Času njegovo umetnost, umetnosti njeno svobodo

Pred kratkim sem na Delovih kulturnih straneh zasledila nekaj misli, ki so postale izhodišče za današnjo meditacijo o trženju kulturnih vsebin. Pisalo je, da je za trenutno gledališko sceno v Sloveniji značilna polarizacija gledališča na "art" in "komercialno" produkcijo. Takšna delitev sicer ni ne vem kako subtilna, je pa pogojno dopustna, saj je v zadnjih nekaj letih v Sloveniji nastalo precej novih produkcijskih enot, osredotočenih predvsem na trženje gledališča. Avtor prispevka se najprej obregne ob tiste kulturne institucije, ki v Sloveniji "art" produkcijo promovirajo s "komercialnimi" marketinškimi prijemi, ki so po njegovem mnenju za tovrstno produkcijo vsebinsko preveč poceni. Nadaljuje pa z mislijo, da tovrstni marketing na "art" predstave pritegne občinstvo, ki ga te predstave ne potrebujejo in celo obratno. To občinstvo naj bi potrebovalo čisto nekaj drugega, predstave komercialnega tipa.

Zelo zanimivo in obenem hudo sporno mnenje. Ravnanje po potrebah občinstva je ena največjih pasti, v katere se lahko ujamejo producenti in promotorji, ki delujejo v kontekstu "nekomercialne" umetnosti. Eno najlepših predavanj, ki sem jih poslušala na to temo, je izvedel slavni ameriški režiser Peter Sellars. Sellars je markantna in bistroumna figura. Trenutno je za nekaj časa zamenjal kontinent in se preselil v fascinantno, ekološko deviško Avstralijo, kjer je prevzel direktorovanje velikega bienalnega gledališkega festivala v mestu Adelaide. Poleg umetnosti ga očitno zanimajo tudi producentski posli, zato je pogost in dragocen gost, ki z velikim žarom in retorično spretnostjo kot kakšna simpatična, poskočna bolha predava po različnih evropskih akademijah, ki urijo v spretnostih kulturnega menedžmenta. Sellars producente vedno opozori, naj ustvarjajo programe, ki so barometer duha časa, ne pa barometer potreb in želja občinstva. Spraševanje o tem, kaj "potrebuje" in česa si želi občinstvo, razen v eksplicitno tržno naravnanih oblikah kulture in zabavnjaštva nima kaj iskati. Kajti, če bo izhodišče pri oblikovanju programa kriterij "všečnosti", se to utegne kaj kmalu poznati pri kvaliteti umetniške ponudbe.

To pa še zdaleč ne pomeni, da recimo "art" gledališče (za razliko od "komercialnega") občinstva ne potrebuje. Ravno nasprotno! Vprašanja, kako za manj populistične oblike umetnosti in predvsem za sodobno umetnost navdušiti čim večji krog ljudi, je resnično trd oreh, ki ga skušajo zlomiti na številnih simpozijih in srečanjih po vsem svetu. Na srečo je "art" produkcija povsod po Evropi podprta z javnimi ali zasebnimi subvencijami, brez katerih sploh ne bi mogla obstajati. Kar zadeva občinstvo so v najtežjem položaju nove kulturne institucije, saj se krog ciljnega občinstva za "nekomercialne" oblike umetnosti gradi zelo počasi. Šele dolgoletna praksa prinese prepoznaven imidž, ki pomaga napolniti dvorane.

Čeprav zveni precej utopično, brechtovsko ali socialistično, je za pridobivanje in širjenje občinstva potrebna nekakšna "vzgoja" ljudi. Za kvalitetno spremljanje zahtevnejših oblik gledališča ali kakšne druge umetniške prakse je seveda pomemben tudi "background" gledalca; koliko takšnih izkušenj ima že za seboj, kakšne so njegove reference. Najbolj kvalitetna je seveda "vzgoja" občinstva, ki se z obiski kulturnih prireditev začne že v obdobju zgodnjih šolskih let, ko si ljudje oblikujemo tudi umetniški okus in nam privzgajajo navade, ki kasneje zaznamujejo naše vedenjske vzorce, povezane s konzumiranjem umetnosti. Sodba o tem, kaj občinstvo potrebuje in česa ne potrebuje, je zato modrovanje brez prave podlage. Občinstvo se o tem, kaj potrebuje, odloča samo, dobrodošlo pa je, da je ponudba čimbolj pestra in ima možnost izbire.

Če na pročelju hiše Dunajske secesije preberemo plemenito misel "Času njegovo umetnost, umetnosti njeno svobodo", potem lahko parafraziramo "Umetnosti (vsekakor) tudi njeno občinstvo". V družbi, ki se duši od raznoraznih vizualnih in drugih informacij, v hudi konkurenci z mnogovrstnimi sladkostmi življenja pozornosti ni lahko usmeriti na umetnost, še najmanj na njene sodobne, neuveljavljene in inovativne oblike. Če imamo danes vtis, da je bilo še v 60-ih letih nekako še sprejemljivo, da je bil krog odjemalcev "nekomercialne" umetnosti hermetičen, ozek, omejen na peščico intelektualcev in samih umetnikov, so se že v zadnji tretjini prejšnjega stoletja marketinške strategije (sodobne) umetnosti usmerile na radikalno širjenje potencialnega občinstva. Sodobna likovna umetnost je vse pogosteje prestopala prag "posvečenega" galerijskega prostora in se znašla med ljudmi na ulici. Novo zgrajeni evropski kulturni centri, gledališča, galerije, muzeji so infrastrukturi, ki skrbi za dodatna ugodja obiskovalca (restavracije, trgovine ipd.), začeli posvečati ravno toliko pozornosti kot prostorom, v katerih nastaja ali se predstavlja umetnost. Reklamne kampanje za nove prostore in umetniške projekte so postale veliko bolj drzne, hudomušne, populistične, zabavne. Umetnost naj bi se otresla zateženega imidža, češ da je to trpljenje, ki ga je potrebno odbrenkati zaradi socialnega statusa. V ospredje je stopila ideologija, ki tudi "obvezujoče" umetniške prakse propagira kot neobvezujoč, osvobajajoč užitek.

V Ljubljano prihaja dolgo vroče poletje, ki se bo začelo z ekspanzijo raznovrstne kulturne ponudbe od Mednarodnega grafičnega bienala v prenovljeni podobi, prek raznoraznih godb do gostovanja Sashe Waltz z impresivno predstavo Telesa, za nameček pa še prav poseben spektakel z dvema verjetno najbolj varovanima telesoma na svetu, Putinovim in Bushevim. Kakšen potencial za uživanje!