Padec imperija

Heni Erceg

4. 11. 2011  |  Mladina 44  |  Hrvaška

Vse skupaj bi lahko spremljali s precejšnjo cinično privoščljivostjo in zraven dodali še tisto obvezno modrovanje: »No, kaj smo vam ves čas govorili!«, kajti škandalozni padec ekscentrične vladajoče druščine na Hrvaškem je enak doživetju vrhunskega nokavta, po katerem se ne pobereš več s tal. Toda za zmagoslavje pravzaprav ni prostora, kajti razmere so veliko resnejše, kot je videti, saj se Hrvaška v njih kaže kot eksemplarična tvorba, propadla država, ki odlično ponazarja smrt politike kot družbene dejavnosti. V udarnih novicah, ki kar prehitevajo druga drugo, v glavnih vlogah ves čas nastopata državni tožilec in vladajoča stranka. Zdaj so končno blokirali lastnino Hrvaške demokratične skupnosti, njene nepremičnine, račun, vse zaradi preiskovalnega postopka, ki poteka proti stranki na oblasti. Dogajanje je bilo popolnoma predvidljivo, a je vendarle v celoti presenetilo prav tiste, ki jih zadeva.

HDZ očitajo utajo več kot pet milijonov evrov nelegalno pridobljenega denarja, s katerim so v stranki počeli, kar jim je padlo na pamet, ga zapravljali v zasebne ali volilne namene, z njim trgovali, podkupovali, rušili ... Zdaj praznina ne zeva več samo v državnem proračunu, ki ga je opustošila vladajoča stranka s svojim brezmejnim kriminalom, ampak se je isto zgodilo tudi z njenimi računi, zaradi česar v predvolilno kampanjo ne more pretočiti tako nesramno velikih količin denarja kot prejšnja leta. Ker nekdanjemu premieru in predsedniku HDZ grozi več let zapora zaradi korupcije in sodelovanja pri povsod razprostranjenih mafijskih poslih, ker so številni ministri in strankarski prvaki v priporu, ker stranko v celoti preiskujejo zaradi kriminala, se ji zdaj na volitvah obeta dramatičen poraz. Če bo res tako - po dosedanjih anketah sodeč naj bi HDZ osvojila zgolj skromnih 30 sedežev v parlamentu -, številni analitiki napovedujejo tudi popoln zlom stranke. Kako preroško v tem kontekstu zvenijo besede gospe Kosor, s katerimi se je odzvala na plaz uradnih obtožb, da se stranka, kakopak, »lahko vrne na začetek«, torej v »barako«, kjer jo je pred 21 leti ustanovil Tuđman.

S tem je zadela samo bistvo težav stranke, ki jo preganja državno tožilstvo in je končno vendarle deležna vsesplošnega prezira javnosti. Gre za to, da pravzaprav ni nikoli sprejela vladavine prava in zakonov, kaj šele, da bi to vladavino vzpostavila, ampak je Hrvaški skoraj 20 let vladala brezobzirno absolutistično in pri tem upoštevala izključno doktrino nasilnega nacionalizma. V prej omenjeni Tuđmanovi »baraki« so HDZ ustanovili sami nekdanji komunis-

ti, politični emigranti proustaške usmeritve, neizobraženi pustolovci, za katere je bilo nespoštovanje zakonov naravna izbira, vojni čas pa odlična priložnost za začetni prevzem države. Začelo se je z neverjetnim bogatenjem posameznikov in skupin z ilegalno trgovino z orožjem, nadaljevalo s privatizacijo družbenih stanovanj, tovarn in podjetij, postavljeni so bili temelji korupcije, ki se je potem leta in leta širila na vsa področja življenja.

V nežnem nacionalističnem sodelovanju z državljani je HDZ krepila svojo moč s koruptivnimi metodami, najrazličnejšimi sumljivimi socialnimi izdatki, spodbujanjem nedela in nereda, na kratko - z vzpostavljanjem pravno neizdelane države, v kateri se dopuščajo korupcija, kršenje zakonov, vojni zločini ...

Tudi te volitve se znova patetično razglašajo za prelomne, saj je spet treba korenito spremeniti družbeno in politično ureditev. Za kar bi morala poskrbeti ekipa leve koalicije. Ideološko neopredeljena skupina strategov nemogočega, torej bastardnega povezovanja delavskih pravic in njihovega neposrednega nasprotja, elitizma liberalnega kapitalizma.

Tako lahko rečemo, da je nekdanji premier, obtožen, da je vodil zločinsko organizacijo, samo institucionalno izpopolnil že uveljavljen način vedenja in ravnanja Hrvaške demokratične skupnosti. Potem pa je ravno njega pograbila usodna želja, da bi popeljal Hrvaško v Evropsko unijo. Bistveni pogoj za to je bilo prav razčiščevanje s korupcijo in kriminalom. To je potem sprejela tudi njegova naslednica Kosorjeva in navsezadnje preiskovalce pripeljala pred svoja in pred strankina vrata.

In napravila odličen, čeprav samomorilski posel, kajti zgolj preiskava zoper HDZ, razkrivanje črnih fondov in neprekinjenega nelegalnega početja lahko prinesejo vsesplošno streznitev in konec dveh desetletij trajajočega delovanja popolnoma arbitrarne države. Zaradi tega je resnično nepomembno, kaj se bo zgodilo s Hrvaško demokratično skupnostjo, stranko, vkopano v ideji povezovanja nacionalizma s kriminalom. Toliko bolj, ker iz vedenja njenega sedanjega vrha, pa tudi iz vedenja njenega nekdanjega vodje in hrvaškega premiera ne moremo sklepati, da obstaja vsaj najmanjša možnost za spremembo starih navad.

Sanader bo skušal že prvi dan sojenja zaradi poneverbe ogromne količine državnega denarja s pocestno bahavostjo pretentati sodnika s svojo domnevno boleznijo, da bi sojenje prekinili. Premierka pa ne neha žaliti zdravega razuma državljanov, ampak še naprej arbitrarno, kot kaka kraljica, deli še zadnja proračunska sredstva in trguje z volilnimi glasovi. Slaboumno se ponaša z broško panterja v skoku, s čimer sporoča, da vsega še ni konec, da bodo njeni znova prišli na oblast. Namesto da bi odstopila, napada vse, torej večino, po mnenju katere je prišel čas, da Hrvaška neha biti čudaški evropski precedens in postane država, ki temelji na vladavini prava in zakonov.

Zato se tudi te volitve znova patetično razglašajo za prelomne, saj je, prav tako kot po Tuđmanu, spet treba korenito spremeniti družbeno in politično ureditev. Za kar bi morala poskrbeti stara, tako rekoč nespremenjena ekipa leve koalicije. Ideološko neopredeljena skupina strategov nemogočega, torej bastardnega povezovanja delavskih pravic in njihovega neposrednega nasprotja, elitizma liberalnega kapitalizma. Z dodatkom ščepca nacionalizma, se razume. Toda to je prekletstvo malega, od vseh pozabljenega kolektiva, ki ves čas deluje brez prave izbire, na podlagi namišljenih revolucionarnih sprememb. Po katerih vse ostaja enako.