Idealne žrtve

Grega Repovž

11. 11. 2011  |  Mladina 45  |  Uvodnik

Pred letom ali dvema so na enem izmed poljudnoznanstvenih televizijskih kanalov predvajali dokumentarni film o čustvovanju živali (žal spomin ne pomni ne naslova ne kanala). Kako se na primer odzovejo, ko jih iz hlevov »zapeljejo« v tovornjake. Živali so namreč, kako človeško, tudi radovedne. In ta radovednost jih nemalokrat pripravi do tega, da same odkorakajo na tovornjak.

Nadaljevanje je sledilo, ko tovornjak obstane pred njihovo zadnjo postajo. Niso kazali mučne vožnje, ni bilo treba. Vsi vemo, kakšna je ta vožnja in kako se živali na njej počutijo. Vrata se odprejo. Med živalmi zavlada nekakšna razposajenost, vesele so, češ, konec je! In z nekim joie de vivre stečejo po zakoličeni poti.

Režiser se je namenoma poigraval z mimiko na obrazih teh živali. In učinkovale so zelo človeško. Zlahka se je bilo mogoče vživeti tako v njihovo radovednost kot v njihovo veselje, ker so končno na cilju.

Morda bi moral avtor dokumentarca nekaj časa posvetiti tisti poti s tovornjakom. Tistemu strahu pred neznanim, tistemu občutku, ko ta strah in nedoločljivost stanja trajata že toliko časa, da vsem postane že vseeno, samo da bo konec - karkoli bo že ta konec. Ker vse bolj se zdi, da je ta pot tista, ki jo danes v svojih različnih obličnostih preživlja ves svet, ki ga je zadela kriza, pa vsaka država posebej, navsezadnje vsak posameznik.

In kako smo v tem stanju dovzetni za različne preroke, ki obljubljajo bližnjice in lažne izhode! Kriza traja v Sloveniji že pol obdobja druge svetovne vojne (kako dolgo se zdi petletno obdobje vojne, kako hitro sta minili dve leti in pol kriznega obdobja) in nobenega obeta ni, da bo popustila. Nasprotno. Prehaja v še tršo fazo.

V tem stanju, v tem posebnem psihološkem stanju, ki smo se ga v tem dolgem obdobju že navadili in ga ponotranjili, okoli nas hodijo ljudje, ki se tega zavedajo, ki vedo, kaj nam morajo govoriti, kaj bi radi slišali. V času vojne se jim reče vojni dobičkarji, kajne? Jih prepoznate na plakatih? Prisluhnimo jim. Njihovim obljubam. Neverjetno, kako zlahka je mogoče krizo ublažiti in izničiti, mar ne? Le kako to, da tako modrih ljudi nimajo ne Nemčija ne Francija ne Italija ... ne ZDA.

A ne vdajajmo se utvari, da smo še vedno v tovornjaku. Slovenski volivci smo še pred volitvami stopili s tega tovornjaka - naša realnost in prihodnost sta že tukaj. Danes so pred nami vsi tisti, ki nam obljubljajo boljšo prihodnost. To smo si želeli, dovolj smo imeli negotove vožnje. Naša prihodnost je že tukaj. Ne po volitvah, že danes vemo, kaj se nam je zgodilo, že danes stojimo pred vrati klavnice. In ne, nazaj ne moremo - to so te predčasne volitve, ki smo si jih, sodeč po javnomnenjskih anketah, tako zelo želeli. In že danes imamo mačka, kajne? To ni tisto, kar smo si želeli. Ni nam treba čakati na dan po volitvah. Ni se nam treba vdajati upanju, da bodo odgovor prinesle volitve. Odgovor že imamo. Še preden stopimo na volišče, vemo, kaj nas čaka.

Tri koalicije so najverjetnejše: najverjetnejša je koalicija med Janezom Janšo in Gregorjem Virantom. Obrazložitev ni potrebna. Druga verjetna koalicija je med Gregorjem Virantom in Zoranom Jankovićem. Ta ni tako verjetna, kot bi jo mnogi radi prikazali. V resnici Virant ne bo šel z Jankovićem, če bo to le mogoče, Janković ima zadržkov manj, a tudi zato, ker je ta trenutek šibkejši. Tisti, ki danes to koalicijo omenjajo kot zelo možno, govorijo na pamet oziroma poskušajo dajati sugestije tistim, ki zanje dejansko sploh niso dovzetni. Tretjo koalicijo bi sestavil Janković s preostankom današnje levice. Je realna? Možna je, neodločenih je še veliko (levih) volivcev, Virant bo v prihodnjih tednih tudi zelo verjetno izgubljal avro nadstrankarstva. Realna pa ni.

A ne gre za to. Ljudje, ki so jih na svojih listah ponudili vsi trije trenutno vodilni, so vsi skupaj neprimerno slabši od tistih, ki zdaj sedijo v vladi. Njihove liste so drugorazredne. Saj se tega zavedamo?

Hoteli smo predčasne volitve. Dobili smo jih. In zdaj smo ujeti v njihovo past.