Zaščita zastave

Heni Erceg

23. 12. 2011  |  Mladina 51  |  Hrvaška

Vsak mesec zbere koščke raztrgane hrvaške zastave, jih strese v ovojnico in pošlje na naslova predsednika republike in vrhovnega državnega tožilca. To počne iz protesta proti počasnosti pravosodja, ki že več kot 30 let odlaga rešitev primera prometne nezgode, v kateri je bil hudo telesno poškodovan.

Toda te dni je takšna oblika državljanske nepokorščine državnemu tožilcu zrasla čez glavo in človeka je dal aretirati in prisilno odpeljati v eno od zagrebških ustanov. Želel je psihiatrično izvedensko mnenje! Tam je gospod Tonči Majić, sicer predsednik Dalmatinskega komiteja za človekove pravice, odklonil pregled in o kršenju svojih človekovih pravic obvestil javnost. Tako imenovana pravna država nasilje nad Majićem upravičuje s tem, da je trganje državne zastave kaznivo dejanje, zato je bil najprej ukazan kazenski pregon, ker pa je Majić zavrnil sodelovanje, so ugotovili, da ni normalen, zato ga je bilo treba, če ne zlepa, pa zgrda, odpeljati v psihiatrično ustanovo.

Kajti samo nor človek lahko skruni svetinje, kakršna je zastava, ali, bog ne daj, se posmehuje hrvaškemu grbu ali, še huje, žali lik in delo predsednika republike. Te tri »predmete« na Hrvaškem pač varuje zakon, ki je bil po neuspešnem sodnem pregonu feralovcev, obtoženih žaljenja predsednika države Franja Tuđmana, resda ukinjen, vendar je očitno vstal od mrtvih. »Kadar pa obstajajo okoliščine, ki zbujajo sum, da gre za osebo, katere prištevnost je zmanjšana, oziroma je ta oseba neprištevna, je treba pridobiti psihiatrično izvedensko mnenje«, kakor piše v bedasti birokratski obrazložitvi represivnih organov ob neverjetnem nasilju nad aktivistom civilne družbe.

Letos spomladi je državni tožilec že zahteval, naj izvedenci ugotovijo, ali je Majić narkoman, saj je čisto mogoče, je razložil ta najvplivnejši mož v državi, da človek cefra zastavo in njene kosce pošilja na pomembne državne naslove »pod vplivom opiatov«. Medtem, novi in novi koščki zastave so ves čas prihajali, je državni tožilec ugotovil, da se Majić norčuje iz najpomembnejše hrvaške svetinje, torej prav gotovo ni normalen in ga je zato treba napotiti v kako dobro varovano ustanovo.

No, je res edini razlog za to, da je državni tožilec tako brezmejno vdan takšnemu nedemokratičnemu zakonu, le njegova želja, da bi državno zastavo zavaroval pred Majićem, ali tiči razlog za njegovo ravnanje morda čisto drugje? Nekoč davno, v tistih svinčenih devetdesetih letih se je Dalmatinski komite za človekove pravice še posebej ukvarjal z množičnim metanjem državljanov srbske narodnosti iz stanovanj v Splitu, žrtve je jemal v bran, poleg tega pa tudi obveščal evropske ustanove o tem svojevrstnem etničnem čiščenju. Nekatere izmed teh ljudi, katerih stanovanja so si nasilno prisvojili tako imenovani hrvaški vojaki, vsi prisegajoč na hrvaške insignije – grb, zastavo in Tuđmana –, so odpeljali v vojaški zapor Lora v Splitu. Tam so jih mesece in mesece zverinsko pretepali, mučili z električnim tokom, poniževali na najokrutnejše načine, jih slačili do golega, jih silili stati na vseh štirih, pri čemer so morali lajati kot psi ... V glavnem, nad njimi so se izživljali številni uniformirani čuvaji, pa tudi domoljubni državljani, kadar se jim je zahotelo malo strastnejše nočne zabave.

Prav v tem obdobju je bil sedanji državni tožilec namestnik vojaškega tožilca v Splitu, odgovoren torej tudi za dogajanje v vojaškem objektu Lora. Žal ta danes vplivna osebnost, ki izključno na podlagi političnih meril zdaj že 12 let odloča, koga bo spravila za rešetke in kdo je zrel za norišnico, v začetku devetdesetih let ni z ničimer pokazala, da jo zanima, kaj se dogaja v vojaški mučilnici Lora. Kaj šele, da bi pravočasno obravnavala tiste, ki so nekatere civiliste mučili tudi do smrti. Prav na ta mračni podatek iz življenjepisa državnega tožilca že skoraj 20 let vztrajno opozarja aktivist Tonči Majić. Zahteva njegovo odgovornost za smrt civilistov v Lori, saj je že takrat vedel, kdo so nasilneži v vojaških uniformah, s hrvaškim grbom na zavihku.

Tako, iz tega nekako izhajajo vse neprijetnosti, ki jih zadnja leta doživlja državljan Majić, tudi ta zadnja, nasilno zaprtje v psihiatrično ustanovo.

Celoten primer državnega nasilja pa še posebej jasno razkriva možnosti za manipulacijo, ko se domnevno v imenu varovanja neke nacionalne svetinje grobo kršijo državljanske pravice posameznika s položaja absolutne moči prvega človeka državnega pravosodja. Ki je izgubil živce in uporabil nagnusno stalinistično metodo ter eklatantno zlorabil psihiatrijo, da bi se znebil vztrajne priče neke žalostne, moralno in zakonsko sporne epizode iz svoje preteklosti.

Točno tako kot v pravih totalitarnih režimih se je državni tožilec skliceval na dvomljiv zakon o varovanju kosa blaga, napravil korak čez rob in aktivista, ki mirno protestira, razglasil za shizofrenika in s tem seveda zbudil dvom o verodostojnosti vsega njegovega dosedanjega delovanja. Posebej pa še dvom o verodostojnosti Majićeve izčrpne dokumentacije in zbranih pričevanj o mučnih dogodkih v taborišču Lora.

Grenak priokus pri tem škandalu še stopnjuje to, da se državni tožilec ni spomnil, da bi podobno psihiatrično izvedensko mnenje zahteval za zločince iz Lore ali na primer za sodnika, ki je z oprostilnimi sodbami že tako ali tako zapoznelo sojenje za vojne zločine v Lori spremenil v neverjeten škandal in farso. To pa zato, ker se tukaj niti mučenje niti pobijanje civilistov ne šteje za dejanje duševno motenih, ampak za domoljubno in pogumno dejanje. Kajti ti zločini so bili storjeni prav v obrambi dostojanstva hrvaške zastave. Ki je potemtakem resnično vredna zakonskega varstva.