Katera Slovenija?

Janko Lorenci

4. 11. 2011  |  Mladina 44  |  Kolumna

Slovenija bo tudi po decembrskih volitvah živela naporno in negotovo - globalno-lokalna kriza se bo nadaljevala, socialne napetosti bodo naraščale, v težavah bo še naprej tudi EU. V takem skrajno zahtevnem obdobju bi Slovenija potrebovala močno vlado z visoko stopnjo zaupanja.

Bistveni sestavni deli takega zaupanja so sposobnost, prodornost, socialna občutljivost, demokratičnost. Brez tega zaupanja ne bo. Brez zaupanja ne bo sprememb. Brez sprememb (reform, večje pravnosti, zategovanja pasu itd.) bodo težave samo še hujše.

Kljub nenadnemu prodoru novih strank in obrazov ni nikakršnega zagotovila, da bomo vlado s takimi značilnostmi res dobili. Težko je tudi verjeti, da bo splošno nezaupanje do politike z volitvami čez noč izginilo. Toda neki začetni bonus zaupanja bo nova vlada vendarle imela.

Potem jo čaka trdo delo. Najprej bo morala napraviti temeljito bilanco stanja (Pahorjeva vlada je lahkomiselno ni), jo jasno in glasno predstaviti in povedati, da smo precej zavožena, a ne brezupna država. Na tej podlagi se bo, če bo za kaj, lotila dolgotrajne in mučne operacije - postopnega gospodarskega okrevanja, zdravljenja državnih financ in truda, da se družba ne bi socialno sesula, hkrati pa bi dobila občutek, da živi v kolikor toliko pravični ureditvi.

Naloga se bo dramatično razlikovala od povodnji lahkotnih predvolilnih obljub borcev za vstop v parlament. Post festum modrejši Pahor ima prav, ko pravi, da se bližajo še slabši časi in da so pričakovanja ljudi do novih obrazov previsoka. Čeprav morda niti niso tako visoka, samo starih fac in njihovih ravnanj so obupno naveličani.

Zdaj je že jasno, da lahko na volitvah zmagajo samo stranke Jankovića, Viranta ali Janše in da bo parlament štel morda manj strank kot doslej.

Desus bo najbrž notri, a ne nujno. Ostaja populistična in interesna, ne univerzalna stranka. Negotova je tudi usoda SNS, predvsem zato, ker ji tako v populizmu kot nacionalizmu konkurirajo druge stranke. TRS uživa veliko naklonjenosti in bolj malo zaupanja, da obvlada dovolj klasičnih političnih veščin. Poleg tega bo žrtev sindroma proč vrženega volilnega glasu (strahu, da glas zanj zmanjša možnosti za uspeh kake druge večje stranke, denimo Jankovićeve). To deloma velja tudi za Zares in LDS, ki se tolčeta za golo preživetje. SD je imela smolo s krizo in hude težave z identiteto, voditeljem in prepletenostjo z lobiji. Morda bi še zvozila, če ne bi imela tako rušilne in nenaravne opozicije (SDS, sindikati). A v parlament bo verjetno prišla.

Kdo od velikih treh bo zasedel prvo mesto, ostaja popolnoma odprto. Ni jasno, komu bo predsednik Türk podelil mandat za sestavo koalicije, kaj bodo prinesla javna soočanja, kaj (umazana) medijska kampanja in inflacija resnih in ničvrednih anket, ki sejeta zmedo.

Janša je v veliki trojki najbolj znana, najbolj prečitana količina. Njegova posadka in program sta v glavnem stara, nespremenjen je tudi sam. Rad bi predrugačil ustavo, ki v sedanji krizi institucij kolikor toliko ohranja stabilnost in osnovno demokratičnost, privil, kar demontiral bi sodstvo, tudi v opoziciji je potrdil, da ni sposoben konstruktivne politike (nasprotovanje pokojninski reformi, načrtno netenje zastrupljene klime). Ne bomo obnavljali pobožnega upanja, ki smo ga izrazili pred njegovim prvim mandatom, upanja, da ga bo prevzem odgovornosti za celotno državo iz avtoritarne, makiavelistične figure spremenil v koristnega politika ali celo državnika.

Virant ima nekatere kvalitete; ni antidemokrat kot Janša, je sodelovalen, neobremenjen s polpreteklostjo. V izjemno pomembni stvari pa se je diskvalificiral in tudi popolnoma razgalil - njegov program, sodelavci in on sam bi Slovenijo mirno pahnili v neoliberalni šok (vsesplošna privatizacija, prodaja državnega premoženja ...). Uresničitev njegovih napovedi bi državi škodila morda celo bolj, kot če bi Janša znova dobil priložnost uveljaviti svojo škodljivo vladavino. Strah in okrnjeno demokracijo je odpraviti laže kot posledice razbitega javnega sektorja, prodanih velikih podjetij, raztrganega socialnega tkiva.

Virant ima kar voluminozno populistično žilico in zato osuplja, da si s takimi predlogi sploh upa priti na dan. Brez odlašanja bi jih morali napasti sindikati, slovenska veja gibanja Okupiraj Wall Street, mnoge druge civilnodružbene skupine in tudi resni mediji, ki mislijo resno s socialno državo in kdaj razmislijo tudi o sebi; neoliberalizem, ki uničuje srednji razred, uničuje tudi njihove naklade, gledanost in poslušanost. Z neo profilom si lahko pomagajo samo nišni mediji, denimo Finance.

Tveganje na premierskem stolčku bi bil tudi Janković. Vendar zbuja med tremi tekmeci še največ upanja, da je za to kompleksno funkcijo dovolj sposoben, dovolj socialen in dovolj demokrat. Sam ima resne pomanjkljivosti, vendar se zdi sposoben obdati se s sposobnimi ljudmi in jih tudi poslušati (kot npr. Koželja v Ljubljani), sam pa držati posadko skupaj in riniti naprej prioritetne ukrepe. Zanj govori tudi to, da si edini upa napovedati kak nepopularen ukrep (zvišanje DDV-ja), brez katerih ne bo šlo. Najboljšo državo na svetu pa bi lahko nehal obljubljati.

Janša bo na volitvah od zveste volilne baze dobil svojo vnaprej zagotovljeno količino glasov. Njegova tekmeca bosta do decembra najbrž šla skozi vice vzponov in padcev. Če bo Virant ostal pri sedanji visoki priljubljenosti, se mu bo posrečil morda največji nateg volivcev v samostojni Sloveniji. Država bo odkorakala v smer, v katero najbolj ne bi smela - neoliberalizem. Ali pa se bo zapletla v hude notranje spopade in obtičala na mestu. Tako ohromljenost poznamo že iz Pahorjevih treh let.

Eno ključnih vprašanj do 4. decembra se torej glasi: bo tistemu delu volivcev, ki so se pognali k Virantu, ker je nov, po svoje privlačen, ker ni Janša in ker si ti volivci ne znajo ali nočejo konkretno prevesti, kaj prinašajo njegove napovedi, padla koprena z oči? Bo treznjenje dovolj hitro?

Če so razlike med Jankovićem, Virantom in Janšo dovolj jasne in dajejo prednost prvemu, se vprašanje nove oblasti zelo zaplete s koalicijami, najverjetneje neizbežnimi. Nobena povezava med tremi velikimi se ne zdi dobra, najslabša pa bi zanesljivo bila ponovna poroka med Janšo in Virantom - združili bi se neoliberalna in avtoritarna grožnja. Tudi tako gledano bi bilo dobro, da bi se v parlament spet pririnile manjše stranke (TRS, SLS, Zares, LDS) in omogočile znosnejše koalicijske povezave.

Naslednji mandat je pomembno prestati tako, da bo družba ekonomsko, socialno, glede demokracije čim manj poškodovana in da bodo resno zdravljene nekatere kronične bolezni, od korupcije do šibke pravnosti. To ni skromna želja. Idealne vlade in koalicije ne bomo dobili, toda razlike med možnimi oblastmi so lahko dramatično velike, še večje kot ob volitvah leta 2008. Iz 4. decembra se lahko zvali več različnih Slovenij.