Drugačen jedilnik

dr. Bogomir Kovač

23. 9. 2011  |  Mladina 38  |  Ekonomija

Vsak septembrski teden prinaša novo zaostritev krize. IMF je v septembrskem ekonomskem pregledu svetovnega gospodarstva povsem odkrito napovedal novo recesijo, v Vroclavu so se evropski finančni ministri ponovno razšli brez dogovora, vodilni evropski politiki dajejo vedno bolj dramatične in panične izjave. Dolžniška kriza držav in fiskalna neravnotežja so v EU ušli izpod nadzora, ogrožen je sistem evra, finančni trgi pokajo po šivih, spremljajo jih borzni lomi, v bankah in podjetjih se bojijo nove recesije, investitorji in potrošniki čakajo na odrešitev. Morebitna nova recesija bo celo nevarnejša od prve. Preživeti bo morala brez velike finančne pomoči bankam in novega zadolževanja držav, na obzorju ni velike institucionalne reforme svetovnega gospodarstva, politiki nimajo odrešilnih strategij rešitve in ne obvladajo kriznega menedžmenta. Slovenija se je znašla v politični krizi v izjemno neugodnem evropskem ekonomskem trenutku. Zato morajo biti rešitve, kljub mešanju zgolj starih kart, vsaj hitre, če že ne morejo biti dobre.

V vrsti držav, sedaj tudi v Sloveniji, zaradi lastnih nesposobnosti obvladovanja protikriznih strategij in menedžmenta padajo vlade, notranja politična kriza pa se stopnjuje. Politično-ekonomske reči so letošnjo jesen bistveno resnejše, kot so bile pred letom dni, ko smo še živeli v iluziji, da bo z diskretno ekonomsko diplomacijo mogoče najti politične rešitve tako znotraj G 20 kot tudi v okviru vseh treh velikih kriznih žarišč, ZDA, Japonske in EU. Seveda si lahko v teh težavnih razmerah natočimo nekaj zgodovinskega optimizma. Spomnimo se, kaj je Evropa preživela v 20. stoletju, od dveh vojn v prvi polovici do hladne vojne in politične delitve med zahodnim kapitalizmom in socializmom na vzhodu v drugi polovici. In kaj smo dosegli s skupno zavezo miru in sodelovanju, odpiranju notranjega ekonomskega trga na zahodu in širjenju demokratičnih institucij in svobode po letu 1989 proti vzhodu? Skupna EU je preprosto postala politično-ekonomska vrednota, ki je prinašala socialno in ekonomsko blaginjo, demokratični dialog in večje individualne pravice.

Politično-ekonomski zasuk ni mogoč brez kulture zaupanja in potrebne legitimnosti. Pahor je padel, ker se ni spremenil, Janšo in druge to nebeško spoznanje še čaka.

Podobno velja tudi za dosedanji spoprijem s krizo. EU ni ponovila starih napak iz tridesetih let. Ni vpeljala protekcionizma in razbila enotnega trga, z evrom se je izognila paničnim devalvacijam in valutni destabilizaciji nacionalnih valut, evro je kljub dolžniškim pretresom dober denar z višjo vrednostjo glede na dolar in funt, inflacija je nizka in plačilna bilanca evroobmočja je razmeroma uravnotežena. Celotno evroobmočje je še vedno neto skupni posojilodajalec in ne dolžnik, povprečna javna zadolženost je veliko nižja od japonskega in celo od primerljivega ameriškega dolga. Tri najbolj problematične evropske dolžnice (Grčija, Irska, Portugalska) predstavljajo na ravni evro območja komaj šest odstotkov BDP-ja in zdi se, da to ne bi smelo povsem finančno destabilizirati evroobmočja in na koncu tudi same EU. EU je skratka manjši ekonomski bolnik kot ZDA, pa vendar Američani politično veliko spretnejše obvladujejo krizo.

Kaj se je torej zgodilo? Zakaj iz meseca v mesec EU tone v vedno večje težave? Kdo in kako naj na koncu rešuje projekt EU? Trije kratki odgovori. Najprej je EU grdo zgrešila pri svojih institucijah. Ne gre zgolj za demokratični deficit, ko so postale birokratske in politične, bile so tudi polovičarske. Imamo nejasno ločitev med EU evroskupine (EU 17) in drugo EU s skupnim trgom (EU 27). Tudi v centru imamo monetarno unijo brez prave fiskalne odgovornosti, ni niti možnosti sestopa držav iz evroobmočja in podobno. Institucionalno imamo že sedaj dve EU, in prav je, da to jasno povemo in definiramo prehode med obema. Če torej Grčija ali Portugalska izstopi in pristane za desetletje na lastno valuto, morajo zato biti jasno definirani institucionalni in drugi politično-ekonomski pogoji. Zdi se, da bi bili transakcijski stroški v tem primeru nižji, tveganja bolje porazdeljena in kolateralne škode za EU lažje obvladljive.

Druga težava je izbira instrumentov ekonomskih politik. EU v krizi nima na voljo dovolj instrumentov za učinkovito ukrepanje in tudi tukaj potrebujemo jasnejše opredelitve glede ukrepov ECB in večje fiskalne odgovornosti. Tu je zadrega v tem, da s strukturnimi politikami in reformami ne morete nadomestiti klasične monetarno fiskalne naveze in anticiklične politike. Akutne bolezni RU ni mogoče reševati z nejasno preventivo. Brez evropskih davkov, večjega proračuna in fiskalne konvergence tukaj preprosto ne bo šlo.

Tretji premik temelji na veliki skupni strategiji prenove EU, ki jo potrebujemo tako navznoter zaradi politične legitimnosti kot navzven zaradi povečanja ekonomskega zaupanja na finančnih trgih. EU je maja 2010 začela prenovo vodenja držav, postavila je okvir protikriznega mehanizma, toda premalo zavzeto in jasno glede na politične cilje in pričakovanja. Niso pomembni samo makroekonomski okviri, potrebujemo politično koordinacijo s pravo evropsko vlado in ne sterilnimi komisionarji. Herman Van Rompuy je dober zastavek, manjka mu nekaj političnega marketinga in prodornosti, ker je privrženec tihe ekonomske diplomacije. Njegova belgijska izkušnja je pomembna. Belgija je bila v devetdesetih podobna sedanji Grčiji, v naslednjih desetih letih je težave sanirala na primerljive ravni. Politika ekonomskih sprememb je bila spočeta brez karizmatičnih imen in velikih skupnih ciljev med vodilnimi etničnimi skupnostmi. Uspelo je, ker so jim to dovolili od zunaj in ker so to hoteli od znotraj. Tako preprosto je to.

Belgija je dober primer, ko v nacionalnih razgretih političnih okoliščinah ni prevladal ekonomski populizem. Slovenija ponuja nasprotno sliko. Po pričakovanem in upravičenem padcu Pahorjeve vlade potrebujemo hiter politični zasuk in hladne ekonomske glave. V kratkem predvolilnem času ne bo prave vsebine, ta lahko pride šele kasneje. Toda nekaj je jasno že sedaj. Slovenija potrebuje nov zagon trajnostne gospodarske rasti in zaposlenosti ter preseganje klasičnega neoliberalnega jedilnika ekonomskih ukrepov na račun večje družbene soodgovornosti. Politično-ekonomski zasuk ni mogoč brez kulture zaupanja in potrebne legitimnosti. Pahor je padel, ker se ni spremenil, Janšo in druge to nebeško spoznanje še čaka.