Ela Minus: DÍA

Vokalna poptronika, ki izhaja iz naredi sam praks spalnične produkcije in ki generično pop pesmopisje nadomešča z bolj »kantavtorskimi« strategijami, po uspehih Kelly Lee Owens, Yaeji in sorodnih izvajalk dobiva še eno pomembno protagonistko. Druga plošča prodorne kolumbijske pevke/producentke zadene všečno ravnovesje med hedonizmom in introspekcijo, poživljajočimi in melanholičnimi stadionskimi petardami, hitro zapomnljivimi refreni in naprednejšimi produkcijskimi postopki. Žar njene iskrive muzike spominja na prominentne melodije in seksi vokale, značilne za pred- in porecesijska leta, ko smo plesali na indietronico, electroclash in sorodne plesne muzike. Karizmatična in spevna avtorska elektronika brez pretenzij.

Dean Blunt: lucre

Izid nove kratkometražne plošče svojeglavca iz Hackneyja je bil značilen in predvidljiv v svoji nepredvidljivosti – album se je nenapovedano pojavil izključno na YouTubu. Pet ali šest posnetkov, drug za drugim v enem kosu in brez naslovov. lucre je (ponovno) ne do konca sproducirana »demo« lepljenka sanjavega folk rocka, vendar s ključno novostjo, zaradi katere vse skupaj zveni popolnoma drugače. Za vokale ne poskrbi Blunt sam, niti jih ne prispeva ena od njegovih dosedanjih sodelavk, ampak danski pevec Elias Rønnenfelt. Njegov slog, barva glasu in interpretacija zahtevajo nekaj krogov privajanja, težko pa se je znebiti občutka, da bi raje poslušali glavno zvezdo ali preprosto instrumentalne posnetke.

Central Cee: Can’t Rush Greatness

Čeprav je Can’t Rush Greatness šele prva dolgometražna plošča britanskega pop rap zvezdnika Centrala Ceeja, se je njegov monotoni slog repanja izpel že davno pred njenim izidom. Da je avtor tako imenovani one trick pony, je v zadnjih letih dokazal s pozornost zbujajočimi singli, s katerimi se je v mainstreamu vzpostavil kot glavni ambasador britanskega drilla, na mlačnem prvencu pa jih je zgolj zbral na kup ter preostanek plošče zakrpal z večidel odvečnim in vselej sila repetitivnim polnilom. Tega je sicer nekoliko obogatil z gostujočimi verzi moštva britanskih in ameriških rap velikanov, a tem ne uspe zakamuflirati enoličnosti Ceejevih flowov, odsotnosti prave substance v njegovih besedilih in utrujajoče generičnosti beatov, ki začnejo zveneti postano že pred iztekom prve tretjine plošče.

fka twigs: EUSEXUA

Imamo prvi letošnji album, ki ne skriva želje po tem, da bi postal naslednji Brat, fenomen, ki presega okvire popularne kulture, monopolizira spletne diskurze, z agresivnimi piarovskimi postopki gradi kult in med feni spodbuja toksično obsesijo. Po albumih, ki so jih izdale Beyoncé, Dua Lipa in Charli XCX, je to še ena pop izdaja, utemeljena na dediščini plesne glasbe. Tretja plošča britanske avantpop pevke, plesalke in igralke, ki se je proslavila z minimalističnimi, ekstremno čutnimi komadi, prepredenimi z omamnimi šepetajočimi vokali, izpolnjuje vsa merila za pop blockbuster – erotična zunajzemeljska persona, privlačen koncept, enigmatično ime in impresivna zvočna podoba (poleg glavnega producenta Korelessa jo podpisujejo številni drugi sodelavci). Gre za svojstven hommage Madonnini klasiki Ray of Light (1998) in Björkini mojstrovini Homogenic (1997), baročno vizijo pop elektronike, ki velikopotezno jemlje od techna, trancea, klubske glasbe in onstran.

Angel Olsen: Cosmic Waves Vol. 1

Ena od vodilnih predstavnic indie sleaze revivala Angel Olsen, ki zadnja leta navdih črpa predvsem iz tradicije ameriškega folka in countryja, je s ploščo Cosmic Waves prostor pod žarometi odstopila manj znanim imenom z losangeleške indie scene, ki si v njenih očeh zaslužijo več pozornosti. Gre za nenavaden format plošče, ki ji (kant)avtorica pravi »kompilacija, preoblikovana v dialog«: najprej predstavi pet skrbno izbranih izvajalcev, na B-strani pa sama odigra pet lastnih interpretacij njihovih komadov. Pri tem se izkaže predvsem v vlogi založnice in kuratorke, in čeprav priredbe, ki v spomin prikličejo njena zgodnejša dela, izdaji dajejo neko dodatno težo, se ne morejo kosati niti z izvirniki niti z njeno siceršnjo avtorsko glasbo.

Bad Bunny: DeBÍ TiRAR MáS FOToS

Šesti album nespornega kralja latinopopa je oda njegovemu Portoriku in je oda slogom in scenam salse, jíbara, bolera, plene, boogalooja ... Pritikanje starih semplov, referenčnih drobcev, bohotnega tolkalskega okrasja in kanoniziranih ritmičnih standardov togemu obrazcu sodobnega popa brez domišljije večinoma slišimo kot plehko in ceneno blasfemijo, Bad Bunny pa nalogo opravi več kot spodobno. DeBÍ TiRAR MáS FOToS ni samo nametani skupek šusov udarnih ritmov reggaetona – je večplasten, je subtilno političen in je celo pravi zaokroženi album. Dokler je suverenost Portorika zakopana nekje v daljni prihodnosti, je tu za tolažbo vsaj suverena portoriška muzika.

The Weather Station: Humanhood

Včasih v življenju potrebujemo muziko, ki nam v katarzičnem soočenju s samimi sabo pomaga, da se ponovno sestavimo. Sorodni vzgibi poganjajo novi album kanadske kantavtorice Tamare Lindeman, ki nas je leta 2021 obsedla s ploščo Ignorance, posvečeno takrat aktualni temi ekološke anksioznosti. Ne, Humanhood ne obravnava prihodnosti človeštva in strahu pred uničenjem, ki ga lahko povzroči umetna inteligenca, temveč z obratom navznoter kartira avtoričin boj z »drugo puberteto«, alienacijo uma in telesa ter proces ponovnega udomačenja v lastni koži. Avtobiografska indie folk rock godba pritegne pozornost z jazzovsko razigranimi medigrami širokega nabora instrumentov, ki z ekspresivnimi linijami poudarjajo njen žametni vokal.

Mac Miller: Balloonerism

Glede na to, da je Mac Miller preminil že pri šestindvajsetih letih, je njegov opus presenetljivo bogat – za življenja je izdal kar ducat mikstejpov in pet dolgometražnih studijskih plošč –, pa tudi izjemno pester, saj ga zaznamujeta dva dokaj radikalna slogovna zasuka: najprej iz pop rapa za »frat boy« žurerje v abstraktnejše odvode hiphopa, začinjene s krepkim odmerkom jazza, potem pa še obrat v prefinjen, sila melanholičen, vendar tudi precej sladkoben neosoul, v katerem je Miller dokončno razprl krila. To je bila ena od najosupljivejših preobrazb v nedavni zgodovini pop glasbe.

Ethel Cain: Perverts EP

Čeprav Perverts (predvsem zaradi razvlečenih uvertur) traja kar uro in pol, ameriška kantavtorica Ethel Cain vztraja, da gre za malo ploščo (EP). Verjetno zato, ker je plošča na njeni ustvarjalni poti precej radikalen slogovni zasuk, ki naj bi bil v kontekstu celotnega opusa zgolj krajši obvoz. Avtorica si je namreč ime zgradila predvsem z otožnimi indie pop baladami, ki so navdih prav toliko črpale iz goth rocka kot iz americane – je kakor nekakšna Lana Del Rey s planeta Bizarro – Perverts pa je izrazito doomerski, temačen, teatralen in ambientalen izdelek, ki ni le sila melanholičen, temveč tu in tam celo rahlo srhljiv, pa tudi besedila se večidel berejo kot sinopsisi kakšnih obskurnih arthouse grozljivk.

Fennesz: Mosaic

Avstrijski pionir kitarsko generirane in procesirane ambientale in nojza Fennesz se je nove plošče lotil z disciplino in delovno etiko. Produciral je od zgodnjega jutra do večera s kratkim vmesnim premorom, začel pa je iz ničle, brez konceptualnega izhodišča, in končal šele, ko je bila plošča nared. Ni delal na obroke, le pridno je sestavljal – košček za koščkom. Mosaic je skupek dolgih ambientalnih posnetkov oziroma povsem zračnih zvočnih krajin, pri katerih je temeljni postopek raztezanje lebdečih in počasi razvijajočih se tonov in harmonij z občasnimi, a nevsiljivimi intervencijami kitarskega strunanja in predenja distorzije. Stopnjevanje je prisotno, a je potrpežljivo in subtilno. Glasba za meditacijo.

the innocence mission: midwinter swimmers

Glas gonilne sile ameriškega indie tria Karen Peris od nekdaj zveni angelsko krhko, kot da bi se lahko kadarkoli zlomil in izpuhtel v eter. A podobno kot pri Mazzy Star tudi dekliška barva njenega glasu zmore v vsakdanjih podobah, predstavljenih v preprostem jeziku, izraziti široko paleto čustev v trikotniku hrepenenje-upanje-žalost. To velja tudi za že trinajsti album, ki bo fenom britanskega folka in kalifornijskega ter francoskega psych popa šestdesetih let zvenel precej familiarno, kot kak star znanec, četudi je kombinacija nosilnih glasbenih motivov zadovoljivo sveža. Plošča prinaša spokojen komorni folkovski izraz s prefinjenimi aranžmaji za nežne duše, ki iščejo katarzo v razneženem kantavtorstvu.

Ajs Nigrutin: TI SI AJS NIGRUTIN

V kotičkih nekdanje skupne federacije so se nekoč zganjale resne, živahne in povsem sodobne raperske prakse. Pionirji so bili Hrvati, ki so čisto pravo sceno postavili že v devetdesetih letih, sledili so Srbi. Bad Copy so tisti zajebantje, ki so na prelomu tisočletja precej pripomogli k temu, da je Beogradu le uspelo dohiteti Zagreb in postati ena od dveh hiphoperskih prestolnic prostora ex-YU.

Sun Ra Arkestra: Lights On A Satellite

Kultni, legendarni, edinstveni in nezemeljski Arkestra praznuje neverjetnih sto let svojega liderja, še vedno popolnoma vitalnega saksofonista Marshalla Allena z albumom, na katerem izstopata predvsem zvočna urejenost in brezhibnost kakovosti posnetkov glasnega štiriindvajsetčlanskega benda. Sicer je Lights On A Satellite klasično arkestrovski v tem, da gre za dokaj markantno (in nehierarhično!) mešanico tradicionalnega in »brezčasnega« big band jazza, odpičenih ekskurzij v kakofonijo, iskrivo progresivnih vrinkov, komunalnih napevov … Dodatna opomba: ob okroglem jubileju bi se končno spodobil tudi prvenec pod Allenovim imenom. In res, krožijo govorice, da bo izšel še letos!

Tachyon: V ovoju inkompatibilnih odmevov …

Velik segment sodobne elektronike, ki zavestno ustvarja vtis, da se ne jemlje preveč resno, zaznamujeta cinizem in samoironija. Nova plošča nekdanjega klubskega maratonca, mladega ekscentrika Jerneja Grmeka, je s svojo neizmerno razigranostjo čisto nasprotje – produciranje muzike z iskreno otroško radovednostjo. Postinternetnih weirdcore, dreamcore in vaporwave estetik se Tachyon loteva z obilo humorja (glej naslove komadov), značilnega za chiptune in IDM-sceno devetdesetih let. Plod te fuzije je sanjav, radosten, retronostalgičen izraz, poln zabavnih samplov, zagličanih in osembitnih zvokov, žarečih sintov in vratolomnih brejkov, ki bi lahko bili tudi lušten soundtrack imaginarne arkadne igre.

Daniel Blumberg: The Brutalist OST

Ena od najbolj izstopajočih razsežnosti prihajajočega filma Brutalist, zaradi katere ta epska dekonstrukcija ameriških sanj deluje tako zelo monumentalno, je čudovita glasba britanskega skladatelja Daniela Blumberga, sicer vizualnega umetnika in nekdanjega frontmana shoegaze zasedbe Yuck. Že med uvodno špico, ki jo spremlja srce parajoča glavna tema, napisana za pihalni orkester, je jasno, da smo v zares dobrih rokah, a pravzaprav kasneje še bolj prepričajo kaotični izbruhi jazzovskih improvizacij in nežne, pretanjene, vendar rahlo disonantne melodije, odigrane na preparirani klavir in obogatene s škripajočimi zvoki kovine. Čeprav se Blumbergove skladbe zelo premišljeno odzivajo na dogajanje v filmu, imajo izjemen učinek tudi brez filmskega konteksta. Soundtrack leta.

Kim Deal: Nobody Loves You More

Za nekatere stvari je preprosto potreben čas, recimo tudi za prvi uradni album vplivne ameriške rokerice, ki je strune ribala že konec osemdesetih let, najprej kot basistka in pevka legendarne zasedbe The Pixies (med drugim je zaznamovala njen prelomni prvenec Surfer Rosa, 1988), kasneje kot ustanoviteljica skupine alt rock favoritov The Breeders in še kasneje benda The Amps. Z zamislijo o solo albumu se je sicer spogledovala že leta 1994, ko je s skupino The Breeders imela premor, a je bilo potrebnih še nadaljnjih 30 let, med drugim tudi zaradi različnih odvisnosti, rehabov in drugih osebnih križev, da je zamisel dozorela. Z Nobody Loves You More dobivamo celovit avtorski statement danes 63-letne glasbenice, ki se kot ena redkih lahko pohvali tudi s tem, da je ogrevala ne le za Nirvano, ampak tudi za aktualno pop zvezdnico Olivio Rodrigo, saj je ta njena velika fenica.

Shabaka: Possession EP

Eden od najprepoznavnejših akterjev londonske mladojazzovske scene je transformacijo iz gromkega saksofonskega bendliderja v pihalskega newagerskega eterika letos že kronal s samostojnim prvencem, ob koncu leta pa je presenetil še z malo ploščo Possession. Ta ni zelo drugačna od predhodnice, je izjemno zračno, nežno in ambientalno delo subtilnih melodičnih repeticij, ki je sestavljeno po ključu ena gostja ali gost na posnetek. Ti so – od raperja Billyja Woodsa do basistke Esperanze Spalding – izbrani s srečno roko, slišimo pa tudi dvoboj, bolje rečeno uravnoteženo sobivanje dveh zagnanih flavtistov Shabake in Andréja 3000. Lebdeča mantra v petih dejanjih.

Shinichi Atobe: Discipline

Skrivnostni apostol hipnotičnega minimalizma, ki diskretno izdaja zadubirane elektronske meditacije (nekatere imajo danes kultni status!), sezono zaključuje s sekvenco osmih razmeroma konservativnih komadov, navdahnjenih s pesmarico Basic Channela, acida in atmosferičnega deep housa. Atobe slalomira med plesiščem in domačim naslanjačem, med dezorientirajočimi delayanimi sinti, »podvodnimi« akordi ter čvrstimi kicki in vedrejšimi, rahlo sentimentalnimi houserskimi produkcijami za sete pod žgočim soncem. Discipline ni oportunističen odgovor na letošnji medijski »prerod« dubovskih estetik, pač pa sinteza njegovih dolgoletnih avtorskih prizadevanj, kjer so širina, globina in barva zvoka pomembnejše od njegove intenzivnosti.

Snoop Dogg: Missionary

Dvajseta Snoopova plošča ni samo še ena njegova plošča. Je njegova ponovna združitev z Dr. Drejem, ki si lahko brez pretiravanja pripiše glavne zasluge za izstrelitev suhljatega mladca v orbito rapovskega zvezdništva pred tremi desetletji. Dre je projekt v celoti sproduciral; ob njunem prvem srečanju leta 1993 je nastal Doggystyle, komplementarni album ob praznovanju 30-letnice pa je nerodno naslovljen Missionary. Če smo pričakovali še kakšno vzporednico, smo se ušteli. Album se šibi pod zajetnim številom vokalnih gostovanj, med katerimi je najmanj prepričljivo Stingovo, in čeprav ne moremo zanikati Snoopovega elegantnega flowa, je mešanica rapa, popa, reggaeja … čisti kiks miks.

SZA: SOS Deluxe: Lana

SZA, absolutna prvakinja alternativnega R & B-ja, je med ustvarjanjem prelomne, komercialno najuspešnejše plošče SOS, izdane pred točno dvema letoma, kar prekipevala od ustvarjalnosti. V petih letih nastajanja albuma je posnela sto komadov, od tega jih je le 23 našlo prostor na mojstrovini, ki ji je prinesla devet nominacij za nagrado grammy in zagotovila zmago v kategoriji najboljši progresivni R & B-album. Pevka nas je vse od izida plošče dražila z napovedjo »deluxe« verzije, torej z nadgradnjo, na kateri se navadno znajde peščica neizdanih skladb, včasih pa tudi remiksi, demoposnetki in podobno gradivo. Deluxe izdaje so najpogosteje le sredstvo, s katerim založbe podaljšajo aktualnost albuma in iz njega izmolzejo še nekaj dodatnega denarja, a album Lana je veliko več kot to.

Pa Salieu: Afrikan Alien

Razvpiti raper gambijskih korenin Pa Salieu, eden najmočnejših glasov britanskega podzemlja, je po 33-mesečni zaporni kazni, ki jo je odslužil zaradi vpletenosti v množični spopad pred nočnim klubom, odvihral naravnost v studio in posnel drugi mikstejp Afrikan Alien. Ta dokaj skromna, manj kot polurna zbirka komadov, ki jih je napisal za rešetkami, je veliko bolj introspektivna, spevna in ležerna kot brezkompromisni prvenec Send Them to Coventry (2020), saj avtor tokrat pogosteje posega po milejših in melodičnejših instrumentalih, pogosto v slogu amapiana. Čeprav surovo eksplozivnost, ki je zaznamovala njegova zgodnja dela, občasno pogrešamo, izdaja jasno opominja na dejstvo, da je avtorjeva odsotnost na britanski rap sceni ustvarila vrzel, ki jo resnično lahko zapolni le on.

IDEM: CIAO

Zagrebški multitalent Antun Aleksa (Porto Morto, JeboToN, Trophy Jump), muzičar z izostrenim občutkom za zanosne pop melodije, je s spalničnim lo-fi projektom IDEM iznašel zmagovalni recept – nostalgično obarvano mutacijo pop punka, power popa in college rocka, ki z nalezljivimi zapomnljivimi refreni nagovarja generacijo X, milenijce in zoomerje. Predstavljajte si sodobno balkansko varianto jebivetrskih muzik, ki so zaznamovale najstniške komedije s preloma tisočletja à la Ameriška pita, nekje med Blink 182, Smash Mouthom in Zablujeno generacijo. Kar zveni osladno in trashy na papirju, se na odru, potrjeno, izkaže za vse prej kot to. Drugi album prinaša kopico ultra spevnih, do radia prijaznih hitičev za množične singalonge in stagediving.

Bibio: PHANTOM BRICKWORKS (LP II)

Stephen Wilkinsons se po petletnem zatišju vrača s ploščo, ki je neposredno nadaljevanje albuma, s katerim se je producent, sicer znan predvsem po psihedelični folktronici, leta 2017 uspešno preizkusil v ambientalnem minimalizmu in elektroakustičnih improvizacijah. Bibio s ploščo vztraja pri konceptu uglasbitve spominov, prebivajočih v razpadajočih zgradbah in ruševinah, ki jih je obiskoval v času snemanja plošče, tam pa je ustvarjal tudi terenske posnetke, s katerimi je obogatil teksture teh eteričnih, sila melanholičnih skladb. Wilkinsons skuša v poslušalcu zbuditi občutek tavanja po zapuščenih prostorih, kjer, kot pravi, »odmevajo duhovi preteklosti«, kar se zdi na papirju dokaj neoprijemljiva zasnova, a pravzaprav učinkuje ravno tako, kot si jo je avtor zamislil.

Aphex Twin: Music From The Merch Desk (2016–2023)

Novoletno darilo je prišlo zgodaj! Richard D. James je v svojem slogu nenapovedano postregel z zajetnim presenečenjem – zbirko nič manj kot 38 posnetkov. Ti sicer niso nič novega, a so bili do zdaj precej želena in težko dostopna roba, ki še ni našla poti do svetovnega spleta. Naslov pove vse: gre za muziko, ki se je v obliki nizkonakladnih vinilk zadnja leta pridno in hitro (raz)prodajala na Aphex Twinovih nastopih. Če na njih niste nemudoma tekli v vrsto pred prodajno stojnico, da bi si zagotovili katero od teh plošč, vedite, da se zdaj prodajajo na spletu za resne denarje.

Tarta Relena: És pregunta

Zunajserijski katalonski vokalni duo na drugi plošči kontemplira usodo ter razmerje med preteklostjo in sedanjostjo. Kot posvetilo tisočletnim vokalnim praksam Mediterana in srednjeveškim liturgičnim glasbam s sodobnimi prijemi album ostaja na pol poti med Hildegardo in Björk. Tradicija tu ni obravnavana kot muzejska kurioziteta za nišne folklorne festivale, temveč kot nekaj živega, fluidnega, za sodobno uho neubranljivo privlačnega. Vrtoglava, hipnotično prepletajoča se dvoglasja, ki jih dopolnjujejo spretno umeščene sintetične zvočne barve, bežni ritmični elementi in terenski posnetki, vas zadenejo s svojo nepopisno lepoto. Tarta Relena v univerzalnem jeziku človeškega petja nagovarja naše kolektivno nezavedno.

Čao Portorož: Design

Siromašenje članskega zastopstva ljubljanskemu ustroju Čao Portorož ne dela nobene škode. Prej četverec, zdaj trojec namreč zveni bolj kompaktno kot kadarkoli doslej. Rock raznih prefiksov (indie-post-synth-alter) piči ubrano in uigrano, sčiščeno, jasno strukturirano in praktično preprosto. Kitarske in vokalne melodije so prepletene tako, da je prostora več kot dovolj za vse, besedila so naivne, sporadično našpikane repeticije, ničesar ni preveč in nič ni odveč. Slog, ki na trenutke prikliče spomine na večne melodije jugo rocka kakšne EKV, in produkcija, ki z elektrosynthovskimi pritiklinami iz omare privleče še drugo ključno poglavje iz rajnke domovine, synth pop. Več kot jugonostalgija.

Funk of Terror: Insect Politics EP

Funk of Terror, tandem producentov Saša Podobnika in Petra Žargija, ki sicer deluje tudi kot skladatelj gledališke glasbe, je nase prvič opozoril že pred slabim desetletjem z nastopom na festivalu Tresk in objavo peščice izvrstnih demo posnetkov. Ti so v času dvojčevega dolgoletnega zatišja z medmrežja, žal, skrivnostno izginili, malo ploščo Insect Politics pa avtorja predstavljata kot prvenec – verjetno tudi zato, ker jo zaznamuje slogovni zasuk v popolnoma ambientalno smer. To je zbirka štirih hipnotičnih skladb, mojstrsko sproduciranih zvočnih kolažev, v katerih poleg repeticije toplih synthovskih akordov ključno vlogo odigrajo terenski posnetki, filozofsko sporočilnost plošče pa avtorja v enigmatični maniri podkrepita z navedki iz filmov, kot je Cronenbergova znanstvenofantastična grozljivka Muha (1986).

Dacho: Indeks

Prvenec Daria Nožića Serinija, izdan dva tedna po debiju kolega Tunje, na nekaj mestih v spomin prikliče pisatelja Jepa Gambardello iz Sorrentinovega filma Velika lepota (2013); mož se v zrelih letih distancira od rimskega hedonizma in se prepusti reminiscencam na pravo ljubezen, ki jo je užil enkrat in nikoli več. Tudi Dacho se deloma odpoveduje personi žurerske beštije in v ospredje postavlja subjekt, ki brska po spominu in nekaj išče, morda sledi doživetij, nanj delujočih podobno »k prvi acid«. Senzualni singel Anglosax, ena najlepših domačih skladb leta 2024, kar kliče k večkratnemu zaporednemu poslušanju, saj mojstrsko ujame niansirano melanholijo, ki jo sproža hrepenenje po ponovitvi neponovljivega.

Luka Prinčič: DRAGXFUNK

Frišna izdaja veterana elektronske scene, znanega tudi kot Crucial Pink in Prince Lucija, je posvečena skupnosti, iz katere Prinčič izhaja in se iz nje napaja. Komadi so zrasli iz izvirnega materiala ene od aktualnih tehnoburlesk ljubljanskega kolektiva transspolnih entitet The Feminalz, katerega članice in člani tudi doprinašajo k muziki s svojimi žmohtnimi, poltenimi verzi, med drugim o lubrikantih, kurcih z različnimi imeni in še marsičem. DRAGXFUNK je ultra kvirovska, praznična, s pikantnim jezikom prepredena transžanrska fankijada, ki evforično vokalno elektroniko s preloma tisočletja in britansko tradicijo housa, breakbeata, electra in IDM-a kanalizira v razposajene klubske štikelce in spogledljive elektro šlagerje.

Smino: Maybe in Nirvana

Smino, pevski kameleon iz St. Louisa, ki vselej ležerno krmari med ducatom različnih glasov, je predlani podpisal enega od daleč najboljših albumov tistega leta, zdaj pa je iznenada izdal še ploščo presenečenja. Ta je precej manj ambiciozna kot njena predhodnica in ji (kljub peščici odličnih singlov) kot celota ne seže niti do kolen, zato jo je verjetno namerno izdal v času, ko je glasbenomedijska krajina osredotočena na preglede leta. A čeprav daje album vtis zbirke ostankov iz preteklih studijskih seans, je to vseeno ena od bolj izstopajočih raperskih in neosoulovskih izdaj letošnje bere, saj je Smino v edinstvenem melodičnem rapanju enostavno briljanten tudi takrat, ko ne da vsega od sebe.