Na razpotju

Janko Lorenci

2. 12. 2011  |  Mladina 48  |  Kolumna

Slovenija je po mnogih opisih sredi splošnega nazadovanja. V tem je nekaj resnice in nekaj pretirane črnogledosti. Zanesljivo pa smo v skrajno občutljivi, skrajno ranljivi fazi. Toliko bolj, ker je v krizi tudi zunanje okolje.

Volitve v takem času so še pomembnejše kot sicer. Državo je mogoče ohraniti v znosnem stanju ali pa jo še bolj zavoziti, in to dolgoročno.

Večina si želi sprememb in drugačne politike. Rezultati bodo zaostajali za pričakovanji. To še ne pomeni, da bo po 4. decembru vse ostalo po starem. Volitve bodo prinesle nekaj novih političnih imen, nekaj pa jih poslale v zgodovino. Spremeniti se utegnejo tudi druge reči, odvisno od pameti in instinktov volivcev.

Novi premier lahko očitno postaneta le Janković ali Janša. S sestavljanjem koalicije bosta imela težave.

Janšev res zanesljivi povolilni partner je samo NSi, verjetni, a ne nujni pa so še Virant, SLS in Desus. Povezava SDS-NSi-Virant bi bila zmes populistične avtoritarnosti, zadrte konservativnosti in neoliberalnosti. Virant bi po prvem Janševem mandatu omogočil drugi veliki vdor neotov v politiko. Ni pa antidemokrat kot Janša.

SDS bi s svojo premočjo, profilom in dominantno Janševo osebnostjo vsako koalicijo urezala po lastni podobi. Za spodobne politične standarde res občutljive stranke vanjo ne bi stopile. Kako avtoritaren, makiavelističen, rušilen politik je Janša, dokazuje njegova preteklost. Ukazal ali dovolil sestaviti je ponaredek proti predsedniku države, grozi trdo preurediti sodstvo, omogočil je tajkunstvo na veliko in s tem izjemno poglobil krizo, ogrozil je Mercator in Delo, prepisal Blairov govor, spodnesel pokojninsko reformo in bil ujet na mnogih lažeh. Ta človek, ki bi moral biti že zdavnaj politično mrtev, se ne bo spremenil na bolje. Njegova trdoživost izvira tudi iz tega, da ga mediji v primerjavi s tekmeci že dolgo obravnavajo v rokavicah, ker ga ali podpirajo, se ga bojijo ali vse udobno relativizirajo. Isto velja za veliko večino politikov, tudi rivalskih. Tako je Janša, ta skupek političnih in drugih grehov, postal tolerirana samoumevnost.

Realnost še ne dopušča, da bi njegova morebitna zmagovita koalicija na hitro do konca povozila demokracijo. Zanesljivo pa bi jo spodkopavala, pri tem pa bi ji pomagale gospodarska kriza in velikanske težave EU - naš zunanji nadzornik lahko celo razpade. Taka oblast bi s svojo držo in izpričano skromnimi sposobnostmi slabo obvladovala krizo. Znala pa bi izrabiti krizno ozračje in težnje po Redu in Voditelju. S tem bi lomila že tako šibko svobodomiselnost naše družbe.

Tudi Janković ni angel odrešenik. Tudi on je tveganje in ni kak veliki strateg ali reformator. Toda preden se bo skovala trezna strategija, kako naj se Slovenija najustrezneje razvija sredi krize kapitalizma, Zahoda, EU, sebe - in preden se bo naša politika morda temeljiteje prenovila, bodo minila leta. Vmes bo treba vladati pragmatično in čim bolj koristno - ali vsaj čim manj škodljivo.

Janković se zdi dovolj dober, da bi znal postaviti in uveljaviti nekaj robustnih prioritet. Država nujno potrebuje elementarno stabilizacijo, psihološko umiritev in znosno ravnotežje med varčevanjem, reformami in solidarnostjo. Potrebuje tudi neokrnjeno demokracijo in nekaj optimizma. Najslabša sta visoka stopnja negotovosti in tiho razkrajanje, anomija. Janša bi morda lahko ponudil Red, vendar za nesprejemljivo ceno. Janković pa kljub hibam (za njim se vleče nekaj dvomljivih poslovnih repov) ni grožnja za demokracijo, za skrajno nevarne predelave sodstva in grobo sekanje javnega sektorja. Ta je po klavrnem sesutju mnogih domačih novopečenih kapitalistov še bolj ključen za normalen razvoj.

Pahor, neposredno primerjan s tekmeci, vstaja od mrtvih in pridobiva veljavo. Morda lahko tik pred volilno nedeljo seže visoko. Z Jankovićem se zdita naravna zaveznika, čeprav se tolčeta za iste volivce. Oba pravita, da z Janšo nočeta v koalicijo. Temu je mogoče samo pritrditi, saj je SDS stranka iz drugega, kosmatega vica in preprosto ne spada v družino zmernih demokratičnih strank, levih ali desnih. Janševa SDS je napaka.

Z vlado Janković-Pahor (in še kdo) bi se lahko nadejali kombinacije zadovoljive demokratičnosti in socialnosti, hkrati pa čvrstejšega vodenja in večje učinkovitosti. Tudi ministrska ekipa bi bila zanesljivo boljša od Janševe. Hkrati bi moč Pahorjeve SD Jankoviću preprečevala hegemonski položaj, kot bi ga imel Janša v svoji koaliciji.

Vse to je zgolj pričakovanje, samo pobožna želja pa vendarle ne.

Tačas se v družbi pretaka vse mogoče - apatičnost in novo protestništvo, histerija in treznjenje, krpanje statusa quo in težnje po alternativah, po drugačni politiki in družbi. Volitve so padle v to protislovno mešanico in so njen izraz.

Poudarimo: nekakšnega velikega preloma, nove paradigme, novega tipa razvoja te volitve ne bodo prinesle. Stranke, ki bodo sestavile vlado, niso take vrste.

Toda to še ne pomeni, da je vseeno, kdo bo prišel na oblast. Iz teh volitev se lahko rodita dve zelo različni Sloveniji. Janševa bi bila napaka, kot je napaka SDS.

Naveza Janković in Pahor (in še kdo) se zdi na volilnem razpotju varnejša in obetavnejša. Zbuja upanje, da država ne bi zabredla v skrajnosti in da ne bi bil blokiran nastanek zaželenih alternativ, zlasti politične. Ta bo, če bo, začela resneje rasti šele po 4. decembru. Potreba po njej bo živela naprej. Skupaj z vsem Zahodom vstopamo v obdobje izsiljene skromnosti, posledice dosedanjih zablod.