Krap in ribnik

Janko Lorenci

11. 11. 2011  |  Mladina 45  |  Kolumna

V naši predvolilni vročici ni prostora za dramatično dogajanje v EU. To je nekako tako, kot da krapa ne bi zanimalo, kaj se dogaja v njegovem ribniku.

V ribniku EU je napeto; dolžniška kriza se še naprej prepleta s krizo evra in z grško dramo. Posamične reševalne operacije kar naprej uspevajo, bolniku pa vedno bolj grozi, da bo preminil. Terapija pod nemškim vplivom je ves čas enaka; ostro varčevanje, ki v mnogih članicah duši gospodarsko okrevanje, državna pomoč velikim ogroženim bankam, račun za pomoč izstavljen množicam, polagoma naraščajoč, a vedno premajhen sklad za pomoč ogroženim državam. Finančni sektor, poglavitni krivec krize, ostaja nedotaknjen.

Albert Einstein je opisal norost kot prizadevanje človeka, ki kar naprej počne isto, pričakuje pa drugačne rezultate. Po tem opisu je nora tudi evropska protikrizna politika. To potrjuje Grčija, ki je kljub pomoči v vedno večji godlji. Če bo bankrotirala, se lahko v njej zgodi karkoli, od popolnega kaosa do vojaškega udara. Grška agonija je ostro svarilo. Njen bankrot, ki se mu po mnenju nekaterih uglednih ekonomistov (C. Wyplosz ...) ni več mogoče izogniti, bi za sabo skoraj neizbežno potegnil Italijo, Španijo in še koga. To bi bil popoln polom nemškega recepta, ki že zdaj pospešuje procese razkroja v posamičnih članicah in celotni EU. Grčija grozi »okužiti« druge države ne samo finančno, ampak zanetiti v njih tudi socialne revolte.

Dolžniška kriza v Uniji je tesno povezana s težavami evra. Zamišljen je bil kot dodatno lepilo EU, zdaj pa je eden izmed generatorjev krize, po prevladujočem mnenju zato, ker je umeten denar brez skupne ekonomske podlage. Poleg tega je enotna valuta zelo različno razvitih držav.

Rešitev za to zadrego se zdaj išče predvsem v ekonomskem povezovanju evrskih držav, zlasti poenotenju fiskalnih (proračunskih) politik. Samostojen proračun je pomembna stvar; je eno redkih preostalih orodij, s katerimi lahko posamične članice evrske skupine še usmerjajo razvoj po svojih potrebah in željah. Večjo poenotenje fiskalnih politik forsira zlasti mogočna Nemčija.

Tako v EU hkrati teče več različnih procesov. Po eni strani se zdi, da se položaj polagoma giblje v pravo smer. Namesto nemške politike kaznovanja porednih in nagrajevanja pridnih, pravijo npr. Krugman, Wolf in Soros, prihaja v ospredje možnost, da bo Evropska centralna banka (ECB) začela v celoti opravljati funkcijo posojilodajalca oziroma jamčiti za državne papirje na vsem evroobmočju. To v državah z lastno valuto počnejo nacionalne centralne banke. ECB tega za evroobmočje ne more, ker ji ne dovoljuje ustanovna listina EU. Spremeniti ta akt pa je skrajno težavno, saj je za to potrebno soglasje vseh 27 članic.

Toda če bo Grčija bankrotirala, bo špekulativni pritisk na druge države postal neznosen in ECB bo v ozračju splošnega zloma in katastrofe verjetno prisiljena prevzeti vlogo posojilodajalca v sili. Že verodostojna grožnja in nekaj testnih milijard bodo verjetno zaustavile napade špekulantov.

Vendar se lahko položaj zaradi množice spremenljivk obrne kako drugače. Nemčija gibanje k vseobsežnemu jamstvu ECB upočasnjuje, s tem izsiljuje večje usklajevanje fiskalnih politik (fiskalno unijo) in tako kupuje čas za odebelitev svojih bank. Izgubila je stari kompleks krivde, preizkuša meje svoje moči in tako zaostruje krizo. Obnaša se kot kratkoviden, sebičen hegemon.

EU je tako v dramatični tekmi s časom, ko dosedanji medikamenti ne bodo več zalegli. Veliki špekulanti se lepijo na nestabilnost kot muhe na med. Sedanji položaj, v katerem se krepi nevarnost, da bo bankrotiral tudi kak velikan, ne more trajati v nedogled.

Iz tega intermezza se lahko izcimi skoraj vse, od nastanka nove ožje evroskupine do posamičnih ali kolektivne opustitve evra, ki bi lahko pomenila tudi konec EU.

Fiskalna unija za celotno evroobmočje se zdi ta čas nemogoča. Večina držav z evrom vidi v njej preveliko izgubo suverenosti in prostora za uveljavljanje svojih posebnosti. Taka unija se zdi mogoča kvečjemu v manjši, tesno povezani in poenoteni skupini, ki bi jo vodila Nemčija. Evro bi tako preživel, EU pa bi se precej spremenila. Vendar ne povsem: na dvoje se je razdelila že z uvedbo evra, zdaj, ko gre za njegovo preživetje, pa bi se znova. Evro bi se skrčil, a postal bolj prava valuta.

Tudi druge možnosti, ki deloma že živijo - evropski denarni sklad, okrepljeno fiskalno sodelovanje -, pomenijo polovične, zasilne rešitve. Zato se čedalje bolj vsiljuje heretična misel o posamični ali kolektivni odpovedi evru.

Do posamične se je EU z grožnjami Grčiji, da jo bodo vrgli iz evroobmočja, v bistvu že dokopala. Če se bo sedanje živčno, nevarno stanje nadaljevalo, pa bo mikavnejša postajala tudi kolektivna opustitev evra.

Konec evra bi bil za EU hud šok. Toda skupnost zato še ne bi nujno propadla. Nasprotno; če sedanja ureditev ogroža tako EU kot večino članic, boljše pa ni mogoče najti, bi bilo evro, eno izmed jeder težav, pametno opustiti. Unija je dragocena in vredna neprimerno več kot evro.

Vsi ti in še kaki razpleti so hipotetični, a v mejah realnega. Zelo se tičejo tudi Slovenije. Na nas bo vplival vsak izmed njih. Po najbolj črnem scenariju se bo Slovenija zaradi odsotnosti reform, javnofinančnih težav in slabotne rasti prisiljena sama odreči evru.

Doleti pa nas lahko tudi to, kar napoveduje Pahor: da se bomo morali odločati o skoku na sloviti ali zloglasni nemški vlak. To bi hkrati najverjetneje pomenilo odločanje med evrom in tolarjem, ki bi vstal od mrtvih.

Seveda bo morebitni elitni klub za nas morda zaprt. V tem primeru bomo hočeš nočeš spet imeli tolar. Če bi bili v klub povabljeni, pa bi se morali odločati med ohlapnejšim članstvom v »preostanku« EU in članstvom v ožji skupini pod trdo taktirko velikih, to pa bi vsebovalo tudi enotno fiskalno in še kako politiko, ki je za zdaj v naših rokah.

Odločanje bi bilo tegobno. Prestiž, morda odločilni dejavnik pri naši odločitvi za evro leta 2003, bi bilo treba odmisliti. Pomembne bi bile druge stvari.

Poglejmo najprej nekaj razlogov za skok na vlak. Izstop iz evra bi bil zahteven. V novi evroskupini bi bili bolj zavarovani pred ekonomskimi nihanji in tudi varnostno, zlasti v odnosu do sosedov. Ker bi imeli močnega zunanjega nadzornika - predpostavlja se, da ne samo ekonomsko krepkega, ampak tudi demokratičnega -, bi bili manj izpostavljeni notranjim avanturam italijanskega, madžarskega ali celo beloruskega tipa. Avanturisti so, kot vemo, na voljo. Pripomba nekega opazovalca: če te v 20 letih doleti en sam tak nor mandat, lahko napravi nepopravljivo škodo.

Po drugi strani bi v zoženi evroskupini v vseh pogledih plesali na bistveno krajši vrvici, in to ne bi bilo nujno v našo korist. Ekonomist Senjur pravi nekako tako: če razvoja ne moreš uravnavati po svojih posebnostih, ampak ti ga diktirajo z vrha EU, kako naj potem dohitevaš ta vrh?

V bistvu bi šlo za izbiro med večjo svobodo in večjo varnostjo. To je težavna dilema, očitno pretežavna za naš predvolilni čas. Včasih, denimo v obdobju razplojevanja, je po svoje razumljivo, da krap pozabi na ribnik okoli sebe. Nevarnost, da bo končal na trnku, pa se poveča.