-
Daleč najprepričljivejša razsežnost znanstvenofantastične srhljivke Neskončni bazen (Brandon Cronenberg, 2023) je bila muzika, ki jo je podpisal mojster ambientalne glasbe Tim Hecker. Izbrane ostanke s studijskih seans, ki niso našli mesta v filmu, in še nekaj neizdanih del, ki jih je ustvaril za avstrijsko grozljivko Luzifer (Peter Brunner, 2021), je zdaj raztegnil v dramaturško premišljene aranžmaje, ki zvenijo še boljše (pa tudi izrazito bolj melodično in harmonično) kot uradni soundtrack. Čeprav je vsaka od sedmih kompozicij zgodba zase, je to celovit in koherenten izdelek, ki ne deluje zgolj kot zbirka »črepinj«, temveč kot polnopravni album z repom in glavo. Ne le da Heckerjeva filmska glasba vizualne komponente zares ne potrebuje, v tem primeru dejansko bolje deluje v osamljenem kontekstu.
-
Berlinski trojec trendovskega novojazzovskega izraza (v katerega sodi obvezna in kar zajetna merica r & b-jevske senzibilnosti) si je v zadnji petletki brez ihte, le z nastopi in eno malo ploščo zgradil zavidanja vreden fanbase. Tajming za prvenec je skoraj popoln, na njem pa strnjen povzetek preteklih praks. To je muziciranje nežnega, izjemno zračnega, nenasičenega pristopa in močno sčiščenega zvoka, ki ga lahko grobo umestimo na teren, za katerega pripravo je poskrbela atrakcija Badbadnotgood, potem ko je postala »pravi« jazzovski ustroj. Moses Yoofee Trio plete sanjavo in brez izrazitih vrhuncev v neprekinjenem gruvu fino zamaknjenih, a že skoraj vljudnih ritmov. Brezhibno in klinično snažno.
-
Sharon Van Etten: Sharon Van Etten & The Attachment Theory
Ko muzičarji dosežejo plato uspešnih, od njih ne pričakujemo več inovativnosti, posebej pri eminencah, kakršna je Sharon Van Etten, katere markantni glas povezujemo s poslednjo zlato indie dobo. Mašina teče, plate se tiskajo, vstopnice prodajajo. Toda rutina ubija! Njen sedmi album z novim bendom v iskanju novih izzivov in izrazov izstopa iz familiarnih alt rock/baladnih indie tirnic. Komade z zaznavno retro patino prevevajo himničnost, glamuroznost, seksapilna hladnost, tipična za novovalovske zvoke New Yorka ob koncu sedemdesetih let. Razveseljivo pa tudi njen glas dobiva nove neslutene oblike. Poznavalcem izvornega materiala plošča najbrž ne bo odpihnila možganov, bo pa zadovoljila dosedanje fene.
-
Ni jih veliko, ki se v pogonu z visokimi obrati že 30 let uspešno upirajo in izogibajo zlizanosti, klišejskosti in splošni utrujenosti oznake »postrock«. Mogwai, skupina škotskih herojev, sodi v peščico ustrojev, ki so navdušili že v drugi polovici devetdesetih let in se do danes sicer držijo svoje špure, ne spreminjajo veliko in nikoli ne izvedejo resnega slogovnega preobrata ali posega, pa vendarle nekako ves čas ostajajo nad gladino – sveži, privlačni, domiselni in občasno duhoviti (sploh z naslovi posnetkov in albumov).
-
Četrti album korejske skladateljice in multiinstrumentalistke, ki z različnimi tradicionalnimi in drugimi instrumenti ter elektroniko ustvarja izrazito evokativne skladbe, lahko umestimo v tradicijo spiritualno obarvane ambientalne glasbe. Toda obenem vključuje številne predvidljive, elegantno zapakirane skladbe, ki s skoraj klišejsko lepoto tu in tam spominjajo na fiktivni hollywoodski soundtrack za dogajanje na Daljnem vzhodu. Kot nekakšna budistična meditacija o cikličnosti življenja plošča utrjuje njen položaj samosvoje ambasadorke ambienta »četrtega sveta«, ki marsikaj dolguje Hassllu, Brouk, Glassu in Laraajiju. A pogrešamo tisto izrazno ostrino in nekonvencionalnost, značilno za predhodnike.
-
Horsegirl: Phonetics On and On
Kdo je rekel, da kitarska indie muzika nima več haska? Chicaška trojka Horsegirl na svojem drugem albumu vse dvomljivke in skeptike odpihne … No, bolj suvereno zaziblje in zbudi iz naveličane zmote. Phonetics On and On nas hitro prepriča, da »manj je navadno več«, »preprostost pogosto preprosto deluje« in »prostodušna zadržanost hitro zbliža in stke nekakšno intimno vez s poslušalstvom« niso samo brezvezne floskule. Minimalizem rahlo razštelanega brenkanja, nepompozni udarci bobnov in nenapihnjene melodije večglasnega petja ustvarjajo tisti občutek pristne »naredi-sama« muzike, a s ključno opombo, da je produkcijo podpisala Cate Le Bon. Privlačnost zmernega.
-
Drake & PARTYNEXTDOOR: $ome $exy $ongs 4 U
Po bolečem porazu v najbolj razvpiti raperski zdrahi 21. stoletja doslej, ki ga je Kendrick Lamar še dodatno zacementiral na nedavnem nastopu na športnem spektaklu Super Bowl, bi si moral Drake za nov album, če bi si z njim želel povrniti vsaj malo ugleda, vzeti čas. A očitno je želel fenom čim prej dokazati, da ga Lamar ni popolnoma razorožil, zato je odvihral v studio, tam se mu je pridružil dolgoletni pajdaš PARTYNEXTDOOR, tandem pa je posnel eno od daleč najslabših plošč v nazadujočem opusu kanadskega slavčka, kar je po svoje pravi dosežek. Na tem podpovprečnem skrpucalu, ki traja celo večnost, je pozornosti vrednega gradiva zgolj za petnajstminutno malo ploščo, preostanek je natrpan z napol kuhanimi jeremijadami, v katerih protagonist zveni, kot bi zaspal za volanom.
-
Oznaka muzika za ozadje oziroma razpoloženjska glasba implicira neko funkcionalnost, umetniško kompromitiranost in podrejanje diktaturi algoritmov. Po drugi strani imamo danes muzičarje, katerih kariera temelji prav na ustvarjanju take nevsiljive glasbe, ki jo povezujemo s trendi s preloma tisočletja, liminalnimi mentalnimi prostori in občutkom blaženosti zaradi različnih zdravil na recept ali brez njega. Spletni diskurzi med drugim vključujejo razprave o njihovi terapevtskosti, predvsem zaradi konsistentne atmosfere in omejenega nabora razmeroma pozitivnih čustev, ki jih spodbujajo.
-
Če po naključju občutite pomanjkanje novega sladkobnega popa z ASMR-jevsko šepetajočimi vokali in sta bili zadnji plošči Billie Eilish za vaš okus pretirano baladni in cmeravi, dajte priložnost studijskemu prvencu irske indie pop glasbenice Biig Piig. Njen krhki glas je resnično kot balzam za ušesa, pevka je tudi izjemno nadarjena za skladanje nalezljivo spevnih refrenov, zadeva pa se, žal, zatakne pri produkciji. Ta zveni dokaj generično (pri plesno usmerjenih komadih, ki prevladujejo na prvi polovici albuma, deluje kot zvočna kulisa v trgovinah, kakršna je H & M), na trenutke celo ceneno (čeprav je pravo vojsko producentov financirala založba velikanka), vselej pa nekoliko za časom (avtorici očitno ni nihče namignil, da je zbujanje nostalgije po osemdesetih letih že iz mode).
-
Mimo je čas retro bluzovsko-garažno-r’n’b-jevskih napevov z južnjaškim melosom debija Witness (2017). Neworleanški kantavtor, ki ga je oblikovalo odraščanje na robu med verskimi fanatiki, je zadnja leta opazoval goreči svet in izkušnjo filtriral v apokaliptični pop izraz, ki dreza v popek ameriške družbe. LOWER se suka okoli sistemskega rasizma, alkoholizma, nasploh Dežele svobodnih, ki kot Saturn požira svoje sinove. Skoraj prosojen, šepetajoč glas, distorzirani riffi, boom bap beati, lo-fi patina, hrup in soul melodije sestavljajo nenavadno frišen stilistični kolaž – kot bi Frank Ocean ali Yves Tumor posnel plato na podlagi atmosferičnih političnih dokujev Adama Curtisa. Can’t Get You Out of My Head! Dejansko.
-
V devetdesetih letih, zlatem obdobju hiphopa, so v praksi divjega semplanja ameriški producenti redko posegali po gradivu, ki ni prihajalo iz hegemonije tamkajšnje popularne muzike. Eden takšnih virov oziroma izjem je bila britanska zasedba karibsko-afro funka Cymande. Ta je sicer delovala le krajši čas v sedemdesetih letih, zaradi ponovnega zanimanja za njen katalog pa se je spet zbrala leta 2010. Renascence je njen drugi povratniški album, ki potrdi tezo, da so veteranski reunioni navadno le bleda senca preteklosti. Pri Cymandu skupaj z nekaterimi ustanovnimi člani manjka tudi večina žmohta, navdušujočih tolkalskih vložkov in domiselnih žanrskih prečenj. Speglano v varnem okolju pop funka.
-
Brightonski kvintet Squid se pogosto znajde v istem košu z bendi, kakršna sta black midi (R.I.P.) in Black Country, New Road, saj gre za predstavnike novega vala britanske kitarske godbe, ki z jazzovsko tehnično podkovanostjo rušijo žanrske konvencije (grobo rečeno) rock muzike. A pravzaprav so te primerjave navadno preveč površinske, ker imajo vsi našteti izvajalci izrazito samosvoj in edinstven izraz in se ta pri vsakem od njih razvija v precej nepredvidljive smeri – še zlasti pri ansamblu Ligenj, ki je z novim albumom naredil posebej radikalen slogovni in značajski zasuk.
-
Naj vas flegmatično ravninski slog, v katerem MIKE nametava verze, ne zmede ali napoti na napačne sklepe. Čeprav raper z bazo v Brooklynu na površju zveni lenobno sčiliran, premleva eksistencialne teme nekoga, ki se je v življenju ogromno premikal po različnih mestih in celinah. Tako vzporednice z njegovim kolegom in prijateljem Earlom Swaetshirtom niso popolnoma iz trte izvite. Showbiz! je še ena v seriji njegovih plat s podlagami, ki niso nič več kot osnovno in preprosto zankani gruvi (muzike osemdesetih let), in z dostavo rim, preprostih in neposrednih v posredovanju prostodušnega premlevanja o pripadnosti, pomenu skupnosti, notranjih strahovih … Zbrana nepretencioznost.
-
Chris Eckman: The Land We Knew the Best
V frišnem eseju o Lynchu in Slovencih je kolega Štefančič pisal o vzporednicah med twinpeaksovsko Americano in triglavsko Sloveniano. Naturalizirani ameriški kantavtor, producent in šef založbe Glitterbeat je bil še konkretnejši. V naši geografiji – studencih, ribnikih, holmih, grapah, gorskih slemenih in vršacih, po katerih redno pohajkuje – je našel navdih za spokojno različico podalpske americane, slomericane, ki kljub ponekod značilno melanholičnemu razpoloženju pričara idilično razglednico življenja v objemu naše flore in favne. Skladbe, prežete z iskrivimi instrumentali in vokali domačih glasbenikov, so nepričakovano vedre, v njegovih croonerskih verzih pa je nekaj kreslinovsko ljudskega.
-
Kathryn Mohr: The Waiting Room
Narava prvenca ameriške kantavtorice Kathryn Mohr je edinstvena, skorajda zunajzemeljska. Delno je to mogoče pojasniti s tem, da je ploščo posnela med obiskom umetniške rezidence v zapuščeni tovarni na neki odročni islandski obali sredi ničesar. To je pretanjena in srce parajoča lo-fi mojstrovina, v kateri terenski posnetki igrajo enako pomembno vlogo kot glasbeničin krhki glas, ključno pa je tudi njeno zamolklo brenkanje po kitarah, ki abstraktnim skladbam daje oprijemljivejše ogrodje. Če bi avtorica pesmi opremila z bobni, bi se lahko kosale s kakšnimi dream pop klasikami iz devetdesetih let, k sreči pa jih je ohranila v surovi, ambientalni obliki, kar tem ležernim žalostinkam omogoči, da zares zadihajo, nas posrkajo vase in hipnotizirajo.
-
The Weekndu (s pravim imenom Abel Makkonen Tesfaye) ni lahko in je neke vrste mučenik sodobne pop krajine. Njegova besedila so vse bolj mračnjaško usodna, v zadnjem času namiguje tudi na konec glasbene poti – in glej, šesti album Hurry Up Tomorrow naj bi bil res njegov zadnji. Ključni trenutek je doživel leta 2022, ko je sredi koncerta izgubil glas, odgovornost za to pa pripisal stresu in pritisku, ki si ga povzroča sam. K dogodku se pogosto vrača, tudi tokrat, v besedilih, ki preprosto še najbolj izražajo … utrujenost.
-
Vokalna poptronika, ki izhaja iz naredi sam praks spalnične produkcije in ki generično pop pesmopisje nadomešča z bolj »kantavtorskimi« strategijami, po uspehih Kelly Lee Owens, Yaeji in sorodnih izvajalk dobiva še eno pomembno protagonistko. Druga plošča prodorne kolumbijske pevke/producentke zadene všečno ravnovesje med hedonizmom in introspekcijo, poživljajočimi in melanholičnimi stadionskimi petardami, hitro zapomnljivimi refreni in naprednejšimi produkcijskimi postopki. Žar njene iskrive muzike spominja na prominentne melodije in seksi vokale, značilne za pred- in porecesijska leta, ko smo plesali na indietronico, electroclash in sorodne plesne muzike. Karizmatična in spevna avtorska elektronika brez pretenzij.
-
Izid nove kratkometražne plošče svojeglavca iz Hackneyja je bil značilen in predvidljiv v svoji nepredvidljivosti – album se je nenapovedano pojavil izključno na YouTubu. Pet ali šest posnetkov, drug za drugim v enem kosu in brez naslovov. lucre je (ponovno) ne do konca sproducirana »demo« lepljenka sanjavega folk rocka, vendar s ključno novostjo, zaradi katere vse skupaj zveni popolnoma drugače. Za vokale ne poskrbi Blunt sam, niti jih ne prispeva ena od njegovih dosedanjih sodelavk, ampak danski pevec Elias Rønnenfelt. Njegov slog, barva glasu in interpretacija zahtevajo nekaj krogov privajanja, težko pa se je znebiti občutka, da bi raje poslušali glavno zvezdo ali preprosto instrumentalne posnetke.
-
Central Cee: Can’t Rush Greatness
Čeprav je Can’t Rush Greatness šele prva dolgometražna plošča britanskega pop rap zvezdnika Centrala Ceeja, se je njegov monotoni slog repanja izpel že davno pred njenim izidom. Da je avtor tako imenovani one trick pony, je v zadnjih letih dokazal s pozornost zbujajočimi singli, s katerimi se je v mainstreamu vzpostavil kot glavni ambasador britanskega drilla, na mlačnem prvencu pa jih je zgolj zbral na kup ter preostanek plošče zakrpal z večidel odvečnim in vselej sila repetitivnim polnilom. Tega je sicer nekoliko obogatil z gostujočimi verzi moštva britanskih in ameriških rap velikanov, a tem ne uspe zakamuflirati enoličnosti Ceejevih flowov, odsotnosti prave substance v njegovih besedilih in utrujajoče generičnosti beatov, ki začnejo zveneti postano že pred iztekom prve tretjine plošče.
-
Imamo prvi letošnji album, ki ne skriva želje po tem, da bi postal naslednji Brat, fenomen, ki presega okvire popularne kulture, monopolizira spletne diskurze, z agresivnimi piarovskimi postopki gradi kult in med feni spodbuja toksično obsesijo. Po albumih, ki so jih izdale Beyoncé, Dua Lipa in Charli XCX, je to še ena pop izdaja, utemeljena na dediščini plesne glasbe. Tretja plošča britanske avantpop pevke, plesalke in igralke, ki se je proslavila z minimalističnimi, ekstremno čutnimi komadi, prepredenimi z omamnimi šepetajočimi vokali, izpolnjuje vsa merila za pop blockbuster – erotična zunajzemeljska persona, privlačen koncept, enigmatično ime in impresivna zvočna podoba (poleg glavnega producenta Korelessa jo podpisujejo številni drugi sodelavci). Gre za svojstven hommage Madonnini klasiki Ray of Light (1998) in Björkini mojstrovini Homogenic (1997), baročno vizijo pop elektronike, ki velikopotezno jemlje od techna, trancea, klubske glasbe in onstran.
-
Angel Olsen: Cosmic Waves Vol. 1
Ena od vodilnih predstavnic indie sleaze revivala Angel Olsen, ki zadnja leta navdih črpa predvsem iz tradicije ameriškega folka in countryja, je s ploščo Cosmic Waves prostor pod žarometi odstopila manj znanim imenom z losangeleške indie scene, ki si v njenih očeh zaslužijo več pozornosti. Gre za nenavaden format plošče, ki ji (kant)avtorica pravi »kompilacija, preoblikovana v dialog«: najprej predstavi pet skrbno izbranih izvajalcev, na B-strani pa sama odigra pet lastnih interpretacij njihovih komadov. Pri tem se izkaže predvsem v vlogi založnice in kuratorke, in čeprav priredbe, ki v spomin prikličejo njena zgodnejša dela, izdaji dajejo neko dodatno težo, se ne morejo kosati niti z izvirniki niti z njeno siceršnjo avtorsko glasbo.
-
Bad Bunny: DeBÍ TiRAR MáS FOToS
Šesti album nespornega kralja latinopopa je oda njegovemu Portoriku in je oda slogom in scenam salse, jíbara, bolera, plene, boogalooja ... Pritikanje starih semplov, referenčnih drobcev, bohotnega tolkalskega okrasja in kanoniziranih ritmičnih standardov togemu obrazcu sodobnega popa brez domišljije večinoma slišimo kot plehko in ceneno blasfemijo, Bad Bunny pa nalogo opravi več kot spodobno. DeBÍ TiRAR MáS FOToS ni samo nametani skupek šusov udarnih ritmov reggaetona – je večplasten, je subtilno političen in je celo pravi zaokroženi album. Dokler je suverenost Portorika zakopana nekje v daljni prihodnosti, je tu za tolažbo vsaj suverena portoriška muzika.
-
The Weather Station: Humanhood
Včasih v življenju potrebujemo muziko, ki nam v katarzičnem soočenju s samimi sabo pomaga, da se ponovno sestavimo. Sorodni vzgibi poganjajo novi album kanadske kantavtorice Tamare Lindeman, ki nas je leta 2021 obsedla s ploščo Ignorance, posvečeno takrat aktualni temi ekološke anksioznosti. Ne, Humanhood ne obravnava prihodnosti človeštva in strahu pred uničenjem, ki ga lahko povzroči umetna inteligenca, temveč z obratom navznoter kartira avtoričin boj z »drugo puberteto«, alienacijo uma in telesa ter proces ponovnega udomačenja v lastni koži. Avtobiografska indie folk rock godba pritegne pozornost z jazzovsko razigranimi medigrami širokega nabora instrumentov, ki z ekspresivnimi linijami poudarjajo njen žametni vokal.
-
Glede na to, da je Mac Miller preminil že pri šestindvajsetih letih, je njegov opus presenetljivo bogat – za življenja je izdal kar ducat mikstejpov in pet dolgometražnih studijskih plošč –, pa tudi izjemno pester, saj ga zaznamujeta dva dokaj radikalna slogovna zasuka: najprej iz pop rapa za »frat boy« žurerje v abstraktnejše odvode hiphopa, začinjene s krepkim odmerkom jazza, potem pa še obrat v prefinjen, sila melanholičen, vendar tudi precej sladkoben neosoul, v katerem je Miller dokončno razprl krila. To je bila ena od najosupljivejših preobrazb v nedavni zgodovini pop glasbe.
-
Čeprav Perverts (predvsem zaradi razvlečenih uvertur) traja kar uro in pol, ameriška kantavtorica Ethel Cain vztraja, da gre za malo ploščo (EP). Verjetno zato, ker je plošča na njeni ustvarjalni poti precej radikalen slogovni zasuk, ki naj bi bil v kontekstu celotnega opusa zgolj krajši obvoz. Avtorica si je namreč ime zgradila predvsem z otožnimi indie pop baladami, ki so navdih prav toliko črpale iz goth rocka kot iz americane – je kakor nekakšna Lana Del Rey s planeta Bizarro – Perverts pa je izrazito doomerski, temačen, teatralen in ambientalen izdelek, ki ni le sila melanholičen, temveč tu in tam celo rahlo srhljiv, pa tudi besedila se večidel berejo kot sinopsisi kakšnih obskurnih arthouse grozljivk.
-
Avstrijski pionir kitarsko generirane in procesirane ambientale in nojza Fennesz se je nove plošče lotil z disciplino in delovno etiko. Produciral je od zgodnjega jutra do večera s kratkim vmesnim premorom, začel pa je iz ničle, brez konceptualnega izhodišča, in končal šele, ko je bila plošča nared. Ni delal na obroke, le pridno je sestavljal – košček za koščkom. Mosaic je skupek dolgih ambientalnih posnetkov oziroma povsem zračnih zvočnih krajin, pri katerih je temeljni postopek raztezanje lebdečih in počasi razvijajočih se tonov in harmonij z občasnimi, a nevsiljivimi intervencijami kitarskega strunanja in predenja distorzije. Stopnjevanje je prisotno, a je potrpežljivo in subtilno. Glasba za meditacijo.
-
the innocence mission: midwinter swimmers
Glas gonilne sile ameriškega indie tria Karen Peris od nekdaj zveni angelsko krhko, kot da bi se lahko kadarkoli zlomil in izpuhtel v eter. A podobno kot pri Mazzy Star tudi dekliška barva njenega glasu zmore v vsakdanjih podobah, predstavljenih v preprostem jeziku, izraziti široko paleto čustev v trikotniku hrepenenje-upanje-žalost. To velja tudi za že trinajsti album, ki bo fenom britanskega folka in kalifornijskega ter francoskega psych popa šestdesetih let zvenel precej familiarno, kot kak star znanec, četudi je kombinacija nosilnih glasbenih motivov zadovoljivo sveža. Plošča prinaša spokojen komorni folkovski izraz s prefinjenimi aranžmaji za nežne duše, ki iščejo katarzo v razneženem kantavtorstvu.
-
Ajs Nigrutin: TI SI AJS NIGRUTIN
V kotičkih nekdanje skupne federacije so se nekoč zganjale resne, živahne in povsem sodobne raperske prakse. Pionirji so bili Hrvati, ki so čisto pravo sceno postavili že v devetdesetih letih, sledili so Srbi. Bad Copy so tisti zajebantje, ki so na prelomu tisočletja precej pripomogli k temu, da je Beogradu le uspelo dohiteti Zagreb in postati ena od dveh hiphoperskih prestolnic prostora ex-YU.
-
Sun Ra Arkestra: Lights On A Satellite
Kultni, legendarni, edinstveni in nezemeljski Arkestra praznuje neverjetnih sto let svojega liderja, še vedno popolnoma vitalnega saksofonista Marshalla Allena z albumom, na katerem izstopata predvsem zvočna urejenost in brezhibnost kakovosti posnetkov glasnega štiriindvajsetčlanskega benda. Sicer je Lights On A Satellite klasično arkestrovski v tem, da gre za dokaj markantno (in nehierarhično!) mešanico tradicionalnega in »brezčasnega« big band jazza, odpičenih ekskurzij v kakofonijo, iskrivo progresivnih vrinkov, komunalnih napevov … Dodatna opomba: ob okroglem jubileju bi se končno spodobil tudi prvenec pod Allenovim imenom. In res, krožijo govorice, da bo izšel še letos!
-
Tachyon: V ovoju inkompatibilnih odmevov …
Velik segment sodobne elektronike, ki zavestno ustvarja vtis, da se ne jemlje preveč resno, zaznamujeta cinizem in samoironija. Nova plošča nekdanjega klubskega maratonca, mladega ekscentrika Jerneja Grmeka, je s svojo neizmerno razigranostjo čisto nasprotje – produciranje muzike z iskreno otroško radovednostjo. Postinternetnih weirdcore, dreamcore in vaporwave estetik se Tachyon loteva z obilo humorja (glej naslove komadov), značilnega za chiptune in IDM-sceno devetdesetih let. Plod te fuzije je sanjav, radosten, retronostalgičen izraz, poln zabavnih samplov, zagličanih in osembitnih zvokov, žarečih sintov in vratolomnih brejkov, ki bi lahko bili tudi lušten soundtrack imaginarne arkadne igre.
Iskanje brez piškotkov ni možno
