"Izbrisani" v zgodovini suverenosti na Slovenskem

Politični razred deluje ob "izbrisanih" tako nenavadno in hkrati dosledno, da se velja vprašati, ali njegovega ravnanja ne poganja kakšen strukturni vzrok. Vzrok nakazujeta že osnovna podatka: "izbris" je bil eno izmed sklepnih dejanj pri vzpostavljanju nove države; do sedanjega izbruha pa je prišlo tik pred pridružitvijo Evropski uniji, ob koncu države, ki se je med drugim vzpostavila tudi z "izbrisom". Zdaj je prišlo na dan, da je pristojni funkcionar notranjega ministrstva 27. 2. 1992 izdal navodilo, ki je bilo podlaga za "izbris", in da je vlada o zadevi razpravljala in sklepala septembra istega leta. "Izbris" je potemtakem neločljiva sestavina države, ki je bo 1. maja konec. Ta država se je vzpostavila v imenu "suverenosti slovenskega naroda". Osamosvojitveno geslo je "suverenost" pripisalo "narodu", ne pa "ljudstvu", ki je "suvereno", če gledamo "od znotraj", in tudi ne državi, ki je "suverena", če gledamo "od zunaj". "Narod" pa je družbena tvorba, ki "povezuje" ljudstvo z državo. Nujnost veznega člena izhaja iz same logike moderne demokratične države. Ta je odvzela suverenost monarhu in jo prenesla na "ljudstvo". A ljudstvo ni enotno, saj ga kolje razredni boj; tudi nima osebnosti - njegova suverenost je lahko le reprezentirana. Ta reprezentacija predstavlja ljudstvo "v celoti", kakor da bi bilo homogeno, kakor da bi bilo sestavljeno le iz abstraktnih enakih in svobodnih individuov - torej kakor da ne bi bilo razrednega boja. Narod je družbena tvorba, ki udejanja to fikcijo. Narod je tako realno obstoječi razredni kompromis pod vladavino kapitala - in konstrukcija, ki omogoča kultiviranje družbenih spopadov v politične boje. A hkrati je delovanje politične države sploh omogočalo vzpostavitev in ohranjanje naroda: država je odpravila ideološko vladavino cerkve in vzpostavila avtonomno kulturno sfero, v kateri se je lahko razvijala nacionalna kultura; država je odpravila tudi predkapitalistične spone in vzpostavila avtonomno ekonomsko sfero, v kateri je s političnimi posegi razvijala nacionalno ekonomijo. Z delovanjem v nacionalni kulturi in nacionalni ekonomiji se je moderna država "socializirala" - in pod pritiskom razrednih bojev delovnih razredov je ta socializacija pripeljala do socialne države 20. stoletja. Ta je bila v središču svetovnega sistema država blaginje - na obrobju pa so jo uveljavile socialistične revolucije. Države realnega socializma so bile socialne države, kakor so bile možne na obrobju svetovnega kapitalističnega sistema.

Deteritorializirani in mrežni razvoj post-fordistične ekonomije je ob koncu 20. stoletja v marsičem spodnesel nacionalne ekonomije. Tudi konstrukt nacionalne kulture je v tem času zastarel - čeprav so vzroki bolj zapleteni. K zatonu nacionalnih kultur namreč nista pripeljali le privatizacija kulturnih proizvodenj in svetovna industrija zabave: s tema procesoma se le uveljavlja notranja logika kapitala, ki sili k nenehni ekspanziji in h kolonizaciji novih in novih področij. Privatizacija in komercializacija kulture sta le nova etapa v protikulturnem vandalizmu kapitala. Problem z nacionalnimi kulturami je v tem, da se tem procesom ne morejo upreti - da niso več spodbuda kulturnim proizvodnjam, temveč jih ovirajo. Z zatonom nacionalnih ekonomij in z zastarelostjo nacionalne kulture se je zamajala tudi socialna država. Na tej točki je bilo seveda mogoče iskati zgodovinske alternative - in v Sloveniji smo jih v osemdesetih letih res iskali. Odločila je žal izdaja političnih razredov: svetovne politične elite so se postavile na stran transnacionalnega kapitala - periferni politični razredi pa so šli za njimi. Padla je periferna socialistična država - a padla je tudi središčna država blaginje.

Geslo "suverenosti naroda" je bilo v tistem trenutku čista zgodovinska maškarada. Dokler smo se v osemdesetih s krizo soočali skoz vprašanje "suverenosti ljudstva" in skoz vprašanje "suverenosti države" (kar je vsaj enkrat storil Odbor za varstvo človekovih pravic) - smo se neposredno soočali s krizo moderne države in odpirali pot v emancipatorne zgodovinske alternative. Tega je bilo konec, ko je politična kasta od mrtvih obudila strašilo razrednega kompromisa - ne zato, da bi branila socialno državo, temveč da bi vpeljala še hujše izkoriščanje, še bolj nečloveško zatiranje delovnih ljudi.

Zgodovinsko anahron odgovor, ki se je na krizo odzval z načelom, katerega zlom je ravno povzročil krizo, nas ni mogel vrniti v herojske čase francoske revolucije ali protikolonialnih revolucij. Narobe - s tem odgovorom so nas lahko potisnili le nazaj v pred-moderne in pred-demokratične politike. Kako se pred-moderna uveljavlja ob izteku moderne, pa že vemo: s fašizmom.

Že to, da so si za geslo izbrali "suverenost", je kazalo na regresivnost politike političnega razreda. Ideologija suverenosti je namreč le regresivni vidik moderne revolucije: s "suverenostjo ljudstva" povleče zgolj ločnico za nazaj - glede na odpravljeno monarhično suverenost. Progresivni vidik revolucionarnega reza so deklaracije človekovih pravic: te pa ravno omejujejo "neomejeno suvereno oblast". Državna tvorba, ki je bo konec 1. maja, je s "suverenostjo slovenskega naroda" uveljavljala regresivni vidik moderne države - v zgodovinskem trenutku, ko so transnacionalni kapitalizem in njegovi neo-liberalni politični zastopniki prav to državo pahnili v globoko, če ne že tudi končno krizo. Zato je sicer tragično, a po svoje logično, da je ta politika prišla do točke, kjer je "suverenost" uveljavila proti človekovim pravicam. Ta točka so "izbrisani".

Ideolog regresivne razsežnosti moderne suverenosti Carl Schmitt definira suverenost kot moč "odločiti o izjemnem stanju". Tukajšnja politika je "suverenost" uresničila tako, da je osemnajst tisoč ljudi pahnila v trajno izjemno stanje. Carl Schmitt tudi meni, da se suverenost uveljavlja na "meji" - kjer je zakonitost tako rekoč zakonito odpravljena. "Izbrisani" so notranja meja, kakor jo uveljavlja državna politika.

Z vstopom Slovenije v EU bo konec te državne tvorbe - ni pa nujno, da bo tudi konec te politike. EU je za zdaj le neo-liberalna konstrukcija in uteleša politiko, ki je pripeljala do krize. A Slovenija se je hkrati pridružila tudi zvezi NATO. Z udinjanjem regresivnemu militarizmu je politični razred spet na strani netilcev krize, ne alternativ za rešitev. - Boj za pravice "izbrisanih" je zato boj, da se odpre alternativa militaristični in krizni politiki neo-liberalnega kapitalizma.