Medvedek Paddington v džungli

Medvedek Paddington, džungelski medvedek, Forrest Gump iz Peruja, je idealni priseljenec – tako je luštkan, da bi ga posvojil vsak ksenofob. Tako prijetno zmeden je in tako vljudno neroden, da nikomur niti na kraj pameti ne pade, da bi ga izgnal. To, da zna angleško, je zanj le plus. Prvi Medvedek Paddington je bil posnet leta 2014 – pred brexitom. Medvedek Paddington 2 pa je bil posnet po brexitu, zato ne preseneča, da medvedek, posvojenec londonske družine Brown, ki se tako lepo poda popoldanskemu čaju, pristane v ječi, kamor ga strpajo po zaslugi propadlega igralca, patološkega brexitskega kameleona. Ja, medvedek je žrtev brexita.

Volkodlak

Trump Ameriko vidi kot deželo, ki jo ogrožajo »zunanji« in »notranji« sovražniki, Volkodlak – ne ravno Howling, še manj Ameriški volkodlak v Londonu, kaj šele Ginger Snaps – pa to prevede v jezik rimejka Universalove klasične grozljivke iz leta 1941. »Zunanji« sovražnik je kakopak volkodlak, ob katerega sredi mračnega gozda trčijo ata Blake (Christopher Abbott), mama Charlotte (Julia Garner) in hči Ginger (Matilda Firth), toda ker Blakea en passant oplazi volkodlak, se prelevi v »notranjega« sovražnika, tem bolj, ker se ogrožena družina zateče na samotno kmetijo, kjer je odraščal ata in kjer je tako kot v vesolju – nihče ne sliši tvojih krikov. Ja, ata – tipični »bolni«, toksični, abuzivni moški, ki se ne more več obvladovati – postane pošast, ki hoče ugrizniti in v pošast preleviti tudi svojo družino. »Zunanji« in »notranji« sovražnik – ista reč.

Popolni neznanec popolnoma ignorira Dylanovo političnost 

Joan Baez je leta 1975 posnela Diamonds and Rust, pesem o nekdanjem ljubimcu, ki jo nenadoma pokliče. Iz govorilnice nekje na Srednjem zahodu. Po desetih letih. Film se ji zavrti nazaj v čas, ko sta bila skupaj. Bil je že legenda, »neoprani fenomen, originalni vagabund«, ko je zašel v njeno naročje in tam ostal, začasno izgubljen. Znal je z besedami, a ji rekel, da je njena poezija slaba. Kupila mu je manšetne gumbe.

Ko se Manca Košir sprehaja po Žalah, nas zazebe

»Kaj sem jaz zdaj,« v nekem trenutku vzklikne Manca Košir. Nič čudnega – v svojem življenju je imela kopico identitet. Manekenka, profesorica, bralka, pisateljica, novinarka, intervjuistka (naredila je intervju s Samom Peckinpahom!), televizijska voditeljica, žirantka … pa ambasadorka radostnega staranja in slavilka dobrega umiranja. A tudi igralka. Leta 1967 je v Brezi – mojstrovini hrvaškega auteurja Anteja Babaje – igrala Janico, prelepo kmetico, ki se poroči z Batom Živojinovićem, a potem zboli za redko boleznijo in umre, tako da jo potem kar lep čas gledamo na parah, vso belo in lepo. Na snemanju je imela le nekaj »živih« prizorov, potem pa je cel mesec ležala na parah in v krsti. »In v tisti krsti sem presneto premišljevala o smrti.«

Brutalist

Brutalist – film o perverzijah kapitala, imigraciji, ambicijah, mitomaniji, imaginaciji, slavi, toksičnosti nostalgije in ameriških velikanskih objektih – je cineroman, opera, ep, tragedija, moraliteta in koncert z uverturo, premorom in epilogom. Dajte mu tri ure in pol, pa vam pove zgodbo o ameriškem snu, ki se začne daleč stran, na Madžarskem, od koder prek Ellis Islanda in mimo narobe obrnjenega Kipa svobode v Ameriko – brez erekcije – emigrira László Tóth (Adrien Brody), madžarski arhitekt judovskega rodu, a na Ameriko je povsem pripravljen – izšolal in izmojstril se je pri Bauhausu, preživel je drugo svetovno vojno in holokavst, v Filadelfiji, rojstnem mestu ameriške ustave, pa ga pričaka bratranec (Alessandro Nivola), ki je spremenil ime in vero, ker temu, ki hoče uspeti v Ameriki (magari le z družinskim biznisom), ne škodi, če se na novo izumi.

Prvi poljub, prvi džojnt, prvo ponočevanje, prvi bend 

Če bi zdajle izbruhnila tretja svetovna vojna in bi Slovenijo okupirali fašisti in bi začeli množično streljati talce in bi številni Slovenci planili v hosto, ne bi bilo toliko otrok brez staršev, kot jih je v filmu Čao Bela. Nekaterim starše odnese kapital, drugim bog. Beli (Alisa Milićević), fazanki, skejterki, taekwondoistki, pianistki in strupu za neprebujene in neobčutljive, mamo odnese »Hollywood«, tako da se mora skozi slovenski neoliberalni led prebijati s stisnjeno pestjo, depresivnimi prijatelji in prijateljicami ter clueless očetom, ki ji stalno dovaža mlajše blondinke – potemtakem sama. Mučeniško anemično. Kot emo iz tretje roke. V istem, enoličnem molu. Tudi film skuša ujeti ritem njenega mola. In ko junakom besedo vzame Johann Sebastian Bach, to potem niti ne deluje ravno slabo – ko Bach ugasne in začnejo junaki govoriti, okej, recitirati scenarij, pa to ni več ravno dobro.

Ali je bilo kaj avantgardnega?

Leta 1987 so v Škucu zavrteli Kumbum, slovenski eksperimentalni celovečerec, ki je vseboval 12 tisoč kadrov. Celovečerci jih običajno vsebujejo okrog tisoč – ob filmih, ki imajo 2000 ali 3000 kadrov, ljudje že omedlevajo. Kumbum ni bil za epileptike in tiste s slabimi očmi. »Kdor zdrži tisti slabi dve uri, se absolutno abstrahira,« je pisalo v promocijskem gradivu. »To je bil spektakel v vseh pogledih,« pravi Vasja Bibič, ki ga je v Škucu vrtel. »Napad na percepcijo,« so rekli tisti, ki so ga videli. A videli so ga redki. Nikoli ni bil v komercialni distribuciji. Nikoli ga ni predvajala TV. Izšel ni ne na videokaseti ne na DVD-ju. Nastajal je 12 let, producirala ga je OM Produkcija, filmska hiša, pri kateri so v sedemdesetih in osemdesetih letih filme režirali Zend Kommandoh, Janez Pl. Laibacher, Frančiška Knoblehar, Matilda Smrtnik, Bettina Zonenštajn, Florjan Gorjan, Amanda Fior Daliso, Veronique Gartenzwergel, Emannuel Gott-Art, Marta Žnidaršič, Sulejman Ferenčak, Ismailhači Cankar in drugi. Jasno, vse to so bile identitete istega avtorja, »filmske duše«, kot mu pravi Miodrag Miša Milošević. Če OM

Roparsko gnezdo 2: Pantera

Roparsko gnezdo se je pred nekaj leti končalo tako kot nekoč Francoska zveza: briljantni, dobro zakonspirirani, presenetljivi mastermind losangeleške roparske tolpe – natakar Donnie Wilson (O’Shea Jackson Jr., alias OMG) – plen na koncu spoka v Panamo, sam pa zbeži v Evropo.

Živiva v času

Spomnite se Ljubezenske zgodbe: ko je Jenny (Ali MacGraw) končno srečna, dobi redko bolezen in umre. Ali pa se spomnite Cvetja v jeseni: ko je Meta (Milena Zupančič) končno srečna, umre. In ja, njen srčni zastoj deluje kot oblika redke bolezni. Natanko to pa se tudi zgodi v romanci Živiva v času: ko je Almut (Florence Pugh), velika, nagrajena, michelinska chefinja, nekdanja umetnostna drsalka, končno srečna, ko torej končno trči ob Tobiasa (Andrew Garfield), moškega svojih sanj, in doživi vse največje romantične klišeje (s temi ni nič narobe, saj romantiko in ljubezen skupaj držijo prav klišeji, stereotipi, konvencije, rituali ipd.), dobi redko bolezen.

Tajkuni, ki so prepričani, da bodo zamenjali Boga

Ko se Mumbaj prebudi, se prebudi kapitalizem – prižgejo ga milijoni, ki jih je strah to imenovati dom. Med njimi so tudi Parvati (Chhaya Kadam), Prabha (Kani Kusruti) in Anu (Divya Prabha), medicinske sestre v eni izmed bolnišnic. V Mumbaju je brezmejna gneča, zdi se, kot da tam živijo vsi ljudje tega sveta, toda Parvati, Prabha in Anu – nevidne proletarke, rešiteljice socialne države – so samske. Prva je vdova, mož druge je takoj po aranžirani poroki stegnil v Nemčijo (in izginil brez sledu), tretja pa dejta, a z muslimanom (Hridhu Haroon), tako da mora to – v deželi, ki jo je avtokratski, fašistoidni premier Narendra Modi nacionalistično razslojil in preuredil – prikrivati. Mesto ti pomaga pozabiti na ljubezen, slišimo. Tu čas mineva hitreje – navadiš se na minljivost. In tisto, kar ostane od ljubezni, požre svetloba telefona.

Je bil Jezus Kristus vegetarijanec?

Kaj, če je bil Jezus Kristus vegetarijanec? Ta ideja, ki jo »potrdi« neki stari apokrifni evangelij (cerkev je to dva tisoč let »prikrivala«), tako navduši Kamerona Watersa in Kipa Andersena, avtorja tegale hektičnega, zadihanega, aktivističnega, michaelmoorovskega, zmerno konspirološkega, čisto zabavnega dokuja (in dokuja Seaspiracy), da kreneta na šestletni globalni trip, ki naj bi jima odgovoril ne le na vprašanje, ali je mogoče poduhovljeno ubijati in jesti živali, ampak tudi na vprašanje, zakaj kristjani tako neženirano pobijajo in jedo živali (navsezadnje, dobrega kristjana prepoznaš po lovski puški).

Na polno!

Ben, dvanajstletni sin ločenih staršev, skrbnik redkih živali, pevec in mojster kulinarike, niti ne ve, da ima težave s težo, dokler ga ne začne sošolec Max kruto šikanirati in sramotiti. A ko se to zgodi, sklene, da bo radikalno shujšal – in zapeljal Maxovo sestro. Na dobrodušen, simpatičen, niti malo toksičen način. Odraščanje je že itak težko in mučno – kaj šele odraščanje v toksičnem okolju, v dobi digitalnih strojev za poniževanje in sramotenje.

A Real Pain

Če hočete videti duhovit, razigran, lahkoten, odlično odigran, dobro poantiran film, si poglejte road trip A Real Pain, v katerem sta David (Jesse Eisenberg) in Benji (Kieran Culkin) bratranca, »tako rekoč brata«, ki se – v spomin na svojo poljsko babico – odpravita na Poljsko, kjer si organizirano ogledata Varšavo in Lublin, pa tudi ostanke »zelo dobro ohranjenega« nacističnega koncentracijskega taborišča Majdanek. David je srečno poročen, a zategnjen, neopazen in nevrotičen – do smrti bi lahko igral Woodyja Allena. Benji je zabaven, družaben in nefiltriran, saj »osvetli prostor, v katerega vstopi, a se potem na vse, ki so tam, poserje« – do smrti bi lahko igral v Nasledstvu.

Nr. 24

Kdor je videl sodobne norveške vojne filme, kot so recimo Max Manus, Dvanajsti človek, Hamsun, Pobeg iz Katterata, Quisling, Največji zločin in Konvoj, se zaveda, da so Norvežani kralji sodobnega vojnega filma. Nr. 24 – Številka 24 – pa je najboljši norveški slovenski vojni film. Zrel, trezen, bistven, nujen. Ničesar ne skriva, ko prikazuje vojne operacije Gunnarja Sønstebyja (Sjur Vatne Brean), največjega in najudarnejšega norveškega gverilca, likvidatorja in saboterja med II. svetovno vojno, danes nacionalnega junaka. Gledamo ga, kako v Rjukanu razstreljuje nemške komplekse, kako hladnokrvno – v maniri eksekutorja – pobija okupatorske oficirje in vojake in kako neusmiljeno – ja, v maniri zunajsodnega eksekutorja – pobija kolaborante, kvislinge, domače izdajalce. Včasih njegovim eksekucijam sledijo nemške represalije – streljanje talcev.

Paznica

V danski Paznici, ki jo je posnel Gustav Möller, avtor sijajnega telefonskega trilerja 112, gibanje #MeToo in moško gibanje trčita v ječi. Eva (Sidse Babett Knudsen) je zelo priljubljena paznica v moški kaznilnici – vedno prijazna in vljudna, diskretna in nevsiljiva. Po malem je utopistka, prepričana, da je nasilne, brutalne, toksične moške mogoče rehabilitirati. Z meditacijo. Ali matematiko. In glej – tudi jetniki so prijazni in vljudni do nje.

Zimske prigode iz živalskega sveta

Če so vaši otroci – res majhni otroci – ohranili božično stanje duha, jim lahko še vedno pokažete ta omnibus finih, duhovitih, melanholičnih, komičnih, božičnih animiranih dogodivščin, v katerih se je lažje igrati s kitom kot najti dobro božično drevesce. No, če vaši otroci božičnega stanja duha niso ohranili, jih lahko še vedno peljete na ta film – bodo vsaj videli sneg. In prijateljstvo. In vizije skupnosti, živali, ki so skupaj, ne pa le direktorice svojih jazov. Tem bolj, ker gre tu za povsem sekularizirano božično stanje duha. Zakaj mislite, da Božiček – personifikacija frankfurtske šole – ponavlja: »Katastrofa!«

Mufasa: Levji kralj

Spomnite se, kako je mali Simba v Levjem kralju (1994) prepeval pesem I Just Can’t Wait to Be King – ja, komaj je čakal, da postane kralj. Stric Scar – z nenadjebljivo vokalizacijo Jeremyja Ironsa – mu je pri tem velikodušno pomagal. In Mufaso – levjega kralja – je zgazil stampedo. Disney, kralj družinskih vrednot, pač sadistično uživa v ubijanju staršev ter trganju in razbijanju družin, zato ne preseneča, da se to zgodi tudi v M ufasi, fotorealistični zgodbi o Mufasovem izvoru – zgodbi o tem, kako Mufasa postane levji kralj: tudi Mufasa namreč kmalu postane sirota – in pristane v tujem kraljestvu, prijatelj Take, prestolonaslednika, sinka kralja Obasija.

Emilia Pérez

Manitas Del Monte (Karla Sofia Gascón), največji mehiški gangster, vodja vsemogočnega kartela, ki se giblje v globoki ilegali, da k sebi skrivaj pripeljati ugledno odvetnico Rito (Zoë Saldaña) in ji ponudi nekaj, česar ne more zavrniti: nekje daleč stran – ne v Ameriki – mu mora priskrbeti vrhunskega in totalno diskretnega kirurga, ki bo opravil operacijo potrditve spola. Že dve leti jemlje hormonsko terapijo, že dve leti prehaja – potrebuje le še operacijo, ki bo to zaključila in afirmirala. Rita bo v zameno dobila milijone. In jih tudi dobi, kajti operacija uspe. Manitas potem – spremenjen in neprepoznaven – izgine, za sabo zabriše vse sledi, njegova družina pa verjame uradni zgodbi, da je mrtev. Emilia Pérez (Karla Sofía Gascón), kot se zdaj imenuje Manitas, je filantropinja, »Žarek upanja«, ki financira iskanje in izkopavanje trupel »izginulih« v Mehiki, žrtev mamilarskih vojn (ne more čepeti križem rok, na desettisoče jih je izginilo), Riti pa spet ponudi nekaj, česar ne more zavrniti: njeno družino mora iz Švice spraviti v Ciudad de Mexico, tako da bodo lahko skupaj – Emilia bo igrala njihovo teto. Emilia Pérez je remiks Botra in Očka v krilu. Še bolje: remiks Sicaria in Očka v krilu.

Better Man

Better Man je to, kar je Robbie Williams – zabava za popizdit. Frazo »zabava za popizdit« v filmu Better Man, ekscentrični, satirični biografiji Robbieja Williamsa, ki ga igra digitalni opičjak z glasom Robbieja Williamsa, slišite več kot enkrat. In lepota filma Better Man je ravno v tem, da nam pokaže enotnost zabave in popizdevanja, popizdevanje v zabavi, zabavo v popizdevanju. Ko Robbie Williams – fant iz proletarske vukojebine Stoke-on-Trent, ki raste z babico in mamo, sanjari o slavi in išče stik z očetom (Steve Pemberton), varietejskim zabavljačem (nima »tistega«), fenom popevkarskega Rat Packa – postane član fantovskega benda Take That, ki se na gejevski sceni tako dobro sprofilira, da je potem kot ukrojen za orgiastično dekliško publiko. Robbie, ki noče biti nobody, postane slaven (»Slava je afrodiziak, tudi grdim omogoča, da fukajo«) in »masiven«, a zelo hitro ugotovi, da je nastopanje boj za življenje. Ve, da ga bodo odrli, a biti hoče nenadomestljiv. Agenti so pizde, a ne more pobegniti. Uspeh ga destabilizira, a hoče žaromete.

Ljubica / Lepo je videti film, ki nima nič proti seksu

Lepo je videti film, ki nima nič proti seksu. Romy (Nicole Kidman), žena uglednega gledališčnika (Antonio Banderas), mati dveh najstnic, solastnica razkošnega stanovanja na Manhattnu in direktorica/lastnica propulzivne amazonske e-trgovine, ki ima vso logistiko tako robotizirano in avtomatizirano, da jamči res popoln nadzor in takojšnjo dobavo (v enem dnevu, Bezos!), ima vse – razen orgazma. Z možem – sicer ljubečim in vdanim in uvidevnim in zaljubljenim – ga ne doživi. Ljubica, božični film, pa se začne prav z njenim orgazmom – lažnim. Romy se strastno, silovito – ob zvrhanem košu hlipanja, stokanja in sopihanja – požge z možem Jacobom, potem ko zelo doživeto odigra Sally iz romantične komedije Ko je Harry srečal Sally, pa steče v sosednjo sobo, ter masturbira in konča ob gledanju perverznega porniča. Ne, to ne pomeni, da so porniči – fiktivne verzije seksa – boljši od seksa, ampak da seks ne more več preživeti brez porniča, brez svoje fiktivne verzije – da je torej strukturiran kot pornič, da je prevzel njegovo teksturo, njegove gibe, njegove trike, da partnerja sili v to, da med seksom počneta »toksične«, »antifeministične« in »seksistične« reči, o katerih si oblečena ne upata govoriti in ki so dovoljene izključno le med seksom, recimo submisivnost.

Nosferatu / Spektakel potlačenih želja

Če vzamete ruske gangsterje, ki v kakem ameriškem filmu govorijo angleško, pa njihov hudo poudarjeni in zveriženi glas upočasnite ter ga še bolj zverižite in spačite, tako da začne hreščati in stružiti, dobite glas grofa Orloka (Bill Skarsgård), skrivnostnega vladarja Transilvanije (»vzhodno od Češke«), h kateremu na začetku 19. stoletja pripotuje Thomas Hutter (Nicholas Hoult), nič hudega sluteči nemški nepremičninski agent, ki hoče njegov podpis. Kupuje namreč njegov grad v Wisborgu, zato mora Orlok podpisati pogodbo, a po njegov podpis – okej, avtogram – bi lahko prišel tudi kot fen, kajti Orlok, psihoseksualna pošast z groteskno protetiko, razpadajočim telesom, gotskimi kremplji, zagrobnim glasom, intenzivno prezenco in morbidnim apetitom (»Jaz sem apetit«), je videti tako karizmatično in tako zvezdniško in tako seksi, kot da je na avdiciji za Murnaujevega Nosferatuja. Obseden in toksičen, sanjski in odvraten, folkloren in frikovski, krčevit in strašen, okulten in luciden, perverzen in bolan, deliričen in izžet, star in impozanten, poganski in zapeljiv. Mefisto, ki je izgubil stavo z Bogom. To, da govori mrtvi jezik (dakijski), ga še dodatno začini in senzualizira. Mrak mu čudovito pristoji. Tako kot smrt. In seks. Ko sesa kri, je videti, kot da je obvisel med seksom in smrtjo. In medtem ko se Thomas – naivni, prestrašeni, nerodni, zbegani, neadekvatni moški, ki je izgubil vse kulturne vojne – v Orlokovem gradu agonično bori za preživetje, sam Orlok telepatsko leze v Ellen (Lily-Rose Depp), njegovo mlado, mesečno, lebdečo, epileptično ženo (»Sanjaj! Sanjaj o meni!«), v kateri sla kar brbota in ki jo čaka ultimativni seks – seks s smrtjo. Kaj bi dala, da bi umrla, ko je najsrečnejša? Seksa se drži groza, groze se drži nekaj seksualnega. Groza te ohromi – kot orgazem. Ki pride z nočjo – kot Orlok. In beg pred patriarhalno ječo. In tragedije.

Lovec Kraven

Sergei Kravinoff, alias Kraven (Aaron Taylor-Johnson), ki ga je oče (Russell Crowe), ruski gangster, uril za lovca, res postane lovec, toda ne lovec na živali, temveč lovec na ljudi – z dolgim spiskom, ki pa se dramatično podaljša, ko mu ugrabijo brata. Za Aarona Taylor-Johnsona so rekli, da bo novi James Bond, a ne bo. Lovec Kraven, še ena marvelovska zgodba o izvoru (enega izmed Spider-Manovih antagonistov), izgleda kot tolažilna nagrada, a obenem tudi kot obupana avdicija za bondiado – Taylor-Johnson izživlja svoj bondovski potencial, toda sam film ima tako rutinsko akcijo, tako lesene dialoge, tako bedne specialne efekte, tako nizek superjunaški kvocient in tako komično plejado ruskih akcentov, da se vam Madame Web niti ne zdi več tako slaba.

Gospodar prstanov: Vojna Rohirrimov

Ko se rohansko kraljestvo – del Srednjega sveta – po dvoboju, ki se konča zelo hitro, in maščevanju, ki ga napove sin padlega, znajde v vojni z rivalskim kraljestvom (in v bitki za trdnjavo Hornburg, alias Helmovo brezno), poveljstvo prevzame Héra, agilna, junaška in neustrašna, skoraj superjunaška bojevnica, remiks sodobnih glasnic opolnomočenja, ker pa ne kanalizira le Disneyjevih princes in furijoz akcijskih filmov, temveč tudi princese studia Ghibli (Nausicaä, Mononoke ipd.), se lahko le prepuščamo fantaziranju o tem, kaj bi iz tega utrudljivega animeja, posnetega po nekaj odstavkih Tolkienove sage Gospodar prstanov, naredil veliki Miyazaki.

Sinova volja

Sinova volja, ki se dogaja v opustošenem postapokaliptičnem svetu, je počasni, zamišljeni, smrtno resni šekspirjansko-lucasovsko-millerjevsko-kurosawovsko-leonejevski epos o srbski distopiji. To, kar je ostalo od Srbije, vodi pohlepni, krvoločni, tiranski Vladar, oblast je centralizirana, korupcija je brezmejna, vse polno je kriminalcev ( ja, »poštenih mojstrov« ni več), ljudje so razbiti na plemena (Ožgani ipd.) in mestne tolpe (Krvave glave ipd.), drug drugega stiskajo v kot in cinično sanjarijo o »svetli prihodnosti« za svoje otroke, družba je paralizirana, odnosi so primitivizirani, zreducirani na nasilje in maščevanje, pripravlja se »zadnja« vojna (»Če mora mesto zgoreti, da bi spet vstalo, potem naj gori«), Jovan (Igor Benčina), karizmatični samuraj, išče svojo sestro (Marta Bjelica), ki jo je ugrabil Vladar, vse to pa poje/pripoveduje slepi goslar.

Sosednja soba

Ko Ingrid (Julianne Moore) podpisuje svoj novi bestseller, avtofikcijo o smrti in smrtnosti, nepričakovano izve, da njena prijateljica Martha (Tilda Swinton), vojna dopisnica, umira za redko boleznijo. Ingrid jo obišče v bolnišnici, kjer jo zdravijo z eksperimentalnimi imunoterapijami. Nekoč sta bili veliki prijateljici, a sta potem izgubili stik – Martho so odnesle vojne in družinske drame (s hčerko sta si tujki, moški, ki jo je spočel, je zgorel ipd.), Ingrid pa sta odnesli literarna kariera in slava. Druga za drugo sta imeli tudi istega moškega (John Turturro), eksperta za podnebni kolaps. Najprej Martha in potem Ingrid. Nič hudega – seksualnega žara ni izgubil.

Substanca

Zadnje čase smo videli kopico filmov, ki kažejo, kako si patriarhalna družba izmišlja depresivne rituale, folklore, molitve in tradicije, da bi lahko obvladovala, brezobzirno zatirala in po mili volji mučila »grešne« ženske in kako potem vedno upa, da ženske ne bodo spregledale natega in da se bodo prilagodile tej norosti.

V mojih sanjah rase vsako noč drevo

V mojih sanjah rase vsako noč drevo je doku o Halozah, ki so nekoč, še v socializmu, »slovele« po hudi revščini in nerazvitosti. Socialistični kapitalizem je nanje tako zelo pozabil, da so kričale: Zbeži! Haloze niso bile za nespečne, ampak za črnobele fotografije, ki se jih oklepajo bolj kot orožja in Boga. Moški stoji sredi haloškega travnika, v rokah pa drži veliko fotografijo otroka – to je on. Pred davnimi leti. In pripoveduje, kako je kot otrok stal v travi, kako je mimo pripeljal avto in kako je ven skočil moški, ga fotografiral in odpeljal. Ni vedel, da je postal spomin – in črnobela umetnina Stojana Kerblerja. Zdaj, mnogo let kasneje, ne pase več živine. »Zdaj jo pase tehnologija, električni pastir.« Haloze so se spremenile (nekoč vsi otroci niso ne mogli ne smeli v šolo, ni bilo televizije, dolžnosti so bile pred pravicami ipd.), mnogi so zbežali,

Saturday Night

»Live from New York, it’s ‘Saturday Night,« je 11. oktobra 1975 kriknil in napovedal Chevy Chase – in začela se je prva epizoda serije Saturday Night Live, ki je postala megahit, senzacija, kult in fenomen. Toda kot vidimo, se je ta ultimativna komedija, ki je udomačila kontrakulturo, rodila iz popolnega kaosa, saj je šlo na dan premiere vse narobe, vse je odpovedovalo, komični egi – tedaj še anonimni – so cvrčali, vsi so bili v vojni z vsemi, nekateri so v zadnjem trenutku odšli, nekateri so se v zadnjem trenutku zadrogirali, nekateri so se skoraj poklali, posebej nonšalantni Chevy Chase (Cory Michael Smith) in odbiti John Belushi (Matt Wood). Lahko bi rekli, da gredo Do nazga – outsiderji, ki dobijo priložnost, da zasijejo.

Wolfs

Ko si newyorška javna tožilka (Amy Ryan) v hotelski sobi omisli mladega žigola (Austin Abrams), ki nerodno skoči, pade in umre (vsaj tako se ji zdi), ji v izogib PR-katastrofi ne preostane drugega, kot da pokliče posebno tajno agencijo, ki ji pošlje Jacka (George Clooney), »čistilca«, specializiranega za reševanje tovrstnih neprijetnih problemov (»Nihče ne zna delati tega, kar delam jaz«), toda ko kmalu zatem v sobo vstopi še »čistilec« Nick (Brad Pitt), ki prav tako izgleda tako, kot da je prišel iz Oceanovih 11, se začne elegantni pas de deux, screwball v podzemlju, sofisticirana igra moči, lahkotni cruising prijateljskih tekmecev, ki se jima niti ni treba zelo truditi, da bi kanalizirala Butcha Cassidyja in Sundancea Kida, kajti Clooney in Pitt sta natanko to – sodobni verziji Paula Newmana in Roberta Redforda, ki v dobi ekscesa rekalibrirata zadržanost, diskretnost in kulizem. (Apple)

Junaštvo ima svoj notranji mrak

Clint Eastwood je pri štiriindevetdesetih sklenil, da bo – na svoj tih, hladnokrven, stoičen, minimalističen, eleganten način, v ritmu Skrivnostne reke – obsodil ameriški pravosodni sistem, v katerem pravica ni nujno resnica, in ameriški libertarno-utilitaristični družbeni sistem, v katerem vsi mislijo le nase in svojo srečo. V mestu Savannah (Georgia) sodijo Jamesu Sythu (Gabriel Basso), ki naj bi v deževni, viharni noči umoril svoje dekle Kendall (Francesca Eastwood), s katerim se je malce prej divje sprl – udaril naj bi jo glavi, njeno truplo pa odvrgel v potok pod cesto. Fantov zagovornik (Chris Messina) pravi, da je Kendall zdrsnilo, tako da je padla v potok, tožilka (Toni Collette), kandidatka za javno tožilko Georgie, pa pravi, da je bila žrtev nasilja v družini.