Volilna kampanja in družba znanja

Jože Vogrinc

28. 10. 2011  |  Mladina 43  |  Javna pamet

Resnost volivcev presojamo po tem, ali so zadovoljni, da jim kandidati govorijo, kar želijo slišati, ali pa se potrudijo kandidate vprašati, kako bodo obljube uresničili; ali so združljive z drugimi obljubami, ki jih tudi dajejo; ali znani podatki omogočajo njihovo uresničitev in, nazadnje, ali bi uresničitev njihovih obljub imela napovedane učinke.

Vsaka izmed strank obljublja, da bo z njeno srečno roko in čarovno paličico Slovenija postala družba znanja. Njihova vlada bo vlagala v najnaprednejše tehnologije, spodbujala aplikativne študijske programe in raziskovalne projekte, znižala davke na dohodke raziskovalcev ...

Najprej zahtevajte, da vam povejo, katera konkretno so podjetja in kateri projekti, ki že zdaj utelešajo svetlo tehnološko prihodnost. Bodite pozorni na to, ali zna risar prihodnosti našteti le tri najbolj znane inovativne podjetnike (A., B., J.) ali zna morda na pamet še pol ducata zahtevno zvenečih angleških imen podjetij. Potem pa vprašajte: »Koliko imajo ta podjetja zaposlenih? Katere poklice bodo potrebovala? Ali se bodo širila sama in vlagala v produkcijo v Sloveniji, ali je pogoj za njihov nadaljnji razvoj priključitev večjemu tujemu podjetju, ali outsourcing zanj, ali pa se sploh nameravajo preseliti v New York ali Šanghaj?« Če hočete biti še bolj sitni, vprašajte, koliko izmed delavcev v zastarelih industrijah ali v javnem sektorju (od koder bodo verniki v konkurenčnost odpuščali zaposlene) bo dobilo službo v teh podjetjih.

Za vsaj delno samostojen razvoj vrhunskih novih tehnologij bi Slovenija že morala imeti vsaj kakšno srednje veliko korporacijo. Tistih, ki bi to lahko bile postale, nima več. Preverite, kaj so pripovedovalci o novih tehnologijah počeli, ko je razpadala Iskra ali ko so prodali Lek. Če pa je realističen načrt nekaj deset majhnih in srednje velikih podjetij, odvisnih od naročil bistveno večjih podjetij v svetu, je ustrezno vprašanje, kako se ta sicer zaželeni razvoj vklaplja v slovensko ekonomijo. Četudi bo morda prispeval nadpovprečen delež na zaposlenega v državni proračun, pa je iluzorno pričakovati, da bo zaposlil več kakor nekaj sto do par tisoč ljudi. Kot sektor gospodarstva je obsojen na ideološko vlogo, ki jo ima že zdaj: da je paradni konj kapitalističnih ideologov, ne pa gonilo razvoja. Že sama ideja, da obstaja gonilo razvoja, tehnologija x, ki bo povlekla globalni kapitalizem v nov krog rasti (in »mi« se moramo samo priključiti), ni nič drugega kakor napačna posplošitev minulih časov. Katera pa je, prosim, ta tehnologija, s katero mahate pred nosovi volivcev?

Gremo dalje! Vlaganje v družbo znanja ne gre skupaj z zavezo slovenske države, da je njena prva naloga odplačevanje dolgov. Obljubljajo nižanje plač in krčenje proračuna za javni sektor. Zato tiste, ki hkrati obljubljajo nižje davke, odpuščanje v javnem sektorju in družbo znanja, vprašajte, ali bodo družbo znanja plačali iz lastnega žepa. Če jim je kdo v Bruslju obljubil evropski denar, naj, prosim, povejo. Je Steve Jobs v oporoki kaj zapustil slovenski državi? Bo družina Trump sponzorirala doktorski študij v Sloveniji?

Katera pa je, prosim, ta tehnologija, ki bo povlekla globalni kapitalizem v nov krog rasti, s katero mahate pred nosovi volivcev?

Poglejmo na konkretnem primeru, kakšni so v Sloveniji dejanski obeti za sodelovanje v družbi znanja. Pomagali si bomo z zgledno urejenim spletnim mestom, kjer najdete natančne rezultate mednarodnih matematičnih olimpijad /IMO/ za srednješolce za vsa leta nazaj: http://www.imo-official.org/default.aspx. Znanje matematike po srednji šoli je dober kazalec pričakovane kakovosti tehnološkega znanja v neki državi, saj je matematika vsestranska pomožna raziskovalna disciplina. Vsako leto na IMO po enakem vzorcu tekmuje po dobrih 500 tekmovalcev iz približno 100 držav. Zaradi stalne velikosti ekip in točkovanja je mogoče primerjati uspešnost držav udeleženk skozi čas. To so delni, a pomenljivi podatki, kje se danes proizvaja znanje.

V zadnjih šestih letih (od IMO v Ljubljani 2006) je v seštevku točk petkrat zmagala Kitajska in enkrat Rusija, na prvih treh mestih pa se pojavijo še ZDA, Japonska, Koreja, Vietnam in Singapur. Na letošnji olimpijadi najdemo samo kitajske priimke še v ekipah Singapura (ekipno 3.), Tajvana (8.), Hongkonga (14.) in Makaa, pet jih je v ekipi Malezije, po štirje v ekipah ZDA (2.) in Avstralije (25.), po kakšnega pa najdemo še v ekipah Kanade, Nove Zelandije, Francije, Češke, Švedske in Portorika.

Rezultati ekip so dokaj stabilni. Kažejo zanesljivo prvenstvo vzhodnoazijskih držav, konstantno dobre rezultate držav nekdanje Sovjetske zveze in vzhodnega bloka in razmeroma povprečne rezultate zahodnih Evropejcev. Tudi sicer je med tekmovalci razvitih dežel Zahoda vrsta imen, ki so kitajska, vzhodnoevropska ali azijska. Dobre rezultate imajo nekatere večje države v razvoju. Afrika v matematiki ne obstaja. Poglejmo: Nemčija se je v zadnjih šestih letih uvrščala med 4. in 20. mestom, druge izbrane večje države EU pa takole: Italija 11.-24., Velika Britanija 17.-28. (manjše zahodnoevropske države so večinoma slabše), Francija 28.-43.; Poljska 11.-25., Romunija 6.-17., Madžarska 10.-25. Pa še nekaj držav v razvoju: Tajska 5.-15., Turčija 6.-19., Iran 5.-16., Indija 23.-35., Brazilija 16.-35., Peru 17.-40.

Vidimo, da nekatere države v razvoju dohitevajo ali prehitevajo najboljše zahodnoevropske. Vzhodnoevropske so več kot enakovredne zahodnoevropskim. Kje je Slovenija? Uvrščala se je med 36. in 65. mestom. Primerjajmo to s sosedami: Srbija je bila 10.-38., Hrvaška 32.-54., BiH 41.-62., Makedonija 36.-79. Slovenija je v spodnjem delu povprečja, razločno za Srbijo, malce za Hrvaško in malce pred Bosno.

Kaj kažejo ti rezultati? Ne prizadevnosti in znanja slovenskih soorganizatorjev in tekmovalcev, pač pa realno stanje odnosa do znanja v slovenski družbi.

Slepe vodnike v družbo znanja med volilno kampanjo vprašajte, kje bo Slovenija dobila matematike za svoja vrhunska tehnološka podjetja in raziskovalne centre odličnosti. Jih bo dovolj ducat na leto? Kaj boste naredili, da se še ti ne izselijo? Kako jih boste namnožili s kleščenjem javnega sektorja in vpeljavo šolnin? Jih boste uvažali iz Srbije, Moldavije, Belorusije, Irana, Peruja?