Hiatus Kaiyote: Love Heart Cheat Code

Dežela tam spodaj je iz nekega razloga (sonce, morje, puščavska prostranstva, poceni psihedeliki?) tudi dežela psihedelije različnih odtenkov in oblik. Kvartet pod vodstvom izjemne vokalistke Nai Palm, eno bolj znanih imen aktualne neosoul, funk in jazz fusion ustvarjalnosti, se vrača s četrto plato, ki ohranja njegovo prepoznavno zanosnost in radoživost. Vseskozi maksimalistične aranžmaje, v katerih se neprestano kaj dogaja, gradijo plasti hipnotičnih klavirsko-synthovskih frekvenc, ubrani basovski gruvi, lomljeni ritmi in kitarsko okrasje ter božajoča večglasja. Pogojno osladna in ležerna »feel good« psihedelija z modernim soulovskim značajem, optimizirana za poletno lenarjenje in sanjarjenje.

Lupe Fiasco: Samurai 

Chicaški raperski veteran Lupe Fiasco je svojo deveto ploščo Samurai osredinil okoli nenavadnega koncepta: zamišlja si vzporedno vesolje, v katerem pokojna pevka Amy Winehouse tekmuje v raperskih dvobojih, pri čemer naj bi bil avtor vsa besedila napisal iz njene perspektive. Začelo se je kot prismuknjen miselni eksperiment, obrodilo pa eno najbolj dodelanih in osredotočenih izdaj v avtorjevi (sicer dokaj nekonsistentni) diskografiji. K temu precej pripomorejo čvrsti beati Fiascovega pajdaša Soundtrakka, ki so odločno zazrti v jazz rap estetiko devetdesetih let, a album bi bil veliko prepričljivejši brez pevskih refrenov, ki skoraj vsak komad (od le osmih) zamažejo s konjskim odmerkom osladnosti.

HOMESHAKE: Horsie

Otožni slavček Peter Sagar nas je na začetku pomladi počastil z izjemnim albumom CD Wallet, na katerem je po dolgem obdobju skladanja minimalističnih synthovskih kompozicij presedlal na polje hrupnejše, a še vedno izrazito spokojne kitarske muzike, ki je navdih črpala predvsem iz zapuščine slowcore klasikov. Manj kot pol leta kasneje je posnel še eno dolgometražno ploščo, na kateri nadaljuje pot ležernega spalničnega popa, pri katerem je, kot pravi, navdih črpal iz del velikanov, kot so D’Angelo, Sade in My Bloody Valentine. Na papirju zmagovalna kombinacija inspiracij, a avtor se na plošči pogosto spotakne ob minimalistične težnje, saj svoj značilni zvok tako radikalno oskube do najosnovnejših elementov, da se zdijo številne skladbe enostavno nedokončane.

Dirty Three: Love Changes Everything

Dirty Three so starine. Trojec »alternativnega postrocka« je prvič strnil vrste že davno, v času strmega vzpona grungea, brstečega razvejanja rapa in v letu, ko je skupina REM pela o tem, da so človeka poslali na Luno. Od leta 1992 deluje vedno bolj sporadično, vse bolj kot nekakšen projektni bend, saj so člani zelo zasedeni z visokokalibrskimi drugimi projekti. Sestavljajo ga kitarist Mick Turner in bobnar Jim White ter najbolj znan med tremi, violinist, multiinstrumentalist in skladatelj Warren Ellis; tako je zaradi njegovih najrazličnejših in številnih sodelovanj z Nickom Cavom, ki se raztezajo čez zadnja tri desetletja. Dirty Three so v devetdesetih letih, ko so imeli več časa za druženje, posneli več ključnih hudo dinamičnih dratarskih popotovanj »od šepetanja do hrupa«, ki danes veljajo za pomembna poglavja iz široke panorame rocka tistega desetletja. Edinstveni sloves pa so si ustvarili tudi z izjemnimi živimi nastopi.

Lil Yachty in James Blake: Bad Cameo

Na papirju deluje zabavno: skupni dolgometražec sta posnela prvi kruner britanske elektronike in eden herojev srednjetoka ameriškega trapa. A zabava ne traja dolgo. Glede na to, da je bil zadnji album Lila Yachtyja izlet v psych-synth-pop in s tem totalen odklon od njegovega preteklega kataloga, smo tokrat pričakovali nekaj še bolj slogovno drznega. Bad Cameo to ni. Je čisto spodobna, blakovsko nežno melanholična in sanjava elektronska plošča, našpikana z Yachtyjevimi visokomelodičnimi vložki. Pluje v mirnih in varnih vodah sčiščeno urejenih kompozicij, nenavadna naveza sodeluje premišljeno in zvočno konservativno in je s tem presenetljivo manj monotona od zadnjih Blakovih samostojnih baladiranj.

Arooj Aftab: Night Reign

Novi album pakistanske pevke z dolgoletno domačo bazo v Brooklynu prihaja z izjemnim zaletom leta 2022 prejetega grammyja in vrhunskega lanskega projekta/ sodelovanja Love In Exile (z Vijayem Iyerjem in Shahzadom Ismailyjem). Arooj Aftab je na izziv pripravljena. Night Reign je plošča popolne dovršenosti – izrazne in tehnične. Vsak ton je popoln, zvok je popoln, aranžiranje je skoraj popolno, predvsem pa je seveda popoln njen glas. Povsem suverena je nekje v umirjenem trikotniku jazza, folka in klasične glasbe in je ena od izjem, ki jim uspe jazzovski standard (Autumn Leaves) predelati na neoguljen način. Več kot meditativna glasba enega velikih glasov našega časa.

Moby: always centered at night

Za ikoničnega producenta, ki se je globalno proslavil s komercialno uspešnico Play (1999), se posebej po ogledu njegovega dokumentarca Moby Doc (2021) zdi, da je eden tistih umetnikov, ki se jemljejo preveč resno. Včasih pretirano samovšečno, drugič samopomilovalno. Zadnja leta ga sicer bolj poznamo po aktivizmu, od pravic živali do veganstva, četudi redno streže z novimi izdajami, ki pa so večinoma ukalupljene v prepoznavni mobyjevski estetiki na presečišču ambientalnega housa in downtempo elektronike. Tudi novi album s kar 13 gostujočimi vokalisti stavi na zmagovalno formulo, skratka »more of the same«, in bo kot tak zadovoljil predvsem dolgoletne fene, ki jim ugaja njegov melanholično-sentimentalni ton.

Camila Cabello: C,XOXO

Internet je letošnje poletje zaradi vseprisotnosti odličnega albuma Brat (bodite pozorni na radioaktivno zeleno barvo!) britanske pevke Charli XCX krstil za »brat summer« – pamževo poletje oziroma poletje razvajenke, ki je kot nekakšna protiutež utrujajoči monokulturi »swiftijev« minulih poletij. Hajp je resničen! Tako zelo, da se je ameriška zvezdnica Camila Cabello, ki se je svetu leta 2019 predstavila z globalnim superhitom Señorita s Shawnom Mendesom, odločila zajahati »brat val«.

Skee Mask: Resort

Novi album bavarskega wunderkinda odtujeno plesne elektronike se začne povsem ambientalno in potem s priključkom razgibanih ritmik v glavnini zveni na las podobno valu lebdeče atmosferičnega oddelka IDM-a, ki je v drugi polovici devetdesetih let pljusknil na plejliste nepregledne množice drznejših chill out kompilacij. To traja do zadnjih treh posnetkov. Tu se le preselimo do plesišča, a spet z odmevi preteklosti »prelomnih« let klubskih muzik. Skee Mask je retro, je dosleden, pedanten, spreten, z albumom Resort pa tudi najbolj dostopen doslej. Plošča je nežno melodična, nevsiljiva in prijetno tekoča, pred znamko muzike za ozadje pa jo rešita preprosto avtorjeva vrhunski zvok in občutek – za gruv in za detajle.

John Cale: POPtical Illusion

Redki so umetniki à la Leonard Cohen, ki jih po 60 letih ustvarjanja še vedno žene neki neopisljivi drajv po preseganju samega sebe. Tudi 82-letni »velvetundergroundovec« nikoli ne bo privolil, da postane »legacy act«, ki kapitalizira nostalgijo. Po lanski drzni epopeji, albumu Mercy, ne kaže znakov ustvarjalne izčrpanosti in streže z eno svojih dostopnejših plošč, ki je kot pozabljen primerek raziskovalno naravnanega synthpopa iz druge polovice osemdesetih let ovita v sodobno patino. Nabita je z zeitgeistovskimi antikapitalističnimi in kataklizmičnimi podtoni, ki jih ob sofisticiranih aranžmajih streže s prepoznavno stoičnim baritonom. Kljub občasni tesnobnosti njegovi čudaški pop komadi izžarevajo neki iracionalni optimizem.

Moving as a Giant: Moving as a Giant

Prekmurska zarota hrupa se nadaljuje! Oziroma ponovno vstaja! Iz posebno rodovitnih tal severovzhodne ravnice domačije je v zadnjih treh desetletjih vzniknilo ogromno alter-noise-post-rockovskih ustrojev, poslanstvu pa – zvesto tradiciji – sledi trojka Moving as a Giant z istoimenskim prvencem. Album zastavi neposredno, brez poznejšega peglanja in pretirane obdelave ali kozmetike, a hkrati nastopa potrpežljivo, s počasnim stopnjevanjem, zmernim nalaganjem melodij, neprekinjenim brnenjem distorzije težkih kitarskih rifov, težkimi udarci bobnov in vokalom, ki tuli in vozi močno pod vplivom efektov. Med subtilnimi melodijami in čistim noisom – surova muzika brez aditivov.

Bladee: Cold Visions

Bladee, cloud rap vizionar, modna ikona, (post)internetni zvezdnik, protagonist vplivnega kolektiva Drain Gang in ustanovitelj založbe Trash Island, je za 30. rojstni dan izdal epsko zbirko 30 komadov, s katero je ustregel hordam zvestih fenov, ki ga spremljajo že od začetka ustvarjalne poti.

Empress Of: For Your Consideration

Ameriška pevka honduraških korenin se po dolgem diskografskem zatišju vrača s četrto dolgometražno ploščo, prvo izdajo po osvoboditvi od okov glasbene založbe. V samozaložniški svobodi se je popolnoma razbohotila in dostavila svoj daleč najbolj divji, slogovno neobremenjen in plesiščem prijazen album doslej, temu primeren pa je tudi barvit nabor producentov eklektičnih podlag, med katerimi najdemo denimo hyperpop vizionarja Umruja in ambasadorja futurističnih latinskoameriških klubskih ritmov Nicka Leóna. Žal pa je zares prenovljena le fasada, saj se Empress Of na svoji prvi dvojezični plošči znova oklepa istih tem kot na prejšnjem albumu, torej predvsem ljubezenskih tegob, in to pogosto v pretirano melodramatični maniri.

auto: auto

Troglava postava, ki jo sestavljajo dodobra uigrani muzičarji (Martin Ramoveš Band, Prismojeni profesorji bluesa), je v zadnjem letu popestrila dogajanje na domači kitarski sceni onstran sredinskega indie brbotanja: auto se na prvencu muziciranja lotevajo z odprto glavo. V alkimističnem duhu po malo jemljejo na različnih koncih in krajih antologije rocka, od anatolskega hipnotizma, seattlovskega nažiganja in atmosferičnih floydovskih momentov do mežikov bluzu, krautrocku, puščavskim riffom ter navihani funkijadi. Vokali, ki spomnijo na patos Toma Waitsa, v zvočno sliko stopijo poredko, a so dobrodošla popestritev njihovih instrumentalnih mediger. Eklektični rock »fuzionizem«, ki si lahko v prihodnosti dovoli še več drznosti!

James Blake: CMYK 002

Sloviti britanski superproducent in pevec se je že pri lanski plošči deloma oddaljil od klavirskih balad in se vrnil k svojim klubskim koreninam, zdaj pa je iznenada izdal še kratko zbirko štirih (post) klubskih bangerjev. Če ste se zaradi naslova male plošče razveselili, da gre za nadaljevanje izjemnega EP-ja CMYK, s katerim je Blake pred 14 leti pomagal začrtati estetske smernice future garage muzike, boste razočarani, saj plošči onkraj imena nimata prav veliko skupnega. Avtor se je tokrat udomačil na terenu obrzdanih 4 x 4 ritmov, ki so sicer vrhunsko sproducirani, a ne prinašajo ničesar sila vznemirljivega. Gre pa vseeno za čisto dobrodošel prispevek k Blakovi hitro rastoči diskografiji, ki bo prihodnji mesec obogatena še z albumom, posnetim v tandemu z Lil Yachtyjem.

NxWorries: Why Lawd?

Ko je prišel drugi val »beatniške« eksplozije zahodne obale ZDA, ki jo je zanetil Flying Lotus, se je Knxwledge izkazal kot eden perspektivnejših mladih producentov ohlapne scene. Zadržan, nezgovoren, najpogosteje v nogavicah in natikačih s smotko v roki je konsistentno pogosto nizal mikstejpe preprosto zankanih lo-fijastih instrumentalov. Razlika med njim in večino njegovih kolegov je, da so ostali do danes odpadli ali se vsaj upočasnili. Knxwledge pa ne. Tako je izdal že neverjetnih okoli 200 projektov, od katerih večji del predstavljajo zdaj že praktično legendarne beattejpovske serijalke.

Actress: Statik

Darren Cunningham že dolgo velja za elektronskega auteurja, graditelja lastnih zvočnih svetov in kovača svojega producentskega jezika, ki je v zadnjem desetletju morda izgubil pri ostrini in inovativnosti, a ga kljub temu še naprej odlikuje neka pristna raziskovalnost. Londonski posebnež na svoji deseti plošči nadaljuje z gojenjem prepoznavnega »hauntološkega«, v avro misterioznosti ovitega, z vinilnim prasketanjem zaznamovanega, dubovsko razsežnega techno in IDM izraza. Izrazito atmosferični album, ki zveni kot emisija iz nekega neotipljivega medprostora in bo zrajcal fene dvojca Autechre, zaznamujejo precej odprti, »zračni« aranžmaji z nežno božajočimi melodijami, ki spodbujajo dolge notranje dialoge.

Peggy Gou: I Hear You

Južnokorejska superzvezdnica Peggy Gou, velikanka glasbene industrije, modna influencerka, didžejka, producentka in pevka, je v osemletni karieri podpisala že toliko nalezljivo spevnih (in pretirano predvajanih) uspešnic, da je kar težko verjeti, da je I Hear You šele njen prvenec. Plošča je priletela na krilih vesoljnega hita (It Goes Like) Nanana, in pravzaprav dobršen del komadov, ki ga obkrožajo, zveni kot odvečno polnilo, zato se zdi dolgometražni format izdelka skorajda nekoliko nesmiseln. Čeprav gre za slogovno dokaj bogato ploščo, ki krmari med nostalgičnim downtempom in evforičnim (evro)housom, gre za dokaj enoličen izdelek, saj je avtorica tako močno zazrta v specifično estetiko devetdesetih let, da je precej zazankana v prežvečene vzorce, kar nemalokrat vodi v spotikanje ob klišeje.

Kaytranada: Timeless

Novi album kanadskega kovača na robu zvezdništva elektronske sodobnosti ne prinaša nič zares novega. Kaytranado poznamo predvsem kot dostavljavca spoliranih, visoko plesnih, pretežno r&b-jevskih, totalno spevnih elektro pop štikelcev in tokrat ni nič drugače. Timeless je visok kupček neštetih bonbončkov kratkih pjevalic, nepregledne množice vokalnih gostovanj in redkih instrumentalov, ki se udobno, ležerno in sladko zibljejo v nežnem primežu klubskega zvoka. Zbirka vinjet, ki praktično v celoti služi nezagnanemu džuskanju nekje ob morju ob sončnem zahodu. Zanesljiva služba za dostavo sladic plesnega popa: tehnično obvladovanje obrti 10 točk, domiselnost 0 točk.

Charli XCX: Brat

Vselej nekoliko drugačna, za zvezdniški sistem neprilagojena, lucidno samoironična, »človeška, vse preveč človeška« britanska pevka Charli XCX se vrača v velikem slogu … Z zrelo, lirično in zvočno vseskozi intrigantno plato, ki se napaja iz nje nih h ype rpop k or e nin ( plo -ščo sopodpisujejo dolgoletni sodelavec A.G. Cook iz založbe PC Music, ob njem pa še Gesaffelstein, Hudson Mohawke in številni drugi), sodobnih klubskih zvokov in bleščičastega elektropopa iz zgodnjih let drugega tisočletja (electroclash). Industrijo, ki je v neprestani krizi identitete, že leta mučijo razni anahronizmi in zadušljiva nostalgija. Vse preveč je pastiša ali novih interpretacij znanih viž, ki vnaprej jamčijo odziv (koliko melodij s preloma tisočletja ste lahko nedavno slišali v sodobnih pop produkcijah?). XCX je ena redkih ustvarjalk, ki znajo delati pop, kakor bi ta moral zveneti v letu 2024.

BADBADNOTGOOD: Mid Spiral: Chaos

Chaos je prva izdaja v seriji malih plošč, imenovani Mid Spiral, ki jih kanadski mojstri novega jazza klepljejo kot po tekočem traku: od sredine maja so izdali že tri, vse gradivo pa so posneli v pičlem tednu. Naslov EP-ja je rahlo zavajajoč, saj šest komadov na plošči ni nič kaj kaotičnih, temveč gre za zbirko ležernih džemov staromodne narave, ki so sicer v bendovem značilnem slogu izrazito eklektični, a so tokrat precej ukročeni in predvidljivi, ne glede na to, ali so spokojni ali poskočni, pa so vselej izrazito »funky«. Idealna spremljava za poletne dni, ki se zdi v ironični maniri načrtno osladna, in to tako zelo, da večkrat spomni na soundtrack kakšnega vohunskega B-filma iz sedemdesetih let.

Iglooghost: Tidal Memory Exo

Irski graditelj alternativnih glasbenih svetov spada med redke inovatorje, ki z vsako izdajo premikajo meje svojega izraza. Konceptualna plata, nastala v »poplavljenem skvotu v nekem čudnem obmorskem britanskem mestu, ujetem v večni vihar«, kjer madmaxovski odpadniki v onesnaženem morju nabirajo odpadni material in furajo bizarno glasbeno sceno, se napaja iz eko anksioznosti. Postreže z vizijo hipermoderne avtorske elektronike, ki elemente otoške dediščine (grime, drill, IDM, garage, trip hop, dubstep), prijeme emo hip-hopa, coldwavovsko hladnost, videoigričarske »world building« strategije ter hyperpop maksimalizem pretaplja v visokoresolucijske »pop« komade s kriptičnimi besedili, ki oznanjajo prihajajočo eko distopijo.

Kavasutra: Ta veseli dan

Sotvorniki Kreativne cone Vrtojba, podvrženci drila šole Zlatka Kaučiča, akterji na naši alter in impro sceni. To so nekatere od referenc štirih članov zahodnjaške postave Kavasutra, ki je ravnokar izdala svoj drugi album. Ta veseli dan je značilno lokalna mešanica jazz-funk-prog-psych-rocka, v kateri slišimo odmeve buldožerskega humorja in brecljevske pikre lucidnosti, naivne razigranosti kakšnih Na lepem prijaznih, prčkanja Predmestja, kitarskih fankiranj devetdesetih let ... Druščina štirih se ne jemlje resno, a igra zares – aranžmaji so krasno razvejeni, domišljije ne zmanjka – razen pri neštetokrat preverjeni praksi rabe citata našega najbolj znanega filozofa. Kava juče, kava danas, Kavasutra!

Beak>: >>>>

Čeprav kultna bristolska zasedba Portishead studijskega albuma ni izdala že dobrih petnajst let, njenim fenom ni treba abstinirati, saj nas krovni člani zadnje čase redno razvajajo z izjemnimi stranskimi projekti. Pred dvema tednoma je z odličnim samostojnim prvencem Lives Outgrown navdušila pevka Beth Gibbons – Borka je ploščo za Mladino opisal kot »pedantno pripravljen akustični biser, ki nas ziba med senzibilnostjo folkaške nežne preprostosti in zanosom orkestralne mogočnosti« –, zdaj pa je iznenada izšla še nova »plošča presenečenja« benda Beak>, krautrockovsko-psihedeličnega projekta velikega Geoffa Barrowa, Portisheadovega idejnega vodje.

Vince Staples: Dark Times

Čeprav je kalifornijski brcač rim Vince Staples šesti album priročno plasiral na trg nekaj mesecev po prihodu svojega Showa na enega glavnih streamerjev, ne zveni preračunljivo. Prej nasprotno: na albumu Dark Times ne slišimo niti enega bangerja, niti pretiranih zvezdniških gostovanj, niti populističnih ali senzacionalističnih prijemov (blatenja drugih raperjev), niti poletnih hitov ... A plošča je vseeno čudaško poletna – je povsem ležerna, polna črnega humorja, satiričnih trenutkov, življenjskih utrinkov ..., ki so dostavljeni v neprizadeto ravninskem slogu, a hkrati lucidni, duhoviti in dostopno vsakdanje realistični. Staples še enkrat prepriča – brez zaletavosti, direndaja, kozmetike in balasta nametavanja puhlic.

Shellac: To All Trains

Labodji spev chicaškega power tria, ki je 30 let haral po ušesih ljubiteljev perverzno glasnih kitar, posthardcorovskih ritmik in konfrontacijske lirike, prinaša tisto zanj prepoznavno urgentnost, zapakirano v do esence slečeno, a uničujočo zvočno podobo. Izšel je nekaj dni po nenadni smrti frontmana Steva Albinija – ambasadorja hrupa, rock provokatorja, producentskega purista, naredi-sam idealista, ki je dosledno pljuval po izkoriščevalski industriji ter s svojo načelnostjo in nepreračunljivostjo osvojil srca alter publike. Z nenadejanim epitafom, zadnjim verzom plošče, se je tudi poslovil v slogu: »If there’s a heaven, I hope they’re having fun, cause if there’s a hell, I’m gonna know everyone.« Bowiejevsko.

Yaya Bey: Ten Fold

Yaya Bey, ambasadorka najspokojnejših odvodov neosoula in alternativnega R & B-ja, ki kljub konsistentno odličnim izdajam še vedno čaka na svoj veliki preboj, je s predlansko ploščo Remember Your Northstar letvico postavila zares visoko, pričakovanja pa ji je zdaj s peto ploščo dejansko uspelo preseči. Pevka tudi takrat, ko žvrgoli s hitrimi, skorajda raperskimi flowi, ohranja neutrudno ležernost, ki ji resnično ni para in ji jo nekako uspe ohraniti celo takrat, ko z uporabo natreniranih glasilk izliva srce. In ne izlije ga malokrat: album Ten Fold nas popelje po različnih fazah žalovanja za nedavno preminulim očetom, a se še zdaleč ne zatakne pri melanholiji osrednje teme, temveč deluje kot iskreni dnevnik vsakodnevnih pripetljajev, od tegob do radosti, ki so zaznamovale katarzično pot do sprejetja.

Svojat: Ošili me modro

Trojec Svojat, katerega podstat ali baza je širša domača improvizatorska in splošna prostoslogovna »alter« scena, je prvič udaril z istoimenskim prvencem leta 2020. To se je izkazalo za izstopajočo potezo-zarezo v avantrockovskem, nowavovskem, obimpro, post-vsem-mogočem ... hrupnem početju v zadnji petletki pri nas. »Malovredno« druščino treh prekaljenih brkljačev, ki se že dolgo kalijo na domači improvizacijski in obče alternativni sceni, sestavljajo Vid – bobnarski oddelek izjemne ritemsekcijske delavnice bratov Drašler, član kar nekaj prelomnih duov, triov ... domačega postjazzovskega pejsaža, Ivo Poderžaj, ki je bas vihtel v bendih od Vi7K do Žoambo Žoet Workestrao in Borghesia, ter Andrej Fon, glasbeni multitasker in izjemni domisličar z referenčnimi poglavji iz Horde grdih, Olfamoža, Olfamoštva in nepreglednega mnoštva drugih ustrojev, projektov in hipnih postav. Poleg neštetih (ad-hoc) sodelovanj sta prav zadnja zasedba in še en mali big band, Oholo!, dve od stalnejših med neštetimi izmuzljivimi stičnimi točkami trojca.

Crumb: AMAMA

Newyorška psychpop zasedba Crumb na tretji dolgometražni plošči nadaljuje s tem, kar ji gre najbolje od rok, torej z grajenjem na veličastni zapuščini bendov, kot sta Stereolab in Broadcast. Kvartet pri nadaljevanju tradicije spokojne (neo)psihedelije za nove generacije med sodobniki skorajda nima prave konkurence, še posebej, če odmislimo izvajalce, kot sta Melody’s Echo Chamber in Vanishing Twin, in čeprav na novi plošči ne ponudi ničesar revolucionarnega ali nepričakovanega – ostaja namreč popolnoma zvest značilno zasanjanemu in ležernemu zvoku, nostalgično zazrtemu v preteklost, le da se tokrat oklepa malce poskočnejših ritmov –, gre vseeno za bendovo daleč najboljše in najbolj izpiljeno studijsko delo doslej.

Beth Gibbons: Lives Outgrown

Beth Gibbons si vzame čas. V tridesetih letih založniške dejavnosti je izdala le šest albumov, od tega dva ne čisto prava, v živo posneta, in štiri z zasedbo, ki je sredi devetdesetih let imela ogromne zasluge za to, da je Bristol za kratek čas postal glasbeni popek sveta. Brez izrazitega pečata skupine Portishead se Beth Gibbons znajde odlično – njen samostojni prvenec je ekstremno počasi (prvič je bil napovedan leta 2013!) in pedantno pripravljen akustični biser, ki nas ziba med senzibilnostjo folkaške nežne preprostosti in zanosom orkestralne mogočnosti. Dodatno je oplemeniten s spremljevalnimi vokali, zborovskimi napevi, številnimi tolkali, elektrificiranimi vložki in vrhunci, pospremljenimi z godali – vse z izjemnim občutkom.