Žalostna resničnost

dr. Bogomir Kovač

28. 10. 2011  |  Mladina 43  |  Ekonomija

Politično-ekonomska kriza reševanja EU je ta teden doživela enega svojih vrhuncev. Politična negotovost članic in nezaupanje zasebnih finančnih institucij sta zvišala pričakovanja glede rešitve kaotičnih evropskih razmer. Toda dobili smo tisto, kar EU danes edino zmore, še en politični načrt o prihodnjem strateškem načrtovanju ekonomskih rešitev. Večina novih rešitev, od finančne stabilizacije (EFSF) unije in reševanja grške krize do sanacije bank in večjega fiskalnega nadzora članic, je ostala vpeta v stare okvire. Preveč je odprtih obljub in premalo uresničljivih operativnih ukrepov. Toda zakaj krizni menedžment EU ne deluje? Kako to, da politiki ne razumejo logike politično-ekonomskih ciklov in doumejo, da celo dobre ekonomske rešitve nimajo nobene moči brez politične podpore državljanov in opore v kulturi sprememb.

EU potrebuje konsistentne sistemske rešitve na štirih področjih. Prvi dve obsegata boljše upravljanje in učinkovitejše vodenje unije ter skupno usmerjenost h gospodarski rasti in zaposlenosti. Drugi dve zahtevata večjo funkcionalnost fiskalne politike in monetarno stabilnost. Osrednja pozornost je danes namenjena evru, bankam in financiranju dolžniške krize, prva tri področja pa so v ozadju, čeprav njihovo reševanje omogoča večjo stopnjo zaupanja, ki je ključ za reševanje finančne in bančne krize.

Tudi druge dve politično-ekonomski pomanjkljivosti sta ostali pod mizo predlaganega načrta sprememb. Gre za način političnega odločanja, pa tudi za institucionalno konsistentnost ekonomskega sistema in delovanja ekonomskih politik. Za oboje imamo preveč napačnih institucij in birokratskih usklajevanj ter premalo prave odgovornosti med pristojnostmi centralizirane EU in politično-ekonomsko suverenostjo držav. Očitno sedanji sistem odločanja ni dober, predlagana orodja za stabilizacijo EU pa niso niti zadostna niti sprejemljiva. In o tem bi morali spregovoriti tako v Bruslju kot v Ljubljani in drugod.

Poglejmo osrednji problem dosedanjega protikriznega odločanja. Nemčija in Francija sta sestankovali v imenu evroskupine, 17 članic potem kroji usodo ostale desetine v skupini 27. Navzdol, na ravni članic, pa ni nobenih pravih razprav, nobenega političnega konsenza, nobenega zavzemanja za kulturo sprememb. O bruseljskih rešitvah ni političnih razprav na decentralizirani ravni članic, kjer se pridobiva potrebna politična legitimnost za same vlade držav in tudi za EU. Odločamo zgoraj, vi pa plačate spodaj, pomeni zgrešeno politično prakso padlih režimov. In s to politično logiko EU še posebej ne more preživeti, saj vsaj na načelni ravni temelji na drugačni politično-ekonomski tradiciji.

Dolžniška kriza držav je le vrh ledene gore, pod njo dejansko leži kriza nesolventnih evropskih bank. Grško reševanje dolžniške krize je v resnici sanacija evropskega bančnega sistema.

Vzemimo drugi primer, ki zadeva slabe institucionalne rešitve ekonomskega sistema. Evro in ECB sta bila zadnjih deset let nekakšna središčna os razvoja EU. Toda ECB ni bila nikoli prava centralna banka, obstaja brez države in skupne fiskalne baze. Zato je v sedanji krizi delovala zgolj z nekonvencionalnimi ukrepi in po robu svojih pravil. Evro je sicer rešil problem glede odprave notranjih in stabilizacije zunanjih menjalnih tečajev, ni pa prava zaščita pred tveganji in špekulacijami na kapitalskih trgih, ker ECB ne sme kupovati obveznic držav evroskupine in ne more delovati kot zadnji posojilodajalec. S tem se je evropska monetarna politika dejansko izločila iz reševanja fiskalne in dolžniške krize držav. Toda še večji problem so banke, ki v ECB nimajo centralne avtoritete nadzora in zanje vsaj formalno ne prevzema odgovornosti za kapitalsko reševanje njihovih težav. Dolžniška kriza držav je le vrh ledene gore, pod njo v resnici leži kriza nesolventnih evropskih bank. In zato je grško reševanje dolžniške krize dejansko sanacija evropskega bančnega sistema. Dexia je izvrsten primer teh težav, kaže na problematičnost nadzora in luknjičavost stresnih testov, predvsem pa dokazuje, kako bomo v prihodnje sanirali evropske banke.

EFSF je primer nove polovičarske institucije, brez stabilnih virov financiranja, jasnih pristojnosti in obsega financiranja, ki bi omogočal stabilizacijo evropskega finančnega sistema. Dejansko EFSF ponuja vse tisto, česar ne bi smela. Njena začasnost neti globalno negotovost in razburja zasebni finančni svet, ponuja nekakšen novi sistem zadolžnic (CDO) z nejasnimi jamstvi. To pa so orodja, ki so povzročila sedanjo finančno krizo. EFSF zato ne more biti niti nadomestilo za fiskalno nedorečenost EU niti za omejenosti ECB, pomeni bolj jutrišnji problem kot sedanjo rešitev. Logika je preprosta. EFSF je za resno sanacijo evropske dolžniške krize, od Italije in Španije navzven, absolutno podkapitaliziran, zato vnaša v zasebni finančni svet novo negotovost in še višje stroške dodatnega javnega zadolževanja. Evroobveznica je za zdaj mit fiskalne federalizacije EU, njena težava pa je v tem, da bi že danes pomenila netransparentno mešanje vseh javnih dolgov članic. Tako ostane samo še trik, da razpršimo tveganje na banke, države in globalne institucije.

In tu tiči morda tretje, ključno jedro problema, ki ne zadeva sanacije finančnih dolgov, temveč obstoj strukturnih nesorazmerij v plačilnih bilancah. Problem EU ni več os zahod-vzhod, ki zadeva njeno širitev, temveč sever-jug, ki utrjuje države s presežki (Nemčija ...) in primanjkljaji (Grčija ...). Gre za vezno posodo in eksterno neravnotežje, ki v temelju ruši makroekonomsko stabilnost EU, od monetarne unije do fiskalne vzdržnosti držav. Fiskalna sidra v predlaganem šesterčku zakonov Barrosove komisije ne morejo delovati brez javnobilančnih zavez ekonomsko uspešnih držav. Evropski ekonomski liberalizem je mit prikritega merkantilizma v njegovem jedru. Ta divergenca potem sili države na jugu k zadolževanju in osvobaja razviti sever, da bi pospeševal rast in zaposlenost na evropski periferiji. Tega problema, razumljivo, Nemčija ne mara videti, drugi pa nimajo moči, da bi ga rešili. Zato EU vedno bolj razpada zaradi sporov med centrom in periferijo, kar je bila osrednja težava svetovne dolžniške krize v osemdesetih letih.

Politično-ekonomska kriza EU je preresna, da bi jo lahko prepustili politikom in ekonomistom. Zato tudi zadnji čarovniški triki, ki ne ločijo zrna od plev, vodijo kvečjemu v polom in upravičeno netijo poulične požare. Žalostno, toda resnično.