Nevarni gradbinec

Jason Statham, redkobesedni gradbinec, špartanski delavec in patetični ločenec, sicer nekdanji specialec, postane Godzilla za ruske mafijce, trgovce z ljudmi, ki ugrabijo šefovo hčerko, kar pomeni, da v svojem modusu operandi zgosti adrenalin Čebelarja, Ledenega morilca, Prenašalca in Dnevov besa (Sylvester Stallone je koscenarist), toda ko gledamo njegovo mačistično zavzetost in vigilantsko učinkovitost, delovno vnemo, s katero razbija gangsterje in razsuva podzemlje (tip je tak sommelier nasilja kot Liam Neeson v Ugrabljeni), si želimo, da bi to revolucionarno energijo, ki jo investira v waterboarding, raje investiral v boj proti fašizmu, avtokratom, davčni »optimizaciji« in ekonomski neenakosti. (kino)

Razhodi naredijo filme

Španija. Noč. Zakonca – Ale (Itsaso Arana) in Alex (Vito Sanz) – sta v postelji, a ne spita. On: »Narediva to, kar je rekel tvoj oče.« Ona: »Kaj naj narediva?« On: »Zabavo.« Ona: »Kakšno zabavo?« On: »Zabavo ob ločitvi.« Njen oče (Fernando Trueba) je namreč rekel, da bi morali pari slaviti ločitev, ne pa združitve. Ravno obratno je ravno obratno od romantične komedije. In ravno obratno od poročnega slavja in happy enda. Ločitev je kul, ker prinese nekaj dobrega, pravi melanholični Alex, ki se preživlja kot igralec. »Ljudje se ločujejo, da bi bilo bolje.« Zato je treba slaviti ločitve, ne pa združitev. »Bedarija,« odvrne Ale, ki se ji zdi zabava ob ločitvi kvečjemu dobra ideja za film. »To bi delovalo v filmu, v resničnosti pa ne.«

Sneguljčica

Ameriški patrioti – rasisti, etnonacionalisti, šovinisti, nativisti, trumpovci – so ponoreli, ko so izvedeli, da bo Sneguljčico v Sneguljčici, Disneyjevi igrani verziji Disneyjeve animirane klasike Sneguljčica in sedem palčkov, igrala – sicer briljantna – Rachel Zegler, ki je kolumbijskega, latinskoameriškega rodu: hej, Sneguljčica je čisto bela, snežno bela, snow white, so trdili, kot bi se bali »velike zamenjave« (belke bodo zamenjale nebelke). Ja, vsekakor,

Praslovan / »Zoran Predin ni Slovenec iz naših stereotipov«

Vsi se spomnimo, kje smo bili, ko smo prvič slišali štikel Praslovan. V Praslovanu, Maksimovićevem dokuju o Zoranu Predinu, sem čakal in čakal na to repliko, pa je nihče ne izreče. A bi jo moral – ker je tako logična. In samoumevna. Kot: vsi se spomnimo, kje smo bili, ko so ustrelili Johna F. Kennedyja. Ali: vsi se spomnimo, kje smo bili, ko so napadli Svetovni trgovinski center. Ali pa: vsi se spomnimo, kje smo bili, ko so sporočili, da je umrl Tito. Tito je umrl leta 1980 – Predin je takoj zatem napisal mitski, tektonski, dylaneskni epos Praslovan, distopijo o jugoslovanski utopiji, toda verza »da bomo vsi po vseh predpisih zabelili vse, kar se bo zabelit dalo«, se tedaj še nista glasila: »da bomo vsi po vseh predpisih zajebali vse, kar se bo zajebat dalo«. To se je zgodilo šele kasneje, a dobro vemo, kako smo zajebali vse, kar se je zajebat dalo, navsezadnje, Predinova glasba je bila soundtrack tega zajeba – tega razpadanja utopije. Nekateri še vedno zajočejo, ko ga slišijo (Predinovi štikli so tako dobri filmi). Drugim se zdi, da danes zveni še bolje kot nekoč (Predin je doktoriral iz umetnosti dvoumnosti). Đorđe Balašević pove, da Predinu brezmejno zavida verz »da si preplaval tisto rusko reko«. Vsekakor, Bob Dylan ima srečo, da Predin – »antizvezda, »upornik brez razloga in z razlogom«, »potujoča enklava dobre volje«, »čudo«, »original«, »oče naroda«, »super tip«, »utelešenje poštenosti«, »najbolj duhovit alfa samec« ipd. – ne poje v angleščini. Po drugi strani pa je še dobro, da ni postal košarkar – dobili bi slabega košarkarja in izgubili prelomnega glasbenika.

Ljudje potrebujejo čedalje več antidepresivov in protibolečinskih tablet

Ljubezen boli, še bolj pa boli kapitalizem – čedalje bolj. To vemo. Ljudje – tesnobni, stresni, depresivni, opustošeni, porabljeni, zlorabljeni – potrebujejo čedalje več antidepresivov. In čedalje več protibolečinskih tablet. Kapitalizem bi potreboval nov tip delavca – človeka, ki ne čuti več bolečine. Nobene bolečine! Človeka, ki je totalno in absolutno in kompletno imun na bolečino. Tak postbolečinski človek je Nate Caine (Jack Quaid), bančni uslužbenec iz San Diega, ki zaradi genetske motnje ne čuti prav nobene bolečine, a ta superjunaška moč pride z zoprnim drobnim tiskom – kako ve, kdaj mora na stranišče, če ne čuti nobene bolečine? Nič hudega – ko njegovo muzo (Amber Midthunder), sicer bančno uslužbenko, ugrabijo trije roparji (Ray Nicholson, Conrad Kemp & Evan Hengst), se lahko mirno johnwickovsko zapodi za njimi, saj ni bolečine, s katero bi ga lahko ustavili.

Sveta krava!

Če ste videli Jezusovo življenje in Človečnost, ki ju je ob koncu devetdesetih let posnel Bruno Dumont, potem se gotovo spomnite tiste francoske podeželske mladine, odtujene sebi, modernosti in celo lastni deklasiranosti, prikrajšanosti, odrinjenosti. Tontone (Clément Faveau), 18-letni protagonist filma Sveta krava!, ujetnik zapostavljenega in brezperspektivnega francoskega podeželja, je tako brezskrben, tako brezciljen, tako apatičen, tako nihilističen, tako agresiven, tako impulziven kot Freddy (David Douche), protagonist Jezusovega življenja, le da ima manj prijateljev in več težav s kapitalizmom kot s priseljenci – ko umre oče, se namreč mali družinski biznis (izdelovanje sira) hitro znajde pod ničlo, tako da mora Tontone na hitro razprodati vse, celo orodje, obenem pa mu šiht, ki ga je prisiljen sprejeti, preprečuje skrb za sedemletno sestrico Claire (Luna Garret), a kapitalizem jemlje spolno potenco, kar izkusi tudi njegova muza Marie-Lise (Maïwène Barthelemy).

Take majhne stvari

New Ross je konservativno, pristaniško, delavsko irsko mestece, v katerem je leta 1985 še vedno vse po starem, Bill Furlong (Cillian Murphy) pa je mali podjetnik, ki s svojim kombijem noč in dan razvaža premog – od hiše do hiše, od kmetije do kmetije, od vrat do vrat. Ponoči se vrne domov, k ženi (Eileen Walsh) in petim hčerkam, a ne dominira. Furlong je prijazen in velikodušen, good guy, ki ga povsem očitno nekaj muči in žre, toda ta njegov notranji mrak ne more tekmovati z notranjim mrakom katoliške cerkve. Nekega večera namreč naleti na dekle, ki je zbežalo iz samostana, pa noče več nazaj. Nazaj – k sestram magdalenkam, v magdalensko zavetišče – jo morajo zvleči. Na silo. Agonično se upira. Nekaj ni v redu, si misli Furlong, ki potem svoji ženi pove, kaj se mu je pripetilo, a žena le hladno odvrne: Pozabi – to ni naša stvar! Peter Mullan je v filmu Sestre magdalenke pokazal ta notranji mrak magdalenskih zavetišč, kamor so kazensko pošiljali »grešnice«, »padle ženske« (mlade nezakonske matere, upornice, odpadnice, trmoglavke, kokete ipd.), ki so potem v teh katoliških »pralnicah« suženjsko tezgarile (njihove otroke so dajali in prodajali v posvojitev). Mnoge so v tem suženjstvu – v tem lagerju – umrle.

Še dobro, da so Slovenci nategnili Joyca

Ko je James Joyce leta 1909 – pet let po prihodu v Trst, kjer se je preživljal kot učitelj angleščine na jezikovni šoli Berlitz – v grozi ugotovil, da ima Trst že 21 kinodvoran, njegov Dublin pa niti ene, so mu štirje tržaški podjetniki bolj ko ne slovenskega rodu, Francesco Novak (František Novak), Antonio Machnich (Anton Mahnič), Giuseppe Caris in Giovanni Rebez (Janez Rebec), ki so začutili, da je film prihodnost, finančno omogočili, da je v Dublinu odprl prvi kino, Volta. Danijel Malalan, direktor tržaškega Slovenskega stalnega gledališča (in igralec), v družbi igralke Nikle Petruške Panizon išče in najde igralce, s katerimi bi rekonstruiral ta presenetljivi start-up (ja, Joyca in Noro igrata Irca), ki Slovencev in Joyca ni ravno zbližal (fantje so Volto hitro prodali, Joyca opeharili ipd.), toda veseljaški, teatralični bloomsdayski igrokaz, v katerega Martin Turk zavije to metarekonstrukcijo (bolj Umetni raj kot Cinema Paradiso), ni le glorifikacija naivnosti filmskega otroštva, temveč tudi dekonstrukcija otročjosti slovenskega odnosa do filma in ovviamente faliranosti slovenskega filmskega čustvovanja.

Črna torba

Steven Soderbergh je začel z art filmi, kot so Seks, laži in videotrakovi, Kafka in Shizopolis, danes pa je filmar, pri katerem se lahko vedno zaneseš, da bo posnel eleganten, zrel, brezhiben triler. Kimi je bil tak. No Sudden Move tudi. Presence prav tako. Da ne govorim o gladki, sladki, zvijačni, senzualni Črni torbi, v kateri poročena, strastno zaljubljena britanska vohuna, George Woodhouse (Michael Fassbender) in Kathryn St. Jean (Cate Blanchett), ki v Agenciji veljata za idealen zakonski par, nenadoma ugotovita, da ne moreta nikomur zaupati, še celo drug drugemu ne.

Čas je, da vidite, kako Izraelci uničujejo Zahodni breg

Za začetek le opozorilo, da Edina zemlja, izraelsko-palestinski dobitnik oskarja za najboljši mednarodni film, ki sem ga že popisal, zdaj prihaja tudi na redni spored. Videli ste, kako Izraelci uničujejo Gazo – čas je, da vidite, kako Izraelci uničujejo Zahodni breg. Rasizem, nasilje, razlaščanje, prisilno relociranje, etnično čiščenje, zastraševanje in poniževanje se zlijejo v vojni zločin na odprti sceni – v živo. Brez olepšav.

Smrtonosno močvirje

Potniki manjšega čarterskega letala, ki v duhu Feniksovega leta in Živih pade v louisiansko močvirje, ugotovijo, da so obtičali med divjimi, mutantskimi, kanibalskimi aligatorji, ki ne diskriminirajo, kar pomeni, da jih čakajo splatter, body horror in torture porn (takoj pomislite na Plazenje, Lake Placid, Čeljusti in Črno vodo), toda potniki – razen »zadnjega dekleta« (Athena Strates) – so žal tako ošabni in zoprni, da vam je vseeno (in da si strašno smrt zaslužijo), tem bolj, ker se obnašajo tako, kot da niso videli še nobene grozljivke, zato je toliko bolj šokantno, da jih toliko preživi. (kino)

Seme svetega figovca

Mohammad Rasoulof, avtor filma Zlo ne obstaja, ki so ga iranske oblasti že prej večkrat aretirale, je Seme svetega figovca posnel skrivaj – ko so oblasti to izvedele, so ga obsodile na osem let ječe in bičanje, a je na srečo še pravi čas stegnil v Evropo. Iran – v času množičnih ženskih protestov, ki so potekali pod geslom »Ženske, življenje, svoboda«.

V Mickeyju 17 nižjemu razredu rečejo: hočete preživeti – umrite! 

Mickey 17, ki ga je posnel veliki Bong Joon Ho, avtor oskarjevskega Parazita, Ledenega vlaka, Gostitelja, Okje in Spominov na umor, je holivudski film s presenetljivo antikapitalističnim, marksističnim sporočilom: v kapitalizmu delavec vsak dan umre. Pride na delo – in umre. Naslednji dan se to ponovi. In naslednji dan spet. In spet. In spet. Delo v kapitalizmu je umiranje, toda prav to umiranje delavca revolucionira. Vsaka njegova smrt je uspeh, pač napoved trenutka, ko ne bo imel več česa izgubiti – razen svojih verig. Mickey Barnes (Robert Pattinson), mali človek, ki hoče leta 2054 na prostem trgu preživeti, se zadolži v podzemlju, a mu spodleti (s podjetjem, ki bi ga odrešilo, ni nič), vendar se zaveda, da dolga v kapitalizmu nikoli ne odplačaš. Ja, na vekov veke si kafkovsko kriv. Ker pa se mora nujno dobro potuhniti (gangsterski upnik, Ian Hanmore, ga ima na muhi), se – s prijateljem Timom (Steven Yeun) – pridruži ekspediciji, ki jo na planet Niflheim vodi karizmatični, tiranski, mesijanski, fašistoidni Kenneth Marshall (Mark Ruffalo), sicer propadli politik, v katerem zlahka prepoznate vesoljskega Donalda Trumpa, navsezadnje, Niflheim – Muskov Mars – hoče preleviti v »čisto bel planet, poln vrhunskih ljudi, kot smo mi«, svoje »ljudstvo« vodi kot fašistično sekto (on je odgovor na vsako vprašanje), »nečistim« napoveduje genocid, obenem pa se ima za tako dobrega entertainerja, da si omisli televizijski šov (svojo verzijo Vajenca).

Edina zemlja

Videli ste, kako Izraelci uničujejo Gazo – čas je, da vidite, kako Izraelci uničujejo Zahodni breg. Ali natančneje: kako uničujejo – rušijo, buldožirajo, pustošijo, izničujejo – palestinska naselja na palestinskem ozemlju. Izraelsko-palestinski dokumentarec Edina zemlja, dobitnik oskarja za najboljši dokumentarni film, je totalni in absolutni šoker – eden izmed najšokantnejših filmov, kar smo jih kdaj videli.

Flight Risk

Ko Mel Gibson ni črtan ali pa v objemu Joeja Rogana, režira filme, kakršno je tole Letalo prekletih, ki se mu zgodi Polnočni skok, le da ne gre za road trip, temveč za izključno letalski trip, v katerega se zapletejo oportunistični charlesgrodinovski računovodja (Topher Grace), ki naj bi pričal proti nekemu mafijcu, skulirana šerifinja (Michelle Dockery), ki naj bi ga dostavila na sodišče, in odbiti, dementni pilot (Mark Wahlberg), ki skuša to – nad Aljasko – preprečiti in ki letala sploh ne zna najbolje pilotirati (in GPS ne deluje več), kar je lepa priložnost, da klavstrofobični šekspirjanski kammerspiel sreča reimaginacijo komedije Ali je pilot v letalu?. (VOD – Apple TV, Amazon Video ipd.)

Divjaki

Da je sodobni kaotični, deregulirani, povampirjeni kapitalizem, ki se vali iz ene krize v drugo, ki ustvarja overdose odtujenosti in ki podžiga vse najslabše (nacionalizem, nativizem, rasizem, fašizem), za nove generacije tako šokanten in srhljiv, da jih dobesedno sili v aktivizem, potrjujejo tudi Divjaki, francoska stop-motion animacija, v kateri vidimo, kako neokolonialne korporacije – zaradi lukrativnega palmovega olja – na tropskem Borneu imperialistično, brutalno, neusmiljeno zlorabljajo in uničujejo naravo, deževni gozd, živali in staroselsko nomadsko prebivalstvo in kako se Kéria, 11-letna mestna deklica, napol staroselka, ki jo to zgrozi in zaprepade, prelevi v urgentno okoljsko aktivistko, tako rekoč Greto Thunberg.

Peti september

Tale film sem že hvalil, a zdaj, ko prihaja v kino, si ne morem kaj, da ga ne bi pohvalil še enkrat, navsezadnje, zeitgeist ujame bolje kot številni drugi filmi, ki se dogajajo danes in govorijo o »sodobnih« problemih. Ko so pripadniki Črnega septembra, militantne frakcije palestinskega Fataha, 5. septembra 1972, med münchensko olimpiado, šokantno ugrabili in pobili enajst izraelskih športnikov in trenerjev, je ameriška televizijska mreža to kalvarijo ves čas neposredno prenašala – to je bil prvi neposredni prenos terorističnega napada v zgodovini. Film September 5 se prilepi na ABC-jevo ekipo, ki – pod taktirko glavnega producenta (Peter Sarsgaard), šefa operacij (Ben Chaplin), mlajšega producenta (John Magaro) in nenadoma pomembne nemške prevajalke (Leonie Benesch) – skrbi za televizijski prenos in ki niti točno ne ve, kaj se dogaja. Še več, film se zapre v studio, zato pozabite na »akcijo« ali »spektakel« – to je zgodba o povsem apolitičnih športnih novinarjih, ki so se že sprijaznili s tem, da bodo prenašali odbojko in boks, a morajo poročati o ultimativni politični drami, o srhljivi politični krizi, o veliki disrupciji. Na srečo so mojstri neposrednih prenosov.

Dahomej

Zahodnoafriški Benin je bil nekoč Dahomej. Imel je kralje, a leta 1895 je postal francoska kolonija. Francozi so v Dahomeju v imperialnem zavojevalskem slogu pokradli sedem tisoč umetniških in kulturnih artefaktov in jih odpeljali v Francijo, s čimer so Dahomeju izbrisali zgodovino in spomin, preteklost in prihodnost. Leta 2021, dobrih 60 let po osamosvojitvi Benina, so Francozi milostno sklenili, da 26 dahomejskih artefaktov – od skulptur do prestolov – vrnejo Beninu. Ko jih v nekem pariškem muzeju pripravljajo na repatriacijo, izgledajo kot trupla v krstah – kot hladni, mrtvi objekti.

Kaj ti je deklica

Lucija (Jara Sofija Ostan) je še vedno devica. O spolnosti nima kake silne predstave. Golega moškega še ni videla. In tudi menstruacije še ni dobila. A stara je že 16 let. Poje v katoliškem dekliškem zboru, polnem Marij (okej, vmes se najde tudi kaka Uršula), hodi verjetno na škofijsko gimnazijo in živi v katoliški družini – med svetniki, kapelicami in Marijami. Mama (Nataša Burger), stroga, precej zadrta gospa, ji prepove šminko. In če se v filmu, ki ga gledata na TV, nepričakovano pojavi erotični prizor, takoj preklopi na drug kanal. Ko se peljeta v avtu, se napetost med njima tako stopnjuje, da bi Lucija odprla vrata in skočila ven, če bi bila Lady Bird, pa ni – Lucija je slovenska Carrie White. Kar ne pomeni, da film Kaj ti je deklica ni grozljivka – čas je namreč, da se Lucija spozna s svojim telesom. Telo je polno skrivnosti in ugank in preobratov. Zavito je v mrak in meglo, v njem stalno škripa, šumi in šepeta, nenehno mami, vabi in kliče k skoku v neznano – kaj šele telo, ki se spolno prebuja in mutira, potemtakem zaprepadeno in zakrčeno telo, ja, šokirano telo, telo v tremi.

La Dolce Villa

La Dolce Villa je romantična komedija, ki klišeje prodaja kot nekaj sladkega in ljubkega, češ – ne glejte klišejem v zobe, tako so sladki! Ovdoveli chef (Scott Foley) skuša hčerki (Maia Reficco) pomagati pri renovaciji stare toskanske vile, ki jo je kupila za en evro (saj poznate zgodbo o Italijanih, ki rešujejo umirajoče vasi), a pri tem romantično-komično naleti na županjo (Violante Placido), ki ga – ob pogledu na tri starejše občanke, same Antonie, ki ves dan sedijo na placu – pouči, kaj je to italijanski koncept »il dolce far niente«.

10 življenj

Mačka ima devet življenj. Tudi lenobni, brezskrbni maček Beckett jih je imel devet, a jih je osem že porabil – in bum! Pravkar je porabil še devetega. Na srečo dobi novih deset življenj, a z drobnim tiskom – nobenega življenja ne bo preživel kot maček, marveč kot jazbec, pes, miš, ščurek, konj, celo papagaj in riba. Kar je seveda dobro za otroke, ciljno publiko te animacije – lahko bodo spoznali več živali. Obenem pa je to izziv za moralno policijo, ki bo morala presoditi: je to res le maček, ki se »pedagoško« transformira v druge živali, ali pa gre za le za promocijo »ideologije spola«, navsezadnje, v Beckettovih transformacijah lahko vidite tranzicije, v njegovi nenadni brezdomnosti pa hlad, s katerim družba pričaka transspolne osebe.

The Return

»Trojo smo požgali do tal in plamene pogasili s krvjo,« pravi utrujeni, razpadli, osupli Odisej (Ralph Fiennes), ko se po mnogih letih z vojne, ki ste jo videli v Petersenovi Troji, vrne domov, na Itako. Penelopa (Juliette Binoche), njegova žena, ga ne prepozna, sin Telemah (Charlie Plummer) ga išče, nasilni snubci, ki bi radi prevzeli Itako in bogastvo, pa hočejo, da ga vsi skupaj pozabijo, toda vemo, da sam Odisej – odsotni oče, vagabundski mož, freudovski simptom, grški pacient – ni izgubil grifa in da bo slej ko prej napel lok.

Kaj vse mora prestati in pretrpeti sodobni par, da bi ostal skupaj

Tale akcijski triler ima odlično premiso: dva vrhunska ostrostrelca, Američan in Litovka, Levi (Miles Teller) in Drasa (Anya Taylor-Joy), morata poskrbeti, da »tisto«, kar je v soteski, ki se ji zaradi stalne meglice ne vidi dna, ostane v soteski, da torej ne prileze ven, kajti »tega«, kar bi zbežalo, ne bi mogel ustaviti niti Nato z Rusijo in Kitajsko vred. Ostrostrelca – hladnovojna, stoična, oddaljena, ločena, igriva, šahovska, hitro zaljubljena – sta bazirana na nasprotnih klifih tega hladnega kanjona, te morbidne globeli, te moraste grape, tega strahovitega brezna, poleg streljanja obvladata tudi vse mešane borilne veščine, nekaj superjunaškega je v njunem modusu operandi, toda ker sta sama proti množici mutantskih pošasti (okej, sama proti Nevidnemu zlu, Otoku dr. Moreauja in džungli Garlandovega Izničenja), se nam to niti ne zdi za lase privlečeno.

Resnična bolečina

O temle filmu sem že pisal, a zdaj, ko je prišel v kino, ne škodi, če še enkrat poudarim, da gre za duhovit, razigran, lahkoten, odlično odigran, dobro poantiran road trip. David (Jesse Eisenberg) in Benji (Kieran Culkin), sicer bratranca, »tako rekoč brata«, se – v spomin na svojo poljsko babico – odpravita na Poljsko, kjer si organizirano ogledata Varšavo in Lublin, pa tudi ostanke »zelo dobro ohranjenega« nacističnega koncentracijskega taborišča Majdanek.

Geji niso več manjšina

Geji niso več manjšina – ni namreč več nujno, da geja igra gej, ampak ga lahko igra tudi James Bond! In to con gusto! Con fuoco! Con passione! Con brio! Con eleganza! Brez zadržkov. Brez pridržkov. Brez relativizacij. Na polno. Kot da je gejevska ljubezen ultimativna ljubezen. Daniel Craig igra Williama Leeja, ameriškega pisatelja, melanholičnega, osamljenega hedonista, ki po II. svetovni vojni živi v hiperstilizirani verziji Mexico Cityja (via Cinecittà), ki okrog hodi s pištolo za pasom in ki je zasvojen s tekilo, heroinom in mladimi fanti. Pobira jih po barih, kar pa ni težko – tu, v tem transgresivnem beatniškem raju, idealni cruising coni, novem Parizu nove izgubljene generacije, so vsi geji. In »prekleti«. Ali pa še ne vedo, da so. Vsi so osvobojeni, dekomprimirani – tu je vse mogoče. Lee tava, blodi – dokler ne zagleda Eugena (Drew Starkey), mladega Američana, ki ga takoj obsede. In zasvoji. Zaljubi se – v trenutku. Eugene se sicer v barih kaže s plavolasko, toda Lee ga v kombinaciji z mehiško orfejsko atomosfero sili k vdaji.

V Trumpovem poziranju s Putinom bo več suspenza kot v temle marvelu

Stotnik Amerika (Anthony Mackie) se vrne, toda brez kakšnega silnega razloga: ne le da sam film ne zna povedati nič novega ali originalnega ali svežega ali »pogumnega« (tudi akcijskih prizorov si ne boste zapomnili, saj so tam le zato, da so), ampak se ne zgodi nič takega, kar bi sploh zahtevalo intervencijo Marvelovega superjunaka (ali pa celo nove postave Maščevalcev), navsezadnje, nov strateški naravni vir (adamantium), za katerega se cufata Amerika in Japonska, bi lahko – v Trumpovem slogu – kooptiral kar ameriški predsednik (Harrison Ford), ki bi se lahko – spet v Trumpovem slogu – tudi zelo hitro »dogovoril« z novim globalnim diabolikom (Tim Blake Nelson), strahom in trepetom kvazihuxleyjevskega »pogumnega novega sveta«.

Maria Callas ni bila manekenska, a je imela glas 

Maria Callas ni bila manekenska, a je imela glas – Angelina Jolie je manekenska, a nima glasu. Pol leta so sicer njen glas mojstrili, da bi ga lahko na koncu – v zvočnem miksu – diskretno, narcistično pomešali z glasom Marie Callas, a tu je ves čas nekaj off. Med telesom Angeline Jolie in glasom Marie Callas je prepad, ki vzbuja že kar metafilmsko nelagodje. Maria Callas, ki so ji glas – med II. svetovno vojno v Grčiji – zmodulirali in agonizirali nacisti in ki ji ga je hotel grški tajkun Aristotle Onassis (Haluk Bilginer) potem prepovedati, je sicer v stresni, fatalni, mučeniški fazi svojega življenja (telo ji presiha, srce ji odpoveduje, glas ni več absoluten, ne more jesti, odvisna je od mandraxa, Bog jo je – tako kot Tosco – zapustil, hoče comeback, magari za ceno smrti), a Pablo Larraín, čilski biograf slavnih mučenic, se ji ne more približati – tako kot se je Jackie Kennedy (Jackie) in princesi Diani (Spencer).

Opica

V filmu Final Destination – in številnih nadaljevanjih – je Smrt neverjetno kreativna, prava umetnica ubijanja. Neustavljiva je, a vsakega ubije drugače. V Otroški igri – in številnih nadaljevanjih – je pravi umetnik ubijanja Chucky. Jasno, Chucky je igrača. Ne moreš ga ustaviti – vsakega ubije zelo kreativno, toda s Smrtjo v franšizi Final Destination ne more tekmovati. To skuša zdaj v Opici, ki jo je Osgood Perkins, avtor Zbiralca duš in sin originalnega Normana Batesa, Anthonya Perkinsa, posnel po noveli Stephena Kinga, storiti opica, psihopatska, morilska, grizlijevska, okultna igrača, ki jo dvojčka Hal in Bill (Christian Convery) »podedujeta« po očetu, potem pa jo – po spoznanju, da je Zlo, Hudič – vržeta v globok vodnjak, kar pa samo opico – tem bolj njen ubijalski talent, njenega notranjega King Konga – še dodatno podžge, tako da se leta kasneje, ko stravmatizirana, sprta, polarizirana dvojčka – Kajna in Abela – igra Theo James, vrne con brio. Glave se cvrejo, glave gorijo, glave letijo, glave eksplodirajo – čakajte, da neka ženska sklene, da bo skočila v bazen. Mladost je tovarna travm, sedanjost pa le anus preteklosti. »Vsak umre in to je življenje,« pravi eden izmed dvojčkov.

Bridget Jones: Nora na fanta

Zadnja leta so se vsi spraševali: kje so romantične komedije? Okej, še vedno obstajajo, toda niso več popkulturni fenomeni kot nekoč Čedno dekle, Romanca v Seattlu, Čaka te pošta, Ko je Harry srečal Sally, Moj bivši se poroči, Ko si spal, Štiri poroke in pogreb, Pravzaprav ljubezen in Bridget Jones. A da so romantične komedije izginile, ker niso več komercialne, je napačen vtis. Romantične komedije imajo namreč precej resnejši problem – vsaj tiste, h katerim se hočejo vsi vrniti.

Back in Action

Cameron Diaz je deset let pavzirala, zdaj pa se je vrnila v tipični netflixovski akcijski komediji, ki je tako staromodna in klišejska, da je nerodno celo samim klišejem, tem bolj, ker zakonca Emily (Diaz) in Matt (Jamie Foxx), tajna agenta Cie, ki živita kot zgleden, umirjen predmestni par in ki jima akcijske ringelšpile koreografirajo stari in novi hiti, izgledata le kot bledi imitaciji Gospoda in gospe Smith ( ja, njuni zakonski prepiri so nevarnejši od teroristov in geopolitičnih intrig), toda poročeni gledalci, ki si v duhu Walterja Mittyja domišljajo, da jih lahko iz dolgočasnega, rutinskega, nevznemirljivega družinskega življenja rešijo nenadne avanture (in mutacije v Jasona Bournea), bodo vsaj za hip ali dva opolnomočeni, prepričani, da film mežika njihovemu skrivnemu življenju. (Netflix)