Veliko prebujenje

Da ne bo kakega nesporazuma: to, kar se bo po svetu zgodilo 15. oktobra, bo revolucija. Vse tisto do zdaj razpršeno protestno vrenje, vse tisto globalno nasprotovanje statusu quo, ki se bo jutri, 15. oktobra, končno sinhroniziralo, bo revolucija. Naj torej ne bo nesporazuma. Kje je potem nesporazum? Nesporazum je natanko tam, kjer nesporazuma ne bi smelo biti: na levici. Levica namreč - v nasprotju z desnico, ki pravi, da gre pri protestnem gibanju »Okupirajte Wall Street« le za razredno zavist, da torej tisti, ki nimajo denarja, zavidajo onim, ki imajo veliko denarja (in jim ga hočejo zato vzeti) - pridigarsko poudarja, da to ne bo revolucija, ampak bolj modna muha, mondo bizarro, nekaj otročjega, nekakšna otroška bolezen ali karneval, anarhistični freakshow, ki itak ne bo ničesar spremenil, češ da je rešitev drugje, recimo v zapatističnih mikropolitikah, boju za pravice manjšin, delavnicah in tako dalje, ne pa v revoluciji. Pričakovali bi, da se bo revolucije bala desnica - toda očitno se je precej bolj boji levica.

Zakaj se levica tako boji revolucije? Ker je ni več sposobna prepoznati. Zakaj je ni več sposobna prepoznati? Ker je ni več sposobna misliti. Zakaj je ni več sposobna misliti? Ker je nanjo pozabila. Zakaj je nanjo pozabila? Ker je nanjo raje pozabila. Zakaj je nanjo raje pozabila? Ker se je sramuje. Zakaj se je sramuje? Tu pridejo pa dobro znane litanije: joj, saj veste, kam pripeljejo revolucije - vedno se končajo pri diktaturah, pri stalinizmu, pri totalitarizmu, pri terorju, pri čistkah, pri gulagih, pri enopartijskem sistemu, pri komunizmu! Vse revolucije so se končale s terorjem - francoska, ruska, jugoslovanska, severnokorejska, kitajska, kubanska! Revolucija je eno s terorjem, gulagi, totalitarizmom in stalinizmom!

Levica, ki se pijano utaplja v parlamentarnem koncesionarstvu (hej, zakaj bi potrebovali revolucijo, če pa imamo levico v parlamentu!) in ki obenem pozablja, da vprašanj svobode, demokracije in enakosti ni mogoče rešiti v teoriji (vprašanj, ki si jih zastavlja, ne more rešiti, ker si jih zastavlja zgolj teoretično!), je idejo revolucije tako potlačila, da je ni več sposobna misliti, ali bolje rečeno - levica ni več sposobna misliti tegale: če se je revolucija do zdaj desetkrat ali pa stokrat končala pri terorju, totalitarizmu in gulagih, to še ne pomeni, da se bo tudi stoprvič. Ali še bolje rečeno: levica si revolucijo predstavlja le kot nekaj, kar se konča pri terorju, totalitarizmu in gulagih. Kar pomeni dvoje: prvič, da revolucije, ki se ne konča pri terorju, totalitarizmu in gulagih, ne prepozna več, in drugič, da revolucije v ločenosti od terorja, totalitarizma in gulagov sploh ni več sposobna misliti.

Je to edino merilo za revolucijo? Si je mar nemogoče predstavljati revolucijo brez terorja, totalitarizma in gulagov? Mar revolucija, ki se ne konča pri terorju, totalitarizmu in gulagih, ni več revolucija? Kaj to potem pomeni? Da revolucije niso več mogoče? Da je revolucij konec? Da jih ne bo več? Je to mogoče? Je to verjetno? Pazite: za nami so stoletja revolucij, zdaj pa jih nenadoma ne bo več. Kar je približno tako, kot bi rekli, da je konec zgodovine. Ni več zgodovine, ni več revolucij. Levica je očitno nasedla oni razvpiti prerokbi ameriškega filozofa Francisa Fukuyame: da je po padcu berlinskega zidu dokončno zmagal neoliberalni kapitalizem, najboljši izmed vseh svetov, optimalni način življenja, ki je brez alternative, zadnji stadij zgodovine. Svet se je izravnal! Zgodovine je konec!

Vrnitev zgodovine

No, zgodovina se je zdaj vrnila - with a vengeance, kot bi rekli Američani. Ali natančneje: zgodovina, ki je ni več, je zrušila diktatorja v Tuniziji in Egiptu. Zgodovina, ki je ni več, hodi po Grčiji. Zgodovina, ki je ni več, je zasedla madridski Puerta del Sol. Zgodovina, ki je ni več, je stresla britanska mesta. Zgodovina, ki je ni več, je okupirala Wall Street. In zgodovina, ki je ni več, bo jutri, 15. oktobra, okupirala Tijuano, Detroit, Brisbane, Cordobo, Birmingham, Calgary, Norwich, Albuquerque, São Paulo, Auckland, Dundee, Hajfo, Montréal, Bukarešto, Miami, Glasgow, Istanbul, Toulouse, Reykjavik, Dublin, Rotterdam, Bogoto, Buffalo, Skopje, Zagreb, Beograd, Novo Fundlandijo, Tokio, Seattle, Maastricht, Haag, kairski Tahrir, Kongresni trg v Ljubljani in tako dalje. Zgodovina, ki je ni več, bo 15. oktobra okupirala več kot 1000 mest. V vseh državah, na vseh celinah. Tudi na šesti. Gibanje raste in osvaja mesto za mestom, državo za državo, kontinent za kontinentom. Tahrir - Wall Street - Kongresni trg.

Si predstavljate, da bi ves tisti denar, ki so ga v teh treh letih spumpali v reševanje finančnega sektorja in kapitalizma enega odstotka, spumpali v življenje? V življenje, ki je pluralizem, ne pa nakupovalni center.

Ko enkrat pozabiš na revolucijo, pozabiš na zgodovino. Ko enkrat nisi več sposoben misliti revolucije, nisi več sposoben misliti zgodovine. Zgodovina pa se je zdaj vrnila - in levica ne ve, kaj bi z njo počela. Poglejte le slovensko parlamentarno levico: je kaj rekla? Sploh ve, koliko je ura? Ne, ampak se le panično prešteva, izgubljena v bitki za male, vse manjše koncesije. Ta, ki misli, da ga to ne zadeva, ni le na napačni strani zgodovine, ampak zunaj zgodovine. Ni čudno, da se protestniki zelo radi podpisujejo pod to, kar je nekoč rekel sloviti filozof Edmund Burke: »Vse, kar je potrebno, da prevlada zlo, je to, da dobri ne storijo ničesar.« In ni čudno, da levica tega ne razume: »Gibanje 21. stoletja zelo težko razumeš, če nanj gledaš iz politične, ekonomske in medijske perspektive 20. stoletja,« pravi Douglas Rushkoff, ekspert za nove medije.

15. oktober bo dan, ko bo hkrati protestiral ves svet - v realnem času, offline in online. Tako globalnega in tako sinhroniziranega protesta v zgodovini človeštva še ni bilo, kar je kakopak unikatno in zgodovinsko. In to je premik. Mi smo 99 %, pravijo protestniki, ki bodo 15. oktobra okupirali Wall Street: namesto nas, realnih ljudi, večine, rešujejo finančno elito, mandarinsko manjšino, tisti zgornji odstotek družbe! Le kdo se ne bi strinjal s tem, kar pravijo? Mi smo tistih 99 % človeštva, ki pohlepa in korupcije enega odstotka človeštva ne tolerirajo več in ki nočejo več živeti v permanentni krizi! Le kdo se ne bi strinjal s tem? Spremembe ja, pravijo protestniki, »Združeni za globalno spremembo«, toda ne takšne, kot jih zdaj po vsem svetu vsiljujejo vlade, ki že tri leta rešujejo finančno elito, zgornji odstotek družbe. Le kdo se ne bi strinjal s tem, kar pravijo? Spremembe, s katerimi se ne strinja 99 % človeštva, pač niso spremembe. Le kdo se ne bi strinjal s tem?

Če ima 99 % ljudi občutek, da nimajo več nobene moči, da so brez vpliva, da so iz vseh procesov odločanja izključeni, da so izključeni iz družbe, ekonomije, finančnih tokov in politike, da so torej izključeni iz življenja, ne pa tudi iz krize, recesije in depresije, potem pomeni, da ta avtokratski kapitalizem, kapitalizem enega odstotka, v katerem živimo, ni več združljiv z demokracijo, svobodo in pluralizmom. In volitve tega ne morejo spremeniti. To, da voliš, je premalo. Treba se je gibati. Treba je gibati. Volitve le reproducirajo status quo - volitve le poskrbijo, da še naprej živimo v svetu, ki je ustvarjen po podobi enega odstotka ljudi. Volitve le vedno znova afirmirajo kapitalizem enega odstotka. In globalni protest, ki se bo sinhroniziral 15. oktobra, povsem jasno sporoča: svet, ki je ustvarjen po podobi enega odstotka ljudi, je treba zamenjati s svetom, ki bo ustvarjen po podobi 99 % ljudi. E, to pa ni več le premik, ampak že kar revolucija.

Je to revolucija, ki pelje v stalinizem, avtokracijo, kult osebnosti? Ne, gibanje »Okupirajmo« je brez voditeljev, brez čaščenja kulta osebnosti. Je to revolucija, ki pelje v totalitarizem, gulage, diktaturo? Ne, gibanje »Okupirajmo« nasprotuje diktaturi - še najbolj diktaturi kapitala, diktaturi kapitalizma enega odstotka. Je to revolucija, ki pelje v teror? Ne, gibanje »Okupirajmo« uporablja taktiko arabskih revolucij - nenasilje, socialna omrežja. Je to revolucija, ki pelje v enopartijski sistem? Ne, gibanje »Okupirajmo« je brez partije. Je to revolucija, ki pelje v enoumje? Ne, gibanje »Okupirajmo« je brez ideologije in brez političnega programa. Gibanje »Okupirajmo« ne kandidira - in ne bori se za oblast. Cilj je pluralizem, ne pa oblast. Pluralizem? Tega še nismo poskusili. Gibanje »Okupirajmo« je pluralizem, ognjemet raznolikosti, prosti slog življenja, afirmacija življenja, kolekcija življenja, ki ni le teoretično vprašanje, še manj abstrakcija politične retorike. Gibanje »Okupirajmo« je množica glasov, vizij, idej, načel, zahtev, tokov, alternativ, jezikov, sporočil in bojev, ki se ne izključujejo, ali bolje rečeno - ki drug drugega ne izključujejo. Ki si drug drugega ne podrejajo. In ki se nočejo zreducirati na nekaj točk programa - ker se preprosto ne morejo zreducirati na nekaj točk programa. Življenja ne moreš zreducirati na nekaj točk programa. Politika tega ne razume - zato ljudem stalno vsiljuje karikaturo življenja.

Protestniki pravijo: poskusiti hočemo kaj novega! Kaj je narobe s prerazporejanjem družbenega bogastva navzdol? Tega še nismo poskusili.

Kdor je zraven, kdor se giblje, kdor giblje, je program. In zraven ni le ta, ki bo 15. oktobra fizično tam, bodisi na Kongresnem trgu ali pa na kateremkoli trgu tega sveta. Zraven je vsakdo, ki bo tam - ali pa je že tam - online, potemtakem vsakdo, ki ima dovolj arogance, skorumpiranosti, privilegiranosti in pohlepa kapitalizma enega odstotka. Za prisotnost šteje že to, če se ne strinjaš z diktaturo kapitalizma enega odstotka. In 99 % človeštva nima več nobenega razloga, da bi se strinjalo z diktaturo kapitalizma enega odstotka. Ta, ki ne razume digitalne dimenzije revolucije, ta, ki ne razume dialektike spletne prisotnosti, tudi same zgodovine - in revolucije - ni več sposoben misliti, zato ima občutek, da živi na koncu zgodovine, ko ni več nič mogoče. V resnici smo na začetku zgodovine. Konec je kvečjemu predzgodovine. Zgodovina se začenja 15. oktobra. Kot pravi Slavoj Žižek: »Vsi poznamo klasične prizore iz risank. Junak pride do prepada, a nadaljuje pot po zraku. Ne zmeni se za to, da ni ničesar pod njim. Pade šele, ko pogleda navzdol in opazi praznino. To zdaj počnemo mi. Tipom tam na Wall Streetu kličemo, naj pogledajo navzdol.«

Kapitalizem enega odstotka

Kapitalizem - in Wall Street, vsak pač svojega - rešujemo že tri leta. Zategujemo si pas - da bi rešili kapitalizem. Varčujemo - da bi rešili kapitalizem. Ubijamo se - da bi rešili kapitalizem. Crkavamo - da bi rešili kapitalizem. Reformirati nas hočejo - da bi rešili kapitalizem. Lansirali so vojne - da bi rešili kapitalizem. Zapovedujejo nam komunistične ideale, kot so trdo delo, železna disciplina, stahanovščina, ugonabljanje, podrejanje ukazom, kolektivizem in odrekanje - da bi rešili kapitalizem. Če bi bilo treba, bi vpeljali komunizem - samo da bi rešili kapitalizem. Če bi bilo nujno, bi ves svet spremenili v Kitajsko - samo da bi rešili kapitalizem. Kapitalizem je prevelik, da bi smel propasti, pravijo. Toda ko rešujejo kapitalizem, dejansko rešujejo kapitalizem enega odstotka. In prav ta kapitalizem, kapitalizem enega odstotka, je prevelik, da bi smel propasti. Vprašanje je: kako to, da smo pustili, da je postal prevelik? Kako to, da smo pustili, da je postal tako velik, da nas lahko zdaj izsiljuje in posiljuje - in da zdaj od nas terja, da se zanj žrtvujemo?

Govorijo nam: kapitalizem je treba rešiti, da bi lahko kapitalizem potem rešil nas. Kdaj? Nekoč, vse tja do leta 1989, sta nam rešitev in odrešitev ponujala dva sistema - kapitalizem in komunizem. Bila sta v vojni. Kapitalizem na Zahodu so tedaj zelo socializirali - da bi bil čim bolj konkurenčen komunizmu in da ljudje ne bi preveč koketirali s komunizmom. A kot rečeno: bila sta v dolgi, hudi, kruti, manihejski, križarski vojni. In vendar se je že na daleč videlo, da bo to veliko vojno - to vojno, ki naj bi končala vse vojne - izgubil ta, ki mu bo prej zmanjkalo denarja. Komunizmu je prej zmanjkalo denarja - zmagal je kapitalizem. Leta 1989 so rekli: ni čudno, da je komunizem propadel - že na daleč se je videlo, da se bo zlomil - ni mogel vzdržati - ni bil konkurenčen - že v osnovi je bil podhranjen in podbudžetiran - stalno je bil v izgubi, strašno zadolžen, na robu bankrota, v krizi - nikoli ni imel dovolj kapitala. Vsekakor.

Kaj pa kapitalizem? Mar ni tudi kapitalizem stalno podhranjen in podbudžetiran? Mar ni stalno v izgubi, na robu bankrota, v krizi? Mar ni stalno zadolžen? Mar ni njegov dolg višji od količine denarja, ki je v obtoku? Mar ne potrebuje stalno novih in novih dokapitalizacij, novih in novih kreditov, novih in novih bailoutov, novih in novih stimulusov? Ne, kapitalizem nima nikoli dovolj kapitala. Nikoli nas ne more rešiti. Komunizma, ki je hitro mutiral v komunizem enega odstotka, ni bilo vredno rešiti: zakaj bi bilo vredno rešiti kapitalizem enega odstotka? Komunizem je ljudem obljubljal, da jih na koncu čaka Raj. Samo še malo potrpite! Samo še malo odrekanja, samo še malo varčevanja, samo še malo ugonabljanja - in potem Raj! Nikoli nismo prišli do Raja. Ironija je kakopak v tem, da nam kapitalizem obljublja isto reč - Raj. Toda tudi v kapitalizmu nas Raj čaka šele kasneje, šele na koncu. Stalno nam govori: še malo potrpite! Še malo se odrekajte, še malo si zategujte pas, še malo varčujte, še malo se ugonabljajte, pa bomo tam! Tja, v Raj, nikoli ne pridemo. Stalno le padamo, ne da bi Raj sploh obstajal.

To je resnica kapitalizma - in kriza, ki je izbruhnila leta 2008 (in ki doživlja nove in nove metastaze), je to resnico le ostro poudarila. Kriza je izostrila pravi obraz kapitalizma. Izostrila je tisti njegov: Potrpite še malo! Počakajte! Ne preskakujte vrste! Najprej bomo rešili zgornji, elitni odstotek - kar bo ostalo, bomo pa razdelili med ostalih 99 %! Prerazporejanje družbenega bogastva navzgor je motor kapitalizma enega odstotka. In protestniki, ki so 99 %, imajo tega dovolj. Pa vendar jih vsi začudeno sprašujejo: kaj sploh hočete!? Kaj ponujate?! Kaj je po vaše alternativa?! Protestniki odgovarjajo: poskusiti hočemo kaj novega! Kaj je narobe s prerazporejanjem družbenega bogastva navzdol? Tega še nismo poskusili. In življenje brez kapitalizma enega odstotka - tudi tega še nismo poskusili. Vsaj ne po padcu komunizma.

Ko se je komunizem zlomil, naj bi ljudje stopili v tržno gospodarstvo, toda dejansko so stopili v Ponzijevo shemo - v povsem izrojeno obliko finančnega kapitalizma, ki je bil prevelik, da bi smel propasti. Toda neoliberalci, ideologi kapitalizma enega odstotka, nas skušajo prepričati, da nas bo rešila prav ta izrojena oblika finančnega kapitalizma. Rešiti ga moramo, da bi nas lahko rešil!

Steve Forbes, ameriški magnat, one-percenter, lastnik revije Forbes, ki tako rada objavlja spiske najbogatejših, in običajno tudi predsedniški kandidat, je nedavno objavil knjigo Kako nas bo kapitalizem rešil, v kateri pravi, da je treba kapitalizem nujno rešiti, ker je »najbolj moralen sistem na svetu«. In zakaj je najbolj moralen sistem na svetu? Ker je spontan, ker ga vodi povsem nevtralna in pravična nevidna roka, ker ustvarja visoko gospodarsko rast in blaginjo, ker ljudem omogoča boljše življenje, ker razširja demokracijo in svobodo in tako dalje. Zakaj je potem prišlo do krize? Zakaj je kapitalizem tako srhljivo odpovedal? Tu Forbes ponudi tisti klasični neoliberalni odgovor: kapitalizem je odpovedal, ker mu država ni pustila, da bi deloval. Kapitalizem se je zlomil, ker ga je država preveč omejevala in regulirala, ker je preveč posegala na trg. Kapitalizem lahko blaginjo nudi le, če ga država pusti pri miru - če ga država ne regulira. Kar je seveda laž.

Kako so zlomili družbo blaginje

Ko so leta 1944 v Bretton Woodsu začrtali finančno, monetarno in ekonomsko arhitekturo povojnega sveta, so skušali zagotoviti dolgoročno ekonomsko stabilnost, obenem pa se izogniti napakam predvojne ekonomije, ki je pripeljala do velike finančne in gospodarske krize. Depoziti so bili zavarovani, finančne institucije so morale imeti dovolj rezerv, finančni trgi so bili strogo regulirani, komercialne banke so bile ločene od investicijskih, dolar, nova svetovna rezervna valuta, je bil podprt s stabilnim globalnim monetarnim sistemom, obrestna mera je bila permanentno nizka, poslovno okolje je bilo do gospodarstva prijazno, toda neprijazno do finančnih trgov, ki za svoje plemenitenje, veriženje in krotovičenje potrebujejo čim višje obrestne mere.

Avtokratski kapitalizem, kapitalizem enega odstotka, v katerem živimo, ni več združljiv z demokracijo, svobodo in pluralizmom. To, da voliš, je premalo. Treba se je gibati.

Bretton Woods je ustvaril zlato dobo kapitalizma, veliko kompresijo (Great Compresion), kot sta to povojno obdobje prosperitete imenovala Claudia Goldin in Robert Margo. To obdobje je trajalo vse tja do sedemdesetih let, ko se je zgodil popolni vihar: naftna kriza in stagflacija sta bili dobra pretveza za prve deregulacije, evropske finančne trge je zalil svobodni pretok »pobeglih« dolarjev, Amerika je opustila zlati standard, vsi dolarji, ki so si jih med vietnamsko vojno nakopičili ameriški upniki, niso imeli več zlatega pokritja, devizni tečaji so vse bolj nihali, denar so začeli prosto tiskati, nenadoma so se prikazale nove finančne elite, ki so oznanjale neoliberalni evangelij (deregulacija trga, privatizacija, umik države ipd.), general Pinochet je z vojaškim pučem poskrbel, da je bil Čile pripravljen na pilotski prehod v neoliberalno državo, zmodelirano po ideologiji Miltona Friedmana in Friedricha Hayeka, ki sta prav tedaj, tako rekoč drug za drugim, dobila Nobelovo nagrado za ekonomijo.

Socialna neenakost ni bila nikoli manjša kot v tej zlati dobi, dobi »države blaginje«, prepad med bogatimi in delavci ni bil nikoli manjši, povprečne plače niso bile nikoli višje kot tedaj, zaposlenost je bila večja kot kadarkoli, vsi so uživali večjo varnost kot kadarkoli, povprečni življenjski standard je bil višji kot kadarkoli, število milijarderjev je bilo manjše kot kadarkoli po letu 1900, razredni kompromis med kapitalom in delovno silo ni bil nikoli večji, država pa ni nikoli bolj ponotranjila razrednih napetosti, pravi ameriški nobelovec Paul Krugman, ki obenem poudarja, da te »družbe blaginje« ni vodila nevidna roka trga, ampak politika, država.

Še več: v tem času so beležili stalno in vztrajno gospodarsko rast, pa četudi je bil kapital, vključno s finančnimi trgi, ves čas zelo reguliran in četudi so bili davki ves čas zelo visoki. Davčna stopnja pri dohodnini je znašala 70 %, celo 91 %, pri korporativnih dobičkih pa 45 % in več! Da je lahko gospodarska rast visoka le, če je kapital dereguliran in če so davki nizki, očitno ne drži. O, še več: v času, ko je bil kapital strogo reguliran, ni bilo niti ene večje bančne krize, kaj šele kake večje finančne krize. Toda ko je leta 1978 liberalizacijo trgov napovedala Kitajska, ko je leto kasneje britanska premierka postala Margaret Thatcher (»družba ne obstaja, obstajajo le posamezniki in posameznice«), ko je leta 1980 Belo hišo prevzel Ronald Reagan, veliki komunikator neoliberalnega popa, ko so kapital in trg deregulirali, ko so države izgubile nadzor nad pretokom kapitala, ko so neoliberalno dogmo prevzeli tudi Mednarodni denarni sklad, Svetovna banka in Svetovna trgovinska organizacija, ko se je ekonomski liberalizem globaliziral, tako da so ga prevzeli tudi nekdanji komunisti (Rusija, Poljska, Češka, Madžarska, Romunija, Bolgarija ipd.) in nekdanji socialdemokrati (Švedska, Nova Zelandija), ko je popadel tudi Evropo (Maastrichtski sporazum, ustava neoliberalne Evrope), ko ekonomski kriterij ni bila več produkcija, ampak vrednost delnic, ko so se korporacije vse bolj financializirale, ko so realne produkte zamenjali finančni produkti in ko so se davčna nebesa prelevila v banko teh dereguliranih finančnih trgov, so se začele bančne krize, velike finančne krize, dolžniške krize, recesije, hiperinflacije in druge katastrofe, najhujše po letu 1929, ki jih niso mogle preprečiti niti zveličavne finese makroekonomske politike. Toda ironično: te krize so najmanj prizadele prav tiste države, ki so se najmanj liberalizirale (Kitajska, Tajvan, Singapur). Neoliberalci trdijo: če bomo imeli finančne, kapitalske in trgovinske trge deregulirane in svobodne, ne bo več kriz! Svobodni trg je avtomat za ustvarjanje blaginje! Leto 1929 se ne bo več ponovilo! Kar je bila zabloda.

Ne bojte se svoje želje!

Pod Ronaldom Reaganom, ki je bogatim in kapitalu znižal davke, odstranil regulacije, državo pa umaknil (»država ni rešitev, ampak problem«), se je finančni kapitalizem izrodil v kapitalizem enega odstotka, diktaturo namišljenega, fiktivnega denarja, vladavino enega odstotka ljudi, vladavino finančnega sektorja, ki si je podredil realno ekonomijo in države, obenem pa sprožal imperialistične vojne, s katerimi je skušal rešiti kapitalizem, in povzročal krize, vključno s tisto, ki je izbruhnila leta 2008.

Gibanje »Okupirajmo« protestira proti ekonomiji, ki ne deluje - če ne deluje za vse, potem ne deluje. Če bogati le nekatere, le en odstotek, potem ne deluje. Če ustvarja tako globoko socialno razslojenost, tako hudo neenakost, tako epidemično brezposelnost in tako strupeno negotovost (in to širom sveta, globalno, planetarno), potem ne deluje. Če deluje proti ekonomskim interesom večine, potem ne deluje. Gibanje »Okupirajmo« protestira proti statusu quo, ki ne deluje. Proti kapitalu, ki je disfunkcionalen in asocialen. Proti tistemu odstotku, ki je obogatel s finančnim kapitalom - ki je v svojih rokah nakopičil večino družbenega bogastva - ki je s svojimi špekulacijami, mahinacijami, manipulacijami, malverzacijami, hazardiranji, baloni ter vsemogočimi algoritmi, finančnimi »inovacijami«, strukturiranimi finančnimi »produkti« in drugimi finančnimi abstrakcijami povzročil zlom borze, izbruh krize in veliko recesijo - ki je potem še parazitsko profitiral z »zlatimi padali«, bailouti, stimulusi, javnim denarjem, pa tudi z vojnami, revščino in uničevanjem planeta - ki je s krizo le še dodatno obogatel - ki ničesar ne producira, vsaj ne ničesar, kar bi družbi koristilo - ki producira le nove in nove družbeno povsem neuporabne finančne instrumente - ki se mu ni nič zgodilo - ki je kupil politiko, nadzornike, bonitetne agencije in pravno državo - in ki je vse ostale, tistih 99 %, prepustil novemu getu brezposelnosti, revščine, stresa, negotovosti, tesnobe, neenakosti in brezpravnosti, v katerem naj bi se požrli med sabo.

Si predstavljate, da bi ves tisti denar, ki so ga v teh treh letih spumpali v reševanje finančnega sektorja in kapitalizma enega odstotka, spumpali v življenje? V življenje, ki je pluralizem, ne pa nakupovalni center. V življenje tistih 99 % ljudi, ki imajo dovolj tega, da so v večini, živijo pa tako, kot da so manjšina. Čas je, da nehamo živeti kot manjšina. Ali če naj parafraziram Slavoja Žižka: čas je, da svojega življenja ne prepuščamo več zunanjim izvajalcem, da spet najdemo jezik, s katerim bi izrazili vso to nesvobodo, in da se nehamo bati svoje želje. Tudi politična levica, če bo hotela obstajati, bo morala zavreči strah pred svojo željo. Ta levica na to, kar se bo zgodilo 15. oktobra (na drugo oktobrsko revolucijo), gleda skeptično, z distance, češ »to nima smisla«, »to ne bo ničesar spremenilo«, »revolucija ne bo uspela« in tako dalje. Toda: neuspeh bo popoln uspeh.

Tu lahko ponovimo le to, kar je pred mnogimi leti zapisal Karl Marx - da namreč revolucije »nepretrgoma kritizirajo same sebe, se nenehno ustavljajo v svojem lastnem toku, povračajo se k na videz doseženemu, da bi začele spet znova, rogajo se neusmiljeno temeljito polovičarstvu, šibkosti in klavrnosti svojih prvih začetkov, zdi se, da mečejo svojega nasprotnika le zato ob tla, da bi se napil iz zemlje novih moči in da bi nato še ogromnejši znova vstal proti njim, vedno znova se zgroze nad nedoločno ogromnostjo svojih lastnih ciljev, dokler ne pride do položaja, ki popolnoma onemogoča vrnitev in ko razmere same kličejo: Hic Rhodus, hic salta!«.