Tudi nekaj dobrega

Janko Lorenci

13. 1. 2012  |  Mladina 2  |  Kolumna

Drugi del Pahorjevega mandata je potekal v čedalje izrazitejši želji ljudstva po novih političnih obrazih. Nezaupanje do celotne politične kaste se je stopnjevalo. To se je izrazilo tudi na minulih volitvah. Razglašena levica se je razkrojila, zasilno jo je zamenjal Janković, na desnici se je od Janše ločil politični mešetar Virant. Nastali sta dve novi stranki, ena je na volitvah celo zmagala, druga odloča, kdo bo sestavil koalicijo. V parlamentu, vladi, državni upravi, javnih ustanovah, nekaterih pomembnih podjetjih bo vzniknilo mnogo novih imen.

Ob tem je Hanžek, vodja Trsa, v zadnji Sobotni prilogi Dela zapisal, da minule volitve niso prinesle ne katarze ne zaupanja, ampak zmedene in vprašljive voditelje brez osebne integritete, voditelje, ki jim manjkata svežina in prostost v razmišljanju. To so ljudje, za katere dobro vemo, da ne bodo zmogli potrebnih radikalnih sprememb.

Hanžek ima v osnovi prav. Volitve niso prekinile miselne, interesne, etične in še kakšne kontinuitete naše politike. Toda to še ne pomeni, da je vseeno, katera koalicija bo vodila Slovenijo.

Janša pomeni grožnjo, da Slovenija odkoraka po madžarski poti, zlasti če bi se sesula EU. Pri Jankoviću nevarnosti orbanizacije ni. Tudi sicer bi ta koalicija bolje opravila osnovne naloge politike v tem kriznem mandatu: urediti javne finance, preprečiti nadaljnje usihanje gospodarstva, izvesti nekatere reforme, a ohraniti jedro socialne države, vrniti v družbo nekaj optimizma.

Trs, ki na naši sceni še najbolj predstavlja zaželeno novo, drugačno politiko, se ni prebil niti v parlament. Cinično bi torej lahko rekli, da bi za drugačno politiko potrebovali tudi drugačno (volilno) ljudstvo.

Hanžek pravi, da ljudstvo voli staro politiko zato, ker ga je strah in se boji sprememb. Če to drži, je ljudstvo statusquojevsko kot politika in si res drugačne politike ne želi in ne zasluži.

Razlaga s strahom je pomanjkljiva. Verjetneje je nekako tako: ljudstvo, ta skupek zelo različnih skupin in nekaterih skupnih občutij, si sprememb želi, je preplašeno, a tudi jezno. Na volitvah se je odločalo negotovo in realistično hkrati. Negotovo v tem smislu, da je upalo, da bosta največji novi stranki (Jankovićeva in Virantova) vendarle prinesli nekaj novega in da bodo krizne razmere in naraščajoči pritisk od spodaj celotno politiko prisilili k drugačnemu ravnanju. Realistično v tem smislu, da se je, prvič, odločilo za manj slabo politiko (zato je Janković premagal Janšo), drugič pa Hanžkovemu Trsu kljub njegovi drugačnosti ni pripisalo nobenih možnosti za dobro uvrstitev na volitvah. Zato so Trsovi simpatizerji raje oddali glas Jankoviću ali komu drugemu. Dvomili so tudi, da Hanžek in njegovi obvladajo osnovne veščine vladanja, ki jih Jankoviću in Virantu pripisujejo. Skratka, pričakovani politični teži in tehničnim veščinam so dali prednost pred držo. Čeprav je politika stara ali nova predvsem zaradi drže.

Tako nas bo še naprej vodila stara politika, desna ali leva, sprta ali celo povezana. Toda za vse slabo v Sloveniji ni kriva samo ona. Razvoj je tudi stvar drugih elit. Mnoge so odpovedale.

Res pa je politika najmočnejša in najbolj odgovorna. Hkrati brez nje, tudi če je kontinuitetna, ne gre. Nekakšne splošne vstaje verjetno ne bo, zato bo treba vsaj še en mandat preživeti z njo. Druge tako rekoč ni.

V zvezi z njo preostane zgolj stari recept; biti do nje zahteven in kritičen, a ne rušilen, spodbujati njeno presnavljanje in nastajanje nove.

Čas za resno rast nove politike, take s hanžkovsko držo in profesionalne hkrati, pa se začenja šele zdaj. Iluzija, da bi se lahko Trs dvignil na vrh na hitro, čez noč, se je z volitvami surovo razblinila. Vsi skupaj smo preveč zapredeni v inercijo, tudi kriza očitno še ni udarila dovolj.

Vendar se razmere, globalne in naše, še naprej spreminjajo. Kriza se zlepa ne bo polegla, politika pomaga privilegije kapitalskih elit ohranjati s prelaganjem bremen na ramena množic, socialni nemir narašča in se dotika tudi srednjega razreda, ne samo proletariata in prekariata.

Globalni vzorec se bo ponavljal tudi pri nas, še zlasti po verjetni povezavi in vladavini Virantovih neotov in Janševih antidemokratov. Ta zveza napoveduje Sloveniji nevarne čase. Pas bi bilo treba zategovati pod vsako oblastjo, toda pod taktirko Janša-Virant bodo kriza in reforme izrazito zlorabljene za pospešeno uvajanje neoliberalizma s hitro privatizacijo javnih služb, prodajo premoženja v lasti države itd. Janševo ljubezen do demokracije pa tako že poznamo.

Paradoksno se bo prostor za novo, svežo politiko pod vladavino Janša-Virant odprl širše, kot bi se pod Jankovićevo. Za to bosta delali ogroženi demokracija in sociala. Protestništvo, zaradi splošnih razmer naraščajoče v vsakem primeru, se bo okrepilo bolj, kot če bi bila na oblasti levica, ki to v marsičem ni, a vzdržuje nekatere iluzije.

Nova politika (trajnostni razvoj, demokratičnost, družbena solidarnost) bo lahko jezdila na valu tega protestništva in lahko postane njegov nosilni del, če si bo zaslužila ime nova. Seveda pa ji rast ni zagotovljena sama od sebe, ampak je odvisna od angažmaja mnogih anonimnih in znanih posameznikov in gibanj. Angažiranost bo ključna beseda prihodnjih let in bo odločala o prihodnosti Slovenije. Kajti hkrati s hanžki se bodo množili tudi primci.