Dovolj bo

dr. Bogomir Kovač

16. 12. 2011  |  Mladina 50  |  Ekonomija

Evropski vrh je pretekli teden napovedoval ekonomski prelom pri reševanju evra, prinesel pa je najverjetneje še en politični polom. Dvajset let po maastrichtskem dogovoru je jasno, da evro lahko preživi samo znotraj Združenih držav Evrope. Evropska politika se je očitno znašla v mišelovki. Politični dogovor o EU ni mogoč, ekonomsko reševanje evra pa gre v napačno smer. Novi fiskalni pakt na kratek rok ne rešuje dolžniške in bančne krize, zato je novi predlog frankfurtskega kroga zgolj del vnovičnega ekonomskega zamegljevanja in vir dodatnih političnih zmešnjav. Angleški veto je pričakovana in celo dobrodošla politična odločitev, čeprav temelji na napačnih ekonomskih razlogih.

In kaj je nova odrešujoča formula, ki naj bi rešila probleme zadolženosti in evra? Stabilnost in združitev monetarne in fiskalne unije temelji na že znanih dokumentih (Pakt za stabilnost in rast, Pakt evro plus) in fiskalnih proceduralnih pravilih (evropski semester, kaznovalni postopki). Novosti so predvsem politična poenostavitev odločanja, bolj samodejno sankcioniranje in zahteva, da novo fiskalno pravilo glede letnega strukturnega primanjkljaja (največ pol odstotka BDP-ja) zapišejo v ustavne listine. Gre tudi za močnejšo evropsko koordinacijo vseh tekočih ekonomskih politik in strukturnih reform. Tudi obe finančni ustanovi (EFSF, ESM) dobivata krizne postopke odločanja in dodatno dokapitalizacijo.

Nova fiskalna pravila so navidezno logičen odgovor EU, toda dejansko vnašajo v ekonomski sistem novo rigidnost na ciklične spremembe. Zapis fiskalnih pravil v ustavna določila v resnici zamenjuje politično odgovornost s pravno, hkrati pa ne opredeljuje načina, kako priti iz sedanjih razmer v nove okvire, in še manj, kako se pravočasno in učinkovito odzvati na novo recesijo in druge šoke. Fiskalne omejitve so imeli v ustavnih listinah vladarji že v Magni carti (1215), pa v Beneški republiki, Francozi leta 1807, danes zavezujejo tudi Merklovo. Nikoli niso pomagala, škode pa so bile vedno večje od koristi.

Toda učna ura zgodovine je eno, politično-ekonomska logika drugo. Če zamejite fiskalne razmere članic, mora fiskalno fleksibilnost prevzeti zvezna država. To velja tako za ZDA v razmerju do svojih držav kot Nemčije v odnosu do pokrajin. Če smo doslej grešili, ker monetarne unije ni podpirala fiskalna, sedaj ponavljamo napako na novi ravni. Fiskalna unija zahteva politično združitev, skupno odločanje glede davkov, trga dela, finančne regulacije in podobno. Fiskalne unije ni brez evroobveznic in drugih oblik transferjev med članicami. Toda to je meja, ki je tudi Nemčija ne želi prestopiti, in zato je fiskalna unija že danes politično mrtva.

Marca 2012 bo torej EU začela enoletni usklajevalni postopek za fiskalno unijo, medtem pa bo tonila vse globlje. V decembru 2011 evroskupina prodaja za 33 milijard obveznic, do srede prihodnjega leta gre v poplačilo novih 519 milijard evrov, evropske banke potrebujejo 115 milijard, zapolnitev EFSF in MDS znaša 400 milijard ... EU potrebuje v pol leta 1000 milijard novega kapitala za finančno preživetje, ne pa politično igračkanje glede dolgoročnih fiskalnih pravil. Finančne ustanove niso zadovoljne, pričakujejo celovito rešitev dolžniške in bančne krize, zahtevajo kredibilne politike. Zato stopnjujejo finančni pritisk in dodatno ogrožajo reševalni projekt evra in EU.

Če želi EU preživeti, mora najprej ohraniti skupni trg ekonomsko (tudi valutno) suverenih članic, kar je stara britanska vizija. Na drugi strani lahko evro obstane samo znotraj veliko bolj federalne EU, ker je nemško-francoska ideja. Že danes imamo dve EU, širšo (trg) in ožjo (evro), nimamo pa normalnih prehodov in izhodov med njima. To bi moral biti dejanski predmet institucionalnih sprememb in tudi ustavnih zapisov. Kakšne procedure morajo izpolniti države (na primer Grčija, Portugalska, Italija …), ki morda zapuščajo evro (prehodni tečajni režimi), kaj morajo storiti druge, ki sprejemajo zgolj skupni trg (VB, Madžarska, Švedska, Češka …), in kaj tretje, ki jih skrbi predvsem stabilnost evra in EU (Poljska, Danska, Romunija, Litva …). Kakšni naj bosta reforma centralnega bančnega sistema EU in vloga ECB kot zadnjega posojilodajalca, kako spremeniti EFDF in EFS v normalne finančne ustanove ...

Ultimativnost je v politiki znak nemoči in nesposobnosti. Toda tako deluje sedanja EU, razmere pa bolj spominjajo na tragična trideseta leta kot na zmagovita šestdeseta 20. stoletja.

Cameronov veto lahko s tega vidika razumemo tudi drugače. VB je politično lahko naredila to, kar bi morale pred njo storiti druge članice evroobmočja. Zato so njeni sporni ekonomski argumenti manj pomembni in bolj posledica domačega evroskepticizma torijcev. Sloviti dvojec Merkozy tudi rešuje predvsem sebe na domačih volitvah prihodnje leto, manj jima gre za evro in EU. Zato pa način in slog njunega odločanja povečuje demokratični primanjkljaj in ruši potrebno legitimnost protikriznega boja, še posebej glede fiskalnega pakta. Diskusijo in odločitve bi morali sprejemati evropski parlament, svet in komisija, ne pa neformalna frankfurtska skupina in groteskni Merkozy.

Ultimativnost je v politiki znak ne–moči in nesposobnosti. Toda tako deluje sedanja EU, razmere pa bolj spominjajo na tragična trideseta leta kot na zmagovita šestdeseta 20. stoletja. Tako ni mogoče nadaljevati in prav je, da tudi Slovenija to pove na glas. Za vlogo pudlja, ki na postaji maha z repom, ko prihaja nemško-francoski vlak, so bili nekateri že nagrajeni. Z volilnim porazom, seveda. Druge to očitno še čaka.