Kanglerstvo

Janko Lorenci

23. 12. 2011  |  Mladina 51  |  Kolumna

Maribor se spet enkrat zdi mesto velikih ambicij in velikih polomij. Letos se mu je npr. zgodil finančni zlom mariborske škofije, deloma izraz lokalnega diletantizma in stremuštva, še bolj pa klavrnega stanja celotne slovenske KC, sestavnega dela zanikrnega slovenskega kapitalizma. Podobno je projekt EPK sprva zbudil prevelike apetite in pričakovanja, potem pa obvisel na nitki.

Med temi pretresi mesto živi svoje vsakdanje življenje. Zanj je morda najznačilnejše nenehno iskanje identitete. Po široko sprejetem mnenju Zorka Simšiča jo je Maribor v zadnjem stoletju izgubil trikrat – po prvi svetovni vojni z odhodom Nemcev, po drugi vojni z brisanjem meščanstva, ob osamosvojitvi s propadom velike industrije, ki ni mogla preživeti brez jugotrgov. Mesto je čez noč izgubilo katastrofalnih 30 tisoč delovnih mest. Sledilo je obdobje počasnega pobiranja s tal, ki ga je grobo prekinila sedanja kriza.

Maribor je nekako na sredi med klasično industrijskim in v storitve usmerjenim mestom. Trgovina je že prenapihnjena, praznino za nekdanjimi giganti so le deloma zapolnila manjša podjetja, več je samostojnežev in kreativcev, a tudi več brezposelnih, mezdnih sužnjev in socialnih podpirancev. Mesto se prebija skozi čas v znamenju gospodarske povprečnosti in razvojne letargije. Močan pritok podeželskega prebivalstva v petdesetih letih se mu pozna še zdaj.

V vsem tem času ni mesto nikoli resno razmislilo, pri čem je in kakšno bi rado bilo. To bi morala storiti predvsem politika. Toda mestna politika mesta ne vleče naprej. To je specifično mariborska, hkrati pa značilno lokalna politika.

Na lokalni ravni so veje oblasti še bolj sprijete kot na nacionalni. Župane, lokalne monarhe, je težko nadzorovati ali odstaviti. Interesi so nepregledno prepleteni. Toda volivci, razočarani nad etablirano politiko, dajejo učinkovitosti, čeprav sumljivi, prednost pred demokratično proceduro. Tako se v Mariboru, Kopru, Celju, Ljubljani … dvigajo na vrh »maherji«.

Drugič, lokalna politika je čedalje bolj enovita gmota brez različnih konceptov in ideologij. Stranke so v tem smislu na lokalni ravni popolnoma propadle. To je dobro rastišče za populiste.

Hkrati se Slovenija še naprej drobi na občine, obenem pa ostaja močno centralizirana. Manjka vezni člen – pokrajine. V tej protislovni godlji mesta teže uspevajo.

Mariborski specifični dodatek vsemu temu je kalimerovstvo in samopomilovanje, razširjeno prepričanje, da mesto ne more napredovati, ker ga pri tem ovira in izigrava Ljubljana.

Produkt vsega tega je kanglerstvo. Že pred Kanglerjem je kalimerovstvo gojila vrsta medlih županov. Sedanji zaradi domnevnih krivic iz centra države koketira celo z odcepitvijo Štajerske. Manever je prozoren: s kazanjem na zunanjega sovražnika prikriti lastne napake in absolutno nesposobnost izoblikovati domišljen mestni razvoj.

Kanglerju se posmehujejo in ga ironizirajo, toda večina prebivalcev ga voli. Ker ga ima za svojega, pravi antropologinja Vesna Godina, in ker artikulira enega izmed temeljev mariborske identitete, identiteto užaljenega upora drugorazrednosti v odnosu do Ljubljane. Njegova moč je v tem, da je glasnik resničnih in namišljenih travm in krivic.

Kanglerstvo betonira nerazvoj Maribora. Kangler ni naključje. Je primer sprotnega vdiranja ruralnega v mestno. Je preprost in neotesan, a zvit in neskrupulozen podeželan, ki vlada drugemu največjemu mestu v državi in ni temu niti približno dorasel. Je populist na pogorišču etablirane politike. Je do karikature prignana štajerska inačica tega, kar se dogaja tudi v nekaterih drugih mestih, in lokalna varianta dogajanja na nacionalni ravni – personifikacije politike, širjenja populizma, izginjanja ideoloških razlik, tudi naravnih in koristnih, ker pomagajo osmišljati politiko.

Kanglerstvo različnih ravni se lahko zelo razširi. Zadnje volitve so svojevrstno svarilo: država se razvojno in politično cepi na vzhodno in zahodno polovico. Vzhodna, manj razvita in urbana, je dala prednost antidemokratu in populistu Janši. Tako je ravnal tudi Maribor, največje mesto vzhodne polovice. Še pred tem si je v svojo škodo in blamažo omislil Kanglerja.

Tudi to nakazano cepljenje države opozarja na škodljivost opisanih vzrokov kanglerizma, fenomena, ki pospešuje boj vsakogar proti vsakomur.

Maribora seveda ne gre pokopati. Ima še vedno dokaj pomembno gospodarstvo, klinični center, kompletno kulturno sceno, univerzo s 1500 zaposlenimi in z novim rektorjem, ki nanjo k sreči ne gleda kot na podjetje. Ima dostojen in nepogrešljiv, a ogrožen dnevnik, naraščajoči sloj inteligence (preveč pasivne), ima navsezadnje tudi pohorsko gmoto, obsežno ravnino, veliko reko, vinske griče na obrobju in, še vedno, neko sicer pešajočo predinovsko ležernost. Tudi kliše o begu možganov ne drži povsem, saj mesto kadre prav tako srka vase, ne samo izgublja. In Kangler bo težko postal župan še tretjič.

Maribor je edino slovensko mesto, primerljivo z Ljubljano. To ga motivira in frustrira hkrati. Intimno se dojema kot zatirana, nepriznana podprestolnica, z nenehnim tarnanjem o svoji zapostavljenosti pa nekoliko tudi izsiljuje. Nacionalni politiki po malem upravičeno očita, da Slovenijo razume kot Ljubljano plus 200 občin, vendar mu hkrati manjka samozavesti, samozavedanja in samokritičnosti. Zato veliko njegovih potencialov spi. Z Ljubljano naj, če se mu zdi, kar tekmuje, toda njegovi pravi sovragi niso v Močvirju, ampak doma. Kot to velja tudi za Ljubljano in Slovenijo nasploh.