Moderatorji

Janko Lorenci

25. 11. 2011  |  Mladina 47  |  Kolumna

Televizijski moderatorji so ljudje, ki skrbijo za predstavljanje drugih ljudi, ki imajo ali naj bi imeli kaj povedati. Svojim televizijam dajejo osebni pečat, dober ali slab. So dobri znanci, ki jim na stežaj odpremo vrata ali pa jih zrinemo ven. Včasih jih spustimo noter samo zato, ker s seboj pripeljejo koga zanimivega.

Njihovo delo je zahtevno. Težko je obvladati enega ali več spretnjakovičev pred kamero, težko je slediti nenehnemu menjavanju tem, se hitro odzivati, obdržati nit pogovora, loviti ravnotežje med preveč ohlapnim ali preveč diktatorskim vodenjem, krotiti večno pomanjkanje časa.

Dobri TV-moderatorji so lahko samo dobri novinarji s precej kilometrine, v idealnem primeru še s ščepcem karizme in humorja. Dober moderator pusti priti do veljave gostom, ne da bi izničil samega sebe; on je tihi gospodar prizorišča. Moderator je slab, če svoje goste zatre, če ne zna potegniti iz njih najboljšega ali razgaliti najslabšega. Najhuje je, če so mu gostje samo za kuliso.

Oglejmo si tri moderatorje z javne TV. Različni so, vsi skupaj pa sestavljajo del velikega moderatorskega mozaika.

Slavko Bobovnik deluje suvereno, zbuja zaupanje in ima avtoriteto, k čemur mu pomagata od boga dana visoki stas in grmeči glas. Zbuja vtis, da je sam svoj gospod iz tiste stare šole novinarjev, ki žurnalizem jemlje kot poslanstvo. Avtoriteta ga včasih zapelje v avtoritarnost in nadučiteljstvo. Kdor na postavljena vprašanja ne odgovori, ga strogi Bobovnik s senco skritega zadovoljstva v glasu na to opomni. S časom v glavnem dobro gospodari. Med voditelji Odmevov, zelo solidnih, čeprav preveč mahnjenih na politiko v ozkem smislu in afere enodnevnice ali afere nadaljevanke, se pravi dolgočasnice, je brez prave konkurence. To velja zlasti za damo.

Lado Ambrožič (Intervju) deluje v dobi vsesplošne hitrice kot človek iz drugega časa. To mu daje čisto poseben čar, nekatere pa skrajno draži. Iz desnjakarskega se je sčasoma razvil v strpnega novinarja. Ne boji se pokazati simpatij za partizanstvo in nekatere plati socializma, kar zahteva na javni TV nekaj poguma in malce poseben status. V glavnem gosti starejše osebnosti in se z njimi sprehaja po polpreteklosti, kar v družbi s tradicionalno kratkim spominom (izjema so zamere) ni odveč. Ambrožičevi pogovori potekajo počasi, lagodno, v udobnih naslanjačih, zraven so skrivnostne spraševalčeve grimase, slika - eno samo blagodejno razkošje časa. Če kaj ne boleha za eno izmed naših civilizacijskih bolezni - pospeševanjem časa -, je to Intervju.

Pogledi Uroša Slaka lahko na hitro zbobnajo pred kamere skoraj vse, ki kaj pomenijo v tej državi. Naglo reagirajo na aktualnosti, kakor jih pač določajo vodilni mediji. So tudi kar gledani.

Toda vsak Slakov plus ima debel minus. Oddaje so praviloma zožene na nekaj politekonomskih tem, ki pa so samo spektakularnejša uprizoritev že znanega. Nastopajočih je vedno preveč in vedno so uravnoteženi. Predvsem pa so Pogledi oddaja, ki zavestno goji prepir in histeričnost. S takim konceptom zvesto odražajo - in dodatno slabšajo - stanje duha v Sloveniji; dol z dialogom, naj živi verbalno davljenje nasprotnikov, iskanje zarot in te reči. Vse skupaj še poslabšata Slak z živčnim, plitvim vodenjem in Travnov patetično-dramatični uvod.

Oddaja je še najkoristnejša zato, ker vidimo, kako se javne osebnosti obnašajo v borilni areni.

Moderatorji resnih TV-oddaj so si v nečem z redkimi izjemami zelo podobni; radi zganjajo katastrofizem in hkrati prej dušijo kot spodbujajo občutek, da je globoko krizo sveta, Zahoda, Slovenije kljub vsemu mogoče tudi zdraviti. Tudi na način gibanja Okupirajmo, ki sporoča predvsem: zmigaj se, bratec.

Za to katastrofičnost brez upa zmage so seveda bolj kot moderatorji krivi uredniki, ki pa jih nihče ne pozna. Namesto slave se morajo zadovoljiti s plačami in tiho močjo, tudi kritiki jih redko oplazijo. Moderatorji pa se do hib svojih medijskih hiš in svojih oddaj obnašajo različno. Dober moderator jih blaži, odlike pa poudarja. Če ni oportunist ali hud ego, lahko nekaj naredi tudi zunaj dosega kamer. Znani moderatorji imajo kar nekaj moči, domnevamo, da večinoma slabo izrabljene. Najbrž tudi zaradi slave, ki rada stopi v glavo in iz nje izžene vse drugo.

Nacionalna TV ima dobre in slabe lastnosti. Največ slabosti se zgosti v informativnem programu, ki pa je tudi najbolj kritično opazovan. Ta program drobtinčari, podrobnosti slabo lepi v celovitejše slike, hiti tam, kjer bi si bilo treba vzeti čas, daje kriminal na začetke poročil, namesto gotovosti, kjer so te mogoče (ker obstajajo številke, podatki, dejstva), ustvarja nove negotovosti in tako veča splošno zmedo in histerijo.

Skoraj vsaki Pogledi kot prototip takega delanja televizije so zato nehoten poziv k podobnim oddajam manj pretepaškega tipa. Ki so lahko produktivnejše, a še vedno napete.

Svet ni bil še nikoli tako negotov, tako preplašeno agresiven in tako potreben mirnega razčlenjevanja. To je tudi stvar resnih televizij in resnih moderatorjev. Če si tak opis zaslužijo, poglede širijo, če si ga ne, jih ožijo. S tem ožijo tudi svoj življenjski prostor. To že dolgo potrjuje tekmovanje nacionalne TV s Popom na Popov način. Slaki potrebujejo sedativ.