Grega Repovž

4. 4. 2025  |  Mladina 14  |  Uvodnik

Uvodnik / Golobova zmaga

Morda bo slišati čudno in neverjetno, sploh glede na to, da se v javnosti ves čas ponavlja, da je ta vlada napovedala množico reform, potem pa ni nobene realizirala: dejstvo je, da v 35-letni zgodovini Slovenija še ni imela vlade, ki bi dejansko pripravila in tudi zaključila toliko reform in uvedla toliko sistemskih sprememb. Res je – tega še prejšnji teden ne bi mogli napisati. A ta teden je državni zbor sprejel temeljni sistemski zakon o zdravstveni dejavnosti, s katerim se dejansko popolnoma reformira slovenski zdravstveni sistem.

In končno besedilo zakona je takšno, da je še Glas ljudstva v svojem sporočilu za javnost zapisal: »Po več kot dveh letih neutrudnega dela, aktivizma, pozivanja in mobiliziranja javnosti, po številnih polemičnih pa vendar konstruktivnih pogovorih s poslanci in poslankami koalicije, ministrico in zagovorniki, pa tudi nasprotniki zdravstvene dejavnosti kot javne službe, smo v Glasu ljudstva dočakali ta zgodovinski korak, ki bo ključnega pomena za ohranitev in krepitev javnega zdravstvenega sistema kot temeljnega stebra socialne države. Sprejem zakona dokazuje, da dialog oblasti s civilno družbo ni samo možen, temveč da je lahko tudi konstruktiven in ploden. Poslankam in poslancem se zahvaljujemo, da so uresničili eno izmed svojih najpomembnejših koalicijskih zavez.« In Glas ljudstva ima prav. Da je koaliciji kljub pritiskom lobijev, ki so imeli na svoji strani tudi pretežen del medijev, uspelo sprejeti ta zakon, je neverjeten uspeh.

To pa še ni vse. Ta teden je ministru za delo Luki Mescu uspelo zaključiti tudi pogajanja o novi pokojninski reformi. Reforma sicer ni revolucionarna, večino sprememb je Slovenija izpeljala že davnega leta 1999 v času pogajalskega procesa za vstop v Evropsko unijo. Mescu je reformo uspelo uskladiti s sindikati in z delodajalci, kar je po letih pešajočega socialnega dogovarjanja – dejansko ga je načrtno uničil Janez Janša v času svoje prve vlade – pomembna normalizacija družbe.

A ti dve reformi sta zadnji dve. Pred tem je vladi uspelo po 16 letih reformirati javni plačni sistem. Morda se večini prebivalcev zdi, da gre zgolj za plače, a dejansko je bilo treba popolnoma obrniti sistem plač v javnem sektorju, saj so bile začetne plače tako nizke, da javni sektor sploh ni mogel priti do novih kadrov, kar je dejansko slabilo celotno državo, od šolstva do zdravstva, od socialnega skrbstva do pravosodnega sistema. In zdaj je že jasno, da so se kadri začeli vračati v socialno skrbstvo in tudi v šolstvo – v obeh sistemih je to namreč najbolj poglabljalo krizo. K temu naštevanju je treba prišteti uspeh ministra za solidarno prihodnost Simona Maljevca, ki mu je že v prvem letu uspelo s sprejemom zakona o dolgotrajni oskrbi, ki dejansko pomeni nov socialni steber. Zakon je sicer sprejela že Janševa vlada, le da ni zagotovila financiranja – šlo je za tipično nedokončan zakon, blef, ki je kot ogromna skala zgrmela na sedanjo vlado. In ta vlada je uvedla nov davek – kar je bilo seveda edino mogoče, če smo kot družba želeli izboljšati položaj starostnikov v stiskah pozne starosti. Prav ta teden so se začele po vsej državi odpirati pisarne za področje dolgotrajne oskrbe. Gre za izjemno velik projekt. In čeprav je Maljevčevo ministrstvo ves čas predmet zafrkljivih opazk (da, ime je res ponesrečeno), je temu ministrstvu dejansko uspelo po 20 letih zagnati javno stanovanjsko gradnjo, predvsem pa spremeniti pogled celotne države na stanovanjsko problematiko. Da, stanovanja so dobrina posebnega pomena, ne pa navadno tržno blago. To zdaj priznavajo tudi celo trdi neoliberalci.

Že če bi na tem mestu zaključili seznam, bi ta vlada izmed vseh dosedanjih vlad zmagala v tekmovanju v izpeljanih reformah v enem mandatu. A se seznam tu še ne konča. K reformam te vlade je namreč treba prišteti reformo zdravstvenega zavarovanja, s katero je vladi uspelo izločiti s trga lažne zdravstvene zavarovalnice. Osemindvajset let, vse od uvedbe dopolnilnega zavarovanja, so si ti ljudje dobesedno vsako leto od javnega denarja (za zdravstvo!) odrezali več kot 60 milijonov evrov – za nič. Danes se vidi, da je bila to najhujša sistemska korupcija v samostojni Sloveniji, mnogo večja tudi od gradnje TEŠ 6. Ne gre pozabiti, da je zaradi poskusa, da bi to anomalijo ukinila, padla vlada Marjana Šarca.

K dejanskim uspehom te vlade je treba dodati še kar nekaj odločitev. Na primer priznanje Palestine in dejansko izjemno pokončno držo v varnostnem svetu. Pa sprejem sprememb zakona o RTV Slovenija in končno povišanje naročnine. Največjo sanacijo po poplavah. Ohranitev avtomobilske proizvodnje v Sloveniji – Renault je bil namreč na tem, da tovarno v Novem mestu zapre. Stabilizacijo inflacije in cen, zlasti cen energentov, ki so v Sloveniji narasle bistveno manj kot drugod po Evropi. Ohranjanje visoke gospodarske rasti in visoke zaposlenosti navkljub gospodarskemu zastoju v Evropi in vojni v Ukrajini.

Naj na tej točki naštevanje ustavimo. Kaj želimo reči? Seveda si ta vlada zasluži tudi ostre kritike in dela mnogo napak, nekatere prav nerazumne. Seveda je tudi res, da imajo tudi na to vlado vpliv lobiji. Nobenega dvoma tudi ni, da ga je predsednik vlade Robert Golob velikokrat polomil in s svojim vedenjem tudi občutno prispeval k slabemu ugledu te vlade v očeh prebivalcev. A očitek, da je ta vlada o reformah in sistemskih spremembah predvsem veliko govorila, nič pa ni naredila, ne drži. Dejansko je izpeljala več, kot so vse Janševe vlade skupaj. Ta vlada je šele v tretjem letu svojega delovanja. In uspelo ji je poseči na področja, kjer so lobiji najmočnejši.