Laboratorij

Janko Lorenci

21. 10. 2011  |  Mladina 42  |  Kolumna

Podgan je več kot 60 vrst. Dve med njimi (Rattus norvegicus in Rattus rattus) sta se zbližali s človekom in skupaj z njim zmagovito naselili ves svet. Kjer je človek, je tudi podgana, kjer je podgana, je tudi človek.

Kljub življenju v dvoje podgan na splošno ne maramo. Vendar jih znamo uporabiti: podgane so, skupaj z mišmi, postale glavni poskusni kunci v neštevilnih laboratorijih, v katerih proučujejo, kaj bi lahko bilo dobro ali slabo za človeka. V ta namen so vzgojili poseben laboratorijski podganji rod. Eksperimentiranje s podganami je velika in resna znanost.

Tako smo se dokopali do mnogih koristnih spoznanj. Naj kot zanimivost navedemo samo eno: kanadski raziskovalec Alexander je podgane postavil pred izbiro, da pijejo ali vodo ali raztopino morfina. Kmalu so se odločile za drugi napitek in s tem za smrt. Raziskovalec se je nato vprašal, ali niso njegove živalce morda nesrečne (pač zaradi sterilnega laboratorijskega okolja) in ali tudi srečne podgane naglo postanejo odvisne. Z dodatnimi poskusi je ugotovil, da se podgane, ki imajo dovolj izletov na prosto, igrač, tovarišev in hrane, komaj kaj zmenijo za opojno pijačo. Podobno kot ljudje.

Kakorkoli, množice teh nesrečnih živali se množijo, bojujejo, gladujejo, delajo in umirajo za blagor naše vrste. Zato, pravi pisec članka iz Zeita, od koder vse to povzemamo, bi morali podgane spoštovati in jih ovesiti z odlikovanji.

Prav ima. A to bi si zaslužili tudi ljudje. Kajti najštevilnejše laboratorijske živalce, poglavitni poskusni kunci za človeški rod so ljudje sami, ne pa podgane, miši in opice. Velika mašinerija eksperimentiranja v korist naše vrste uporablja kar nas, ljudi.

Niso znani primeri, da bi osa eksperimentirala z oso, podgana s podgano, slon s slonom. Ali orangutan s kravo, mravlja z vodno bolho, koza z ovco itd. Če torej človek dela poskuse na človeku, se zdi to na prvi pogled v nasprotju z naravnimi ali celo božjimi zakoni.

Vendar je tako početje smiselno. Podgane pač niso ljudje in še tako premišljeni poskusi z njimi nam ne morejo povedati dovolj o nas. Poleg tega so laboratoriji, gojenje teh živalc, poskusi z njimi, njihovo tolmačenje in tako naprej velik in drag pogon. In navsezadnje imajo pravice tudi živali, s podganami vred. Vsega z njimi ne gre početi.

Če torej hočemo o ljudeh kaj zvedeti res zanesljivo, globinsko in po znosnih cenah, je treba delati poskuse z njimi. Eksperimentiranje ljudi z ljudmi dopuščajo in zahtevajo osnovna načela znanosti, ekonomike in humanosti. To ne pomeni, da bi bilo treba poskuse na podganah opustiti. A navsezadnje so zgolj koristna vaja za eksperimentiranje z ljudmi.

To eksperimentiranje je različnih vrst, stopenj in intenzivnosti. Najpreprostejše je opravljanje poskusov s samim seboj. Primeri za to so eksperimentiranje pubertetnikov z občutljivimi deli telesa, zabadanje igel in drugih kovinskih reči v lastno telo slavnih performerjev ali podvig treh dotlej manj znanih artistov, ki so za višje cilje žrtvovali stare priimke in postali Janše. Če pravimo dečkovemu početju onaniranje, se drugima dvema reče umetnost. Od kod ta razlika, ni povsem jasno.

Bolj kot individualno je pomembno eksperimentiranje z množico osebkov; ima statistično vrednost in pove več. Ljudje lahko v takih poskusih sodelujejo nevede ali pa zavestno in prostovoljno - kaznjenci zato, da si skrajšajo kazen, študentje, da kaj zaslužijo, preskuševalci zdravil, da si morda podaljšajo življenje.

Večina najpomembnejšega eksperimentiranja z ljudmi pa poteka tako, da ljudje kunci za to ne vedo ali pa mislijo, da to ni eksperiment, ampak trud za njihov blagor, varnost, svobodo. Zgled za to so denimo reforme in vojne. Reforme se vedno začnejo z obljubo, da se bo življenje najprej začasno poslabšalo, nato pa izboljšalo. Ker se nemalokrat zgodi samo prvo, zbujajo nezaupanje. Iz istih razlogov se kaže precejšen odpor tudi do vojn. Toda slednje so specifične; dokler poskus traja, spravi poskusne kunce v posebno razpoloženje (zanos, krvoločnost, heroizem), ki pa kmalu po eksperimentu praviloma uplahne v tolčenje po glavi. Tolčenja je manj, če je vojna zmagovita.

Morda najvišja oblika eksperimentiranja ljudi z ljudmi je spreminjanje družbenih ureditev - praskupnost, sužnjelastništvo, fevdalizem, kapitalizem, komunizem. Zadnja ureditev je tako grozovita, da se po njej, kot je ukazalo naše ustavno sodišče, ne smejo imenovati niti ulice, kaj šele majhni otroci. Saj bi se res slabo slišalo Socialija Masten, Komunija Grims, Solidarija Crnkovič ali Tit Janša.

Za menjavanje ureditev se zdi, da poteka spontano: polagoma se do neznosnosti nakopičijo napetosti in protislovja, nato izbruhne revolucija, naposled se iz vsega skupaj izcimi nov družbeni red. Napetost se sprosti, zgodovinske knjige in učbeniki se napišejo na novo in ljudstvom se nekaj časa zdi, da so v novi ureditvi na boljšem.

Vendar obstaja močan indic, ki zbuja sum, da pri tem ne gre za spontano dogajanje, ampak za zavestno vodeno eksperimentiranje: tudi po revolucionarnem prevratu se na vrhu praviloma znajdejo isti ali pa fizično in duhovno zelo podobni ljudje.

Če je sum upravičen, z nami od nekdaj eksperimentira ves čas ista, genetsko in psihološko sorodna manjšina, nekakšen homo rattus, drugi, velika večina, pa smo vse od neolitika poskusni kunci. To spoznanje ne nasprotuje eksperimentiranju kot takemu, vendar zahteva pri naslednji revoluciji (ali vsaj volitvah) skrajno previdnost in dober nos. Kajti čeprav smo bili nekoč vsi rojeni kot enakopravni, svobodni in ponosni praljudje, smo zdaj sužnji, ki mislimo, da to nismo. Temu je treba napraviti konec.

No, to spoznanje je za zdaj samo hipoteza, eksperimentalno nedokazana.

Naj bo tako ali drugače - kako malo bi vedeli o sebi brez vseh teh eksperimentov! Če veš o sebi malo ali nič, ne moreš napredovati, se izboljšati ali poboljšati. Tudi zato lahko načeloma rečemo, da so poskusi ljudi z ljudmi upravičeni, čeprav se včasih zdijo sprti z visokimi ideali naše vrste.

Še eno utemeljitev ima tako početje - del narave je. Evolucija je eno samo veliko eksperimentiranje z enoceličarji, mahovi, nevretenčarji, cinijami, pticami na nebu in ribami v oceanih. To preskušanje je navsezadnje rodilo tudi človeka; no, taka je vsaj ena od domnev. V tem je dodatna moralna utemeljenost eksperimentiranja človeka s človekom; gre zgolj za nianso zakonov evolucije. Nianso, ki je, kot rečeno, tudi humana, saj se s takimi poskusi ne spravljamo na šibkejše od sebe, denimo podgane ali miši.

A dvomi kljub vsemu ostajajo. Kajti mnogi poskusi se ponesrečijo, iz tega pa se radi rodijo prepiri, mikastenje in odstranjevanje drugih osebkov iste vrste. Po takih prepirih je ljudi pogosto precej manj. Vsaj za sodobno eksperimentiranje pa naj bi veljalo, da ne sme škoditi zdravju ali življenju tistih, ki so predmet poskusov.

Zato bi bilo morda vendarle boljše, da namesto nas in z nami eksperimentirata narava in bog, če kdo že mora.

A tudi tu ostajajo dvomi.

Kaj če je bog proizvod eksperimentiranja nekih davnih ljudi s soljudmi? To bi lahko včasih razložilo njegovo obnašanje.