Pigs Pigs Pigs Pigs Pigs Pigs Pigs: Death Hilarious

Jezni Angleži s smislom za humor! In dobrim imenom. Peta plata članov bande iz Newcastla še enkrat potrjuje njihov status apostolov svetega riffa. Za vse, ki zanje slišite prvič – brez skrbi, niso še eni iz horde slabih posnemovalcev prvih dveh plošč Black Sabbatha. Britanski prasci razumejo pomen samoironije in ljubijo neresno koketiranje z dediščino, absurdna besedila, krautrockerski fuzionizem in igranje s pričakovanji. Kateri drugi psych/stoner rock/sludge metal bend še ima jajca, da na plato vključi raperja kalibra El-P (Run the Jewels)? Ampak pravzaprav zažigajo vsi komadi, ker bend v svojo muziko usmerja tisti smrdljivi in lepljivi Lemmyjev seksapil. Na smrt zabavno, vglavnem.

Bon Iver: SABLE, fABLE

Justin Vernon je tako prepričljiv v skladanju pop balad, da sta ga v preteklosti med drugimi za sodelovanje nanovačila Kanye West in Taylor Swift. Peti album njegovega paradnega projekta je zlepljenka lanskega kratkometražnega triptiha SABLE in devetih novih posnetkov pod skupno streho fABLE. Prvi je akustičen, intimen, minimalističen, folkaški patos »kitara in glas«, basen v devetih delih, ki sledi, pa je zvočno bogatejša in s programiranimi ritmi učvrščena namešanka soulovsko-r & b-jevskega popa. Precejšnjemu kontrastu navkljub kombinacija sploh ne zveni posiljeno oziroma si lahko oddahnemo, ker nas plošča ob taborni ogenj posede samo za prve tri posnetke. Brezhibna izvedba.

Will Smith: Based On A True Story

Ko je Will Smith z razvpito klofuto javno razkril, da nima nikakršnega stika z resničnostjo, se je zdelo, da je za vselej izgubil mesto pod žarometi. A očitno je superzvezdnik odporen tudi proti najsramotnejšim spodrsljajem, saj je kmalu spet začel krasiti velika platna, zdaj pa se skuša po dvajsetih letih ponovno dokazati kot raper. V tej vlogi se nikoli ni ravno odlikoval, njegovi hiti so bili večidel le dodatno promocijsko gradivo za filme, v katerih je igral, novi album pa deluje kot samopromocijsko sredstvo, s katerim se želi odkupiti za največji oskarjevski fiasko vseh časov. Pri tem je blago rečeno neuspešen, saj se za podlo dejanje zares ne opraviči, temveč ga po svoje skuša celo upravičiti, hkrati pa album zveni kot glasbeni ustreznik nakupa rdečega ferrarija zaradi krize srednjih let.

Lady Gaga: MAYHEM

Med promocijskim ciklom pred izdajo sedmega albuma je Lady Gaga omenila, da je novi material navdihnila plesna glasba industrial. Če bi človek PR jemal resno, bi na plošči pričakoval subverzivne, politično obarvane, temačno erotične alter dance hite v slogu kakih Cabaret Voltaire, Nitzer Ebb, Front 242 in DAF (še pomnite komad Der Mussolini?). Hja, tudi Dua Lipa je lani izdano ploščo Radical Optimism prodajala kot posvetilo britanski rejv kulturi! V 21. stoletju pač radi razmetavamo z besedami in jih uporabljamo brez vsakršnega konteksta. Nedvomno je bila tudi vključitev ambasadorja francoskega electra, producenta Gesaffelsteina (poleg Andrewa Watta, Cirkuta in Michaela Polanskyja), poskus aktivacije njegovega (sub) kulturnega kapitala med feni tovrstne elektronike. Toda ultimativno je bil njegov prispevek omejen. Preprosteje bi bilo reči, da se eno največjih glasbenih imen 21. stoletja vrača s ploščo, ki uspešno kanalizira tisti brezčasni milenijski pop iz obdobja prelomnega debitantskega albuma The Fame (2008).

Yves Jarvis: All Cylinders

Šesti dolgometražni album drugega najboljšega Yvesa na sceni zaznamuje presenetljiv slogovni zasuk: značilno ležerni slog soulovske neopsihedelije je močno nafankiral, pri čemer je resda žrtvoval nekaj introspektivne kantavtorske intime, ki je zaznamovala njegova zgodnja dela, a novonajdeni, izrazito poskočnejši teren je iz avtorja izvabil nekaj najboljših komadov v njegovem hitro rastočem opusu. Kanadski pevec in multiinstrumentalist pravi, da je tokrat ustvarjal v mehurčku, v osamitvi, brez konkretnih zunanjih vplivov, saj je v letu snemanja poslušal izključno dela Franka Sinatre. Kljub temu pa All Cylinders zveni kot kolaž neposrednih očitnih referenc na klasike, kot sta Prince in D’Angelo, in sodobnike, kot sta Steve Lacy in Toro i Moi – o Sinatri pa k sreči ni ne duha ne sluha.

Barker: Stochastic Drift

Tehno kultura je te dni bolj priljubljena in zato konservativnejša kot kadarkoli. A na njenih obronkih še obstajajo posebneži, ki gojijo pionirskega duha te tehnološko pogojene zvrsti, zaznamovane s futurističnimi tendencami, željo po preseganju znanega in zvočenju prihodnosti. Britanski Berlinčan, čigar prodorni izraz obstaja onstran klasičnih referenc (razen njegovih produkcij), je tihi heroj, ki ga krvavo potrebujemo. Čeprav je njegova fuzija kozmičnega techno-trance-jazz ambienta izrazito progresivna (prežeta s kompleksnimi ritmi in harmonijami ter sapojemajočim zvočnim dizajnom), je obenem nepričakovano dostopna, prijetna, celo pomirjujoča. Instantna klasika, ki bo zaznamovala letošnjo bero albumov leta.

The Ex: If Your Mirror Breaks

Na svetu ni benda s primerljivimi referencami – sodelovanje z etiopsko sceno, pa z neštetimi jazzerji, pa s skupinama Sonic Youth in Shellac … Nizozemski veteran razštelane (in plesne!) uigranosti vse od leta 1979 navdušuje z brezkompromisno držo postvsega, novi album hrupnega druženja kar treh kitar in bobnov pa glede na prevoženo kilometrino ne zveni niti malo dotrajano. If Your Mirror Breaks je čudovito razgiban in značilno robusten udarec glasnih rifov, nemirnih ritmičnih prevalov in parol pronicljivega sarkazma – repetitiven v jedru preprostosti osnovnih motivov, poskočno igriv v dostavi in posvečen dolgoletnemu kameradu Stevu Albiniju. Trdoživost na pohodu, kmalu že pol stoletja!

Skrillex: F*CK U SKRILLEX YOU THINK UR ANDY WARHOL BUT UR NOT!!

Ali je minilo dovolj časa, da lahko objektivno nadležne zvoke brostepa poslušamo skozi nostalgični filter in v njih uživamo brez slabe vesti, četudi s kančkom ironije? Vsekakor. To je na začetku meseca s ploščo presenečenja suvereno dokazal Skrillex, očak in nekdanji zastavonoša tega dokaj kratkoživega, a megavplivnega podžanra EDM-a, s katerim je razvpiti producent po mnenju velikanskih hord hejterjev pred petnajstimi leti lastnoročno »uničil« dubstep. Ni ga zgolj potisnil v mainstream, temveč ga je preobrazil (oziroma iznakazil) v nekaj popolnoma samosvojega, v vulgarno kakofonijo epskih vzponov in sick dropov, ki zveni kot bitka Transformerjev v režiji Michaela Baya.

DJ Koze: Music Can Hear Us

Veteran hamburških plesišč je z eklekticizmom, ki je navadno eden od njegovih glavnih adutov, tokrat malce pretiraval. Album je sicer vznemirljiv že zato, ker deluje kot časovni stroj in naprava za teleportiranje po različnih koncih sveta, a avtor je pri tem žrtvoval celovitost izdelka, ki bolj kot pravi album zveni kot kompilacija – slogovno je še bolj raztreščen kot njegov miks za serialko Dj-Kicks. Poslušanje Kozejeve četrte plošče je zato rahlo frustrirajoče doživetje: občasni prebliski genialnosti zares zlezejo pod kožo in jasno nakažejo, kakšna mojstrovina bi to lahko bila, če bi bila njegova vizija bolj osredotočena, vezivno tkivo teh trenutkov pa pogosto zveni kot značajsko zmeden balast, ki kljub skorajda baročni pestrosti aranžmajev ostaja na ravni idejnih osnutkov.

Sacco Di Tempo: TEMPO DI SACCO

Peter Cimprič, multiinstrumentalist iz vrst stoner rock veteranov, zasedbe Carnaval, je drugo solo ploščo naredil bolj zase kot za vesoljno občestvo, a pri tem je ustvaril nekaj res posebnega – enajst pesmi, ampak take močne, s pezo, ki govorijo zato, da v nas nekaj premaknejo. Idealne za Val 202! Kot liričen izbruh njegovega notranjega brbotanja in zunanjega opazovanja nas omrežijo z živahnim kitarskim izrazom (preplet zasedb Haiku Garden, Big Thief, Sunny Day Real Estate in Tomaža Pengova), evokativnimi verzi, polnimi eteričnih podob narave in izrazov naklonjenosti, ter melodijami njegovega sočutnega baritona. Biserček podzemnega kantavtorstva, ki v nas zbudi željo, da bi najbližjim izpovedali brezpogojno ljubezen.

Paris Texas: They Left Me With a Sword/Gun

Dve leti po izdaji izjemnega studijskega prvenca MID AIR je dvojec Paris Texas presenetil z dvema, sestrskima malima ploščama, ki ju zlahka obravnavamo kot dolgometražni album, s katerim dvojec nadgradi svojo značilno, takoj prepoznavno mešanico hiphopa in postpunka. Čeprav slednjega tokrat, žal, nekoliko zapostavi in več prostora nameni surovim (t)rap bangerjem, se na tem polju popolnoma razbohoti. In to ne le zato, ker sta Felix in Louie Pastel v vmesnem času ostro nabrusila rimoklepaške veščine, temveč predvsem zaradi še bolj razigrane in kaotične energije, kot smo je vajeni z dvojčevih zgodnjih izdaj, kar lahko deloma pripišemo vplivu Tylerja, the Creatorja, ki mu Paris Texas ogreva odre na pravkar potekajoči turneji.

Haiku Garden: Gradient

Zadnjih nekaj let v kontekstu kitarskih muzik doživljamo veliki pohod dveh domačih bendov mlade generacije. Tudi velika večina medijskega prostora je rezervirana za ti dve zanimivosti. Čeprav smo si ob prepoznem koncu ere nekaj imen, ki so vztrajala v ospredju, a vrteč se v krogu niso znala ponuditi nič novega že zadnjih dvajset let, globoko oddahnili, hkrati opazujemo nekakšen unikum: ni veliko okolij, ki svoji popularni glasbi v medijih namenjajo tako malo pozornosti kot slovensko. Z nedavno ukinitvijo glasbene oddaje 33/45 na nacionalki je je še toliko manj. To so neugodne, celo turobne okoliščine, v katerih pa je dvema ali trem bendom uspelo nekaj precej posebnega, morda iznajdljivega – delovanje nekje vmes, med mainstreamom in sceno, med prijetnim in prodornim. Tovrstne »dvoživke« lahko grobo kartiramo s povsem preprosto metodo – z odgovorom na vprašanje, »katere domače bende rolajo približno redno na Valu 202 in Radiu Študent«.

Unknown Mortal Orchestra: IC-02 Bogotá

Tehnična podkovanost članov portlandskega benda Unknown Mortal Orchestra je pri njihovih običajnih psych-pop izdelkih sicer očitna, a navadno se ne bahajo s svojimi veščinami, saj prostor požrtvovalno odstopijo petju frontmana Rubana Nielsona. Morda so serijo plošč IC leta 2018 lansirali prav zato, da na njih lahko pokažejo, kaj znajo: v sklopu projekta potujejo v daljne kraje – prvo ploščo v seriji so posneli v Hanoju, tokrat so se ustavili v Bogoti –, tam srkajo navdih iz lokalnih glasbenih tradicij in snemajo seanse instrumentalnih improvizacij. Posrečeni trenutki albuma, ki jih ni malo, kar kričijo po tem, da bi iz njih nastali pravi komadi, preostanek plošče pa je sicer prijetna zvočna kulisa, a zares ni kaj več kot le zapohan džemsešn.

Različni izvajalci: Senzorama vol. 2

Tudi drugi pregled domačega ambientalno-elektroakustičnega cvetobera podpisuje veteran scene in voditelj istoimenske radijske oddaje Tine Mulej Vrabič (Nitz), ki sta se mu pridružila Evan in Hana-Uma Zagmajster. Prvi pregled je štel dvajset skladb, novi jih prinaša devet (povratnica rouge-ah in osem frišnih imen), morda zaradi zmanjšanega zanimanja za introspektivnejše elektronske izraze v pokoronskem času – potrpežljive forme, pritajene dolge tone, atmosferično pršenje, modulirane terenske posnetke, zagličane teksture, picajzlasti zvočni dizajni in nezemeljske vokalizacije. Presežki: Ita Kora (psihedelični poklon klavirskemu impresionizmu), Mind Machines (ritmične abstrakcije v duhu Autechre) in Uroš Potočnik (mežik Jonu Hassllu).

Sam Akpro: Evenfall

Iz Londona vsako leto prileti vsaj ena dolgometražna postpunk, postrock, postdub … zanimivost, vredna preverbe. Letos je za zdaj obvezno normo potrdil mladinec, a ne novinec Sam Akpro. Drugače od serije samozavestnih, čeprav slogovno raztresenih krajših izdaj je njegov prvenec precej bolj osredotočen, celovit in konsistenten. Evenfall je nekaj več kot polurno sivo in deževno odpotovanje, pri čemer kombinacija vseprisotne temačnosti postrockovskih rifov in ritmov ter mirnosti Akprojeve vokalne dostave ne deluje ne deprimirajoče ne pomirjujoče, ampak nas ravno prav zaniha nekam vmes. Plošča, ki nima niti enega odvečnega elementa, a zaradi bendovskega izhodišča in slogovne monotonije ne zveni preveč pusto.

Playboi Carti: MUSIC

Ena izmed daleč najtežje pričakovanih plošč zadnjih let je končno tu, pa čeprav se je zaradi nenehnega prestavljanja datuma izida zdelo, da počasi dobiva status mitološke prerokbe. Ker pa je od izdaje prejšnjega, prav tako napol kuhanega izdelka Whole Lotta Red minilo že dobrih pet let, je precej nenavadno, da tudi novi album zveni, kot bi bil skupaj zmetan v naglici. Je surovost plošče, ki je resnično slišati kot zbirka skic, načrten odraz avtorjeve punkovske brezbrižnosti ali gre enostavno za površnost iz lenobe?

Lonnie Holley: Tonky

Lonnie Holley na stara leta ne popušča. Veteran in mojster asemblažev se je v zadnjih dvajsetih letih počasi in vse bolj (pre)usmeril v glasbene prakse in sedaj ponovno streže s tem, s čimer zna najbolje: s prostodušnimi in neposrednimi, osebnimi, a hkrati svetovljansko univerzalnimi zgodbami. Že na drugem albumu zapored to počne tudi s preprosto, a učinkovito finto, da je okoli sebe zbral izjemne glasbenice in glasbenike (Saul Williams, billy woods, Angel Bat Dawid …). Tonky je pripoved v več delih o iznajdljivosti (pre)živetja otroštva na socialnem dnu okolja živega rasizma, okolja ameriškega juga. Holley zgodbe z ulice posreduje naplasteno, včasih ambientalno, drugič orkestralno. A vedno intimno.

Los Pirañas: Una Oportunidad más de triunfar en la vida

Prekaljeni kolumbijski supertrio, ki v raziskovalnem Latin psych rock izrazu staplja vsaj ducat globalnih kitarskih tropov (cumbia, highlife, surf rock, calypso, free jazz itd.), servira osmerico plesno krojenih instrumentalov, kakršne bi morda našli na zaprašenih latinskoameriških singlicah iz šestdesetih let. Toda za na površini nostalgično estetiko se skriva dodelana analogno-digitalna zvočna podoba, saj se procesirane zvočne kitarske zanke razraščajo skozi različne efekte na laptopu, ustvarjajoč posebej privlačno patino. Nagruvana tropska psihedelija, polna halucinogenih poliritmij in omamljajočih riffov, ki aktivirajo mavrični vid in v ustih pustijo triumfalni okus po življenju.

Greentea Peng: Tell Dem It’s Sunny

Naj vas naslov drugega albuma londonske pevke novega soula in psihedeličnega r & b-ja (tudi občasne raperke) Greentea Peng ne zavede. Ena glavnih protagonistk zadnjega visokega mestnega vala tovrstnih izrazov namreč (tokrat) ne stavi na barvit, živahen, vesel in, ja, sončen slog, deluje bolj resnobno, muzika je direktna, prostora za sladke melodije, kaj šele za osladnost ni. Tell Dem It’s Sunny močno črpa iz priročnika zapuščine jamajških godb, pa tudi britanske lokalnosti – triphopa in močne domače klubske tradicije, konsistentnost pa po približno pol ure le postane tudi malce monotona. Album brez izrazitih singlic, pa tudi brez izstopajočih vrhuncev, brez šodra, a tudi brez navdihujočih delov.

MRFY: Helo

Novomeški pobje so si s trdim delom, oportunizmom in nekaj sreče priborili privilegirano mesto v domačem medijskem prostoru. Kot ljubljenčki Vala 202. Kot bend, ki frišne single predstavlja v prime timu na RTV. Kot tisti, ki so se s Prjatučki in Telekomovo reklamo zažrli v možgansko skorjo slehernika. Čeprav sta vam morebiti njihova vseprisotnost in občasno pamžasta prezenca antipatični, jim morate priznati nesporno glasbeno lucidnost. Kot shapeshifterji zvito snujejo svojo mitologijo, ki privlači grupike, normieje, alternativce, konservativce in liberalce. Ne sprejemajo zatohlih podalpskih pop manjerizmov, pač pa ustvarjajo svoje, take, ki še bodo ponarodeli. V dobi strateške komunikacije si dovolijo biti papki. So dovolj čudni in čedni, da izstopajo, a hkrati dovolj dostopni, da ne vznemirjajo babic in tet. Ko Gregor Štrasbergar - Štras v verzih omenja Iggyja in Bowieja, v svojo persono dejansko kanalizira njuno frontmansko substanco. Toda v ospredju je vselej bend. Prav alkimija elementov, ki jih člani skupaj mečejo v lonec, jim omogoča to presežnost. Kot tudi odprtost v svet. In to, da so jebeni muzičarji, posebej kitarist/klaviaturist Tomaž Zupančič in bobnar Rok Klobučar. Celo lansko izgubo originalnega basista Lenarta Merlina so spretno premostili s prihodom uigranega Dejana Slaka - Sleyka.

Circuit des Yeux: Halo On The Inside

Ameriška posebnica z enim najusodnejših in najbolj elastičnih glasov svoje generacije je noči osem mesecev preživljala v kletnem studiu in pustila, da nezavedno bruha na plano. Razpoloženje na njeni sedmi plošči je pričakovano mračno, celo nelagodno srhljivo, čeprav komadi kot Cathexis in Organ Bed zadržano namigujejo tudi na nežnost. Dinamična industrial tolkala, retrofuturistični carpenterski sinti, prodorna distorzija in novovalovski avanturizem namesto kitarocentričnosti in orkestralnosti predhodnika. Prežema nas slutnja apokalipse, heroinska tesnobnost in BDSM-jevska seksualna napetost, tipična za Depeche Mode. Distopični noir pop, ki se navdihnjeno poklanja svetu Blade Runnerja in futurologiji osemdesetih let.

clipping.: Dead Channel Sky

Od izdaje zadnje Clippingove plošče se je frontman Daveed Diggs iz dokaj robnega igralca prelevil v pravo (broadwajsko in hollywoodsko) superzvezdo in feni so trepetali, da bo to vplivalo na radikalnost njegovih glasbenih stvaritev. Strah je bil odveč. Zasedba še vedno zveni enako brezkompromisno kot prej, a s šesto ploščo predstavlja nepričakovan zasuk. Čeprav plošča govori o distopični kiberpankovski prihodnosti, že zvok zagona predpotopnega modema, ki zapiska v uverturi, namigne, da bo trio tokrat zbujal tudi nostalgijo. In res: Dead Channel Sky nas obmetava s samosvojimi interpretacijami rejverskih bangerjev iz devetdesetih let, ki pogosto zvenijo kot homage Prodigyju. Diggs se na novem terenu dobro znajde, je pa njegovo bahanje z brzostrelno hitrostnimi flowi na trenutke precej utrujajoče.

Gal Golob Trio: Live at Jazz Cerkno

Sporadična serialka posnetkov nastopov na festivalu Jazz Cerkno je bogatejša za vnos mladega domačega čelista in kontrabasista Gala Goloba in njegovega tria s posebno opombo – gostom Markom Črnčecem na klavirju pri paru posnetkov. Ustroj ga piči po trikotniku folka širše lokalnosti, svetovljanskega jezika sodobnega jazzovskega izraza (z drobci elektronskih pritiklin) in obveznega (pa tudi ravno pravšnjega) odmerka improvizacije. Ta namiguje na kaj bolj kakofoničnega in hrupnega, a tokrat ni tako, saj odrska prezentacija Golobovih skladb zveni hudo uigrano, milo in mehko, na trenutke pa čisto rahlo, v zametkih odzvanja fragmente markantne zapuščine velikanov jugo folk jazza.

Darkside: Nothing

Dvojec Darkside – naveza markantnega zaznamovalca različnih zvedavih odvodov elektronike zadnjih dvajsetih let Nicolása Jaara in multiinstrumentalista predvsem v brenkarski vlogi Dava Harringtona – je v zadnjem desetletju poskrbel, da pajdašenje kitarskih rifov in elektronske podstati ni postalo zdrajsano dolgočasno. Z novo ploščo in rekrutacijo bobnarja Tlacaela Esparze je dvojec postal trojec, a s potezo je tudi muzika zasedbe Darkside postala nekaj precej, skoraj radikalno drugačnega.

Marie Davidson: City of Clowns

Da politična teorija lahko zveni privlačno, je s ploščo Entertainment! (1979) dokazal že Gang of Four. Kanadska pevka/producentka, ki je preboj doživela z izdajo Working Class Woman (razredna vprašanja so jo zanimala že leta 2018), gre na novem albumu še dlje. Odmevno teorijo kapitalizma nadzora harvardske profesorice Shoshane Zuboff in svoje lucidne opazke o življenju na spletu prevaja v seksapilno in razigrano, darkersko ukrojeno elektropop formo ter verze, polne močnih samoironičnih parol, ki bodo starejše poslušalce spomnili na Kraftwerk in Borghesio, rejversko generacijo pa morda na Miss Kittin in The Hackerja. Zasvojljivi retro plesni štikli za ljudi, ki nočejo biti le podatki v kupčijah megakorporacij.

Lifecutter: DELUGE

Domači jezdec brneče distorzije se po nedavnih neizprosnih udarcih zloveščega techna na novi plošči vrača v temačne stepe ambientalne muzike. Kjer mnogi pogrnejo z razvlečenim dromljanjem, medlim razvojem zračnih (dis)harmonij in splošno monotonostjo, Lifecutterju uspe poslušalca eno uro držati ob zvočnikih z izjemnim dramaturškim lokom ravno pravega doziranja, neposiljenih sprememb, pompoznega ritmičnega uletavanja, neprestanega prehajanja iz dramatičnega v mirnejše, iz mrakobnega že v bližino svetlobe in hitro nazaj … Predvsem pa mu uspe ustvariti neprekinjeno napetost, ki popusti samo z enim posnetkom približno na polovici. POVODENJ prihaja počasi, a nas potem temeljito odplakne.

Ichiko Aoba: Luminescent Creatures

Japonska mojstrica intimnih folkovskih napevov se po petletnem diskografskem zatišju – v tem času je sicer bila dejavna kot skladateljica filmske glasbe – vrača z novim albumom. To je že njena osma dolgometražna plošča, a dobršen del baze fenov jo pozna predvsem po prejšnji, prelomni mojstrovini Windswept Adan, na kateri je značilno minimalističen kantavtorski slog obogatila z zares razkošnimi aranžmaji, sanjavimi orkestracijami in teksturami terenskih posnetkov. Nova plošča, ki jo je menda navdihnila nadrealistična morska favna ob otočju Rjukju, zveni kot neposredno nadaljevanje prejšnje, kot njena sestrska izdaja. To je še ena eterična zbirka osebnoizpovednih meditacij, ki sicer ne doseže epske veličine predhodnice, a je zaradi pretanjenosti po svoje še bolj hipnotična.

ružno pače: RELAPS

Žan Pasarić (2001), na Balkanu izredno priljubljen mlad slovenski glasbenik, je s prvencem Hentai, Spid & Emo Pank! (2020), polnim eksplozivnih hitičev za mulce, zaprte doma, zaznamoval medkoronsko obdobje. Čez noč je postal pop punk idol! Sledilo je zatišje in marca 2023 izdaja spota za singel Sedam milijuna, ki je s klišejskimi motivi hedonizma in electro hop zvokom bolj spominjal na milenijska šminkerja iz skupine LMFAO kot na punkerje »ispod mosta« iz prvenca, kar so mu dali vedeti tudi nekateri feni. Dve leti kasneje imamo v ušesih nov album, ki pomeni nekakšno vrnitev k formi, le s še več pop prijemi in posameznimi elementi nu-metala.

Panda Bear: Sinister Grift

Noah Lennox na osmi plošči ponovno združuje moči s člani svojega legendarnega benda Animal Collective, a Sinister Grift ni zgolj nostalgičen reunion starih prijateljev. Panda Bear se ponovno dokaže kot mojster iskanja novih poti v znanih vzorcih, ki tokrat deluje kot naravno, izrazito beachboyevsko nadaljevanje projekta Reset (2022), pri katerem se je Lennox spajdašil z očakom neopsihedelije Petrom Kemberjem. Čeprav naslov albuma namiguje na nekaj mračnega, izdelek sije v toplih harmonijah, zimzelenih melodijah in sila ležernem, a vseeno nekoliko melanholičnem razpoloženju. To je verjetno najdostopnejša in nesporno ena od najboljših plošč v Lennoxovem obsežnem opusu, ki se kosa celo s presežki živalskega kolektiva, kot je Merriweather Post Pavillion (2009).

Liamere: Re-

Povratniški album Kaje Skrbinšek in Andija Koglota z novo zasedbo postreže z razširjeno vizijo elegantne downtempo/alt pop elektronike, ki sta jo snovala zadnjo dekado. Še vedno slišimo odmeve bristolskih triphoperjev in milenijskega radijskega downtempa (Goldpfrappov debi!), pa tudi Adelinih dramatičnih balad 007. A je muzika čutno noirovske narave zaradi prispevka benda dinamičnejša in bolj polna, pa tudi izvrstno sproducirana. Surferske kitare in otožne saks linije morda celo mežikajo Badalamentiju, nekateri komadi pa bi dejansko sodili na oder krčme Roundhouse iz Twin Peaksa. Derivativni? Malo že, a glasbeniki v igranje vlagajo dovolj osebnosti, pevkin žametni glas pa žari z dovolj patosa, da nas kupijo.