Pa Salieu: Afrikan Alien

Razvpiti raper gambijskih korenin Pa Salieu, eden najmočnejših glasov britanskega podzemlja, je po 33-mesečni zaporni kazni, ki jo je odslužil zaradi vpletenosti v množični spopad pred nočnim klubom, odvihral naravnost v studio in posnel drugi mikstejp Afrikan Alien. Ta dokaj skromna, manj kot polurna zbirka komadov, ki jih je napisal za rešetkami, je veliko bolj introspektivna, spevna in ležerna kot brezkompromisni prvenec Send Them to Coventry (2020), saj avtor tokrat pogosteje posega po milejših in melodičnejših instrumentalih, pogosto v slogu amapiana. Čeprav surovo eksplozivnost, ki je zaznamovala njegova zgodnja dela, občasno pogrešamo, izdaja jasno opominja na dejstvo, da je avtorjeva odsotnost na britanski rap sceni ustvarila vrzel, ki jo resnično lahko zapolni le on.

IDEM: CIAO

Zagrebški multitalent Antun Aleksa (Porto Morto, JeboToN, Trophy Jump), muzičar z izostrenim občutkom za zanosne pop melodije, je s spalničnim lo-fi projektom IDEM iznašel zmagovalni recept – nostalgično obarvano mutacijo pop punka, power popa in college rocka, ki z nalezljivimi zapomnljivimi refreni nagovarja generacijo X, milenijce in zoomerje. Predstavljajte si sodobno balkansko varianto jebivetrskih muzik, ki so zaznamovale najstniške komedije s preloma tisočletja à la Ameriška pita, nekje med Blink 182, Smash Mouthom in Zablujeno generacijo. Kar zveni osladno in trashy na papirju, se na odru, potrjeno, izkaže za vse prej kot to. Drugi album prinaša kopico ultra spevnih, do radia prijaznih hitičev za množične singalonge in stagediving.

Bibio: PHANTOM BRICKWORKS (LP II)

Stephen Wilkinsons se po petletnem zatišju vrača s ploščo, ki je neposredno nadaljevanje albuma, s katerim se je producent, sicer znan predvsem po psihedelični folktronici, leta 2017 uspešno preizkusil v ambientalnem minimalizmu in elektroakustičnih improvizacijah. Bibio s ploščo vztraja pri konceptu uglasbitve spominov, prebivajočih v razpadajočih zgradbah in ruševinah, ki jih je obiskoval v času snemanja plošče, tam pa je ustvarjal tudi terenske posnetke, s katerimi je obogatil teksture teh eteričnih, sila melanholičnih skladb. Wilkinsons skuša v poslušalcu zbuditi občutek tavanja po zapuščenih prostorih, kjer, kot pravi, »odmevajo duhovi preteklosti«, kar se zdi na papirju dokaj neoprijemljiva zasnova, a pravzaprav učinkuje ravno tako, kot si jo je avtor zamislil.

Aphex Twin: Music From The Merch Desk (2016–2023)

Novoletno darilo je prišlo zgodaj! Richard D. James je v svojem slogu nenapovedano postregel z zajetnim presenečenjem – zbirko nič manj kot 38 posnetkov. Ti sicer niso nič novega, a so bili do zdaj precej želena in težko dostopna roba, ki še ni našla poti do svetovnega spleta. Naslov pove vse: gre za muziko, ki se je v obliki nizkonakladnih vinilk zadnja leta pridno in hitro (raz)prodajala na Aphex Twinovih nastopih. Če na njih niste nemudoma tekli v vrsto pred prodajno stojnico, da bi si zagotovili katero od teh plošč, vedite, da se zdaj prodajajo na spletu za resne denarje.

Tarta Relena: És pregunta

Zunajserijski katalonski vokalni duo na drugi plošči kontemplira usodo ter razmerje med preteklostjo in sedanjostjo. Kot posvetilo tisočletnim vokalnim praksam Mediterana in srednjeveškim liturgičnim glasbam s sodobnimi prijemi album ostaja na pol poti med Hildegardo in Björk. Tradicija tu ni obravnavana kot muzejska kurioziteta za nišne folklorne festivale, temveč kot nekaj živega, fluidnega, za sodobno uho neubranljivo privlačnega. Vrtoglava, hipnotično prepletajoča se dvoglasja, ki jih dopolnjujejo spretno umeščene sintetične zvočne barve, bežni ritmični elementi in terenski posnetki, vas zadenejo s svojo nepopisno lepoto. Tarta Relena v univerzalnem jeziku človeškega petja nagovarja naše kolektivno nezavedno.

Čao Portorož: Design

Siromašenje članskega zastopstva ljubljanskemu ustroju Čao Portorož ne dela nobene škode. Prej četverec, zdaj trojec namreč zveni bolj kompaktno kot kadarkoli doslej. Rock raznih prefiksov (indie-post-synth-alter) piči ubrano in uigrano, sčiščeno, jasno strukturirano in praktično preprosto. Kitarske in vokalne melodije so prepletene tako, da je prostora več kot dovolj za vse, besedila so naivne, sporadično našpikane repeticije, ničesar ni preveč in nič ni odveč. Slog, ki na trenutke prikliče spomine na večne melodije jugo rocka kakšne EKV, in produkcija, ki z elektrosynthovskimi pritiklinami iz omare privleče še drugo ključno poglavje iz rajnke domovine, synth pop. Več kot jugonostalgija.

Funk of Terror: Insect Politics EP

Funk of Terror, tandem producentov Saša Podobnika in Petra Žargija, ki sicer deluje tudi kot skladatelj gledališke glasbe, je nase prvič opozoril že pred slabim desetletjem z nastopom na festivalu Tresk in objavo peščice izvrstnih demo posnetkov. Ti so v času dvojčevega dolgoletnega zatišja z medmrežja, žal, skrivnostno izginili, malo ploščo Insect Politics pa avtorja predstavljata kot prvenec – verjetno tudi zato, ker jo zaznamuje slogovni zasuk v popolnoma ambientalno smer. To je zbirka štirih hipnotičnih skladb, mojstrsko sproduciranih zvočnih kolažev, v katerih poleg repeticije toplih synthovskih akordov ključno vlogo odigrajo terenski posnetki, filozofsko sporočilnost plošče pa avtorja v enigmatični maniri podkrepita z navedki iz filmov, kot je Cronenbergova znanstvenofantastična grozljivka Muha (1986).

Dacho: Indeks

Prvenec Daria Nožića Serinija, izdan dva tedna po debiju kolega Tunje, na nekaj mestih v spomin prikliče pisatelja Jepa Gambardello iz Sorrentinovega filma Velika lepota (2013); mož se v zrelih letih distancira od rimskega hedonizma in se prepusti reminiscencam na pravo ljubezen, ki jo je užil enkrat in nikoli več. Tudi Dacho se deloma odpoveduje personi žurerske beštije in v ospredje postavlja subjekt, ki brska po spominu in nekaj išče, morda sledi doživetij, nanj delujočih podobno »k prvi acid«. Senzualni singel Anglosax, ena najlepših domačih skladb leta 2024, kar kliče k večkratnemu zaporednemu poslušanju, saj mojstrsko ujame niansirano melanholijo, ki jo sproža hrepenenje po ponovitvi neponovljivega.

Luka Prinčič: DRAGXFUNK

Frišna izdaja veterana elektronske scene, znanega tudi kot Crucial Pink in Prince Lucija, je posvečena skupnosti, iz katere Prinčič izhaja in se iz nje napaja. Komadi so zrasli iz izvirnega materiala ene od aktualnih tehnoburlesk ljubljanskega kolektiva transspolnih entitet The Feminalz, katerega članice in člani tudi doprinašajo k muziki s svojimi žmohtnimi, poltenimi verzi, med drugim o lubrikantih, kurcih z različnimi imeni in še marsičem. DRAGXFUNK je ultra kvirovska, praznična, s pikantnim jezikom prepredena transžanrska fankijada, ki evforično vokalno elektroniko s preloma tisočletja in britansko tradicijo housa, breakbeata, electra in IDM-a kanalizira v razposajene klubske štikelce in spogledljive elektro šlagerje.

Smino: Maybe in Nirvana

Smino, pevski kameleon iz St. Louisa, ki vselej ležerno krmari med ducatom različnih glasov, je predlani podpisal enega od daleč najboljših albumov tistega leta, zdaj pa je iznenada izdal še ploščo presenečenja. Ta je precej manj ambiciozna kot njena predhodnica in ji (kljub peščici odličnih singlov) kot celota ne seže niti do kolen, zato jo je verjetno namerno izdal v času, ko je glasbenomedijska krajina osredotočena na preglede leta. A čeprav daje album vtis zbirke ostankov iz preteklih studijskih seans, je to vseeno ena od bolj izstopajočih raperskih in neosoulovskih izdaj letošnje bere, saj je Smino v edinstvenem melodičnem rapanju enostavno briljanten tudi takrat, ko ne da vsega od sebe.

Ingver in Gverilke: Pekoče v milini

Ena ključnih poant prvenca pevskega tria, katerega samosvoja vokalna glasba (z občasno spremljavo) je preplet sestrskega duha italijanskih sezonskih delavk mondin, riot grrrl nekonformizma, kabarejskega ludizma in nesmrtne narodnoosvobodilne pesmi, je jasna – 21. stoletje je pozabilo na transformativno politično moč skupnega petja, ki ubija strah v srcih, blaži osamljenost in je sredstvo za manifestacijo utopičnih prihodnosti. Iskriva večglasja Gverilk prečijo stoletja, njihova socialno ozaveščena, avtorska in podedovana lirika pa v uličnih himnah reflektira izkušnje prezrte »amorfne gmote«. Hudomušen, konfrontacijski, na papirju anahronističen, zaradi stanja družbe pa še preveč aktualen vokalni punk.

Tunja: Kolajna

Najzanimivejši so ustvarjalci, ki ne hlepijo po zunanji afirmaciji, stanovskem trepljanju po ramenih in državnih odlikovanjih, z neizstopajočo pojavnostjo pa ne kažejo ambicij po večnosti. V domačem raperskem panteonu bi težko našli posameznika oziroma lik, ki to bolje pooseblja kot Tunja, najskrivnostnejši član tria Matter, prizemljeni vesoljec, antibahač, dobrodušni kriminalec, kamniški flâneur in kralj absurdnega besedotvorja.

Juice WRLD: The Party Never Ends

Juice WRLD glasbo še naprej vztrajno izdaja tudi pet let po tragični smrti. Album z nespoštljivo ironičnim naslovom The Party Never Ends je že njegov tretji postumni dolgometražec – za življenja je izdal zgolj dva –, založniki pa vse bolj delujejo kot roparji grobov. Zdi se, da praskajo po dnu diskov s skicami in demo posnetki, ki jih avtor verjetno ne bi nikoli izdal, saj ne sežejo niti do gležnjev muziki, ki jo je ustvarjal na vrhuncu moči, a pokojni raper je zanje očitno še vedno molzna krava, iz katere lahko iztisnejo še nekaj novčičev, četudi s tem očrnijo njegovo zapuščino. To je absurdna izdaja, od uvoda do epiloga natrpana s podpovprečnimi verzi gostujočih zvezdnikov, ob katerih se protagonist verjetno obrača v grobu.

Djrum: Meaning’s Edge EP

Britanski vinilometalec Djrum si je z nepredvidljivimi produkcijami epskih dolžin in tudi z ne ravno konvencionalnim lotevanjem didžejanja (med nastopi pogosto menja tempo, preskakuje med žanri ...) v zadnjih letih izboril posebno mesto v srcih svetovnega rejvarstva. S prvo založniško potezo po petih letih utrjuje in sčiščuje glavne značilnosti svojega sloga: radikalno in trdo ritmičnost, pri kateri bobni nepotrpežljivo kraljujejo v ospredju in vodijo ples neprestane igre referenc na tradicije techna, dubstepa, IDM-a, jungla, ambienta ... Skratka, izrazito britanska klubska muzika, ki hudo presega vlogo funkcionalnih didžejevskih orodij. Prvič tudi z začimbo Djrumovega igranja na flavte.

Father John Misty: Mahashmashana

John Tillman, nekoč bobnar zasedbe Fleet Foxes, danes pa eden najbolj nabritih kantavtorjev z ameriške indie scene, se vrača s ploščo Mahashmashana, ki je v številnih pogledih njegov magnum opus. Album po svoje zveni kot kulminacija najbolj bleščečih poglavij avtorjevega bogatega opusa, ki poleg plošč, izdanih pod psevdonimom Father John Misty, obsega še sedem albumov, ki jih je izdal pod svojim imenom. Njegova satirična, cinična, a vselej iskrena besedila, polna črnega humorja, so na dobršnem delu plošče obdana z razkošnimi orkestracijami, zimzelenimi melodijami in estetiko vintidž popa sedemdesetih let, ki tokrat zveni zares pristno in prefinjeno. Se je pa avtor ustrelil v koleno z zares čudovito, epsko in srce parajočo uverturo, nespornim vrhuncem albuma, ki letvico postavi malce previsoko.

Nicolás Jaar: Piedras 1 & 2

Aprila letos je Nicolás Jaar v intervjuju za tednik Mladina obsežen večletni projekt Archivos de Radio Piedras opisal takole: »Gre za tri ure in pol dolgo fiktivno radijsko igro, ki se dogaja v Čilu v bližnji prihodnosti. V njej je veliko skladb, ki so najbližje popu od vseh mojih del doslej. Glasbo nasploh vidim kot zares ploden teren za prenašanje političnih sporočil, a pri tem projektu vse odpojem v španščini, sporočila so bolj relevantna za Čile ...« Toda pojdimo še malce dlje v preteklost. Jaar je leta 2020 napisal naročniško skladbo Piedras za koncert v Muzeju spomina in človekovih pravic v Santiagu. Iz tega nastavka je potem nastala omenjena radijska igra, ki v fragmentirani tehniki nametavanja radijskih vložkov, terenskih posnetkov, konkretnih zvokov in glasbenih kosov sledi fiktivni zgodbi in skoznjo reflektira čilsko kolonialno zgodovino in specifično Pinochetovo diktaturo, v podrobnostih pa temo analogno razširja tudi v prostor okradene, ukradene in etničnemu čiščenju izpostavljene Palestine. Njen izključno glasbeni izvleček in hkrati sklepno poglavje celotne pobude je zdaj postal dvojni album Piedras 1 & 2.

Jeff Parker ETA IVtet: The Way Out of Easy

Sedem let prakse da brezhibne rezultate. Toliko časa je trajala vsakotedenska rezidenca improvizatorskih nastopov kvarteta ETA v miniaturnem losangeleškem klubu. Dolgotrajnost pomeni, da se ekipa res dobro pozna. Še pomembneje je, da se pozorno posluša. Tako kot njen prvenec je tudi nadaljevanje intimen dialog (štirigovor!) repetitivno potrpežljivega, a nenehnega (melodičnega) razvoja, v katerem ima uradni vodja, kitarist izjemnih referenc Jeff Parker, povsem enakopravno vlogo. The Way Out of Easy je visokokakovostno posnet venček štirih izjemno dolgih posnetkov, pri katerih je vodilo zmernost, finta pa ni v nameri, ampak v samem procesu. Z edinstvenim občutkom, brez ega.

Warrego Valles: TURBO

Protagonistki domačega kvirovskega undergrounda predstavljata tretji dolgometražni album. Gre za njuno prvo izdajo po skoraj petletnem diskografskem zatišju, značilno kaotičen zvok klubskih dekonstrukcij, ki sta ga vzpostavili na prvencu Botox (2018) in izpopolnili na plošči Save As (2019), pa sta v tem času obrnili na glavo, ga ukrotili in ukalupili v oprijemljivejše vzorce ter ga oplemenitili s sintetično bubblegum bass in hyperpop estetiko, ki se lepo ujema s to eklektično, hipereenergično mešanico (post)klubskih zvokov. Album najbolje deluje v trenutkih, ko neprizanesljivo razbija s hitrostnim happy hardcore štancanjem in pompoznim stadionskim trapom, malo manj pa, ko se avtorici v ironični maniri spogledujeta z elementi balkanskega turbofolka.

Michael Kiwanuka: Small Changes

Če ni pokvarjeno, ne popravljaj. Londonski kantavtor se na novi plati, prvi po petih letih, v ustaljeni navezi ponovno pajdaši s producentskima kompanjonoma Danger Mousom in Inflojem. Rezultat je predvidljiv, pa vendar nekoliko drugačen od preteklih studijskih druženj – v celoti je povsem zadržano nežen, nevsiljiv, intimen in že skoraj meditativno sedativen. Spremljava je še zmeraj retro-filmično-soulovska, a tokrat je orkestralna podpora postavljena precej v ozadje, prav tako zborčki spremljevalnih vokalov. Na albumu Small Changes so spremembe res pincetno majhne, tako rekoč vsi posnetki so si po (ne)intenzivnosti na las podobni, mehka ravnica pa je obdelana v pravi picajzlasti perfekcionizem.

Kendrick Lamar: GNX

Leto 2024 je po kitajskem koledarju leto zmaja, v glasbeni industriji pa je to nedvomno leto Kendricka Lamarja, saj si je v raperski igri prestolov letos suvereno izboril vrhovni položaj, zdaj pa ga je še dodatno zacementiral z albumom presenečenja. Ravno, ko se je polegel prah, ki ga je dvignil najrazvpitejši raperski beef 21. stoletja, Lamarjeva pravda z Drakom, je ustanova Recording Academy, podeljevalka grammyjev, objavila seznam letošnjih nominirancev. Not Like Us, Lamarjev odločilni udarec v tem sporu, je za nagrado nominiran v kar petih kategorijah, tudi za komad leta, kar je javnost prepoznala kot institucionalni blagoslov Kendrickove krone, s katerim je bil Drake še uradno odstavljen. Sočasno je bil Lamar izbran za nastop na športnem spektaklu Super Bowl, kar je čast, ki navadno pripade najbolj priljubljenemu izvajalcu leta, torej si je raper položaj izboril, čeprav letos sploh ni izdal albuma. No, vse do petka, ko nas je kot strela z jasnega doletel album GNX.

Chat Pile: Cool World

Leto 2024 je bilo solidno leto za noise rock in sorodne kitarske pritikline. Po labodjem spevu zasedbe Big Black in povratniški plati skupine The Jesus Lizard nam oklahomski eksistencialisti, ki ljubijo ostro ruženje in besedila o koncu sveta, dostavljajo še en zadovoljiv paket hrupa. Sarkastični naslov druge plošče, osrediščene okoli atonalnih melodij, glomaznih sludgerskih rifov, bobnanja s pezo, mikrofonije, rezkega hardcorovskega tuljenja in poetičnih deklamacij, je seveda hecna prispodoba za trenutni apokaliptični zeitgeist. A ne gre le za pogubni desant na vaše bobniče ali optimistično naravo. V izrazno močne komade se na trenutke prikradejo celo pogojno funky akordi in grungerski vokali s cobainovskim seksapilom.

Vsemag: Desetina resnice

Vsemag Ožbej Rakovec je v času, ko se je svet nehal vrteti, podpisal tri albume abstraktne elektronike, vrhunec uvodnega poglavja njegove poti pa je bila plošča Rohnen, na kateri je s semplanjem (in maličenjem) zaprašenih posnetkov vintidž muzike (v slogu The Caretakerja) »raziskoval travmatične posledice izgube bližnjega«. Zdaj je projekt razširil v bend, ki je družinska naveza, saj s protagonistom igrata oče Uroš in brat Jakob, to pa da plošči, ki je že tako izredno topla, spokojna in intimna, še dodatno globino. Avtorjeve ambientalne korenine so še vedno prisotne, a žanrsko paleto je razširil v mešanico lo-fi slacker rocka, slowcora in dream popa, ki se zares lepo poda k njegovemu zasanjanemu vokalu. Odličen album, ki na trenutke deluje kot močno uspavalo, vendar nas večkrat prebudi z melanholičnimi večglasnimi napevi, s katerimi zadene naravnost v srce.

Primal Scream: Come Ahead

Škotski dinozaver Primal Scream je žebljico na glavico zadel leta 1991 s tretjim albumom Screamadelica, na katerem je nadvse učinkovito premešal indie rock z danceom in psihedelijo. Milijone let in nešteto plošč kasneje pa se še drugič v zadnjem desetletju peča s producentom Davidom Holmesom (najpompoznejša referenca: glasba za filmsko trilogijo Oceanovih …), kar ima številne močne in želene učinke. Come Ahead je tako pretežno plesen, nadstandardno nafunkiran in nasouliran, orkestralno na debelo in bogato aranžiran, spoliran, a ne sterilen, dokaj vitalen in gibko zaokrožen izdelek, ki ga tek na dolge proge nazadnje le nekoliko utrudi. Ne ravno v top formi, a tudi ne še izumrl!

Linkin Park: From Zero

Pevka Emily Armstrong je te dni v precej nehvaležnem položaju: ob ponovni združitvi zasedbe Linkin Park, najpopularnejšega izvajalca nu-metala, je stopila v čevlje Chesterja Benningtona, pred sedmimi leti tragično preminulega frontmana skupine in enega najbolj ikoničnih rock vokalistov svojega časa. Nanjo se je takoj po napovedi izida albuma (in osvežitve zasedbe) vsul plaz zgražanja.

Two Shell: Two Shell

Člana skupine Daft Punk sta postala robota šele po incidentu v studiu leta 1999, anonimni londonski duo pa je breztelesna in brezobrazna entiteta že od spočetja. V tradiciji provokatorjev iz skupine The KFL stavita na piarovske potegavščine, kriptično komunikacijo in predane fene, ki kupijo celo gole kamne. Po seriji prodornih EP-jev (posebej Home) igrive plesne elektronike, ki raste iz gejmerske vizije (hyper)popovske basovske glasbe, servirata ultrasintetično zveneči prvenec, preplet postinternetne evforije in melanholije s pocukrano melodiko in množico kiborških vokalov, ki dajejo vtis soundtracka za življenje v navidezni resničnosti. Parodija na uspeh superdvojcev Bicep in Overmono, ki je postala preveč rentabilna, da ju industrija ne bi kooptirala.

Lelee: Mora malo u crveno

Z besedili v slovenščini, makedonščini in srbohrvaščini melodični strunarski trio inide rocka ne zganja pretirane jugonostalgije. Lelee z drugim albumom sicer ravna slogovno retro, a je v svojem izrazu hkrati raje sodobno vitalen. Pri čemer ni zanemarljivo, da je bil album Mora malo u crveno posnet v enem šusu v živo. Prav odločitev za tovrsten postopek daje ploščku poseben žar in čar, obvezen močan odmerek pa ponovno zagotovi preplet vokalov Jelene Rusjan in Damjana Manevskega. Zasedba sicer najbolj prepriča v delih, kjer se le odlepi in oddalji od železno neuničljive paradigme rock ’n’ rolla in »garažne kitarske muzike«, z vrhuncem (in zavojem v folk rock) v posnetku Nestaješ. Lahkotno, a ne brez teže.

PTČ: BOMO BOMO

Levopolni ljubljanski raperski duo je čuden tič. Ima vizijo, karizmo, avtorski žmoht in tudi svoj zvok. A ga rajca neka infantilna provokativnost, ki tu in tam deluje poceni. Ob debiju sta bila fanta še mulca, zdaj je težje, kljub solidnemu vtisu druge plošče, ki se ponovno kiti z nadpovprečno domiselnimi beati (sicer manj eksperimentalnimi kot na prvencu), preslišati vse vprašljive lirične trenutke. Razigrane rime v toku zavesti (pogosto v obliki nesmiselnih verig asociacij) precej nihajo po kakovosti. Ponekod so slišati kot možganski prdci pohotnega 13-letnika, drugod kot dnevniški zapisi s poetičnim uvidom v življenje med ljubljanskimi scensterji, ki s sočnostjo dejansko zbudijo zanimanje. Manjka konsistenca.

Tyler The Creator: CHROMAKOPIA

Odločitev Tylerja The Creatorja, da osmi album izda v ponedeljek zgodaj zjutraj in s tem grobo prekrši eno od božjih zapovedi industrije, po kateri tako rekoč vsi dolgometražci pri založbah velikankah izhajajo ob petkih, ni imela nikakršnih negativnih učinkov na glavno merilo uspešnosti – prodajo. Vse kaže, da bo CHROMAKOPIA njegov komercialno najuspešnejši album doslej, saj je ekspresno osvojil vrhove referenčnih lestvic. Tokrat je na primer prvič na vrhu britanske lestvice. Posebno sosledje dogodkov pa je spodbudila novica, da je kalifornijski raper z vrha Spotifyeve lestvice takoj po izdaji albuma izrinil Taylor Swift, ki je tam kraljevala večino letošnjega leta. Swiftieji niso ostali brezbrižni in so ga začeli obtoževati zaradi vulgarnega besedičenja v preteklosti, Tyler pa je na promocijskem nastopu odgovoril, da »se rasistične riti Swiftiejev jezijo name zaradi starih besedil ...«

Mount Eerie: Night Palace

Kantavtor Phil Elverum se vrača z novim poglavjem čislanega projekta Mount Eerie, s katerim je konec prejšnjega desetletja nanizal tri zares pretresljive in surovo intimne plošče, ki jih je posnel v času žalovanja za ženo. Novo ploščo Night Palace v primerjavi s skorajda zadušljivo otožno naravo omenjenih albumov zaznamuje izrazito bolj optimistično, sicer še vedno sila melanholično razpoloženje, a gonilna sila tega zasuka je Elverumovo spoznanje, da življenje teče naprej. Skorajda shizofreno eklektična plošča po svoje zveni kot sprehod po vseh slogih, ki se jih je lo-fi posebnež dotaknil na pestri, skoraj tridesetletni ustvarjalni poti, v največjem obsegu pa avtor obudi zvok tople distorzije s prelomnega albuma The Glow Pt. 2, ki ga je leta 2001 izdal pod psevdonimom The Microphones.

Freddie Gibbs: You Only Die 1nce

Ulični kronist in pripovedovalec, ki se uvršča v klasično bahaško linijo ameriške raperske scene, je v zadnjem desetletju večkrat zadel v polno s sodelovanji z največjima ikonama naše dobe, Madlibom in Alchemistom. Tokrat samozavestno samovšečne zgodbe niza brez njiju, vendar s celo četico drugih producentov (in popolnoma brez gostujočih vokalistov!) ter z ohlapnim konceptom dialoga – notranjega boja s hudičem. A klišejem razpečevanja drog in raznih gangsterizmov navkljub Gibbs izstopa. Izstopa zaradi izjemnega glasu in edinstvenega flowa, ki pljuva in prede, je počasen in hiter ... skratka spreten in fleksibilen. Izstopa, ker ni enoličen in zna dodati ironijo. Umreš samo 1krat, toda Freddie je še popolnoma agilen.