Trojka

Janko Lorenci

7. 10. 2011  |  Mladina 40  |  Kolumna

Decembrske volitve bodo bolj kot spopad strank spopad strankarskih prvakov. Med resnimi kandidati za premiera se pojavljajo samo tri imena: Pahor, Janša in Janković. Za Hanžka in njegovo stranko oz. gibanje ni mogoče napovedati, koliko volivcev lahko pritegne. Z anketami potrjeni favorit se zdi Janša, za tihega favorita pa velja Janković, če bo posegel v volilno tekmo. Pahor se lahko vrne na premierski položaj le po lastnem mnenju.

Trije premierski kandidati so zelo različni možje. Začnimo s Pahorjem. Brez krize bi lahko solidno zvozil ves mandat. Toda kriza je seštevek globalne in naše krize in slednjo je skozi čas skuhala vsa slovenska politika, tudi SD in Pahor. V tej dvojni stiski se je pokazalo, da ni kos vlogi kriznega voditelja, kakršnega bo zahteval tudi prihodnji mandat.

Poleg krize so ga pokopale različne stvari.

Vodi po imenu levo stranko, ki je izgubila kompas - tudi z izdatno njegovo pomočjo. Podedoval je ranljivo gospodarsko strukturo, dodatno razmajano z Janševo vladavino. Koalicijske partnerje so vodili sami močni egoti in ti so četverico pripeljali do samomorilskih notranjih spopadov, ki jih Pahor ni znal obvladati. Vladna četverica, s premierom na čelu, ni imela jasnega skupnega cilja in protikrizne strategije. Poskusi reform so spodleteli, ker so bili v isti sapi prepozni in prezgodnji; prepozni, ker je vlada že izgubila avtoriteto, prezgodnji, ker kriza ob destruktivni SDS, kratkovidnih sindikatih in ljudstvu še ni bila jemana dovolj zares.

Po avtoritarcu Janši je bila Pahorjeva demokratičnost olajšanje, toda v krizi je samo to bistveno premalo. Sčasoma je postal manj samovšečen in bolj zadržan - prepozno.

Arbitražni sporazum je njegov veliki osebni dosežek. Res je tudi, da država v tako težkem položaju še ni bila. Scela pa ostaja postpahorska Slovenija tudi po krivdi njegove vlade nespremenjena, slabo odporna proti kriznim pretresom, klientelistična, pesimistična, zbegana. To ne pomeni, da njenega stanja ni mogoče še poslabšati.

Prognoza: Pahor je zapravil avtoriteto, brez nje pa ne gre. Še en njegov mandat bi bil nadaljevanje zmedenega opotekanja.

Janez Janša ni vsakdanji politik. Na svoje prvo premierstvo je čakal dober ducat let in ga gladko zavozil. Pridelal je tajkune, poskušal z neoliberalnimi reformami, visoko zadolžil državo, dušil neodvisne medije in prvič po trdem komunizmu znova zasejal strah. O obljubljeni novi poštenosti ni bilo ne duha ne sluha. S tako zapuščino je svojemu nasledniku otežil obvladovanje krize.

Janša je ujetnik svoje narave, stranke in gorečih privržencev in zato tako rekoč obsojen na skrajnostno politiko. Nenadoma blagi, modri in dobronamerni Janša ne bi zanimal nikogar več. To najbrž ve.

SDS uradno pripada evropski družini zmernih konservativnih ljudskih strank, v resnici pa je s svojimi metodami strahovanja, manipuliranja, zbujanja sovražnih čustev itd. veliko bliže populističnim in ekstremnim strankam, ki gojijo kult Voditelja, iščejo notranjega sovražnika (v našem primeru zloglasno kontinuiteto) in nenehno vsaj namigujejo, da je ureditev nelegitimna, zato je proti njej in drugi strani dovoljeno uporabiti vsa sredstva - laž v službi Resnice. Predvsem zaradi take SDS se v tej državi govori, razmišlja, čustvuje in ravna vedno bolj brutalno. V tem pogledu je Pahor izrazito Janševo nasprotje.

Janša s svojo šibko ekipo, ki jo vztrajno vlači za seboj, ker potentnejše noče in tudi ne more najti, bi krizo krotil slabše kot sedanja vlada. Mandat bi znova izrabil za ustvarjanje svoje »ekonomske elite«, kar je gospodarstvu napravilo trajno škodo. Hkrati je blizu neoliberalcem (Mrkaića je postavil za vodjo strateškega sveta, Damijana za ministra) in grožnja za skupno in javno sfero.

Je politik, ki dela močan vtis. Pahor igra na očarljivost in spravljivost, Janša pa na trdoto, strah in frustracije. Brezobzirno utrjevanje moči je stalnica njegovega političnega delovanja. Intelektualno se zdi močan, toda obupno mu primanjkuje sleherne (politične) modrosti in dobronamernosti. Pogosto je bil zaloten pri lažeh in manipulacijah.

Prognoza: Janša in SDS sta trdno izoblikovana, zato bi v drugem mandatu vodila državo enako destruktivno, kot sta vladala v prvem mandatu in se obnašala po odhodu v triletno opozicijo. Privid Voditelja bi se klavrno razblinil; če ni zmogel koristno voditi države v dobrih časih, bi jo v težkih še manj. Toda Janša kljub vsem slabim spominom in nizkim pričakovanjem ostaja v igri - od krize travmatizirano družbo je laže kot v normalnih časih prepričati o koristnosti trde, nedemokratične politike.

Zoran Janković se obotavlja, ali bi vstopil v volilno tekmo, morda tudi zaradi novega vala obtožb o sumljivih poslih njegovega sina in deloma njega samega. O njihovi utemeljenosti je težko soditi, doslej ni bilo dokazano nič. Sumničenja, obtožbe in njihov odmev v javnosti so gotovo tudi plod političnega rovarjenja in zastrupljene klime v državi. Če ima Janković čisto vest, ga morebitna krivda njegovega sina ne bi smela ovirati pri kandidaturi.

Položaj šefa izvršne oblasti in krizno menedžerstvo kot da sta mu pisana na kožo. Je dober operativec in organizator, nabit z energijo, ljudi zna potegniti za seboj. Ni teoretik ali vizionar, razmišlja zelo konkretno in pragmatično, po točkah in projektih. Je radoživ in izžareva optimizem (in je s tem Janševo nasprotje), vendar manj nasmejan in sijoč kot pred leti.

Njegova osnovna prednost je razširjeno razočaranje nad Janšo in Pahorjem ter vso etablirano politiko, težnja po premieru z avtoriteto, strah, da se pogrezamo v še večjo stisko in zmedo. Zanj govorita tudi uspešno vodenje Mercatorja in županovanje prestolnici.

Verjetno bi sestavil razmeroma dobro, kompaktno vlado in jo res vodil. Postavil bi si jasne prioritete in jih skušal energično uresničiti. Družbo bi prej umirjal, ne pa delal živčno, kot je to počel Janša in deloma Pahor. Koalicijska narava vlade bi mu sicer povzročala težave, kakršnih kot župan ne pozna, vendar bi jih obvladoval boljše kot Pahor.

Njegov mandat bi lahko pospešil neoliberalizacijo, saj se je formiral v svetu biznisa. To nevarnost bi lahko ublažila socialno občutljiva koalicija, ki bi ji pripadal ali jo vodil.

Prognoza: je edini v omenjeni trojki, ki še ni razočaral. Ni tip politika, ki bi skušal družbo koreniteje spremeniti, lahko pa bi v okviru osnovnega modela prinesel manj praznega teka, učinkovitejše krizno vodenje, jasnejše prioritete in perspektive. Napravil bi več reda kot Pahor, hkrati ne bi bil grožnja za demokracijo kot Janša. To ne bi bilo malo.

Sklep: idealnega voditelja ne bomo dobili, išče se optimalen.