Unknown Mortal Orchestra: IC-02 Bogotá

Tehnična podkovanost članov portlandskega benda Unknown Mortal Orchestra je pri njihovih običajnih psych-pop izdelkih sicer očitna, a navadno se ne bahajo s svojimi veščinami, saj prostor požrtvovalno odstopijo petju frontmana Rubana Nielsona. Morda so serijo plošč IC leta 2018 lansirali prav zato, da na njih lahko pokažejo, kaj znajo: v sklopu projekta potujejo v daljne kraje – prvo ploščo v seriji so posneli v Hanoju, tokrat so se ustavili v Bogoti –, tam srkajo navdih iz lokalnih glasbenih tradicij in snemajo seanse instrumentalnih improvizacij. Posrečeni trenutki albuma, ki jih ni malo, kar kričijo po tem, da bi iz njih nastali pravi komadi, preostanek plošče pa je sicer prijetna zvočna kulisa, a zares ni kaj več kot le zapohan džemsešn.

Različni izvajalci: Senzorama vol. 2

Tudi drugi pregled domačega ambientalno-elektroakustičnega cvetobera podpisuje veteran scene in voditelj istoimenske radijske oddaje Tine Mulej Vrabič (Nitz), ki sta se mu pridružila Evan in Hana-Uma Zagmajster. Prvi pregled je štel dvajset skladb, novi jih prinaša devet (povratnica rouge-ah in osem frišnih imen), morda zaradi zmanjšanega zanimanja za introspektivnejše elektronske izraze v pokoronskem času – potrpežljive forme, pritajene dolge tone, atmosferično pršenje, modulirane terenske posnetke, zagličane teksture, picajzlasti zvočni dizajni in nezemeljske vokalizacije. Presežki: Ita Kora (psihedelični poklon klavirskemu impresionizmu), Mind Machines (ritmične abstrakcije v duhu Autechre) in Uroš Potočnik (mežik Jonu Hassllu).

Sam Akpro: Evenfall

Iz Londona vsako leto prileti vsaj ena dolgometražna postpunk, postrock, postdub … zanimivost, vredna preverbe. Letos je za zdaj obvezno normo potrdil mladinec, a ne novinec Sam Akpro. Drugače od serije samozavestnih, čeprav slogovno raztresenih krajših izdaj je njegov prvenec precej bolj osredotočen, celovit in konsistenten. Evenfall je nekaj več kot polurno sivo in deževno odpotovanje, pri čemer kombinacija vseprisotne temačnosti postrockovskih rifov in ritmov ter mirnosti Akprojeve vokalne dostave ne deluje ne deprimirajoče ne pomirjujoče, ampak nas ravno prav zaniha nekam vmes. Plošča, ki nima niti enega odvečnega elementa, a zaradi bendovskega izhodišča in slogovne monotonije ne zveni preveč pusto.

Playboi Carti: MUSIC

Ena izmed daleč najtežje pričakovanih plošč zadnjih let je končno tu, pa čeprav se je zaradi nenehnega prestavljanja datuma izida zdelo, da počasi dobiva status mitološke prerokbe. Ker pa je od izdaje prejšnjega, prav tako napol kuhanega izdelka Whole Lotta Red minilo že dobrih pet let, je precej nenavadno, da tudi novi album zveni, kot bi bil skupaj zmetan v naglici. Je surovost plošče, ki je resnično slišati kot zbirka skic, načrten odraz avtorjeve punkovske brezbrižnosti ali gre enostavno za površnost iz lenobe?

Lonnie Holley: Tonky

Lonnie Holley na stara leta ne popušča. Veteran in mojster asemblažev se je v zadnjih dvajsetih letih počasi in vse bolj (pre)usmeril v glasbene prakse in sedaj ponovno streže s tem, s čimer zna najbolje: s prostodušnimi in neposrednimi, osebnimi, a hkrati svetovljansko univerzalnimi zgodbami. Že na drugem albumu zapored to počne tudi s preprosto, a učinkovito finto, da je okoli sebe zbral izjemne glasbenice in glasbenike (Saul Williams, billy woods, Angel Bat Dawid …). Tonky je pripoved v več delih o iznajdljivosti (pre)živetja otroštva na socialnem dnu okolja živega rasizma, okolja ameriškega juga. Holley zgodbe z ulice posreduje naplasteno, včasih ambientalno, drugič orkestralno. A vedno intimno.

Los Pirañas: Una Oportunidad más de triunfar en la vida

Prekaljeni kolumbijski supertrio, ki v raziskovalnem Latin psych rock izrazu staplja vsaj ducat globalnih kitarskih tropov (cumbia, highlife, surf rock, calypso, free jazz itd.), servira osmerico plesno krojenih instrumentalov, kakršne bi morda našli na zaprašenih latinskoameriških singlicah iz šestdesetih let. Toda za na površini nostalgično estetiko se skriva dodelana analogno-digitalna zvočna podoba, saj se procesirane zvočne kitarske zanke razraščajo skozi različne efekte na laptopu, ustvarjajoč posebej privlačno patino. Nagruvana tropska psihedelija, polna halucinogenih poliritmij in omamljajočih riffov, ki aktivirajo mavrični vid in v ustih pustijo triumfalni okus po življenju.

Greentea Peng: Tell Dem It’s Sunny

Naj vas naslov drugega albuma londonske pevke novega soula in psihedeličnega r & b-ja (tudi občasne raperke) Greentea Peng ne zavede. Ena glavnih protagonistk zadnjega visokega mestnega vala tovrstnih izrazov namreč (tokrat) ne stavi na barvit, živahen, vesel in, ja, sončen slog, deluje bolj resnobno, muzika je direktna, prostora za sladke melodije, kaj šele za osladnost ni. Tell Dem It’s Sunny močno črpa iz priročnika zapuščine jamajških godb, pa tudi britanske lokalnosti – triphopa in močne domače klubske tradicije, konsistentnost pa po približno pol ure le postane tudi malce monotona. Album brez izrazitih singlic, pa tudi brez izstopajočih vrhuncev, brez šodra, a tudi brez navdihujočih delov.

MRFY: Helo

Novomeški pobje so si s trdim delom, oportunizmom in nekaj sreče priborili privilegirano mesto v domačem medijskem prostoru. Kot ljubljenčki Vala 202. Kot bend, ki frišne single predstavlja v prime timu na RTV. Kot tisti, ki so se s Prjatučki in Telekomovo reklamo zažrli v možgansko skorjo slehernika. Čeprav sta vam morebiti njihova vseprisotnost in občasno pamžasta prezenca antipatični, jim morate priznati nesporno glasbeno lucidnost. Kot shapeshifterji zvito snujejo svojo mitologijo, ki privlači grupike, normieje, alternativce, konservativce in liberalce. Ne sprejemajo zatohlih podalpskih pop manjerizmov, pač pa ustvarjajo svoje, take, ki še bodo ponarodeli. V dobi strateške komunikacije si dovolijo biti papki. So dovolj čudni in čedni, da izstopajo, a hkrati dovolj dostopni, da ne vznemirjajo babic in tet. Ko Gregor Štrasbergar - Štras v verzih omenja Iggyja in Bowieja, v svojo persono dejansko kanalizira njuno frontmansko substanco. Toda v ospredju je vselej bend. Prav alkimija elementov, ki jih člani skupaj mečejo v lonec, jim omogoča to presežnost. Kot tudi odprtost v svet. In to, da so jebeni muzičarji, posebej kitarist/klaviaturist Tomaž Zupančič in bobnar Rok Klobučar. Celo lansko izgubo originalnega basista Lenarta Merlina so spretno premostili s prihodom uigranega Dejana Slaka - Sleyka.

Circuit des Yeux: Halo On The Inside

Ameriška posebnica z enim najusodnejših in najbolj elastičnih glasov svoje generacije je noči osem mesecev preživljala v kletnem studiu in pustila, da nezavedno bruha na plano. Razpoloženje na njeni sedmi plošči je pričakovano mračno, celo nelagodno srhljivo, čeprav komadi kot Cathexis in Organ Bed zadržano namigujejo tudi na nežnost. Dinamična industrial tolkala, retrofuturistični carpenterski sinti, prodorna distorzija in novovalovski avanturizem namesto kitarocentričnosti in orkestralnosti predhodnika. Prežema nas slutnja apokalipse, heroinska tesnobnost in BDSM-jevska seksualna napetost, tipična za Depeche Mode. Distopični noir pop, ki se navdihnjeno poklanja svetu Blade Runnerja in futurologiji osemdesetih let.

clipping.: Dead Channel Sky

Od izdaje zadnje Clippingove plošče se je frontman Daveed Diggs iz dokaj robnega igralca prelevil v pravo (broadwajsko in hollywoodsko) superzvezdo in feni so trepetali, da bo to vplivalo na radikalnost njegovih glasbenih stvaritev. Strah je bil odveč. Zasedba še vedno zveni enako brezkompromisno kot prej, a s šesto ploščo predstavlja nepričakovan zasuk. Čeprav plošča govori o distopični kiberpankovski prihodnosti, že zvok zagona predpotopnega modema, ki zapiska v uverturi, namigne, da bo trio tokrat zbujal tudi nostalgijo. In res: Dead Channel Sky nas obmetava s samosvojimi interpretacijami rejverskih bangerjev iz devetdesetih let, ki pogosto zvenijo kot homage Prodigyju. Diggs se na novem terenu dobro znajde, je pa njegovo bahanje z brzostrelno hitrostnimi flowi na trenutke precej utrujajoče.

Gal Golob Trio: Live at Jazz Cerkno

Sporadična serialka posnetkov nastopov na festivalu Jazz Cerkno je bogatejša za vnos mladega domačega čelista in kontrabasista Gala Goloba in njegovega tria s posebno opombo – gostom Markom Črnčecem na klavirju pri paru posnetkov. Ustroj ga piči po trikotniku folka širše lokalnosti, svetovljanskega jezika sodobnega jazzovskega izraza (z drobci elektronskih pritiklin) in obveznega (pa tudi ravno pravšnjega) odmerka improvizacije. Ta namiguje na kaj bolj kakofoničnega in hrupnega, a tokrat ni tako, saj odrska prezentacija Golobovih skladb zveni hudo uigrano, milo in mehko, na trenutke pa čisto rahlo, v zametkih odzvanja fragmente markantne zapuščine velikanov jugo folk jazza.

Darkside: Nothing

Dvojec Darkside – naveza markantnega zaznamovalca različnih zvedavih odvodov elektronike zadnjih dvajsetih let Nicolása Jaara in multiinstrumentalista predvsem v brenkarski vlogi Dava Harringtona – je v zadnjem desetletju poskrbel, da pajdašenje kitarskih rifov in elektronske podstati ni postalo zdrajsano dolgočasno. Z novo ploščo in rekrutacijo bobnarja Tlacaela Esparze je dvojec postal trojec, a s potezo je tudi muzika zasedbe Darkside postala nekaj precej, skoraj radikalno drugačnega.

Marie Davidson: City of Clowns

Da politična teorija lahko zveni privlačno, je s ploščo Entertainment! (1979) dokazal že Gang of Four. Kanadska pevka/producentka, ki je preboj doživela z izdajo Working Class Woman (razredna vprašanja so jo zanimala že leta 2018), gre na novem albumu še dlje. Odmevno teorijo kapitalizma nadzora harvardske profesorice Shoshane Zuboff in svoje lucidne opazke o življenju na spletu prevaja v seksapilno in razigrano, darkersko ukrojeno elektropop formo ter verze, polne močnih samoironičnih parol, ki bodo starejše poslušalce spomnili na Kraftwerk in Borghesio, rejversko generacijo pa morda na Miss Kittin in The Hackerja. Zasvojljivi retro plesni štikli za ljudi, ki nočejo biti le podatki v kupčijah megakorporacij.

Lifecutter: DELUGE

Domači jezdec brneče distorzije se po nedavnih neizprosnih udarcih zloveščega techna na novi plošči vrača v temačne stepe ambientalne muzike. Kjer mnogi pogrnejo z razvlečenim dromljanjem, medlim razvojem zračnih (dis)harmonij in splošno monotonostjo, Lifecutterju uspe poslušalca eno uro držati ob zvočnikih z izjemnim dramaturškim lokom ravno pravega doziranja, neposiljenih sprememb, pompoznega ritmičnega uletavanja, neprestanega prehajanja iz dramatičnega v mirnejše, iz mrakobnega že v bližino svetlobe in hitro nazaj … Predvsem pa mu uspe ustvariti neprekinjeno napetost, ki popusti samo z enim posnetkom približno na polovici. POVODENJ prihaja počasi, a nas potem temeljito odplakne.

Ichiko Aoba: Luminescent Creatures

Japonska mojstrica intimnih folkovskih napevov se po petletnem diskografskem zatišju – v tem času je sicer bila dejavna kot skladateljica filmske glasbe – vrača z novim albumom. To je že njena osma dolgometražna plošča, a dobršen del baze fenov jo pozna predvsem po prejšnji, prelomni mojstrovini Windswept Adan, na kateri je značilno minimalističen kantavtorski slog obogatila z zares razkošnimi aranžmaji, sanjavimi orkestracijami in teksturami terenskih posnetkov. Nova plošča, ki jo je menda navdihnila nadrealistična morska favna ob otočju Rjukju, zveni kot neposredno nadaljevanje prejšnje, kot njena sestrska izdaja. To je še ena eterična zbirka osebnoizpovednih meditacij, ki sicer ne doseže epske veličine predhodnice, a je zaradi pretanjenosti po svoje še bolj hipnotična.

ružno pače: RELAPS

Žan Pasarić (2001), na Balkanu izredno priljubljen mlad slovenski glasbenik, je s prvencem Hentai, Spid & Emo Pank! (2020), polnim eksplozivnih hitičev za mulce, zaprte doma, zaznamoval medkoronsko obdobje. Čez noč je postal pop punk idol! Sledilo je zatišje in marca 2023 izdaja spota za singel Sedam milijuna, ki je s klišejskimi motivi hedonizma in electro hop zvokom bolj spominjal na milenijska šminkerja iz skupine LMFAO kot na punkerje »ispod mosta« iz prvenca, kar so mu dali vedeti tudi nekateri feni. Dve leti kasneje imamo v ušesih nov album, ki pomeni nekakšno vrnitev k formi, le s še več pop prijemi in posameznimi elementi nu-metala.

Panda Bear: Sinister Grift

Noah Lennox na osmi plošči ponovno združuje moči s člani svojega legendarnega benda Animal Collective, a Sinister Grift ni zgolj nostalgičen reunion starih prijateljev. Panda Bear se ponovno dokaže kot mojster iskanja novih poti v znanih vzorcih, ki tokrat deluje kot naravno, izrazito beachboyevsko nadaljevanje projekta Reset (2022), pri katerem se je Lennox spajdašil z očakom neopsihedelije Petrom Kemberjem. Čeprav naslov albuma namiguje na nekaj mračnega, izdelek sije v toplih harmonijah, zimzelenih melodijah in sila ležernem, a vseeno nekoliko melanholičnem razpoloženju. To je verjetno najdostopnejša in nesporno ena od najboljših plošč v Lennoxovem obsežnem opusu, ki se kosa celo s presežki živalskega kolektiva, kot je Merriweather Post Pavillion (2009).

Liamere: Re-

Povratniški album Kaje Skrbinšek in Andija Koglota z novo zasedbo postreže z razširjeno vizijo elegantne downtempo/alt pop elektronike, ki sta jo snovala zadnjo dekado. Še vedno slišimo odmeve bristolskih triphoperjev in milenijskega radijskega downtempa (Goldpfrappov debi!), pa tudi Adelinih dramatičnih balad 007. A je muzika čutno noirovske narave zaradi prispevka benda dinamičnejša in bolj polna, pa tudi izvrstno sproducirana. Surferske kitare in otožne saks linije morda celo mežikajo Badalamentiju, nekateri komadi pa bi dejansko sodili na oder krčme Roundhouse iz Twin Peaksa. Derivativni? Malo že, a glasbeniki v igranje vlagajo dovolj osebnosti, pevkin žametni glas pa žari z dovolj patosa, da nas kupijo.

Baths: Gut

Baths je v preteklosti zastopal tisti kotiček kataloga kultne kalifornijske založbe Anticon, ki je štrlel stran od glavnine osvežilnega dotoka neodvisno neobremenjenega raperskega izraza. Sprva je vokale rezal in lepil v beatniško elektroniko, potem prestavil v plesnejše synthovske odvode (in konvencionalnejše vokalne rešitve). Na četrtem albumu sčiščeno in zvočno konkretno spet kombinira »živi« zvok (kitar in bobnov) s programiranim in sintetiziranim, za »organski šik« pa poskrbi angažiranje pravega godalnega kvarteta. Gut je popevkarski venček, začinjen z nekaj komadi za klubsko rabo, ki kombinira baladno-plesno-intenzivno, tudi v istem posnetku. Ne najbolj svež piš indie melodičnosti.

Senidah: Sen i Dah

Senidah se je v sedmih letih od silovitega preboja na sceno prelevila v absolutno velesilo regionalne glasbene industrije. To ni le pevka, to je institucija.

Tim Hecker: Shards

Daleč najprepričljivejša razsežnost znanstvenofantastične srhljivke Neskončni bazen (Brandon Cronenberg, 2023) je bila muzika, ki jo je podpisal mojster ambientalne glasbe Tim Hecker. Izbrane ostanke s studijskih seans, ki niso našli mesta v filmu, in še nekaj neizdanih del, ki jih je ustvaril za avstrijsko grozljivko Luzifer (Peter Brunner, 2021), je zdaj raztegnil v dramaturško premišljene aranžmaje, ki zvenijo še boljše (pa tudi izrazito bolj melodično in harmonično) kot uradni soundtrack. Čeprav je vsaka od sedmih kompozicij zgodba zase, je to celovit in koherenten izdelek, ki ne deluje zgolj kot zbirka »črepinj«, temveč kot polnopravni album z repom in glavo. Ne le da Heckerjeva filmska glasba vizualne komponente zares ne potrebuje, v tem primeru dejansko bolje deluje v osamljenem kontekstu.

Moses Yoofee Trio: MYT

Berlinski trojec trendovskega novojazzovskega izraza (v katerega sodi obvezna in kar zajetna merica r & b-jevske senzibilnosti) si je v zadnji petletki brez ihte, le z nastopi in eno malo ploščo zgradil zavidanja vreden fanbase. Tajming za prvenec je skoraj popoln, na njem pa strnjen povzetek preteklih praks. To je muziciranje nežnega, izjemno zračnega, nenasičenega pristopa in močno sčiščenega zvoka, ki ga lahko grobo umestimo na teren, za katerega pripravo je poskrbela atrakcija Badbadnotgood, potem ko je postala »pravi« jazzovski ustroj. Moses Yoofee Trio plete sanjavo in brez izrazitih vrhuncev v neprekinjenem gruvu fino zamaknjenih, a že skoraj vljudnih ritmov. Brezhibno in klinično snažno.

Sharon Van Etten: Sharon Van Etten & The Attachment Theory

Ko muzičarji dosežejo plato uspešnih, od njih ne pričakujemo več inovativnosti, posebej pri eminencah, kakršna je Sharon Van Etten, katere markantni glas povezujemo s poslednjo zlato indie dobo. Mašina teče, plate se tiskajo, vstopnice prodajajo. Toda rutina ubija! Njen sedmi album z novim bendom v iskanju novih izzivov in izrazov izstopa iz familiarnih alt rock/baladnih indie tirnic. Komade z zaznavno retro patino prevevajo himničnost, glamuroznost, seksapilna hladnost, tipična za novovalovske zvoke New Yorka ob koncu sedemdesetih let. Razveseljivo pa tudi njen glas dobiva nove neslutene oblike. Poznavalcem izvornega materiala plošča najbrž ne bo odpihnila možganov, bo pa zadovoljila dosedanje fene.

Mogwai: The Bad Fire

Ni jih veliko, ki se v pogonu z visokimi obrati že 30 let uspešno upirajo in izogibajo zlizanosti, klišejskosti in splošni utrujenosti oznake »postrock«. Mogwai, skupina škotskih herojev, sodi v peščico ustrojev, ki so navdušili že v drugi polovici devetdesetih let in se do danes sicer držijo svoje špure, ne spreminjajo veliko in nikoli ne izvedejo resnega slogovnega preobrata ali posega, pa vendarle nekako ves čas ostajajo nad gladino – sveži, privlačni, domiselni in občasno duhoviti (sploh z naslovi posnetkov in albumov).

Park Jiha: All Living Things

Četrti album korejske skladateljice in multiinstrumentalistke, ki z različnimi tradicionalnimi in drugimi instrumenti ter elektroniko ustvarja izrazito evokativne skladbe, lahko umestimo v tradicijo spiritualno obarvane ambientalne glasbe. Toda obenem vključuje številne predvidljive, elegantno zapakirane skladbe, ki s skoraj klišejsko lepoto tu in tam spominjajo na fiktivni hollywoodski soundtrack za dogajanje na Daljnem vzhodu. Kot nekakšna budistična meditacija o cikličnosti življenja plošča utrjuje njen položaj samosvoje ambasadorke ambienta »četrtega sveta«, ki marsikaj dolguje Hassllu, Brouk, Glassu in Laraajiju. A pogrešamo tisto izrazno ostrino in nekonvencionalnost, značilno za predhodnike.

Horsegirl: Phonetics On and On

Kdo je rekel, da kitarska indie muzika nima več haska? Chicaška trojka Horsegirl na svojem drugem albumu vse dvomljivke in skeptike odpihne … No, bolj suvereno zaziblje in zbudi iz naveličane zmote. Phonetics On and On nas hitro prepriča, da »manj je navadno več«, »preprostost pogosto preprosto deluje« in »prostodušna zadržanost hitro zbliža in stke nekakšno intimno vez s poslušalstvom« niso samo brezvezne floskule. Minimalizem rahlo razštelanega brenkanja, nepompozni udarci bobnov in nenapihnjene melodije večglasnega petja ustvarjajo tisti občutek pristne »naredi-sama« muzike, a s ključno opombo, da je produkcijo podpisala Cate Le Bon. Privlačnost zmernega.

Drake & PARTYNEXTDOOR: $ome $exy $ongs 4 U

Po bolečem porazu v najbolj razvpiti raperski zdrahi 21. stoletja doslej, ki ga je Kendrick Lamar še dodatno zacementiral na nedavnem nastopu na športnem spektaklu Super Bowl, bi si moral Drake za nov album, če bi si z njim želel povrniti vsaj malo ugleda, vzeti čas. A očitno je želel fenom čim prej dokazati, da ga Lamar ni popolnoma razorožil, zato je odvihral v studio, tam se mu je pridružil dolgoletni pajdaš PARTYNEXTDOOR, tandem pa je posnel eno od daleč najslabših plošč v nazadujočem opusu kanadskega slavčka, kar je po svoje pravi dosežek. Na tem podpovprečnem skrpucalu, ki traja celo večnost, je pozornosti vrednega gradiva zgolj za petnajstminutno malo ploščo, preostanek je natrpan z napol kuhanimi jeremijadami, v katerih protagonist zveni, kot bi zaspal za volanom.

Oklou: choke enough

Oznaka muzika za ozadje oziroma razpoloženjska glasba implicira neko funkcionalnost, umetniško kompromitiranost in podrejanje diktaturi algoritmov. Po drugi strani imamo danes muzičarje, katerih kariera temelji prav na ustvarjanju take nevsiljive glasbe, ki jo povezujemo s trendi s preloma tisočletja, liminalnimi mentalnimi prostori in občutkom blaženosti zaradi različnih zdravil na recept ali brez njega. Spletni diskurzi med drugim vključujejo razprave o njihovi terapevtskosti, predvsem zaradi konsistentne atmosfere in omejenega nabora razmeroma pozitivnih čustev, ki jih spodbujajo.

Biig Piigg: 11:11

Če po naključju občutite pomanjkanje novega sladkobnega popa z ASMR-jevsko šepetajočimi vokali in sta bili zadnji plošči Billie Eilish za vaš okus pretirano baladni in cmeravi, dajte priložnost studijskemu prvencu irske indie pop glasbenice Biig Piig. Njen krhki glas je resnično kot balzam za ušesa, pevka je tudi izjemno nadarjena za skladanje nalezljivo spevnih refrenov, zadeva pa se, žal, zatakne pri produkciji. Ta zveni dokaj generično (pri plesno usmerjenih komadih, ki prevladujejo na prvi polovici albuma, deluje kot zvočna kulisa v trgovinah, kakršna je H & M), na trenutke celo ceneno (čeprav je pravo vojsko producentov financirala založba velikanka), vselej pa nekoliko za časom (avtorici očitno ni nihče namignil, da je zbujanje nostalgije po osemdesetih letih že iz mode).

Benjamin Booker: LOWER

Mimo je čas retro bluzovsko-garažno-r’n’b-jevskih napevov z južnjaškim melosom debija Witness (2017). Neworleanški kantavtor, ki ga je oblikovalo odraščanje na robu med verskimi fanatiki, je zadnja leta opazoval goreči svet in izkušnjo filtriral v apokaliptični pop izraz, ki dreza v popek ameriške družbe. LOWER se suka okoli sistemskega rasizma, alkoholizma, nasploh Dežele svobodnih, ki kot Saturn požira svoje sinove. Skoraj prosojen, šepetajoč glas, distorzirani riffi, boom bap beati, lo-fi patina, hrup in soul melodije sestavljajo nenavadno frišen stilistični kolaž – kot bi Frank Ocean ali Yves Tumor posnel plato na podlagi atmosferičnih političnih dokujev Adama Curtisa. Can’t Get You Out of My Head! Dejansko.