Pred izbiro

dr. Bogomir Kovač

30. 9. 2011  |  Mladina 39  |  Ekonomija

Politična kriza se je po padcu vlade navidezno umirila, napoved in izpeljava predčasnih volitev pa sta postali odrešujoča politično-ekonomska mantra vseh političnih strank in najrazličnejših gibanj. Vmes je prišlo tudi Moodyjevo znižanje bonitetne ocene države in bank, kar lahko razumemo kot merljive oportunitetne stroške mesece trajajočega političnega kaosa in slabih ekonomskih odločitev. Slovenski politični trg je tako postal nenavadno podoben finančnemu. Vsi v kratkem predvolilnem času špekulirajo in se nadejajo političnih dobitkov, čeprav vedo, da je igra do kraja tvegana, vodilni strankarski igralci pa so dokazano neuspešni.

Politični polom vladajoče leve koalicije je evidenten in traja od leta 2007, ko je zaradi frakcijskih bojev dokončno razpadla LDS. Zmagoviti levi trojček, s SD na čelu po zmagi na volitvah leta 2008, se ni jasno razlikoval od Janševe vladavine, še manj je postregel z novimi politično-ekonomskimi rešitvami. Predvsem pa je zaradi Pahorjevih slabih menedžerskih sposobnosti in napačne postavitve ministrske ekipe povsem odpovedal pri praktičnem vodenju države. Slabše vladne administracije v najbolj usodnih trenutkih krize pač nismo mogli dobiti. V normalnih političnih okoliščinah bi Pahor že pred meseci moral odstopiti kot predsednik vlade, vse tri vladajoče stranke pa bi medtem na izrednih kongresih zamenjale svoja neuspešna vodstva. Z novimi ljudmi ter radikalno rekonstrukcijo vlade bi lahko delno popravili zamujeno, vsaj do novih rednih volitev. Toda to je scenarij za druge politične filme, ki bi morda nakazali, kako je mogoče razbiti zmonopolizirano politično sceno in zamenjati nenadomestljive.

Toda politični trg podobno kot ekonomski ne deluje po umišljenih racionalističnih predpostavkah, bolj ga poganjajo pritlehni interesi in težko dojemljive strasti vodilnih ljudi.

Toda ravno za tem tiči skrivnostna spontanost tržnih dogajanj. Politični trg se je začel sesuvati sam od sebe, brez posebnega načrta in strateških ciljev. Razpadla je vladajoča koalicija, potem se je sesula vlada, nazadnje so vsi želeli čim hitreje sestopiti s potapljajoče se ladje. In tako smo prispeli do prvega dna politične krize, ki se je končala z gladko nezaupnico vladi in domala soglasnim zavzemanjem za čim hitrejše predčasne volitve. Ker nobena stranka nima niti približno jasnih rešitev glede protikriznih ukrepov, postaja kratek predvolilni čas najboljši alibi za vse vsebinske luknje in nejasne odgovore. Vsaka stranka ima pri tem posebne račune. Največji opozicijski stranki se mudi, ker ji politični kazalci kažejo dobro, in stavi na madžarski scenarij nadpovprečne podpore, hkrati pa lahko popusti magičnost sodnega teatra okoli Patrie in udari kot bumerang. Vodilna koalicijska stranka SD skuša celo s Pahorjem poloviti vse leve glasove in se ponuja kot edino resno izvoljiva leva stranka. LDS in Zares sta na poti nekdanje krščanske demokracije in njenega popolnega političnega zatona. Namesto vnovičnega poizkusa italijanske Oljke bodo ostali zgolj oljkarji. SLS in Desus najverjetneje hitita, ker ciljata na sredino in se v grmadi napak velikih prodajata kot najmanj omadeževani blagovni znamki. Jelinčiču pa je gverila hitrih sprememb vseskozi pisana na kožo. Vsi drugi akterji so le del te igre in v časovni stiski nimajo resnih konkurenčnih možnosti. Karte bi lahko premešal, po berlinskem vzoru, samo ljubljanski »pirat« Janković, toda tudi tu bi bile potrebne pravočasne inovativne rešitve.

Karte bi lahko premešal, po berlinskem vzoru, samo ljubljanski “pirat” Janković, toda tudi tu bi bile potrebne pravočasne inovativne rešitve.

Vlada v odstopu se medtem ukvarja z vprašanjem opravljanja »tekočih poslov« in tudi tukaj nastaja nepotrebna zmeda. Vse spremembe oblasti, tudi pri rednih volitvah, poznajo prehodna obdobja, v katerih ni logično sprejemati sistemskih in dolgoročnih rešitev, odloča pa se o vseh rečeh, ki zadevajo tekoče izvrševanje proračuna, investicijske protokole in mednarodne zaveze. Tu ni ne pravnih pravil ne ekonomskih omejitev, obstaja zgolj mera za politično spodobnost in ekonomsko odgovornost. Pri tem so lahko Janševi predvolilni bombončki leta 2008 enako sporni kot na primer Pahorjevi morebitni obvod socialnih partnerjev pri intervencijskem zakonu ali pa pri odločanju, kaj je in kaj ni tekoči posel. Merilo je predvsem normalno politično-ekonomsko delovanje države, ki je neodvisno od volilnih ciklov, in to je naš osrednji problem tudi v mirnih časih. Znameniti TEŠ 6, ki že leta kaže na enako mero nerodnosti tako pri nastajanju projekta kot tudi pri njegovem rušenju, pa sedaj bolj kaže na morebitno veliko povolilno koalicijo med SDS in SD kot pa na večne zadrege investicijskih protokolov in pravnih procedur. Politične razmere bodo decembra bližje tej alternativi kot drugim rešitvam in morda je v tej nenavadni kombinaciji delna rešitev sedanjih nestabilnih koalicijskih vlad.

Politikom pogosto očitamo, da obljubljajo neuresničljivo. Če je Pahorjeva vlada skušala uresničiti socialno kohezijo na račun zadolževanja, ne da bi jo prav zapakirala sindikatom in prodala ljudstvu, so Janševi pred tem uprizorili nekakšno domačijsko verzijo ekonomskega liberalizma in klientelistične deregulacije. Obema administracijama je skupno, da sta sejali sistemsko zmedo, obakrat so vodili bolj prociklično kot anticiklično politiko, oboji so v ključnih trenutkih predvsem degradirali politiko (Pahor) in jo nevarno privatizirali (Janša). Imamo torej dva čelna politika, ki trenutno nevarno ogrožata položaj slovenske politike in ji znižujeta ugled. Prvi zaradi svoje notorične nesposobnosti, drugi zaradi njene kriminalizacije. Morda nista, kot je pred meseci opozoril Mastnak, najslabša politika, sta pa zagotovo usodna za katastrofalno stanje slovenske politike. In za nameček oba slabo razumete ekonomske procese, zlasti socialnotržni ekonomski sistem in makroekonomsko politiko, kar dokazujete oba njuna mandata.

Končna slika bo tudi po odrešilnih decembrskih volitvah klavrna. Zamenjali bomo vlado, ne pa vladajočih neumnosti ter nesposobnih in nevarnih voditeljev. Spremembe pa so ključne za rešitev sedanje krize in volitve očitno ne bodo dovolj velik pritisk zanje. Razkošje predvolilne izbire je torej iluzija, izbiramo staro in med slabimi alternativami iščemo kvečjemu vzdržno. Slaba uteha za prihajajočo ekonomsko recesijo in nadaljevanje domače politične depresije.