Grega Repovž

28. 10. 2011  |  Mladina 43  |  Uvodnik

... in druge zgodbe

Pa se začenja volilna tekma!

Pa se začenja volilna tekma! In že je tu prvo relevantno vprašanje. Koliko bo štela ministrov vaša morebitna vlada? Gospod Janša? Deset. Pridno, pridno, lepo zmanjšujete stroške. Gospod Virant? Enajst, dobro, dobro. Vi, gospod Janković, ste sposobni ponuditi še manj? Devet, bravo, bravo! Gospod Erjavec, vi ponujate - osem? Bravo, Erjavec vodi! Trenutek, gospod Pahor, vi ponujate le sedem? Izvrstno. Pahor vodi! Kdo se oglaša? Gospod Hanžek, ah, enajst ministrov, to ponudbo že imamo. O, tu je gospod Žerjav, ponuja šest!

Kdo je bolj neumen? Novinarji ali politiki? Zdi se, da se kar dobro kosamo v neumnosti. Mar je res število ministrstev in s tem ministrov kakršnokoli merilo? Manj ministrov, mar ne pomeni to več direktorjev direktoratov ali državnih sekretarjev? Kot da nam to število nakazuje kakršnokoli kvaliteto. Ta podatek nam ne pove nič in nič nam o kvaliteti upravljanja ne pove ne večje ne manjše število ministrstev. Zakaj pa bi na primer danes združili ministrstvi za finance in gospodarstvo, kar bi naredili malodane vsi kandidati? Če kaj v tem trenutku potrebujemo, sta močni ministrstvi za obe področji. V resnici je treba o kandidatih, ki kar tako, ker se pač lepo sliši, obljubljajo združevanje teh dveh ministrstev, močno podvomiti. Govorijo na pamet. Poleg tega ni mogoče kar preslikati drugih držav, saj sta moč in število ministrstev odvisna predvsem od načina organizacije države. Švica ima na primer res le sedem ministrstev, a so kantoni tako močni, da so na ravni države res skoncentrirane le državotvorne upravne funkcije. Podobno velja za Švedsko, ki ima na primer 11 ministrstev, a je državna uprava izrazito avtonomna, saj so odločitve razporejene na nižje ravni - pri nas še zdaleč ni tako. A tudi to nič ne pomeni. Danska in Norveška imata podobno organizacijo državne strukture kot Švedska, pa zato - spadata med najrazvitejše države na svetu - nimata tako malo ministrstev. Norvežani jih imajo 17, Danci pa 18. Nemčija ima na drugi strani močne dežele, pa ima kljub temu 14 ministrstev. Z drugimi besedami: štetje ministrstev je neumnost, ker je njihovo število odvisno predvsem od celotnega ustroja države. Enako velja za agencije in urade. Tekmovanje v tem, kdo bo napovedal bolj rigorozno ukinjanje uradov in agencij, je debata za otroški peskovnik. Zakaj? Gre za obljubo, enakovredno obljubi, da si bodo ministri sami plačevali sokove in kave. Ni vprašanje, koliko uradov, ampak kako učinkoviti so in kaj delajo.

No, saj to ni edina tekma, ki se je udeležujejo politiki. Ta teden so tekmovali tudi v tem, kdo bo obljubil več denarja gospodarstvu. Prosim? V tej državi so nenadoma podjetja tista, ki so najbolj odvisna od države? Brez državnih subvencij bodo propadla? V kriku »Država naj se umakne« zahtevajo denar od te iste države, ob tem pa še davčne olajšave, minimalno obdavčitev dividend in še bolj preprosto odpuščanje delavcev seveda. In politiki jim hitijo obljubljati, da bodo to vse za njih tudi storili. V tekmi je ta teden »zmagal« Virant, ki je direktorjem ponudil kar mesto ministra za gospodarstvo. Se je politikom res že čisto zmešalo ali pa v tej državi pri volivcih res »vžgejo« le še populistične obljube? Ali pa so le novinarji tisti, ki v svoji preprostosti zahtevajo tako preproste rešitve in slavijo najbolj skrajne odgovore - ubogi politiki pa jim hitijo ustreči? Vse skupaj je zunaj meja razuma. Mar si bodo zdaj lobiji izbirali svoje ministre? Si bodo banke lahko v naslednji fazi same izbrale guvernerja?

A ustavimo se pri fleksibilnem zaposlovanju. Saj, spet ga obljubljajo. Da bodo podjetja lažje odpuščala. Ker so sicer nekonkurenčna. Kar je neresnica. Danes je slovenski trg delovne sile popolnoma fleksibilen. Popolnoma. Koliko novih pogodb se sklepa za nedoločen čas? Deset, petnajst odstotkov. Ostale so vse za določen čas. Če zaposleni sploh dobijo pogodbo o delu. Mar nihče ne vidi, da je problem te države, da mladi sploh ne pridejo do služb, da si zato ne morejo kupiti stanovanj, da si zato ne upajo imeti otrok in da so v popolni stiski?

In odpuščati v Sloveniji pač ni težko. Mar nam ni kriza pokazala, kako zlahka je človeka razglasiti za višek? Ne samo to. Zakon o delovnih razmerjih določa, da je vsako delovno mesto mogoče ukiniti. Vsako. In človek je že naslednji mesec na zavodu za zaposlovanje. Problem podjetij torej ni, da imajo previsoke stroške, da delavci preveč stanejo. Zakaj imajo v sosednji Avstriji sploh še koga zaposlenega, saj so vendar tam bruto stroški zaposlenih neprimerno višji? Pa tudi obdavčitve so višje. A Avstrijci svoje produkte še vedno prodajajo. Slovenska menedžerska elita - vsaj tista, ki se sprehaja po podijih njihovih organizacij - še vedno ne razume, da prihodnost ni v nižanju stroškov. Ne, na tem področju so že vse naredili. In zakaj bi državljani plačevali davke in prispevke, da bi potem država ta denar dajala podjetjem, da bi ta lahko še bolj rigorozno ravnala z zaposlenimi? To ni le narobe svet. A najbolj absurdno je, da danes prav ta ponudba postaja ultimativni predlog politike. Ploskajmo.

To niso resni programi. To niso resni politiki.

A tudi prav. Zakaj torej ne bi imeli le 30 poslancev? Čisto dovolj bo, da bodo razmerja med strankami vzpostavljena. Dejansko jih je lahko celo samo 15. Dovolj. No, če dobro razmislimo, tudi z devetimi zvozimo. Pa še bolj pregledno bo, kajne? Učinkovito, pregledno in poceni.