La Dolce Villa

La Dolce Villa je romantična komedija, ki klišeje prodaja kot nekaj sladkega in ljubkega, češ – ne glejte klišejem v zobe, tako so sladki! Ovdoveli chef (Scott Foley) skuša hčerki (Maia Reficco) pomagati pri renovaciji stare toskanske vile, ki jo je kupila za en evro (saj poznate zgodbo o Italijanih, ki rešujejo umirajoče vasi), a pri tem romantično-komično naleti na županjo (Violante Placido), ki ga – ob pogledu na tri starejše občanke, same Antonie, ki ves dan sedijo na placu – pouči, kaj je to italijanski koncept »il dolce far niente«.

10 življenj

Mačka ima devet življenj. Tudi lenobni, brezskrbni maček Beckett jih je imel devet, a jih je osem že porabil – in bum! Pravkar je porabil še devetega. Na srečo dobi novih deset življenj, a z drobnim tiskom – nobenega življenja ne bo preživel kot maček, marveč kot jazbec, pes, miš, ščurek, konj, celo papagaj in riba. Kar je seveda dobro za otroke, ciljno publiko te animacije – lahko bodo spoznali več živali. Obenem pa je to izziv za moralno policijo, ki bo morala presoditi: je to res le maček, ki se »pedagoško« transformira v druge živali, ali pa gre za le za promocijo »ideologije spola«, navsezadnje, v Beckettovih transformacijah lahko vidite tranzicije, v njegovi nenadni brezdomnosti pa hlad, s katerim družba pričaka transspolne osebe.

The Return

»Trojo smo požgali do tal in plamene pogasili s krvjo,« pravi utrujeni, razpadli, osupli Odisej (Ralph Fiennes), ko se po mnogih letih z vojne, ki ste jo videli v Petersenovi Troji, vrne domov, na Itako. Penelopa (Juliette Binoche), njegova žena, ga ne prepozna, sin Telemah (Charlie Plummer) ga išče, nasilni snubci, ki bi radi prevzeli Itako in bogastvo, pa hočejo, da ga vsi skupaj pozabijo, toda vemo, da sam Odisej – odsotni oče, vagabundski mož, freudovski simptom, grški pacient – ni izgubil grifa in da bo slej ko prej napel lok.

Kaj vse mora prestati in pretrpeti sodobni par, da bi ostal skupaj

Tale akcijski triler ima odlično premiso: dva vrhunska ostrostrelca, Američan in Litovka, Levi (Miles Teller) in Drasa (Anya Taylor-Joy), morata poskrbeti, da »tisto«, kar je v soteski, ki se ji zaradi stalne meglice ne vidi dna, ostane v soteski, da torej ne prileze ven, kajti »tega«, kar bi zbežalo, ne bi mogel ustaviti niti Nato z Rusijo in Kitajsko vred. Ostrostrelca – hladnovojna, stoična, oddaljena, ločena, igriva, šahovska, hitro zaljubljena – sta bazirana na nasprotnih klifih tega hladnega kanjona, te morbidne globeli, te moraste grape, tega strahovitega brezna, poleg streljanja obvladata tudi vse mešane borilne veščine, nekaj superjunaškega je v njunem modusu operandi, toda ker sta sama proti množici mutantskih pošasti (okej, sama proti Nevidnemu zlu, Otoku dr. Moreauja in džungli Garlandovega Izničenja), se nam to niti ne zdi za lase privlečeno.

Resnična bolečina

O temle filmu sem že pisal, a zdaj, ko je prišel v kino, ne škodi, če še enkrat poudarim, da gre za duhovit, razigran, lahkoten, odlično odigran, dobro poantiran road trip. David (Jesse Eisenberg) in Benji (Kieran Culkin), sicer bratranca, »tako rekoč brata«, se – v spomin na svojo poljsko babico – odpravita na Poljsko, kjer si organizirano ogledata Varšavo in Lublin, pa tudi ostanke »zelo dobro ohranjenega« nacističnega koncentracijskega taborišča Majdanek.

Geji niso več manjšina

Geji niso več manjšina – ni namreč več nujno, da geja igra gej, ampak ga lahko igra tudi James Bond! In to con gusto! Con fuoco! Con passione! Con brio! Con eleganza! Brez zadržkov. Brez pridržkov. Brez relativizacij. Na polno. Kot da je gejevska ljubezen ultimativna ljubezen. Daniel Craig igra Williama Leeja, ameriškega pisatelja, melanholičnega, osamljenega hedonista, ki po II. svetovni vojni živi v hiperstilizirani verziji Mexico Cityja (via Cinecittà), ki okrog hodi s pištolo za pasom in ki je zasvojen s tekilo, heroinom in mladimi fanti. Pobira jih po barih, kar pa ni težko – tu, v tem transgresivnem beatniškem raju, idealni cruising coni, novem Parizu nove izgubljene generacije, so vsi geji. In »prekleti«. Ali pa še ne vedo, da so. Vsi so osvobojeni, dekomprimirani – tu je vse mogoče. Lee tava, blodi – dokler ne zagleda Eugena (Drew Starkey), mladega Američana, ki ga takoj obsede. In zasvoji. Zaljubi se – v trenutku. Eugene se sicer v barih kaže s plavolasko, toda Lee ga v kombinaciji z mehiško orfejsko atomosfero sili k vdaji.

V Trumpovem poziranju s Putinom bo več suspenza kot v temle marvelu

Stotnik Amerika (Anthony Mackie) se vrne, toda brez kakšnega silnega razloga: ne le da sam film ne zna povedati nič novega ali originalnega ali svežega ali »pogumnega« (tudi akcijskih prizorov si ne boste zapomnili, saj so tam le zato, da so), ampak se ne zgodi nič takega, kar bi sploh zahtevalo intervencijo Marvelovega superjunaka (ali pa celo nove postave Maščevalcev), navsezadnje, nov strateški naravni vir (adamantium), za katerega se cufata Amerika in Japonska, bi lahko – v Trumpovem slogu – kooptiral kar ameriški predsednik (Harrison Ford), ki bi se lahko – spet v Trumpovem slogu – tudi zelo hitro »dogovoril« z novim globalnim diabolikom (Tim Blake Nelson), strahom in trepetom kvazihuxleyjevskega »pogumnega novega sveta«.

Maria Callas ni bila manekenska, a je imela glas 

Maria Callas ni bila manekenska, a je imela glas – Angelina Jolie je manekenska, a nima glasu. Pol leta so sicer njen glas mojstrili, da bi ga lahko na koncu – v zvočnem miksu – diskretno, narcistično pomešali z glasom Marie Callas, a tu je ves čas nekaj off. Med telesom Angeline Jolie in glasom Marie Callas je prepad, ki vzbuja že kar metafilmsko nelagodje. Maria Callas, ki so ji glas – med II. svetovno vojno v Grčiji – zmodulirali in agonizirali nacisti in ki ji ga je hotel grški tajkun Aristotle Onassis (Haluk Bilginer) potem prepovedati, je sicer v stresni, fatalni, mučeniški fazi svojega življenja (telo ji presiha, srce ji odpoveduje, glas ni več absoluten, ne more jesti, odvisna je od mandraxa, Bog jo je – tako kot Tosco – zapustil, hoče comeback, magari za ceno smrti), a Pablo Larraín, čilski biograf slavnih mučenic, se ji ne more približati – tako kot se je Jackie Kennedy (Jackie) in princesi Diani (Spencer).

Opica

V filmu Final Destination – in številnih nadaljevanjih – je Smrt neverjetno kreativna, prava umetnica ubijanja. Neustavljiva je, a vsakega ubije drugače. V Otroški igri – in številnih nadaljevanjih – je pravi umetnik ubijanja Chucky. Jasno, Chucky je igrača. Ne moreš ga ustaviti – vsakega ubije zelo kreativno, toda s Smrtjo v franšizi Final Destination ne more tekmovati. To skuša zdaj v Opici, ki jo je Osgood Perkins, avtor Zbiralca duš in sin originalnega Normana Batesa, Anthonya Perkinsa, posnel po noveli Stephena Kinga, storiti opica, psihopatska, morilska, grizlijevska, okultna igrača, ki jo dvojčka Hal in Bill (Christian Convery) »podedujeta« po očetu, potem pa jo – po spoznanju, da je Zlo, Hudič – vržeta v globok vodnjak, kar pa samo opico – tem bolj njen ubijalski talent, njenega notranjega King Konga – še dodatno podžge, tako da se leta kasneje, ko stravmatizirana, sprta, polarizirana dvojčka – Kajna in Abela – igra Theo James, vrne con brio. Glave se cvrejo, glave gorijo, glave letijo, glave eksplodirajo – čakajte, da neka ženska sklene, da bo skočila v bazen. Mladost je tovarna travm, sedanjost pa le anus preteklosti. »Vsak umre in to je življenje,« pravi eden izmed dvojčkov.

Bridget Jones: Nora na fanta

Zadnja leta so se vsi spraševali: kje so romantične komedije? Okej, še vedno obstajajo, toda niso več popkulturni fenomeni kot nekoč Čedno dekle, Romanca v Seattlu, Čaka te pošta, Ko je Harry srečal Sally, Moj bivši se poroči, Ko si spal, Štiri poroke in pogreb, Pravzaprav ljubezen in Bridget Jones. A da so romantične komedije izginile, ker niso več komercialne, je napačen vtis. Romantične komedije imajo namreč precej resnejši problem – vsaj tiste, h katerim se hočejo vsi vrniti.

Back in Action

Cameron Diaz je deset let pavzirala, zdaj pa se je vrnila v tipični netflixovski akcijski komediji, ki je tako staromodna in klišejska, da je nerodno celo samim klišejem, tem bolj, ker zakonca Emily (Diaz) in Matt (Jamie Foxx), tajna agenta Cie, ki živita kot zgleden, umirjen predmestni par in ki jima akcijske ringelšpile koreografirajo stari in novi hiti, izgledata le kot bledi imitaciji Gospoda in gospe Smith ( ja, njuni zakonski prepiri so nevarnejši od teroristov in geopolitičnih intrig), toda poročeni gledalci, ki si v duhu Walterja Mittyja domišljajo, da jih lahko iz dolgočasnega, rutinskega, nevznemirljivega družinskega življenja rešijo nenadne avanture (in mutacije v Jasona Bournea), bodo vsaj za hip ali dva opolnomočeni, prepričani, da film mežika njihovemu skrivnemu življenju. (Netflix)

September 5

Ko so pripadniki Črnega septembra, militantne frakcije palestinskega Fataha, 5. septembra 1972, med münchensko olimpiado, šokantno ugrabili in pobili enajst izraelskih športnikov in trenerjev, je ameriška televizijska mreža to kalvarijo ves čas neposredno prenašala – to je bil prvi neposredni prenos terorističnega napada v zgodovini. Film September 5 se prilepi na ABC-jevo ekipo, ki – pod taktirko glavnega producenta (Peter Sarsgaard), šefa operacij (Ben Chaplin), mlajšega producenta (John Magaro) in nenadoma pomembne nemške prevajalke (Leonie Benesch) – skrbi za televizijski prenos in ki niti točno ne ve, kaj se dogaja. Še več, film se zapre v studio, zato pozabite na »akcijo« ali »spektakel« – to je zgodba o povsem apolitičnih športnih novinarjih, ki so se že sprijaznili s tem, da bodo prenašali odbojko in boks, a morajo poročati o ultimativni politični drami, o srhljivi politični krizi, o veliki disrupciji. Na srečo so mojstri neposrednih prenosov.

Tetovirani

Tole vprašanje dobro poznate: ali lahko prijatelja seksata in ostaneta prijatelja? Ja, to je retorično vprašanje romantične komedije Ko je Harry srečal Sally. Retorično vprašanje telenovelistične romance Tetovirani, posnete po bestsellerjih – precej tetovirane – Jay Crownover (včasih se zdi, da gre za reboot franšize After), pa se glasi: ali lahko prijatelja seksata in postaneta par? Rule (Chase Stokes) in Shaw (Sydney Taylor) sta prijatelja že od malega. On – bad boy – tetovira, ona – good girl – študira.

Ljubezen boli

Akcijske komedije Ljubezen boli ne boste našli na Netflixu (ampak v kinu), a izgleda povsem netflixovsko, le da preteklost, ki se vrne, tokrat ne sproži in militarizira kake Jennifer Lopez (ali Geene Davis, če pomislim na Harlinov Poljub za lahko noč, ali Vigga Mortensena, če pomislim na Cronenbergovo Senco preteklosti), temveč Ke Huy Quana, alias Marvina Gablea, nepremičninskega agenta ( ja, nekoč, v prejšnjem življenju, je bil poklicni morilec, in ja, dela se, da je mrtev), ki niti zdaleč ne izgleda kot tough guy, dokler iz njega ne skočijo Bruce Lee, Jet Li in Jackie Chan, ki običajno skočijo iz Jasona Stathama, tako da svet postane oder za skoraj johnwickovski kaskaderski concerto, v katerem pa je vendarle nekaj romantičnega. (kino)

Emilia Pérez je kritika neoliberalizma

Emilia Pérez je dobila največ oskarjevskih nominacij – trinajst. Toliko kot V vrtincu, Forrest Gump in Bratovščina prstana. In bila je glavna favoritka za glavnega oskarja, a tudi za številne druge oskarje, tem bolj, ker je Donald Trump takoj po inavguraciji določil in odločil, da v Ameriki obstajata le še dva spola, moški in ženski (s čimer je, kot piše v njegovem izvršnem ukazu, »ženske zaščitil pred ekstremizmom ideologije spola in restavriral biološko resnico«), transspolnim osebam, mlajšim od 19 let, je vzel vso zvezno pomoč in vse zdravstvene pravice (s čimer jih je »zaščitil pred kemičnim in kirurškim iznakaženjem” in “lažno trditvijo, da jim lahko odrasli spreminjajo spol«), vsem transspolnim osebam pa je prepovedal udeležbo v ženskih športih, tako da je svojo vladavino intoniral kot fašistoidno vladavino transfobije. Emilia Pérez, protagonistka Audiardove Emilie Pérez, je kakopak transspolna, zato bi Akademija, liberalna fenica raznolikosti, z njenim ustoličenjem kontrirala Trumpu. Glas za Emilio Pérez bi bil protest. Anti-Trump.

Cineast revolucije

Jetnike v nacističnem koncentracijskem taborišču nenehno muči, ponižuje in razčlovečuje sadistični kapo, zato ga hočejo likvidirati, a ne vedo, kako – preveč so sestradani, preveč izmučeni in prešibki, da bi ga lahko zaklali. Potem se pa domislijo: vso hrano, ki jo dobivajo, bodo skrivaj dajali enemu izmed njih, dokler se ne bo tako okrepil, da bo lahko ubil kapoja. Tako se odvrti Rejenec, ki ga je leta 1970 posnel hrvaški auteur Vatroslav Mimica, toda revolucija vedno preseže pričakovanja. Nikoli je ne moreš načrtovati. Vedno jo spodnese boj za preživetje. In seveda – boj za oblast.

Nekoč v Posočju / Ema Kugler je odprla vrata pekla

Nekoč so v Posočju in v grapah Idrijce živeli staroverci, ki so potem izginili. Lahko da so še med nami, lahko pa da so mutirali v drevesa – recimo v hraste, ki so jih častili kot sveta drevesa. V filmu Nekoč v Posočju, posnetem po Medveščkovem magnum opusu Iz nevidne strani neba (2007), namreč vsa tista drevesa, ki jih Ema Kugler in njena DP-ja, Lev Predan Kowarski in Dejan Ulaga, ujamejo v idrijskem hribovju, izgledajo kot posmrtne mutacije ljudi, ki so živeli dobro in pošteno, tako da niso mutirali v črve – posmrtno življenje črva je čakalo koristolovce. Starovercem, ki sta jih v 14. stoletju pokončala križ in meč, bi se sodobni neoliberalni fašizem gabil (ne, ne bi ga imeli za nekaj »naravnega«), kakor bi se jim gabilo vse, kar podžiga nasilje (bili so proti fizičnemu kaznovanju otrok, tu pa se vse začne, ne), sovraštvo (verjeli so v moč mediacije, zato sprti osebi nista smeli iz hiše, dokler nista dosegli poravnave), atomizacijo (verjeli so v skupnost, mantro, da družba ne obstaja, bi vrgli črvom), občutek krivde (fraze »kriv si« niso nikoli uporabljali) in podnebne spremembe (človeka niso imeli za krono stvarstva, vzdrževali so red v naravi, z njo so živeli in ji šepetali, gozd je bil zanje edino svetišče).

Samota

Gunnar (Þröstur Leó Gunnarsson), islandski kmet, ki živi sam in samcat, bogu za hrbtom, tih in brez prijateljev, ne izgleda le kot najosamljenejši človek na Islandiji, temveč kot najosamljenejši človek na svetu. Drugi imajo doma avtomate za kavo – on bi moral imeti avtomat za antidepresive. In ko se ravno utaplja v oceanu svoje osamljenosti (ali pa v zimi svojega nezadovoljstva, če hočete), ga obišče odvetnik, ki mu pove, da bo država dolino, v kateri je njegova velika kmetija, zalila, tako da se bo moral preseliti, v zameno pa bo dobil obsceno količino denarja (milijone), kar je ponudba, ki je ne zavrne. A šele ko se preseli v hladni, sivi, apatični Reykjavík (kjer najame hišo), postane zares osamljen – zdaj šele občuti pravo, strupeno, morilsko osamljenost. Tem bolj, ker je analogen – in ker je povsem očitno z drugega planeta. Pico jé s krompirjem, steklenice vneto reciklira, tiste milijone pusti v begunskem centru, nikamor se mu ne mudi, obenem pa postane edino upanje 10-letnega Arija (Hermann Samúelsson), raznašalca časopisov, otroka ločenih staršev, hektičnih in kompliciranih, digitalnih in nevrotičnih. Včasih igrata šah, včasih gledata TV. V glavnem pa skupaj molčita.

Hočete videti film, ki dela vse, da se mu ne bi mogli upreti?

Imate radi lucidne, inteligentne, kinetične filme? Hočete videti tak film? Film, ki dela vse, da bi v njem uživali? Film, za katerega nočete, da vam ga kdo vnaprej pokvari? Film, pred katerega morate stopiti goli in bosi, brez vpogleda v napovednike in promocijske materiale? Hočete videti film, ki je totalno in kompletno na vaši strani? Film, ki vas hoče zapeljati? Film, ki se hoče igrati? Film, ki ni le rutinski in šablonski? Film, ki šablono – če nanjo že ravno naleti (in le kako v tem nasičenem, preigranem svetu ne bi!) – pošlje k vragu in ki to stori zdaj sarkastično, zdaj satirično, zdaj groteskno, toda v vseh primerih neusmiljeno? Hočete videti film, ki brezmejno uživa v svoji delikatni napetosti, svojem grozljivem naponu, svojem znanstveno-fantastičnem pritisku, svoji trilerski tenziji? Film, ki dela vse, da se mu ne bi mogli upreti? Film, ki je poln preobratov, komplikacij, skrivnosti in žmohta zeitgeista? Film, ki uživa v svoji zlobi, svojem suspenzu – in svojem espriju? Potem vam ne bom preveč pripovedoval in razkrival, ampak bom rekel le: perfekten fant (Jack Quaid Star) v supermarketu (kje pa?) sreča perfektno punco (Sophie Thatcher), tako da med njima naglo klikne, in ko sta že par, se s prijateljicami in prijatelji odpravita na bajni vikend, kjer na 101 način izkusita, zakaj je veliki francoski psihoanalitik Jacques Lacan rekel, da »spolno razmerje ne obstaja«.

Medvedek Paddington v džungli

Medvedek Paddington, džungelski medvedek, Forrest Gump iz Peruja, je idealni priseljenec – tako je luštkan, da bi ga posvojil vsak ksenofob. Tako prijetno zmeden je in tako vljudno neroden, da nikomur niti na kraj pameti ne pade, da bi ga izgnal. To, da zna angleško, je zanj le plus. Prvi Medvedek Paddington je bil posnet leta 2014 – pred brexitom. Medvedek Paddington 2 pa je bil posnet po brexitu, zato ne preseneča, da medvedek, posvojenec londonske družine Brown, ki se tako lepo poda popoldanskemu čaju, pristane v ječi, kamor ga strpajo po zaslugi propadlega igralca, patološkega brexitskega kameleona. Ja, medvedek je žrtev brexita.

Volkodlak

Trump Ameriko vidi kot deželo, ki jo ogrožajo »zunanji« in »notranji« sovražniki, Volkodlak – ne ravno Howling, še manj Ameriški volkodlak v Londonu, kaj šele Ginger Snaps – pa to prevede v jezik rimejka Universalove klasične grozljivke iz leta 1941. »Zunanji« sovražnik je kakopak volkodlak, ob katerega sredi mračnega gozda trčijo ata Blake (Christopher Abbott), mama Charlotte (Julia Garner) in hči Ginger (Matilda Firth), toda ker Blakea en passant oplazi volkodlak, se prelevi v »notranjega« sovražnika, tem bolj, ker se ogrožena družina zateče na samotno kmetijo, kjer je odraščal ata in kjer je tako kot v vesolju – nihče ne sliši tvojih krikov. Ja, ata – tipični »bolni«, toksični, abuzivni moški, ki se ne more več obvladovati – postane pošast, ki hoče ugrizniti in v pošast preleviti tudi svojo družino. »Zunanji« in »notranji« sovražnik – ista reč.

Popolni neznanec popolnoma ignorira Dylanovo političnost 

Joan Baez je leta 1975 posnela Diamonds and Rust, pesem o nekdanjem ljubimcu, ki jo nenadoma pokliče. Iz govorilnice nekje na Srednjem zahodu. Po desetih letih. Film se ji zavrti nazaj v čas, ko sta bila skupaj. Bil je že legenda, »neoprani fenomen, originalni vagabund«, ko je zašel v njeno naročje in tam ostal, začasno izgubljen. Znal je z besedami, a ji rekel, da je njena poezija slaba. Kupila mu je manšetne gumbe.

Ko se Manca Košir sprehaja po Žalah, nas zazebe

»Kaj sem jaz zdaj,« v nekem trenutku vzklikne Manca Košir. Nič čudnega – v svojem življenju je imela kopico identitet. Manekenka, profesorica, bralka, pisateljica, novinarka, intervjuistka (naredila je intervju s Samom Peckinpahom!), televizijska voditeljica, žirantka … pa ambasadorka radostnega staranja in slavilka dobrega umiranja. A tudi igralka. Leta 1967 je v Brezi – mojstrovini hrvaškega auteurja Anteja Babaje – igrala Janico, prelepo kmetico, ki se poroči z Batom Živojinovićem, a potem zboli za redko boleznijo in umre, tako da jo potem kar lep čas gledamo na parah, vso belo in lepo. Na snemanju je imela le nekaj »živih« prizorov, potem pa je cel mesec ležala na parah in v krsti. »In v tisti krsti sem presneto premišljevala o smrti.«

Brutalist

Brutalist – film o perverzijah kapitala, imigraciji, ambicijah, mitomaniji, imaginaciji, slavi, toksičnosti nostalgije in ameriških velikanskih objektih – je cineroman, opera, ep, tragedija, moraliteta in koncert z uverturo, premorom in epilogom. Dajte mu tri ure in pol, pa vam pove zgodbo o ameriškem snu, ki se začne daleč stran, na Madžarskem, od koder prek Ellis Islanda in mimo narobe obrnjenega Kipa svobode v Ameriko – brez erekcije – emigrira László Tóth (Adrien Brody), madžarski arhitekt judovskega rodu, a na Ameriko je povsem pripravljen – izšolal in izmojstril se je pri Bauhausu, preživel je drugo svetovno vojno in holokavst, v Filadelfiji, rojstnem mestu ameriške ustave, pa ga pričaka bratranec (Alessandro Nivola), ki je spremenil ime in vero, ker temu, ki hoče uspeti v Ameriki (magari le z družinskim biznisom), ne škodi, če se na novo izumi.

Prvi poljub, prvi džojnt, prvo ponočevanje, prvi bend 

Če bi zdajle izbruhnila tretja svetovna vojna in bi Slovenijo okupirali fašisti in bi začeli množično streljati talce in bi številni Slovenci planili v hosto, ne bi bilo toliko otrok brez staršev, kot jih je v filmu Čao Bela. Nekaterim starše odnese kapital, drugim bog. Beli (Alisa Milićević), fazanki, skejterki, taekwondoistki, pianistki in strupu za neprebujene in neobčutljive, mamo odnese »Hollywood«, tako da se mora skozi slovenski neoliberalni led prebijati s stisnjeno pestjo, depresivnimi prijatelji in prijateljicami ter clueless očetom, ki ji stalno dovaža mlajše blondinke – potemtakem sama. Mučeniško anemično. Kot emo iz tretje roke. V istem, enoličnem molu. Tudi film skuša ujeti ritem njenega mola. In ko junakom besedo vzame Johann Sebastian Bach, to potem niti ne deluje ravno slabo – ko Bach ugasne in začnejo junaki govoriti, okej, recitirati scenarij, pa to ni več ravno dobro.

Ali je bilo kaj avantgardnega?

Leta 1987 so v Škucu zavrteli Kumbum, slovenski eksperimentalni celovečerec, ki je vseboval 12 tisoč kadrov. Celovečerci jih običajno vsebujejo okrog tisoč – ob filmih, ki imajo 2000 ali 3000 kadrov, ljudje že omedlevajo. Kumbum ni bil za epileptike in tiste s slabimi očmi. »Kdor zdrži tisti slabi dve uri, se absolutno abstrahira,« je pisalo v promocijskem gradivu. »To je bil spektakel v vseh pogledih,« pravi Vasja Bibič, ki ga je v Škucu vrtel. »Napad na percepcijo,« so rekli tisti, ki so ga videli. A videli so ga redki. Nikoli ni bil v komercialni distribuciji. Nikoli ga ni predvajala TV. Izšel ni ne na videokaseti ne na DVD-ju. Nastajal je 12 let, producirala ga je OM Produkcija, filmska hiša, pri kateri so v sedemdesetih in osemdesetih letih filme režirali Zend Kommandoh, Janez Pl. Laibacher, Frančiška Knoblehar, Matilda Smrtnik, Bettina Zonenštajn, Florjan Gorjan, Amanda Fior Daliso, Veronique Gartenzwergel, Emannuel Gott-Art, Marta Žnidaršič, Sulejman Ferenčak, Ismailhači Cankar in drugi. Jasno, vse to so bile identitete istega avtorja, »filmske duše«, kot mu pravi Miodrag Miša Milošević. Če OM

Roparsko gnezdo 2: Pantera

Roparsko gnezdo se je pred nekaj leti končalo tako kot nekoč Francoska zveza: briljantni, dobro zakonspirirani, presenetljivi mastermind losangeleške roparske tolpe – natakar Donnie Wilson (O’Shea Jackson Jr., alias OMG) – plen na koncu spoka v Panamo, sam pa zbeži v Evropo.

Živiva v času

Spomnite se Ljubezenske zgodbe: ko je Jenny (Ali MacGraw) končno srečna, dobi redko bolezen in umre. Ali pa se spomnite Cvetja v jeseni: ko je Meta (Milena Zupančič) končno srečna, umre. In ja, njen srčni zastoj deluje kot oblika redke bolezni. Natanko to pa se tudi zgodi v romanci Živiva v času: ko je Almut (Florence Pugh), velika, nagrajena, michelinska chefinja, nekdanja umetnostna drsalka, končno srečna, ko torej končno trči ob Tobiasa (Andrew Garfield), moškega svojih sanj, in doživi vse največje romantične klišeje (s temi ni nič narobe, saj romantiko in ljubezen skupaj držijo prav klišeji, stereotipi, konvencije, rituali ipd.), dobi redko bolezen.

Tajkuni, ki so prepričani, da bodo zamenjali Boga

Ko se Mumbaj prebudi, se prebudi kapitalizem – prižgejo ga milijoni, ki jih je strah to imenovati dom. Med njimi so tudi Parvati (Chhaya Kadam), Prabha (Kani Kusruti) in Anu (Divya Prabha), medicinske sestre v eni izmed bolnišnic. V Mumbaju je brezmejna gneča, zdi se, kot da tam živijo vsi ljudje tega sveta, toda Parvati, Prabha in Anu – nevidne proletarke, rešiteljice socialne države – so samske. Prva je vdova, mož druge je takoj po aranžirani poroki stegnil v Nemčijo (in izginil brez sledu), tretja pa dejta, a z muslimanom (Hridhu Haroon), tako da mora to – v deželi, ki jo je avtokratski, fašistoidni premier Narendra Modi nacionalistično razslojil in preuredil – prikrivati. Mesto ti pomaga pozabiti na ljubezen, slišimo. Tu čas mineva hitreje – navadiš se na minljivost. In tisto, kar ostane od ljubezni, požre svetloba telefona.

Je bil Jezus Kristus vegetarijanec?

Kaj, če je bil Jezus Kristus vegetarijanec? Ta ideja, ki jo »potrdi« neki stari apokrifni evangelij (cerkev je to dva tisoč let »prikrivala«), tako navduši Kamerona Watersa in Kipa Andersena, avtorja tegale hektičnega, zadihanega, aktivističnega, michaelmoorovskega, zmerno konspirološkega, čisto zabavnega dokuja (in dokuja Seaspiracy), da kreneta na šestletni globalni trip, ki naj bi jima odgovoril ne le na vprašanje, ali je mogoče poduhovljeno ubijati in jesti živali, ampak tudi na vprašanje, zakaj kristjani tako neženirano pobijajo in jedo živali (navsezadnje, dobrega kristjana prepoznaš po lovski puški).