesto v tej prestižni vpregi izboriti na tekmovanju (kdo je hitrejši, kdo bo prej onstran severnega sija in nazaj ipd.), je povsem jasno, da so temule drugemu nadaljevanju nežnega, sladkega, staromodnega Jelenčka Nika – ki je pri nas pred leti presenetljivo postal orjaški hit, tako rekoč fenomen – družinske in skupnostne vrednote ljubše od neoliberalne tekmovalnosti in trumpovske zmagovalnosti, tem bolj, ker vmes – z možno odpovedjo božiča – nakaže, kaj bi kapitalizem ustavilo vsaj tako kot covid.

Don’t Move

Iris (Kelsey Asbille), zjebana in stravmatizirana (nekdanja mati), zavije v globok gozd in stopi na klif, a ji samomor prepreči naključni mimoidoči, sočutni in simpatični Richard (Finn Wittrock), ki pa jo takoj zatem ugrabi – psycho. Zjeban in stravmatiziran. Iris in Rich sta perfect match – Tinderja niti ne potrebujeta. Iris kakopak zbeži (hvala bogu, da je s sabo vzela žepni nož), toda še preden rečete Begunec ali Rust Creek ali Girl in Woods, jo Rich že omami, paralizira in prelevi v negibni, nemočni, neslišni objekt, ki ga potem do konca kot paket prevaža sem ter tja, s čimer pa triler, ki ga je produciral veliki Sam Raimi, izvede antiklimaktični salto mortale, saj to, kar naj bi kritiziral (moško toksičnost in posesivnost, objektiviranje žensk), fetišistično ponuja kot svoj selling point. (Netflix)

Oddity

Videli smo številne grozljivke, ki se dogajajo v starih podeželskih vilah in dvorcih, toda Oddity – perfektna, impozantna, čudovito sublimirana kombinacija folk horrorja, paranormalnega trilerja, kammerspiela, feminističnega slasherja, antične tragedije in whodunita – je nekaj posebnega, saj vas navdaja s permanentnim morbidnim strahom, ki ne popusti.

Eden od tistih filmov, ki nam ponosno kažejo, katere hite vse si lahko privoščijo

Če alien v Osmem potniku ne bi raztrgal Johna Hurta, ampak bi z njim zaživel v sožitju, no, simbiozi, bi postala hibridni superjunaški Venom – tako kot alien in raziskovalni novinar Eddie Brock (Tom Hardy) v trilogiji o Venomu. Bila bila neuničljiva, strah in trepet globalnega in intergalaktičnega zla. Stalno bi se sicer prepirala, a nič ju ne bi ustavilo – in če bi John Hurt padel z letala, bi se alien prelevil v njegovo padalo. Tako kot se imperialni, sarkastični, kameradski, kanibalski, marvelizirani alien v Zadnjem plesu, sklepnem delu trilogije, prelevi v Eddiejevo padalo. In ja, bila bi skoraj tako zabavna kot Deadpool – ali pa Stan & Olio.

Liffe / Apokalipsa zdaj!

Za Ameriko pravijo, da je imperij, ki se ne zaveda, da je imperij. Da je torej kot rimski imperij – in da je ravno v svoji dekadentni fazi, sredi moralnega kaosa, tik pred neizbežnim propadom. Tako meni tudi epski Megalopolis, ki ga je posnel veliki Francis Ford Coppola (zdaj pri petinosemdesetih), avtor treh Botrov, Prisluškovanja in Apokalipse zdaj. Megalopolis, ki ga je Coppola sam financiral (120 milijonov dolarjev, plus 20 milijonov za oglaševanje), je bodisi najboljši film tega tisočletja – ali pa najslabši. Odvisno od tega, kaj v tem tisočletju pričakujete od filma. Če pričakujete kaj nepričakovanega, norega, zateženega, ambicioznega, radikalnega, brezkompromisnega in singularnega, prežetega s sloganiranjem, moraliziranjem, vizijami, mitomanijo in filmskimi sanjami in verjetno obsojenega na propad, če pričakujete film, ki izgleda kot ultimativna stava, stava na vse, in ki se obenem zaveda, da bo vse izgubil, potem je to film, ki ga morate nujno videti – da ne zamudite najboljšega filma novega tisočletja.

Goodrich

Andyja Goodricha (Michael Keaton), losangeleškega galerista, sredi noči pokliče njegova precej mlajša žena, Naomi (Laura Benanti), ki mu razkrije, da je na rehabilitaciji in detoksikaciji – Andy je šokiran, saj ni imel pojma, da ima težave, da je odvisna od tablet. Še huje: na rehabilitaciji in detoksikaciji bo ostala tri mesece, tako da bo moral za njuna devetletna dvojčka (Vivien Lyra Blair & Jacob Kopera) sam poskrbeti – prvič v življenju. Nič čudnega, da ni opazil težav svoje žene. Tudi težav svoje prve žene (Andie MacDowell) ni opazil. In tudi v življenju Grace (Mila Kunis), svoje hčerke iz prvega zakona (ravno noseče), je vedno manjkal.

Terrifier 3: Božič klovna Arta

Terrifier je bil kot Noč čarovnic in Krik – tako pretirano brutalen, da je deloval komično. Tako odločen, da je deloval prelomno. Tako ekscesen, da je deloval avantgardno – kot Andy Warhol na steroidih. In seveda – stare filme je tako odprl, odrl in razžagal, da je deloval cinefilsko. Terrifier 3 sklene, da bo šel še dlje, magari do konca – saj je božič! Spet! Klovn Art (David Howard Thornton), absolvent slasherja, body horrorja in torture porna, multižanrski veseljak, kralj terorja in mesarskih instalacij, satirik dobrega okusa, strup za idiote, najprej – brez diskriminiranja otrok – razseka spečo družino ( ja, videl je Predbožično moro, Črni božič, Gremline, Teksaški pokol z motorko, Umri pokončno, Sam doma), potem pa svoj križarski brend politične nekorektnosti – »Ni upanja, ni Boga!« – prelevi v pekel, ki ga lahko ustavi le »zadnje dekle« (Lauren LaVera) in ki je skoraj tako agoničen, grotesken, burlesken in krvav kot Biblija.

Henry Fonda za predsednika

To, kar je Thom Andersen z esejističnim dokumentarcem Los Angeles Plays Itself (2003), skompiliranim iz filmov, ki so se dogajali v Los Angelesu, naredil za Los Angeles, Alexander Horwath z esejističnim dokumentarcem Henry Fonda za predsednika, skompiliranim iz filmov, ki jih pilotira Henry Fonda, naredi za Ameriko. Los Angeles je igral Los Angeles – Henry Fonda je igral Ameriko. Veljal je za »tipičnega Američana«, za »kvintesenco Amerike«, za njeno »vest«. Vedno je bil zadržan, umirjen, nevsiljiv, zanesljiv, emocionalno distanciran, premišljen, preudaren, liberalen, alternativa ameriški toksični »možatosti«, varuh liberalne demokracije.

Osebnejšega mladinskega filma zlepa ne boste videli

Vinci je kariero začel s komedijo Babica gre na jug, ki se je začela v Ljubljani in končala na morju, v Portorožu – vmes je bilo potovanje, ki je trajalo nekaj dni. Tartinijev ključ je reimaginacija Babice, le da je tu potovanja konec, še preden se film začne – vsi so že tam, »na jugu«, ne v Portorožu, temveč v Piranu, najkinetičnejšem slovenskem mestu, ki je posnet kot še nikoli. Vinci pač ne bi bil Vinci, če nas ne bi skušal prepričati, da si ga Piran – z atraktivnostjo, fascinantnostjo – res zasluži. Tartini gre za Babico: tudi tu imate tri protagoniste, tudi tu imate babico (Majolko Šuklje nadomešča Ariella Reggio), tudi tu imate bend, tudi tu imate tatvino (ne nakita) in tudi tu imate velik rdeč avto – in protagonisti, Barbara (Ella Lapajne), Robert (Svit Šturbej) in Mario (Maks Kerševan), zgodnji najstniki, celo krenejo na krajšo furo po istrskih cestah, kot da bi hoteli pomežikniti Babici. Edini, ki se – magari le za hip ali dva – pojavi v obeh filmih, je kakopak Vinci, ki nas skuša s soundtrackom tu in tam spomniti na bondiade in Misije nemogoče, pa čeravno Tartinijev ključ – gnan s šašavostjo Hladnikovega Sončnega krika (1968) – precej bolj spominja na Zaklad pozabljenih in Da Vincijevo šifro ( ja, da Vincijevo), saj skušajo Barbara, Robert in Mario z reševanjem ugank in premetank, iskanjem ključev, odpiranjem šatulj in skrinjic ter tekanjem od ene piranske kulturne znamenitosti do druge (o Piranu – z barko Pie in Pina Mlakarja vred – tu izveste več kot v vseh »piranskih« filmih doslej) do zaklada priti pred zloglasnima tatovoma umetnin, Grandemarejem (Goran Navojec), ki vsak stavek pove v treh jezikih (s hrvaškim akcentom), in nerodnim, kretenskim Jofo (Jurij Drevenšek), ki ga angelski, renoirovski, boudujevski brezdomec (Primož Pirnat) – v slogu »Tutsi Frutsi Ice Cream« Chica Marxa iz burleske Dan na dirkah (1937) – prelevi v molzno kravo. Jasno, Jofa in Grandemare sta repliki Malega (Vinko Hrastelj) in Velikega gangsterja (Zvone Šedlbauer) iz Sončnega krika, tako kot Tartinijev ključ naslonjenega na morje, kjer so se slovenski filmi vedno počutili najbolje.

»Carrie, smejali se ti bodo!«

Letošnjo Noč grozljivk bo 31. oktobra ob 19.00 v Kinodvoru otvorila De Palmova Carrie (1976), absolutna filmska klasika, najboljša grozljivka, posneta po romanih Stephena Kinga. Začne se v slow-motionu: šestnajstletna Carrie (Sissy Spacek), sramežljiva, naivna, zatrta, zmedena hči stroge, puritanske, fanatične krščanske fundamentalistke, Margaret White (Piper Laurie), tipična outsiderka tiste dobe, dobi med gimnazijskim tuširanjem prvo menstruacijo, ker pa je v spolni vzgoji tako podhranjena, da ne ve, kaj je to menstruacija, misli, da bo umrla. Na koncu, po seriji ponižanj, ustrahovanj, šikaniranj in zlorab, začne še ubijati v slow-motionu. Maturantski ples, na katerem jo razglasijo za »kraljico« (»Carrie, smejali se ti bodo,« jo je svarila mama), se prelevi v pravo orgijo slow-motiona, opero slogovne virtuoznosti, apokaliptični spektakel velikih planov, split screena, panoramiranj in fragmentirane montaže, demonstracijo moči in ekspresivnosti filma. Carrie, ki telekinetično zapre vse izhode iz te redefinicije pekla (kritike uvodnega »pornografskega« špeganja v dekliško garderobo), poosebi gibanje #MeToo, ki ne diskriminira, zato ne kaznuje le toksičnih, seksističnih, mizoginičnih fantov, temveč tudi protiženske punce. In to je res črtanje!

Zlobna pisemca

Olivia Colman, pobožna malomestna devica, ki v dvajsetih letih prejšnjega stoletja še vedno živi s staršema (Margaret White je njuna sestra!), začne dobivati »strupena« pisma, za katera obtoži bujno, vulgarno, nonkonformistično sosedo (Jessie Buckley), utelešenje neodvisne, opolnomočene ženske, (ki jo skuša patriarhat ustaviti ipd.), toda film – lahkotna komedija, posneta po resnični zgodbi – se preveč zaljubi v svoje skeniranje farsičnih whodunitov, kot so Nož v hrbet, Smrt na Nilu ali Glej, kako bežijo. (Max)

It’s What’s Inside

Velik, Odštekani petek, Kakršen oče, takšen sin, Vice Versa, Od deklice do bejbe – ja, to so komedije zamenjave telesa. Toda čas je, da vidite boljšo – It’s What’s Inside. Na zabavo, na kateri se zbere hormonska mladež (Brittany O’Grady, James Morosini, Alycia Debnam-Carey, Devon Terrell ipd.), pride tudi falirani Forbes (David W. Thompson), po novem tehnofrik, kreator družabne igre, ki sproži epsko zamenjavo teles – travm, strahov, želja, zavisti, maščevanj. In Greg Jardin, sicer debitant, to vsesplošno zamenjavo prelevi v osupljivi ringelšpil, manični, hiperaktivni mindfuck, lucidni, ultrakinetični puzzle, v katerem Odštekani petek hitro mutira v Vse povsod naenkrat, ta pa v Face-Off in Zbeži!, fr e netično vrnit e v potlače nega, ples smeti nezavednega. (Netflix)

Genialna prevara

»Vse je transakcija,« slišimo v temle rimejku tajskega megahita, ki pokaže, kako lahko v kapitalizmu vsi zmagajo – bogataši nimajo pojma, a imajo denar, reveži so genialni, a nimajo denarja. Reveži morajo le poskrbeti, da bodo bogataši izgledali genialni – pa bodo imeli denar. In tako začne Lynn (Callina Liang), genialna matematičarka iz revne priseljenske družine, ki jo sprejmejo na elitno zasebno šolo (v resnici hoče na Juilliard), svojim bogataškim sošolcem med testi najprej pošiljati listke s pravilnimi odgovori, potem pa si izmisli celo znakovni jezik, da bi goljufanje »amazonizirala«.

Slava je le oblika mentalne bolezni  

V Nasmehu so se začela ljudem prikazovati strašna, nevidna, zlovešča bitja, ki so se smehljala, njihov groteskni nasmeh pa je bil tako nalezljiv, da se je prikradel tudi na lica ljudi, ki so po šestih dneh – po blodnjah, halucinacijah – naredili grizlijevski samomor. Te neuničljive, fantomske, pošastne »entitete«, ki preganjajo, strašijo, mučijo in obsedajo ljudi (in ki se v slogu štafete – »okužbe«, »prekletstva«, »aflikcije« – viralno selijo od človeka do človeka), niso videle le Zla za petami in Kroga, temveč tudi Jokerja, v Nasmehu 2, neizbežnem in presenetljivo robustnem nadaljevanju (Nasmeh je bil huronski globalni hit), obsedejo že itak stravmatizirano, a »ozdravljeno«, rehabilitirano popzvezdnico Skye Riley (Naomi Scott), karizmatično skrčko kompulzivne negotovosti, regresivnih iluzij in parazitske privilegiranosti, skoraj Chappell Roan (ali pa skoraj Miley Cyrus, če hočete), ki ji je zaročenčeva smrt ustavila kariero in ki – ob asistenci svojega menedžerskega spremstva, tudi pohlepne mame (Rosemarie DeWitt) – ravno načrtuje comeback.

Will & Harper

Will Ferrell in Harper Steele sta se spoznala pri oddaji Saturday Night Live – Ferrell je pokal vice, Steele jih je pisal. Če je Ferrell počil kak dober vic, ga je gotovo napisal Steele. V hipu sta postala najboljša prijatelja. Pandemija ju je ločila, le za kratko, a ravno dovolj, da je dobil Ferrell pismo, v katerem mu je Steele razkril, da je vmes prešel v žensko. Ferrell ne more skriti, da je bil v zadregi, toda road trip, na katerega kreneta (po poteh spominov in tovarištva, tu in tam rahlo boratovsko), je priložnost, da se bolje spoznata in da bolje spoznata tudi Ameriko, no, njeno osrčje, čigar predsodki in nestrpnost – s transfobičnim guvernerjem Indiane vred – pa so tako predvidljivi kot sladkobni soundtrack tega dokuja, ki resno, močno, prepričljivo temo zavije v nepotrebno, pretirano sladkobo, s čimer jo skoraj iztiri. Tem bolj, ker tisti spontani »čustveni« trenutki izgledajo preveč naštelani, ker sam doku ustvarja vtis, da je breme na strani Harper, pa čeravno ni, ta se je že našla, in ker njen »ganljivi » dictum »Ljubim to deželo, samo ne vem, če mi ljubezen vrača« presenetljivo zveni kot Rambov krik »I want, what they want, and every other guy who came over here and spilled his guts and gave everything he had, wants – for our country to love us as much as we love it!« S cukrom nad nestrpnost? Ne ravno. (Netflix)

Lonely Planet

Laura Dern igra slavno, a nervozno, sveže ločeno ameriško pisateljico, ki pride na koktajlsko rezidenco v »osupljivi« maroški del Sahare, Liam Hemsworth pa igra finančnika (»private equity«), ki tja pride s svojim dekletom (Diana Silvers), pisateljico, avtorico nepričakovanega bestsellerja. Logično, Hemsworth se zahaklja z Lauro Dern (brez panike, Kamasutro tu le omenjajo), toda na tako naiven in klišejski način, da je banalnejša od tega le eksotična kulisa uslužnega, vljudnega tretjega sveta, čigar edina naloga je, da svetovljanskim Američanom omogoči, da se zaljubijo. Tretji svet je nahajališče dragocenih naravnih virov – tudi čustev, ljubezni. Problem je le v tem, da domačini s tem – tako kot z naravnimi viri, zlatom, diamanti, redkimi minerali – nimajo kaj početi, Američani pač. Tretji svet je oder, na katerem se domačini nikoli ne zaljubijo – le Američani. Vsi domačini tudi govorijo angleško. Sami veste, kaj se zgodi, kadar Američani pridejo v eksotične puščavske dežele, v katerih domačini ne znajo angleško – zbombardirajo jih v kameno dobo. Da bi ustvarili svet, ki bo varen za demokracijo – in ljubezen.

Vikend misija: Tajpej

John Lawlor (Luke Evans), agent ameriškega urada za boj proti drogam, si skuša malce »odpočiti« na Tajvanu, kjer se hitro zaplete z Joey (Lun-Mei Gwei), vrhunsko šoferko (za ferrari je to, kar je Dončić za košarko), s katero je imel pred leti afero in ki je zdaj poročena z dilerjem št. 1 (Sun Kang), na katerega je njun sin (Wyatt Yang), produkt one afere (in fen delfinov), tako alergičen, kot je Sneguljčica alergična na mačeho.

Jezero Caddo

Jezero Caddo, ki se dogaja v močvirju na meji med Luiziano in Teksasom, je briljanten mindfuck, ki vam ne pove, kaj se dogaja. To je film, ki mu ne vidimo v glavo – in ki tudi ne pusti, da bi mu videli v glavo. A glavo definitivno ima. Zato nas tudi tako spretno, lucidno, nadrealistično, žmohtno in intrigantno vodi skozi labirintno zgodbo o tesnobnem čistilcu močvirja (Dylan O’Brien), ki še vedno ni prebolel prometne nesreče, v kateri je umrla njegova mati, jezni, trmoglavi Ellie (Eliza Scanlen), ki ima napete odnose z materjo (Lauren Ambrose) in očimom (Eric Lange), in njeni osemletni polsestri Anni (Caroline Falk), otroški verziji Anne (Lea Massari) iz Antonionijeve Avanture (1960), ki skrivnostno izgine (in jezu, ki bo preoblikoval prihodnost in čas, in volkovih, ki se vračajo, in metuljih, ki umirajo), pri čemer zastavi nekaj vprašanj, na katera ni odgovorov, in odgovori na nekaj izgubljenih vprašanj, vprašanj izgube, ki jih lahko artikulirajo in oživijo le špranje, divjina in močvirje mindfucka.

Film o Trumpu

Vajenec je biografija Donalda Trumpa – zgodba o njegovih vajeniških letih. Zgodba o njegovem izvoru. In film ga skuša celo razumeti. Na začetku ga namreč vidimo, kako nemočno in negotovo in mehkužno sedi doma, pri družinski večerji, ob dominantnem očetu, ki v njem vidi le »šibkega« Donnieja, kako nemočno išče investitorja za svoj sanjski projekt, izgradnjo luksuznega hotela v slabi soseski, in kako nemočno hodi s torbo v roki od stanovanja do stanovanja v očetovem preperelem stanovanjskem kompleksu (Trump Village), trka na vrata in pobira stanarino – nekateri podnajemniki mu odprejo, drugi ne, tretji mu plačajo le polovico, četrti mu loputajo vrata, peti ga psujejo, šesti vanj mečejo vrelo vodo.