Kdo deli bombone?

Grega Repovž

21. 10. 2011  |  Mladina 42  |  Uvodnik

Borut Pahor ima seveda prav. V tem trenutku so novi obrazi in nove liste le nekakšen privid, obet, da bi lahko bilo zgolj z novimi ljudmi v politiki vse drugače. In nacija si po dveh slabih vladah zelo želi kaj obetavnega.

Slovenija je imela dva mandata zapored predsednika vlade, ki sta svoje delo slabo opravila. In slabo sta ga opravila na gospodarskem področju. Janša je zapravljal in neumno ter postavljaško gnal gospodarsko rast na kredit, Pahorju pa je uspelo s konstantnimi notranjimi blokadami in z naslanjanjem na nekompetentne ustvariti navznoter popolnoma neoperativno vladno ekipo, kjer so se kresale vsaj tri ekonomske teorije, vse skupaj pa je stalo. Kar pa je vladi že uspelo narediti, je zaradi njene notranje šibkosti in nekonsistentnosti padlo ob prihodu v odprti politični prostor. Za razmere danes sta kriva oba: Janez Janša in Borut Pahor. Vsak po svoje, oba dovolj, da bi zapustila politiko. A se je oklepata. Nove stranke so zato tako ali drugače njun proizvod.

V tem trenutku imamo torej v političnem prostoru tri relevantne novince. Matjaž Hanžek, ki je na politični parket stopil prvi, je obstal. Po začetnem naskoku njegova stranka izginja iz političnega prostora. Delno zaradi drugih dveh močnih igralcev, ki sta mu večidel prevzela prostor. Delno zato, ker je vstopil v igro profesionalcev v prepričanju, da sta volja in energija dovolj. Nista. Slovenci imajo morda res pretežen odpor do sedanjih etabliranih strank, a politični prostor v Sloveniji je tako razvit, da zahteva profesionalni angažma. Tega Hanžek in njegova ekipa nimata. V naslednjem mesecu ju to lahko popolnoma odrine na rob.

Zoran Janković ne deluje bistveno manj zmeden od Hanžka. Tudi njemu in njegovim podpornikom se je očitno zdelo, da bo od trenutka nastopa v novi vlogi vse potekalo po sistemu snežne kepe. Pa ne poteka. Začetna evforija, občutek, da na levici obstaja nekdo, ki lahko premaga Janšo in mu prepreči ponoven naskok na oblast, se je umiril. Delno zaradi vstopa Gregorja Viranta, ki je močno premešal karte v celotnem političnem prostoru. Delno pa zato, ker Janković zbuja mešane občutke. Drži, kar trdijo njegovi kritiki: zahtevamo drugačno politično ureditev od sedanje, a Janković je v glavnem dejansko predstavnik tega, kar zavračamo - pri čemer ima ta problem le osebno. Kot politik, kot župan je v resnici z občinskim denarjem izpeljal več socialnih projektov kakor država sama v istem času. Tako socialdemokratske oblasti, kot je mestna oblast v Ljubljani, kar se najbolj kaže v številu socialnih stanovanj, v tej državi še ni bilo. Res zveni absurdno, a številke to jasno kažejo. Poleg tega pa velja ponoviti: Janković ima visoko podporo, ker je antipod Janši. Tega ne smemo zavijati v celofan. Točno za to gre. In za to je šlo tudi na zadnjih volitvah.

Tretji igralec, Gregor Virant, je ta teden že dokončno razkril karte. Močan igralec je. Dejansko pa ponuja neoliberalno politiko, pri čemer hkrati tudi ne skriva, da je njegov prvi želeni partner Janša. Mu lahko uspe? Ne gre ga podcenjevati. Velja se spomniti, kako se je Evropa vedno znova čudila podpori, ki sta jo srednji in nižji razred v ZDA namenila konservativcem in njihovim predsedniškim kandidatom - kako vendar, ko pa so ponujali na vseh volitvah le olajšave za bogate, več svobodnega trga, več neoliberalizma, manj sociale? A prav tak program nam tokrat (spet, le da zdaj ne ob Janši) ponujajo Virant in njegovi neoliberalci. Vitka država pomeni pač manj sociale. Manj davkov pomeni manj davkov za bogate in za lastnike kapitala. Privatizacija zdravstva in šolstva pomeni manjšo dostopnost storitev za opešani srednji in zlomljeni nižji razred. A Virantov volilni recept je preprost in učinkovit: vsega je kriva država. Država so birokrati. Ima krivca. To je vedno zapeljivo.

Prav zato morda velja prisluhniti Pahorju, ki ga seveda to, da danes izreka prava opozorila, ne razbremenjuje odgovornosti za polom njegove vlade. Kaj si volivci v resnici želijo? Da ne gre za to, da bi le radi nazaj tista leta evforije, visoke rasti, leta, ko se je zdelo vse mogoče, ko se je zdelo, da bo šlo vse le še više in više. Na individualni ravni se je težko sprijazniti, da so prav tista leta problem, da je bilo tisto življenje pač življenje na nerealnih temeljih za države, podjetja in posameznike in da je danes pred nami račun za tista leta - tistih let pa ne bo več. Še huje. Sušna leta se bodo nadaljevala, plačati bo treba zapitek iz let evforije in še zapitek lažnega upanja zadnjih let, ko se je poskušalo z dodatnim zadolževanjem (v upanju, da se bo staro ravnovesje vzpostavilo) plačilo zapitka prestaviti v daljno prihodnost. Oba računa sta pred nami. In najbolj se velja bati tistih, ki trdijo, da so za vse krivi drugi. Na primer država in njeni birokrati.