Ženska pa ne

Že dolgo nismo slišali toliko neumnosti kot ta teden. Naprej o gorskih kočah in hribih. Leta 2021 smo izvedeli, da po hribih hodimo kot miške, vsi šepetajo, si izmenjujejo vljudne fraze, nihče ni glasen. Seveda po gorah hodimo zaradi njih lepot (kako nas takoj zanese v rustikalno kekčevsko leporečje, kajne), a da tam šepetamo kot v filharmoniji, to pa pač ni res. Zlasti ne v kočah in pred njimi.

Tanja Fajon pove več

Gledalci smo izjemno naveličani dvojk in trojk predsednikov političnih strank, ki vsake toliko pridejo v večerne informativne oddaje in potem odgovarjajo na vsa tisti trenutek odprta politična vprašanja, pa še kakšno za povrhu in počez. In tako smo zmogli le lenobno zehanje, ko sta se kot gosta Uroša Slaka v 24ur zvečer v torek pojavila predsednica SD Tanja Fajon in predsednik Nove Slovenije Matej Tonin. Zlasti zaradi slednjega: njegovo praznorečje in hvaljenje z dejanji, ki jih ne moremo preveriti, njegove zahvale vsem državljanom, vsem mamam, očetom, dobrim ljudem in tudi vsem drugim (kako neverjetno v tem spominja na Marjana Podobnika), vse to buhtenje praznih besed, podrejenih stavkov, ti slapovi besed in stavkov, ti šopki pridevnikov … Hecno je le, da na enak način nastopa kar nekaj vidnih članov Nove Slovenije. Imajo istega učitelja javnega nastopanja? In če – je imela Aleksandra Pivec tudi tega? Ker to je prav neverjetno, kako podobni so drug drugemu. Vendar pa: mar res mislijo, da so zato bolj priljubljeni in voljivi? Mar ne gledajo javnomnenjskih raziskav?

Maziljeni jezik sovraštva

Veliko lažje bi bilo pisati ta prispevek, če bi šlo za uvid v neko zgodovinsko dogajanje v neki državi (na primer Nemčiji v času nacizma) ali pa za prispevek o primeru odkrite homofobije na čečenski televiziji – saj veste, tam geje in lezbijke pač pobijajo. No, Jože Možina in Igor Vovk, direktor zavoda Iskreni, jih v Intervjuju ne pobijata, ampak »zgolj« načrtno in zavestno širita sovraštvo. A njuna prijazna maziljena zloba ni nič manj grozljiva.

Svet kot zarota

Medijske hiše v Sloveniji, žal od prve do zadnje, so majhne – ker jih pač omejuje velikost trga. V večini velikih evropskih medijskih hiš so že zgolj oddelki, ki se ukvarjajo z arhiviranjem informacij in dokumentov, večji od celotnih slovenskih medijskih hiš, enako velja za mrežo dopisnikov, ki jih imajo veliki evropski mediji po navadi več, kot pa je v slovenskih medijih zaposlenih vseh novinarjev.

Rosvita Pesek Kreka seveda ni vprašala ključnega

Pogovori z Janševim direktorjem NIJZ so vedno bizarni. Tako gostilniško robato ali pa v slogu »dobri sosed iz sosednje ulice« nam ta gospod vedno znova že drugo leto – ja, res je že drugo leto epidemije – pove, da zdaj se pa čas izteka. Res verodostojno, ko nam to pove čisto vsakič z enakim dramatičnim glasom. Zdaj pa gre zares.

Kako nas je Danilo Türk streznil, ko nam je bil Igor Zorčič že malo všeč

V nedeljo smo imeli na TV Slovenija odlično priložnost za primerjavo – primerjali smo lahko dva normalna, razmišljujoča politika iz različnih dob. Najprej je Tanja Gobec gostila predsednika državnega zbora Igorja Zorčiča, takoj za njo pa Ksenija Horvat nekdanjega predsednika republike Danila Türka. Roko na srce, gledati Igorja Zorčiča v teh časih je pravi balzam za oči in uho – ker je pač dostojen, prijazen, no, pač zna se vesti, ni nasilnež, je artikuliran, kritično vprašanje zanj ni osebni napad nanj, na njegovo družino, vero itd. V tem svetu čudnih nasilnih trolov brez osnovnih manir, ki so ves čas v vojni, začenši z Janezom Janšo, Alešem Hojsem, Vaskom Simonitijem … tudi Matejem Toninom, ki je nasilen s svojo zlaganostjo, brezdušnostjo in premočrtnostjo, je Zorčič čisto ok. Že zato, ker vemo, da za tem njegovim besedovanjem ne stojijo neka iliberalna agenda in neka popolnoma neverjetna prepričanja, za katera smo mislili, da v Sloveniji nikoli ne bodo več dobili večinske moči.

Dopuščeni molk

V ponedeljek nas je POP TV prijetno presenetila: tako v 24ur kot v 24ur zvečer so namreč pripravili analizo rezultatov nedeljskega referenduma, v oddajah so imeli goste, pobudnike referenduma, ki so si po množični podpori ljudstva to seveda tudi zaslužili, razumeli so, da je bila množica, ki se je udeležila referenduma, tako velika, da gre za prelomno odločitev, ki ima daljnosežne posledice. No, ne bomo preveč hvalili: POP TV se je odzvala, kot se odzove vsaka normalna televizija dan po tem, ko se je zgodilo, da je skoraj 50 odstotkov ljudi izrazilo svojo voljo na volišču.

Če je to sanjski moški, je čas, da moške v Slovenijo začnemo uvažati

Zdaj, ko smo prišli do zaključka velike pomladne romance Sanjski moški, ko se je pol Slovenije nehalo nasmihati robatim slaboumnostim in cenenemu neokonservativnemu pogledu na razmerja, druga polovica pa je že potrta, ker je sanjska zveza trajala le do trenutka, ko so pospravili sceno te stare licenčne oddaje, si bomo seveda tudi mi privoščili mnenje o vsem skupaj.

Proslava 30. obletnice države, malo vaškega, malo fundamentalizma in veliko socializma

Avtorico te rubrike je poceni turistični aranžma pred nekaj leti pripeljal v Ankaro ravno na dan nekega državnega praznika. Ne pričakujte od turistke, da bi se poglabljala v to, kaj se je dogajalo, a vse skupaj se je začelo z glasovi mujezinov iz vseh mošej v mestu. In ko smo potem jedli organizirano večerjo v neki skoraj ceneni restavraciji, smo seveda na steni lokala gledali posnetke proslave in se neizmerno čudili, da je bila vanjo vključena molitev, hecna je bila tudi prisotnost verskih dostojanstvenikov v še včeraj sekularni državi. Pač, tega smo bili vajeni s posnetkov iz Irana, ne pa iz Turčije. Iran je do takrat veljal za tisto deželo, kjer vse državne praznike zaznamuje prisotnost verskih odličnikov.

Prijaznost novinarja ni dovolj

Prav neverjetno je, kako so postali intervjuji s slovenskim premierom Janezom Janšo podobni intervjujem z Vladimirjem Putinom. Oba si izbereta prostor, kjer bosta dala intervju, ikonografija je podobna, Janša je enkrat v dvorcu Brdo, drugič mu je treba ustreči in intervju posneti v Cankarjevem domu, od koder naj bi on sam odvodil bitko za Slovenijo (ste zaznali, kako ga ni prav nič več sram samopoveličevanja?). Ja, simbolika je nujna, zatežena zaslugarska simbolika. Ta sicer že nujno potrebuje tudi podnapise, saj je v tej državi gor zrastlo že toliko generacij, ki se jim sanja ne o ikonografijah in simbolikah osamosvajanja. A tudi večini prebivalcev gre to samopoveličevanje preprosto na živce. Je pa res neverjetno, kako si je Janša iz leta v leto bolj všeč, kako se občuduje, kako topel pogled dobi, ko se spomni lastnih, sicer spodobno prikrojenih junaštev.

Kača na drevesu, tiger na dvorišču

Kupovanje eksotičnih živali je le še ena razvada sodobnega človeka. Danes je popolnoma jasno, da eksotičnim živalim ni prav nič zabavno živeti v stanovanjih in hišah v zanje običajno vremensko nesprejemljivi Sloveniji le zato, da so lahko »v ponos« in ogled svojim lastnikom in njihovim znancem. Vsak jih lahko razume in vsak bi jih moral razumeti. A po zahodnem svetu trend nakupovanja kač, kuščarjev, pajkov, opic … do medvedov in tigrov prav nič ne upada. Tema je torej zanimiva in oddaja Tednik na TV Slovenija je šla v pravo smer in celo malce podprla ministrstvo za kmetijstvo, ki želi narediti popis vseh tovrstnih živali po slovenskih domovih ter uvesti jasna pravila in pogoje, pod katerimi lahko žival pride in živi v Sloveniji.

SDS sploh ni treba v Odmeve, ker uredniki Odmevov vse uredijo

V torek zvečer bi moralo biti v Odmevih soočenje med Luko Mescem, prvim poslancem Levice, ter predstavnikoma SDS in NSi, strank, ki sta se odločili, da bosta poskušali doseči prepoved Levice oziroma vsaj vtis v javnosti, da je stranka Levica skrajna in da bi jo morali prepovedati. Vendar sta SDS in NSi sodelovanje zavrnili. Zato je v studio Odmevov prišel zgolj Luka Mesec in predstavil stališča Levice … No, slednje se ni zgodilo. Ker sta SDS in NSi prihod v Odmeve zavrnila, niso povabili niti Mesca. Kako preprost način, da političnemu nasprotniku vzameš besedo, mar ne? Potrebuješ le prestrašene ali preračunljive urednike, ki se nočejo zameriti SDS. V normalnih razmerah se novinarji pač ne bi dali motiti, zgolj pojasnili bi, da so povabili tudi drugo stran, a se ta soočenja ni želela udeležiti.

Možina, partijski človek

Lojze Dolinar je pred kratkim postal prvi celovški podžupan, ki pripada slovenski manjšini. Za Celovec je to velika stvar, saj gre kljub vsemu za mesto, kjer je bila mržnja do Slovencev vedno močna in trdovratna, pri čemer je treba izpostaviti, da je podžupan pri svobodnjaškem županu. No, Celovec je Celovec: tudi v očeh Avstrijcev gre za mesto za sedmimi gorami in sedmimi dolinami, zato ne gre biti prestrog.

Pravica biti točno to, kar si želiš biti

Te dni poslušamo, kako je državni zbor postal hram napadalnosti in nizkotne govorice. Da še nikoli ni bilo tako. Res, kje in kdaj pa je bil ta nikoli? Če bi tisti, ki ugotavljajo, da še nikoli ni bilo tako, pogledali malce v zgodovino državnega zbora, bi ugotovili, da je bilo vedno nekaj sedežev rezerviranih za skrajno opolzke, grobe ljudi brez vseh manir. Ivo Hvalica, dolga leta najbolj nedostojen poslanec državnega zbora, je Jelka Kacina nekoč tako dolgo žalil, da ga je slednji namahal z Delom, ker je šel tako čez vse meje dostojnosti.

Naša igra, naš molk, naša slepota

Na poti v Evropsko unijo obstajata dva zidova, ki ju je s svojim denarjem ali dejanji ta postavila sama. Prvi je v Turčiji in tega Evropska unija plačuje z milijardami evrov ter molkom, torej tiho podporo diktatorju Recepu Erdoganu in njegovi politiki – v zameno pa slednji zadržuje begunce v taboriščih. Kakšne so metode, ki jih uporablja Erdogan pri odvračanju beguncev, da bi nadaljevali pot proti Evropski uniji ali bi to sploh hoteli, lahko le slutimo. A Erdoganov zid je prepusten, vsak dan ga peščici beguncev uspe obiti. Zato je nastalo tudi drugo sito, ki stoji na višji meji Evropske unije, zanj pa sta neformalno odgovorni Slovenija in Hrvaška, ki izigravajoč lastno in evropsko humanitarno zakonodajo skrbita, da migranti ne morejo vstopiti v unijo. Podobno neformalno je v to igro vključena tudi obubožana Bosna in Hercegovina. Tako ni le zdaj. Ta igra se je začela že za časa premiera Mira Cerarja.

Niti zgražati se ne moremo več nad Možino

Težko je pisati o Jožetu Možini in Petru Jambreku; človek je na tem, da začne uporabljati grde, prostaške izraze, kar malo bi psoval in se jezil. A ne gre in ne zaslužita si. Danes je pač zgolj duhamorno gledati ta dva preračunljivca, katerih skupna značilnost je, da jima res nič ni sveto, ne resnica, ne dejstva, ne ta država. Pač vse, kar počneta, počneta le zase, tako kot večina vrhovnih janšistov.

Zakaj je bil pogovor z Žerdinom kljub vsemu dragocen

Tudi ker gre za našega, Mladininega človeka, pa čeprav vedno to pove bolj sramežljivo, smo se izjemno razveselili, da bo na predvečer svetovnega dneva tiska oziroma novinarstva gost oddaje Intervju in izjemne Ksenije Horvat prav Ali Žerdin, zdaj že dolgoletni urednik Sobotne priloge. Trenutek je bil pravi, gost je bil pravi, Ali Žerdin je eno od sodobnih imen slovenskega novinarstva, je človek širine in globine (tudi morske). Naj takoj priznamo, da smo po intervjuju obsedeli razočarani, kar malce pretreseni. A neupravičeno.

Iza Sia Login in delati dobro

Piska teh vrstic je seveda polna predsodkov. Ko se na ekranu pojavi Zvezdana Mlakar, je nemudoma v precepu: na eni strani je super opazovati zrelo žensko, ki si ne da odvzeti ženstvenosti in tudi seksualnosti, njen zanos je prav tako vreden občudovanja. Na drugi strani ne vemo, kaj storiti s to kvazi naivnostjo, ko nas nagovarja kot kakšne otroke, pri čemer točno vemo, kdo je Zvezdana, da igralka in podjetnica točno ve, kaj počne, vemo, da je ta nedolžnost zaigrana, v veliki meri zgolj ničeva, pozornost iščoča in zato duhamorna. Od nacionalne televizije pač pričakujemo resne voditelje, ki teme poznajo, ki se pripravijo, ki ločijo med zgodovinskimi obdobji in zmorejo prepoznati citate, ki jih navajajo sogovorniki. Ampak saj to je bolj razvedrilni program?

Hotel si imeti kolo, zdaj pa ga poganjaj

Oddaja 24ur Fokus je v nedeljo zvečer gostila Aleksandra Čeferina – in vsak novinar in vsako uredništvo lahko le sanjata, da se jima bo zgodilo kaj takega, kot se je Pop TV v nedeljo. Intervjuja namreč niti še ni bilo dobro konec, ko je postal prav ta Aleksander Čeferin osrednja oseba ne le slovenskih, ampak evropskih medijev. Bilo je naključje, srečno naključje, a izšlo se je kot v filmu.

Življenje brez sadnega jogurta

Res je naporno že tretje desetletje poslušati visoke člane SDS, stranke, v kateri je največ bivših komunistov, ki se vedno znova poslušajo prikazati kot velike žrtve socializma in komunizma. Tako se je pretekli teden dogodilo, da je kot ultimativni dokaz, kako težko je bilo v socializmu, poslanka SDS Mojca Škrinjar na Twitterju navedla, da je bilo nekaj časa v Jugoslaviji tako hudo, da ni mogla priti do sadnega jogurta. Kako ti kaj takega sploh pride na misel? Je bil res največji problem socializma to, da nisi mogel kupiti levisk in sadnega jogurta? No, revica je potožila tudi, da z možem nista dobila javnega stanovanjskega kredita, temveč sta ga morala najeti pri komercialni banki – ker nista bila v partiji.

Zgodovina na TV Slovenija

V torek so bili na TV Slovenija eni tistih Odmevov, ko si kar malo ponosen na javno televizijo. Igor E. Bergant – kako paše, ko je voditelj res dobro pripravljen na oddajo, za Berganta pa to velja kar praviloma – je tako najprej opravil vsakodnevni pogovor z dr. Beović, se tudi malo pošalil, ji dal jasno vedeti, da zadeve, ki jih govori, včasih niso konsistentne, a ker so časi zagamani, ne bomo malenkostni, ampak gosposki.

Ne razumejo, nočejo razumeti ali so pač drobni nacionalisti?

»V Avstriji so v zadnjem dnevu potrdili 3001 novo okužbo z novim koronavirusom.« »V Italiji so včeraj potrdili kar 12.800 novih okužb.« »Največji porast v tretjem valu pa beležijo v Bosni in Hercegovini, kjer so samo včeraj potrdili 2800 primerov pozitivnih testov.« »Na Hrvaškem je rast okužb spet visoka, včeraj so potrdili 1400 novih okužb.« Seveda so to zanimivi podatki o stanju okužb v sosednjih državah. A brez podatka o številu prebivalcev v posamezni državi, takole navrženi, nimajo nobenega pomena. Lahko se nam zdi, da je neka številka dramatično visoka, druga pa majhna. Ves svet že preračunava okužbe na 100 tisoč prebivalcev ali pa na milijon, le RTV Slovenija ne.

Ko iz humoristične oddaje ugotoviš, da se je medij že prilagodil novi oblasti

Kadar so na oblasti razmeroma normalni politiki, je res težko delati humoristične oddaje. Pa ne zato, ker bi razmeroma normalni politiki ne delali napak in ker se jim ne bi dogajali spodrsljaji, ampak ker že vse to obdelajo tudi novinarji in drugi radijski in televizijski voditelji. Pač, če ga je kaj polomil Šarec, se je zvečer iz tega pohecala že Tanja Starič (čisto po naključju je bila tudi takrat voditeljica Odmevov). In ko je imel Pahor svoje vladne semaforje in ekstenzivne tiskovne konference, so se iz tega norca delali tudi športni novinarji med prenosi skokov. No, ne samo delali norca ali hecali, pač komentirali so napake, nesprejemljive poteze in jih postavljali na svoje mesto.

Misli, da je Cersei Lannister?

Le redko se zgodi, da iz uredništva opozorijo na kakšno oddajo, ki bi bila morda vredna kritičnega očesa. Saj poskušajo, a običajno njihove ideje pridejo prepozno. Tudi tokrat je bil redni zapis že praktično končan, ko je iz uredništva priletel »poglej tvit vlade Republike Slovenije«, šlo je za poobjavo izjave ministrice Simone Kustec, ki jo je slednja po interpelaciji izrekla na Nova24, torej strankarski televiziji SDS, v oddaji Tema dneva. Bilo je rano jutro, izjava pa tako neverjetna, tako trapasta, da ni bilo druge možnosti kot izbrisati vse že zapisano o tem, kako se je Ernest Petrič v Pričevalcih trudil, da bi svoje servilno služenje v jugoslovanski diplomaciji pokazal kot odločen, a nevidni upor komunistom, in se lotiti gledanja pogovora z ministrico za izobraževanje in profesorico na fakulteti za družbene vede, kjer se, kadar ne ministruje, ukvarja s politiko človekovih pravic in demokracijo.

Minervina sova na TV Slovenija

Redka čednost je, da nam televizija, ta že v izhodišču profani medij, ponudi pogovor s filozofom, hkrati pa pred filozofa ne postavi človeka, ki hoče z njim tekmovati in pogovor naredi neprebavljiv, ali, bog ne daj, tepca, ki potem filozofu postavlja topa vprašanja, filozof pa potem trpi in se poskuša izviti iz te groze. Ja, pametni na televiziji trpijo, muka povzroča poenostavljanje, ki ga ta medij zahteva. Ali kot je že v uvodu povedal sam dr. Mladen Dolar: televizije se je izogibal, ker je vedel, kaj ga čaka. Za človeka nežnih in niansiranih misli je televizija morilska zaseda. A ko je Dolar končno prišel na televizijo, je imel srečo, ker je gostoval pri Kseniji Horvat.

Ministrica odsotnih stališč in hrbtenice

Obnovimo najprej ta bizarni pogovor med voditeljem oddaje TV Slovenija Studio City Marcelom Štefančičem, jr., in pravosodno ministrico Lilijano Kozlovič – in to še preden se vprašamo, zakaj je Kozlovičeva sploh prišla pred enega najbolj neposrednih voditeljev v državi in potem izvedla odkimavanje, ki je postalo najbolj viralna zadeva preteklega tedna.

Janez s kepo denarja

Vasko Simoniti je končno prišel na svoj račun, bil je gost voditeljice Norme Brščič na TV3 v oddaji Faktor. Kako je blestel! Oči so mu žarele, naravnost užival je! Končno je imel nasproti sebe osebo, ki je tudi sama uživala v njegovem gostilniškem jeziku, bolj je bil zmerjaški in obscen, bolj je Norma na drugi strani ekrana brstela. No, tokrat res ni rekla nič čez Žide in temnopolte, a saj je imela na pladnju alternativne kulturnike, o katerih sta se hitro strinjala, da jih je treba soditi vsaj tako grdo, kot po navadi Norma sodi geje in lezbijke. No, predhodne rasistične oddaje v režiji Norme Brščič ministra Vaska Simonitija niso zmotile, da ne bi bil njen gost, očitno ga ni zmotilo niti to, da je pred leti kot Norma Korošec tudi njegove najbližje razglašala za izrojene osebke. Pač, Norma je esdeesovcem kul. No, saj jim je bila že takrat, ko je kot »nevladnica« poganjala gonjo proti pripadnikom LGBT.

Zakaj smo tako uvidevni do moralnega teologa?

Težko je gledati intervjuje dr. Jožeta Možine. Tako je predvidljivo, točno vemo, kam bo šlo.

Narod, dežela, korenine

Odprtega duha smo pričakali letošnjo proslavo ob slovenskem kulturnem prazniku. Zavedajoč se seveda, da ima upravni odbor novo sestavo, da gre za zbirko klenih konservativcev, a da se pač tako vrti svet: enkrat to telo sestavljajo bolj konservativni, drugič bolj progresivni. In pri tem smo se pa kar veselili govora predsednika upravnega odbora Jožeta Muhoviča, profesorja z likovne akademije, ene boljših izobraževalnih ustanov v državi. Nobenih zadržkov nismo imeli – celo sama prireditev ni delovala slabo, bila je profesionalni izdelek, bolj zadržanih in meščanskih nostalgičnih kontur, a ok. Res je bila posneta vnaprej, a brez dvoma daleč stran od janšističnih domačijskih grozot, ki so nam jih servirali zadnje leto. No, malce nekritični smo tudi zato, ker smo pred tem tako nizko padli. A nič ne de. Spodoben izdelek je bil to.

Pa izkušnje ima?

Čeprav je od imenovanja novega generalnega direktorja Andreja Graha Whatmougha minilo že deset dni, nam sama ustanova, ki naj bi jo vodil od aprila, ni ponudila vpogleda v njegovo imenovanje. Ok, videli smo vljudni pogovor Tanje Starič z njim v Odmevih na dan imenovanja. V tem nastopu se ni zdel neki fanatični pohodnik po poteh osamosvojitvene revolucije, kakršne vlada Janeza Janše zadnje leto imenuje na takšne položaje. Kar dvakrat je v nastopu poudaril, da RTV svoje poslanstvo programsko opravlja dobro, drugič z besedami, da se sam zaveda, da so ustvarjalci programa v javnem zavodu z razlogom, seveda je pa zanj temeljni izziv finančno poslovanje zavoda. In to je tudi vse, kar smo izvedeli o novem direktorju zavoda. Kdo pa je ta finančni stručko, smo se vprašali. No, ni ravno to. Ker doslej je predsedoval le nadzornemu svetu RTVS.