Identifikacija države s kulturo ne obstaja

V zadnjem desetletju so se festivali v Sloveniji razmnožili kot gobe po dežju. Pripravljajo jih tako majhne lokalne skupnosti, denimo Brežice, kot prestolnica, v kateri trenutno "kraljuje" Poletni festival Ljubljana, ki v primerjavi z drugimi ljubljanskimi festivali uživa poudarjeno naklonjenost in zaščito Mestne občine.

Festival je zelo privlačna oblika prezentacije raznoraznih umetniških praks in kulturnih vsebin. Je dogodek z močno socialno komponento. V preteklosti, ko (zahodna) Evropa v informacijsko-komunikacijskem smislu še ni bila globalna vas, so festivali nastajali predvsem zato, ker so omogočali srečevanja med ustvarjalci in konzumenti kulture in živahno medsebojno izmenjavo informacij. Zato so napovedovali, da bo napredek informacijske tehnologije zmanjšal interes za festivalsko obliko druženj. Pa temu ni bilo tako. Čeprav je danes mogoče, da sedim v Ljubljani in pripravim internet-konferenco s sogovorniki v New Yorku in Tokiu, bodo simpoziji in konference klasičnega tipa še vedno zanimiva in dobrodošla oblika medčloveške komunikacije. Kajti srečevanje "v živo" ima v primerjavi s srečanji v medmrežnem prostoru gotovo tudi svoje specifike, s katerimi se elektronski svetovi zaenkrat še ne morejo ponašati.

Nastajanje novih festivalov je v zadnjem desetletju značilno za vso Vzhodno Evropo. Številne vzhodnoevropske države so bile v preteklosti deležne pomanjkljivega pretoka kulturnih informacij, saj gostovanja umetnikov iz tujine niso bila prav pogosta, selekcija pa je velikokrat potekala v kontekstu "bratskih socialističnih držav". Zato sedaj na Vzhodu prihaja do poudarjene želje, da bi bili deležni vseh tistih dobrot, po katerih so se nekoč lahko cedile le sline, kar pa se najpogosteje dogaja v kontekstu na novo nastalih festivalov. V veliko veselje zahodnoevropskih producentov, ki so tako dobili nov trg, kajti zahodnoevropsko tržišče, h kateremu so pritegnili še Severno Ameriko in Japonsko, je z njihovimi izdelki tako in tako zasičeno. Odsoten pa je obraten interes. Interes po spoznavanju umetnosti in kulture post-socialističnega sveta je bil le kratkotrajna modna muha producentov v Zahodni Evropi, ki je prenehala brenčati že v nekaj letih po padcu Berlinskega zidu.

V Sloveniji pa so festivali postali izjemno popularna oblika tudi zato, ker so se lahko relativno hitro (kot "alternativa" javnim zavodom) formirali kot zasebna iniciativa (v obliki društev ali zasebnih zavodov), ki so jim bile dane možnosti uporabe javnih sredstev iz republiškega ali lokalnega budžeta. Pri slovenskih festivalih je odstotek zasebnih ali sponzorskih sredstev v primerjavi z javnimi sredstvi še vedno nizek, saj živimo v gospodarsko nestabilni in razmeroma siromašni družbi. Ker je festivalov po Sloveniji precej, vsi pa črpajo iz omejenega števila javnih virov, je javna (lokalna ali državna) podpora posameznim festivalom borna. To pomeni, da si skorajda nihče ne more privoščiti umetniške ponudbe iz najvišjega cenovnega razreda.

Samo na področju gledališča je v Sloveniji festivalov precej: Borštnikovo srečanje, Mladi levi, Exodos, Lutke, Mini lutke, Mini poletje za otroke, deloma Primorski poletni festival, Lent, Ex-Ponto, Mesto žensk in še bi lahko naštevali. Skorajda vsi (razen res redkih izjem) so društva ali zasebni zavodi. Povprečen budžet večjih festivalov med njimi znaša med 10 do 15 milijonov tolarjev, kar je sicer približno polovica sredstev, kot jih je potrebno odšteti za eno samo predstavo Roberta Wilsona. Zato smo lahko v zadnjem času v javnosti zasledili tudi mnenja, da bi bilo vse te drobne iniciative potrebno programsko in finančno združiti v en sam festival, v nekakšnega "velikega brata", ki bi si lahko privoščil tudi kakšno gledališko "zvezdo". Ustvarja se vtis, da je množična ponudba (in s tem "drobljenje" javnih sredstev) "kriva" za odsotnost prestižnega gledališkega festivala v Sloveniji. To je huda zmota.

Dinamika in pluralnost, ki sta na področju umetnosti in kulture nastali s tolikšno pestrostjo ponudbe, sta v resnici zelo dobrodošli. Nenazadnje, če pogledamo samo omenjene festivale, so pobude za posamezne projekte nastale takoreč "med ljudstvom". Vsak od njih zasleduje neke specifične cilje; Mesto žensk promovira ženske v kulturi, Ex-Ponto se osredotoča na produkcijo iz ex-Jugoslavije, Mladi levi so del mednarodne mreže za spodbujanje mladih umetnikov-začetnikov, Primorski poletni festival oživlja "zaspano" regijo, Mini poletje za otroke na ljubljanski grad privablja najmlajše ipd. Zelo sporno in hudo bi bilo zatreti vse te zanimive iniciative. Če bi vsa sredstva vseh teh drobnih projektov stresli v en sam hranilnik, še vedno ne bi nabrali niti za tri "zvezdniške" gledališke predstave.

Številčna, a drobna festivalska ponudba ni razlog za odsotnost velikega, mogočnega, "zvezdniškega" (gledališkega) festivala, s kakršnim se lahko pohvalita Dunaj ali Salzburg. Problem je v državi Sloveniji in v njenem transferju imidža. Slovenija svoj imidž in identiteto utrjuje v kontekstu politike (recimo srečanje Bush - Putin) in s posameznimi športnimi dogodki, pa naj stane, kar hoče. Identifikacije države s kulturo ne obstaja. Avstrijci so Salzburški poletni festival zapisali celo v svojo ustavo in tako utrdili njegov pomen. V kontekstu slovenske kulture v resnici ni prostora za velike projekte, ker jih država ne prepoznava kot nekaj, s čimer bi se bilo mogoče identificirati. V tem smislu smo brez dvoma duhovno preprosta in banalna družba.