Pipištumf in nizozemska čebula

Grega Repovž

4. 11. 2011  |  Mladina 44  |  Uvodnik

Naj ne bo narobe razumljeno. Podjetje Pipistrel je čisto spodobno podjetje. Manjše sicer. Dela tehnološko zanimive izdelke in njegov lastnik zna podjetje spodobno voditi, kar se kaže med drugim tudi v tem, da mu je uspelo v zadnjih treh letih pridobiti skoraj tri milijone javnih sredstev. Kar ni malo, če upoštevamo, da gre za podjetje, ki je imelo v letu 2010 le dobrih osem milijonov evrov prihodkov. Pipistrel ustvarja ob spodobni pomoči slovenske države.

O podjetju Pipistrel se veliko govori, a resnica je, da v slovenski ekonomiji pomeni malo. Ne gre ravno za veliko podjetje, a njegovega direktorja vabijo, da nam ponuja makroekonomske rešitve. Ne trdimo, da ni treba poudarjati tehnoloških rešitev, ki nastajajo v tem podjetju. Seveda je to zanimivo in pohvalno, tudi izjemno. A to ni podjetje, ki relevantno kreira slovensko gospodarstvo. Samo za primerjavo poglejmo Fructal, ki proizvaja sokove in prihaja z istega območja. Prihodki Fructala, ki ga nihče ne izpostavlja (in čisto vseeno je bilo malodane vsem, da ga je prevzel tuji lastnik), so v letu 2010 znašali 53 milijonov evrov. Več kot 6,6-krat toliko kot prihodki podjetja Pipistrel. Takšno je tudi razmerje med zaposlenimi v letu 2010: Pipistrel jih je zaposloval v povprečju 53, Fructal pa 366. No, pa tudi Fructal ni tako veliko podjetje.

Novomeška Krka je na primer leta 2010 ustvarila za milijardo in 58 milijonov prihodkov, v Sloveniji pa zaposlovala kar 4329 ljudi. Prihodki Krke so znašali kar 132-krat toliko kot prihodki Pipistrela. A lastnik Pipistrela, ki je, ne pozabimo, prejel skoraj tri milijone državnih sredstev v času Pahorjeve vlade, vsake toliko zagrozi, kako bo iz te mačehovske države preselil celotno proizvodnjo. In ko to reče, že je v Odmevih. Čudno, predsednik Krkine uprave nam nič ne grozi. Čeprav je za to državo neprimerno bolj pomembno, kaj počne in kaj misli, ga v Odmeve ne vabijo.

Seveda gre pri tem za nacionalno in medijsko nagnjenost h katastrofizmu in dramatičnim novicam. K temu je treba dodati še nekaj drugih ukoreninjenih resnic. Prva je, da je svetla slovenska prihodnost v visoko tehnoloških izdelkih, pri nas bomo podpirali izključno visoko tehnologijo. No, v drugih državah se ne strinjajo. Za Italijane Barilla pač ni podjetje preteklosti. Nemci tudi ne mislijo tega za Bahlsen. Čigumiji Wrigley za Američane? Zakaj se te velike razvite nacije ukvarjajo z izvozom teh »predpotopnih izdelkov«? Kaj nam o naši percepciji, kaj naj bi izvažali, pove podatek, da je kar 46 odstotkov nemškega izvoza v letu 2010 sestavljala strojna in transportna oprema, 15 odstotkov pa izdelki kemične industrije? So Nemci malo nerazviti?

Druga uveljavljena resnica je, da je Slovenija kot izvoznica premalo uspešna, celo neuspešna. Resnica je nasprotna. Primerjalna analiza, ki jo je v Gospodarskih gibanjih objavil dr. Jože Mencinger, kaže nasprotno. Po izvozu na prebivalca je namreč Slovenija na zavidljivem devetem mestu v Evropski uniji. Razlike so velike, seveda je treba upoštevati, da morajo manjše države več izvažati, saj je njihov domači trg premajhen za vsakokratne tehnološko »normalne« proizvodne enote. Tako je na primer Belgija v letu 2010 izvozila v povprečju za 28.685 evrov na prebivalca, Nemčija pa 11.701 evra na prebivalca. Slovenija je v istem letu izvozila za 10.851 evrov na prebivalca. Samo za primerjavo: Avstrija, bistveno bolj razvita država, je v istem obdobju izvozila za 13.718 evrov na prebivalca, Finska pa na primer manj kot Slovenija, 9815 evrov na prebivalca. Češka za 9538 evrov na prebivalca, Španija pa 4029 evrov na prebivalca.

Povežimo obe veliki »resnici«, o tehnološko zaostali državi in neuspešni izvoznici. Nizozemska je dober primer, ki nam pokaže absurdnost našega načina dojemanja lastne države. Nizozemska je v letu 2010 izvozila za 26.093 evrov na prebivalca, njen BDP na prebivalca pa je znašal zavidanja vrednih 34.785 evrov. A od Nizozemcev kupujemo predvsem krompir in čebulo: Jo bomo v skladu z našo logiko zato razglasili za tehnološko zaostalo državo?

Z drugimi besedami: Slovenci smo ujeti v neke svoje resnice, ki z dejstvi nimajo veliko skupnega, nam pa uspešno gradijo lažne frustracije, pri čemer smo pripravljeni nasesti vsakomur, ki je pripravljen te frustracije še poglabljati.