Komentar / Evrodileme

Janko Lorenci

4. 4. 2025  |  Mladina 14  |  Kolumna

Ursula von der Leyen je za nekatere najmočnejša ženska na svetu. Velja pa tudi še menda Kissingerjeva ugotovitev: če bi rad poklical Unijo, ne veš, komu bi telefoniral.

EU skratka nima jasnega vodstva, čeprav je sedanja predsednica evropske komisije zakoračila v svoj drugi mandat. Prvi je bil poln silovitih pretresov, od brexita prek epidemije do izbruha ukrajinske vojne. Predsednica je vse strese nekako prestala, dobila nov mandat in se znašla v še bolj divjem in negotovem – trumpovskem – času. Sama (po izobrazbi zdravnica, mati sedmih otrok, bivša nemška obrambna ministrica, zmerna konservativka, z letno plačo 400 tisoč evrov) velja v glavnem za stabilno, delovno, energije polno persono, a ljudje imajo o njej različna mnenja. Romano Prodi, eden njenih predhodnikov, jo je opisal kot računovodkinjo, ki upošteva navodila voditeljev članic Unije.

Ta stroga ocena je deloma krivična. Vodenje Unije je zahtevno: EU je tvorba z veliko samostojnostjo članic in z le nekaj res skupnimi politikami. O glavnih usmeritvah odločajo zlasti velike članice, pogosto je potrebno soglasje vseh 27 udov skupnosti in vsak ima na voljo veto. Komisije s sedanjo vred nikakor niso edini krivec za slabo stanje skupnosti. Za marsikaj pa je Ursula von der Leyen sokriva, denimo za to, da zeleni prehod, njen največji dosežek v prvem mandatu, izgublja zagon, da je EU preveč popustljiva do Orbána in ravnodušna do izraelskega mesarjenja Palestincev.

Vendar predsednica komisije nikakor ni brez moči. Še posebej zdaj, ko sta Nemčija in Francija, tradicionalni »motor EU«, v notranjih težavah in ko Trump svet z Evropo vred postavlja na glavo. V takih razmerah lahko izvršni vrh Unije pomembno vpliva na njeno ravnanje.

Žal je Ursula von der Leyen v kaosu, ki se lahko zasuče v zelo različne smeri, dala od sebe močan, a zgrešen impulz: EU naj bi se intenzivno oborožila. To naj bi jo napravilo varnejšo, bolj neodvisno od Amerike, jo strnilo in celo ekonomsko okrepilo. Načrt ima dve predpostavki. Prva, Trump oziroma Nato z Ameriko kot hegemonom Evropi ne jamči več varnosti in v marsičem postaja njen nasprotnik. Druga, Unijo hudo ogroža Rusija.

Od zdajšnjih ZDA se je res treba čim bolj osamosvojiti, saj Trump misli in ravna, kot da Unija Ameriki škodi – in po svoje ji je kot bolj demokratična in bolj socialna tvorba res nevarna (isto velja za Putina). Druga predpostavka je zgrešena: Rusija za EU ni akutna vojaška grožnja. Unijo bolj ogrožajo ekonomsko in tehnološko zaostajanje za Ameriko in Kitajsko, rast skrajne desnice, izgubljanje mehke moči v svetu, učinki ukrajinske vojne. Predsednica komisije ni glede nje zmogla nobene mirovne pobude, zdaj pa nemočno čaka, kaj se bosta dogovorila Trump in Putin.

Ta čas je vse negotovo: ne ve se, kaj bo z Ukrajino, kaj z Natom, kaj s skrajno desnico, kaj vse bo Trump zakuhal Uniji. V takem položaju je najslabša rokohitrska, slabo premišljena reakcija – veliko oboroževanje. Unijo bo s svojimi učinki (topovi bodo zanesljivo požrli nekaj masla) prej oslabila kot okrepila, saj bo okrnjena socialnost veter v jadra skrajne desnice.

Komisija se je na dramatični položaj nekako morala odzvati. Toda odziv bi moral biti drugačen. Podlaga zanj bi lahko bilo poročilo, s katerim je Mario Draghi Uniji predlagal ogromne investicije v industrijo, znanost, tehnologijo, torej področja, kjer zaostaja. Tak načrt, nekakšen nov Marshallov plan, bi lahko imel resno vojaško komponento, vendar kot sekundarni poudarek, s katerim bi napravili nekaj vtisa na Ameriko in Rusijo in pomirili tiste članice EU, ki so svojčas občutile težko rusko peto.

Potrebno je torej razumno ravnovesje med različnimi oblikami varnosti. Ta čas je (ruska) vojaška nevarnost slikana zelo pretirano. Hkrati bi morala Unija do konca resno razmisliti o odnosih z Ameriko, o morebitnem svojem Natu, o odnosih s Kitajsko, o tem, kaj bo storila, če bo v Ukrajini mimo nje sklenjen ameriško-ruski mir. Ta hip dokončni odgovori na ta vprašanja niso mogoči, zelo jasno pa je, da Unija ne more kakorkoli računati na Trumpa. To je človek, ki si hoče prisvojiti Grenlandijo, trdi, da je EU parazit, ki zažira Ameriko, in hujska skrajno evrodesnico. A voditelji EU z njim še vedno koketirajo. To samo spodbuja njegovo agresivnost.

Vrnimo se k Ursuli von der Leyen. Lahko je solidna tehnokratka, strateginja pa ni. To je slabo, saj Unija še ni bila tako ogrožena od znotraj in pod takimi pritiski od zunaj. Njeni potenciali so enaki ameriškim in kitajskim – a tu je neenotnost, njena največja slabost. S tem smo pri starem vprašanju, ali je Unije »preveč ali premalo« – jo povezuje preveč, dovolj ali premalo skupnih politik (davčna, socialna, obrambna itd.). Zlasti v krizah je odgovor jasen – »premalo«. To potrjuje tudi načrtovano oboroževanje. Potekalo bo ločeno po članicah in Unije ne bo bolj strnilo, lahko pa ustvari nevarna stanja, zlasti če bo nacionalistična skrajna desnica še rasla. Zamislimo si Nemčijo, spet do zob oboroženo in z AfD na oblasti. Koga se bo potem bati?